Prevod
Zdaj se začenja četrta knjiga, imenovana Izguba pridobljenega. Njen prvi verz se glasi:
Kdor ob težavah ne izgubi razsodnosti,
premaga tudi najhujšo stisko, kakor opica sredi vode.
O tem pripovedujejo takole. Uvodna zgodba o opici in krokodilu. Ob morski obali je raslo veliko drevo džambu, ki je vse leto rodilo sadove. Na njem je živela opica po imenu Raktamukha. Nekega dne je iz morja prilezel krokodil po imenu Karālamukha in se pod drevesom namestil na obrežju, prekritem z mehkim peskom. Raktamukha mu je rekel: »Pozdravljen! Prišel si kot gost. Zato jej te sadove džambuja, sladke kakor nektar, ki ti jih ponujam. Saj je rečeno:
Naj bo ljub ali osovražen, bedak ali učenjak,
kdor pride ob koncu daritve vsem bogovom, je gost, ki odpira pot v nebesa.
Ne sprašuj gosta po njegovi verski šoli, rodu, učenosti ali družini,
ne ob koncu daritve vsem bogovom ne pri obredu za prednike — tako je dejal Manu.
Kdor počasti gosta, utrujenega od dolge poti,
ki pride ob koncu daritve vsem bogovom, doseže najvišje blaženstvo.
Če gost odide iz hiše nepočaščen in vzdihujoč,
se od njenega gospodarja odvrnejo predniki skupaj z bogovi.«
Po teh besedah mu je dal sadove džambuja. Krokodil jih je pojedel, nato pa sta dolgo uživala v prijetnem pogovoru, preden se je vrnil domov. Odtlej sta opica in krokodil vsak dan srečno preživljala čas v senci džambuja in se pogovarjala o najrazličnejših naukih. Sadove, ki so mu ostali, je krokodil nosil domov svoji ženi. Nekega dne ga je vprašala: »Dragi, kje dobivaš te nebeško sladke sadove?«
Odgovoril ji je: »Ljuba, imam nadvse dobrega prijatelja, opico po imenu Raktamukha. Iz naklonjenosti mi daje te sadove.«
Žena je rekla: »Kdor ves čas jé takšne sadove, sladke kakor nektar nesmrtnosti, mora imeti tudi srce prepojeno z njim. Če ti je kaj do žene, mi prinesi njegovo srce. Ko ga bom pojedla, bom lahko uživala s teboj, ne da bi me kdaj doletela starost ali smrt.« Odgovoril je: »Ljuba, nikar ne govori tako! Sprejel sem ga za brata, poleg tega pa mi daje sadove. Ne morem ga ubiti. Opusti to nesmiselno zahtevo. Saj je rečeno:
Enega brata rodi mati, drugega rodi dana beseda;
pravijo, da je brat po besedi še več vreden kakor krvni brat.«
Krokodilka pa je rekla: »Še nikoli nisi zavrnil moje želje. Potemtakem mora biti to opičja samica, in ker si zaljubljen vanjo, preživljaš pri njej ves dan. Zdaj te dobro poznam! Kajti:
Ne nakloniš mi prijazne besede in ne izpolniš nobene moje želje; ponoči pogosto težko vzdihuješ, kakor bi v tebi plamtel ogenj.
Ko me objameš okoli vratu, je tvoj objem mlačen, pa tudi poljubljaš me brez ljubezni;
zato imaš, zvijačnež, v srcu drugo ljubico namesto mene!«
Prijel jo je za noge, si jih položil v naročje in ji, ko je bila na vrhuncu jeze, skrušeno dejal:
»Padam ti pred noge in postajam tvoj služabnik;
zakaj se torej jeziš name, moja srčna ljuba, ti jezljivka?«
Ko je slišala njegove besede, mu je z obrazom, prelitim s solzami, odgovorila: »Tista tvoja ljubica, zvijačnež, skupaj s stoterimi hrepenenji
prebiva v tvojem srcu in te očara s hlinjeno nežnostjo.
Zame tam ni prav nobenega prostora,
zato je dovolj te burke s padanjem pred moje noge!
Če pa ni tvoja ljubica, zakaj je nočeš ubiti, čeprav sem ti rekla? In če je res samec, od kod tolikšna naklonjenost do njega? A čemu toliko besed? Vedi: če ne dobim njegovega srca za jed, se bom postila do smrti!« Ko je spoznal, da je neomajno odločena, je s srcem, polnim skrbi, dejal: »Resnično drži rek:
Trdovratno lepilo, bedak, ženska, rak,
riba, indigo, vino in mleko — ko se česa oprimejo, ne popustijo.
