Prevod
Nekoč je živel mož, ki je bil kot poslanec namenjen na Kitajsko, v deželo Tang. Imel je otroka, starega kakih deset let, in ker ni prenesel misli, da bi ga pustil doma, ga je vzel s seboj čez morje. Ko sta že nekaj časa prebivala tam, je nekega dne zapadlo veliko snega. Mož je ostal doma, otrok pa se je šel igrat. Ker se dolgo ni vrnil, je očeta začelo skrbeti in stopil je ven, da bi pogledal za njim. Šel je po otrokovih stopinjah in ob njih opazil sledi velikanskega psa. Od tam naprej otrokovih stopinj ni bilo več, živalske pa so vodile proti goram. »Gotovo ga je odnesel tiger, da bi ga požrl,« je pomislil. Ves iz sebe od žalosti je izvlekel meč in se po sledeh odpravil v gore. Pri vhodu v skalno votlino je našel tigra, ki je otroka že ubil in obžrl, zdaj pa je ležal in si lizal trebuh. Mož je z mečem v roki planil nadenj. Tiger se ni utegnil umakniti, temveč se je prihulil, mož pa ga je udaril po glavi, da se je razklala kakor krapova. Nato je tiger od strani spet planil vanj, da bi ga ugriznil, a mož ga je udaril po hrbtu, mu presekal hrbtenico in ga povsem pokončal. Čeprav je bil otrok mrtev, si ga je stisnil pod pazduho in ga odnesel domov. Ljudje tiste dežele so ob pogledu nanj ostrmeli od neizmernega strahu in začudenja. Kitajcem je bilo že samo uiti tigru nadvse težko, on pa ga je ubil in mu iztrgal svojega otroka. Njegovo dejanje so imeli za nekaj izrednega in ga hvalili: »Resnično, ko gre za bojevnike, Japonski ni para!« Toda kaj mu je vse to pomagalo, ko pa je bil njegov otrok mrtev?