Kaj naj storim? Kako bi ga lahko ubil?« S temi mislimi je odšel k opici. Ko ga je opica zagledala, da prihaja tako pozno in ves zaskrbljen, mu je rekla: »Prijatelj, zakaj si danes prišel tako pozno? Zakaj se ne pogovarjaš veselo in ne navajaš modrih izrekov?« Odgovoril je: »Prijatelj, tvoja svakinja me je oštela z najtršimi besedami: ‘Nehvaležnež! Ne hodi mi več pred oči! Vsak dan živiš od prijateljeve dobrote, v zameno pa mu ne ponudiš niti tega, da bi obiskal tvoj dom. Za tvoj greh ni niti pokore. Saj je rečeno:
Za morilca brahmana, pivca žganja, tatu, kršitelja zaobljube in sleparja
so modri predpisali pokoro, za nehvaležneža pa je ni.
Zato danes pripelji mojega svaka domov, da mu povrneva dobroto. Če ne, se bova midva spet videla šele na onem svetu!’ Ko mi je tako rekla, sem prišel k tebi. Danes sem se zaradi tebe tako dolgo prepiral z njo, da sem zato zamudil. Pridi torej k meni domov. Tvoja svakinja je že okrasila dvorišče, pripravila oblačila, dragulje, rubine in drug primeren nakit ter nad vhod obesila venec v dobrodošlico. Nestrpno te pričakuje.« Opica je rekla: »Prijatelj, moja svakinja ima prav. Saj je rečeno:
Moder človek naj se ogiba prijatelja, podobnega tkalcu,
ki lakomno vselej vleče le k sebi.
In še:
Daje in sprejema, zaupa skrivnosti in sprašuje po njih,
jé pri drugem in ga gosti — to je šest znamenj prijateljstva.
Toda mi živimo v gozdu, tvoj dom pa je sredi vode. Kako naj pridem tja? Zato raje pripelji sem mojo svakinjo, da se ji priklonim in prejmem njen blagoslov.«
Krokodil je odgovoril: »Prijatelj, naš dom stoji na prelepem peščenem otoku sredi morja. Povzpni se mi na hrbet in brez strahu te bom udobno odnesel tja.«
Ko je opica to slišala, je veselo rekla: »Dragi prijatelj, če je tako, čemu bi odlašala? Pohitiva! Že sem na tvojem hrbtu.«
Ko sta tako odplula in je opica videla, da jo krokodil odnaša v globoko morje, jo je obšel strah. Rekla je: »Brat, plavaj počasi, čisto počasi! Valovi mi zalivajo telo.«
Krokodil je ob teh besedah pomislil: »Zdaj je že v globoki vodi in v moji oblasti. Na mojem hrbtu se ne more premakniti niti za širino sezamovega zrna. Zato mu bom povedal, kaj nameravam, da se bo lahko spomnil božanstva, ki ga časti.« Rekel je: »Prijatelj, na ženino prigovarjanje sem pridobil tvoje zaupanje in te odpeljal sem, da te ubijem. Zato se obrni v mislih k svojemu božanstvu.« Opica je vprašala: »Brat, kaj sem storil žalega njej ali tebi, da sta sklenila, da me ubijeta?«
Krokodil je odgovoril: »Zaželela si je pojesti tvoje srce, ki ga je okus sadov, sladkih kakor nektar nesmrtnosti, gotovo naredil nadvse slastno. Zato sem to storil.«
Bistroumna opica je rekla: »Dragi prijatelj, če je tako, zakaj mi nisi tega povedal že tam? Svoje srce namreč vedno hranim skrbno skrito v duplu džambuja. Z veseljem bi ga podaril svakinji. Zakaj si me pripeljal sem brez srca?«
Ko je krokodil to slišal, je veselo dejal: »Dragi prijatelj, če je tako, mi daj svoje srce, da ga bo ta hudobna žena pojedla in končala post. Odpeljal te bom nazaj k džambuju.« Obrnil se je in odplaval do drevesa. Opica je med potjo klicala razna božanstva in jim obljubljala daritve, nazadnje pa vendarle dosegla obalo. Z dolgim skokom se je povzpela na džambu in pomislila: »Ah, življenje mi je rešeno! Res drži rek:
Ne zaupaj nezanesljivemu, pa tudi zanesljivemu ne zaupaj slepo;
nevarnost, rojena iz zaupanja, lahko izruje človeka s koreninami vred.
Danes je zame, kakor da bi se znova rodil!«
Medtem ko je tako premišljevala, ji je krokodil rekel: »Prijatelj, daj mi zdaj tisto srce, da ga bo tvoja svakinja pojedla in končala post.«
Opica se je zasmejala in ga ostro okarala: »Sram te bodi, bedak, izdajalec zaupanja! Ali ima kdo dve srci? Brž izgini izpod džambuja in nikoli več ne prihajaj sem! Saj je rečeno:
Kdor se hoče znova spraviti s prijateljem, ki ga je enkrat že izdal,
sam prikliče svojo smrt, kakor mula, ki zanosi.«
Ko je krokodil to slišal, je osramočen pomislil: »Ah, kako neumen sem bil, da sem mu razkril svoj namen! Če mi le uspe, da bi mi spet zaupal, ga bom še enkrat pretental.« Rekel je: »Prijatelj, samo pošalil sem se, da bi videl, kako se boš odzval. Žena tvojega srca prav nič ne potrebuje. Pridi torej k nam kot gost.« Opica je odgovorila: »Izgini, hudobnež! Zdaj ne bom šel s teboj. Saj je rečeno: Česa vse ne stori lačen človek!
Ljudje v stiski postanejo neusmiljeni.
Povej, ljuba, Priyadarśanu:
Gaṅgadatta se ne bo več vrnil v vodnjak.«
Krokodil je vprašal: »Kako je bilo to?« Opica je odgovorila: »Prva zgodba, o Gaṅgadatti in Priyadarśanu. V nekem vodnjaku je živel žabji kralj po imenu Gaṅgadatta. Nekoč so ga sorodniki tako trpinčili, da je zlezel v vedro vodnega kolesa in se z njim odpeljal iz vodnjaka. Nato je pomislil: ‘Kako naj se maščujem tem sorodnikom? Saj je rečeno:
Kdor se maščuje tistemu, ki mu je škodil v nesreči, in tistemu, ki se mu je posmehoval v stiski,
ta se je, menim, znova rodil kot človek.’
Med takšnim premišljevanjem je zagledal črno kačo, ki je lezla v luknjo. Ob pogledu nanjo je pomislil: ‘Odpeljal jo bom v vodnjak in z njeno pomočjo pokončal vse sorodnike. Saj je rečeno:
Nad sovražnika naščuvaj njegove sovražnike, nad močnega še močnejšega;
tako boš dosegel svoj cilj, ne da bi zaradi njegovega uničenja sam trpel škodo.
In še:
Moder človek naj krutega sovražnika izkorenini s pomočjo drugega krutega sovražnika,
kakor boleči trn odstrani z drugim trnom, da si olajša trpljenje.’
Ko je to premislil, je odšel do vhoda v luknjo in zaklical: ‘Pridi, pridi, Priyadarśana! Pridi!’ Kača je to slišala in pomislila: ‘Kdo me tako kliče? Ni moje vrste, saj to ni kačji glas. Z nikomer drugim na tem svetu nimam prijateljskih vezi. Ostala bom v svojem varnem zavetju in najprej ugotovila, kdo je. Saj je rečeno:
S človekom, čigar značaja, rodu in bivališča ne poznaš,
ne sklepaj prijateljstva — tako je dejal Bṛhaspati.
Morda me kliče kakšen čarodej ali poznavalec zelišč, da bi me ujel. Ali pa me kdo iz sovraštva kliče, da bi z menoj dal požreti koga drugega.’ Zato je vprašala: ‘Kdo si?’
Odgovoril je: ‘Jaz sem žabji kralj Gaṅgadatta. Prišel sem k tebi, da bi sklenila prijateljstvo.’
Kača je rekla: ‘Tega ni mogoče verjeti! Kako naj bi se suha trava družila z ognjem? Saj je rečeno:
Kdor je komu namenjen za plen, se mu niti v sanjah
ne približa. Zakaj torej govoriš takšne reči?’
Gaṅgadatta je odgovoril: ‘Res je. Po naravi si naš sovražnik. Toda drugi so me tako ponižali, da sem se zatekel k tebi. Saj je rečeno:
Ko grozi popolno uničenje in je celo življenje v nevarnosti,
naj človek reši življenje in imetje, pa četudi se mora prikloniti sovražniku.’
Kača je vprašala: ‘Povej, kdo te je ponižal?’
Odgovoril je: ‘Sorodniki.’
Vprašala je še: ‘Kje pa prebivaš? V zbiralniku vode, vodnjaku, ribniku ali jezeru? Povej mi, kje je tvoj dom.’
Odgovoril je: ‘V vodnjaku, obzidanem s kamni.’
Kača je rekla: ‘Toda mi nimamo nog. Kako naj pridem vanj? In tudi če pridem noter, nimam prostora, od koder bi lahko napadala tvoje sorodnike. Zato kar pojdi. Saj je rečeno:
Kdor si želi blaginje, naj jé le tisto, kar lahko pogoltne,
kar lahko nato prebavi in kar mu po prebavi koristi.’
Gaṅgadatta je dejal: ‘Le pridi z menoj. Poskrbel bom, da boš zlahka prišla noter. V vodnjaku je ob vodi prav prijetna votlina. Iz nje boš brez težav pokončevala moje sorodnike.’ Ko je kača to slišala, je pomislila: ‘Že stara sem in le tu in tam mi uspe ujeti kakšno miš. Ta izrodek svojega rodu mi je pokazal udoben način preživljanja. Šla bom tja in pojedla te žabe. Saj res drži rek:
Moder človek, ki mu pešajo moči in nima pomočnikov,
naj si uredi preživetje tako, da bo imel čim manj težav.’
Po tem premisleku mu je rekla: ‘Gaṅgadatta, če je tako, pojdi naprej, da greva tja.’
Gaṅgadatta je dejal: ‘Priyadarśana, zlahka te bom spravil tja in ti pokazal bivališče. Jesti pa smeš le tiste, ki ti jih pokažem.’
Kača je odgovorila: ‘Zdaj si moj prijatelj, zato se ne boj. Jedla bom le tiste tvoje sorodnike, ki mi jih boš določil.’
S temi besedami je prilezla iz luknje, ga objela in se z njim odpravila na pot. Ko sta prispela do vodnjaka, jo je Gaṅgadatta po poti veder vodnega kolesa odpeljal v svoj dom.
Gaṅgadatta je rekel: ‘Draga prijateljica, opravila si svojo prijateljsko dolžnost. Zdaj pa se vrni po isti poti, po kateri so naju prinesla vedra vodnega kolesa.’
Kača je odgovorila: ‘Gaṅgadatta, to ni prav, kar govoriš. Kako naj se vrnem tja? Mojo varno luknjo je gotovo že zasedel kdo drug. Zato bom ostala tu, ti pa mi daj vsak dan po eno žabo izmed svojih. Sicer bom požrla vse.’ Ko je Gaṅgadatta to slišal, je ves zbegan pomislil: ‘Ah, kaj sem storil, ko sem pripeljal kačo! Če ji odrečem, bo požrla vse. Res je rečeno:
Kdor si za prijatelja izbere sovražnika, močnejšega od sebe,
brez dvoma sam zaužije strup.
Zato ji bom vsak dan dal po enega prijatelja. Saj je rečeno:
Preudarni ljudje sovražnika, ki jim hoče vzeti vse,
mirijo z majhnimi darovi, kakor ocean podmorski ogenj.
In še: Če šibkejši na mirno prošnjo močnejšega
ne da niti drobca,
če mu ne da niti tega, kar ima očitno pred seboj,
bo nazadnje moral dati celo mero moke.
In še:
Ko grozi popolno uničenje, moder človek žrtvuje polovico;
s preostalo polovico lahko še kaj stori, popolno uničenje pa je težko preživeti.
Razumen človek naj zaradi malenkosti ne zapravi velikega;
prav v tem je modrost: z majhno žrtvijo obvarovati veliko.’
Ko se je tako odločil, ji je vsak dan določil po eno žabo. Kača jo je požrla, za njegovim hrbtom pa pojedla še druge. Saj res drži rek:
Kakor človek v umazanih oblačilih sede kamor koli,
tako tisti, ki je že izgubil del premoženja, ne varuje več niti ostanka.
Nekega dne je kača poleg drugih žab požrla še Gaṅgadattovega sina Yamunādatto. Ko je Gaṅgadatta izvedel, da ga je požrla, je začel na ves glas tarnati in se preklinjati ter nikakor ni mogel nehati. Tedaj mu je žena rekla:
‘Kaj vpiješ, nesrečnež, ti, ki si pogubil svoje?
Ko bodo vsi naši pokončani, kdo nas bo še rešil?
Raje zdaj premisli, kako bi se rešil in kako bi jo ubil.’ Sčasoma je kača požrla ves žabji rod. Ostal je le še Gaṅgadatta. Tedaj mu je Priyadarśana rekla: ‘Gaṅgadatta, lačna sem. Vseh žab je konec. Daj mi kaj jesti, saj si me ti pripeljal sem.’
Odgovoril je: ‘Prijateljica, dokler sem jaz tukaj, ti zaradi tega ni treba skrbeti. Če me pustiš oditi, bom pridobil zaupanje žab iz drugih vodnjakov in jih pripeljal sem.’
Kača je rekla: ‘Tebe ne smem pojesti, saj si mi kakor brat. Če pa storiš to, mi boš kakor oče. Stori torej tako.’«
