Prevod

Od pristanišča se je napotil po strmi stezi skozi gozdnati svet čez višave, tja, kjer mu je Atena pokazala plemenitega svinjskega pastirja, ki je izmed vseh služabnikov božanskega Odiseja najbolj skrbno varoval njegovo imetje.

Našel ga je sedečega v preddverju, tam, kjer je imel z visokim zidom obdano dvorišče na kraju, odprtem na vse strani, lepo in prostorno. Svinjski pastir ga je sam postavil za svinje, ko je bil gospodar že zdoma, brez pomoči gospodinje in starega Laerta, iz nabranega kamenja, po vrhu pa ga je zavaroval s trnovjem divje hruške. Zunaj je naokrog zabil kole, drugega ob drugem, goste in tesno skupaj, ki jih je nacepil iz temne hrastovine. Znotraj dvorišča je napravil dvanajst svinjakov, drugega ob drugem, svinjam za ležišča; v vsakem je bilo zaprtih po petdeset svinj, ki so spale na tleh, plemenskih samic; samci pa so prenočevali zunaj in jih je bilo precej manj, saj so jih sproti pojedli bogovom podobni snubci; svinjski pastir jim je namreč pošiljal vsakokrat najboljšega izmed vseh dobro rejenih pitancev. Teh je bilo tristo šestdeset.

Ob njih so vselej ležali štirje psi, podobni divjim zverem, ki jih je vzredil svinjski pastir, vodja mož. Sam si je ravno prirejal sandale za noge in rezal lepo volovsko kožo; drugi trije so odšli vsak na svojo stran s svinjami na pašo, četrtega pa je poslal v mesto, da je moral predrznim snubcem odgnati svinjo, da bi jo zaklali in se do sitega najedli mesa.

Tedaj so psi, vajeni glasnega lajanja, nenadoma zagledali Odiseja. Z laježem so planili proti njemu, Odisej pa je preudarno sedel na tla in izpustil palico iz roke.

Tam, ob lastni domačiji, bi ga bila doletela sramotna nesreča, a svinjski pastir je hitro pohitel za njimi in planil skozi vhod; koža mu je padla iz rok.

Z vpitjem in gosto točo kamenja je pse razgnal vsakega na svojo stran, nato pa nagovoril gospodarja: »Starec, psi bi te bili skoraj raztrgali, tako nenadoma so planili nate; meni pa bi nakopal sramoto.

Že tako so mi bogovi dali dovolj bolečin in vzdihovanja. Tu sedim in žalujem za bogovom podobnim gospodarjem, v bridkosti pa redim pitane svinje drugim za pojedino. On pa morda lačen tava po deželah in mestih ljudi tujega jezika, če sploh še živi in gleda sončno luč.

A pojdi za menoj, starec, stopiva v kočo, da se tudi ti do sitega naješ in napiješ vina, potem pa poveš, od kod si in koliko gorja si prestal.«

Tako je dejal plemeniti svinjski pastir in ga povedel v kočo. Ko ga je pripeljal noter, mu je nasul gosto dračje za sedež, čeznje pa razgrnil kožo divje koze, veliko in kosmato, na kateri je sam spal. Odisej se je razveselil, da ga je tako sprejel, in ga nagovoril: »Naj ti Zevs, gostitelj moj, in drugi nesmrtni bogovi dajo tisto, česar si najbolj želiš, ker si me tako prijazno sprejel.«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Tujec, ni mi dovoljeno zaničevati gosta, četudi bi prišel kdo, ki bi bil še bolj ubog od tebe; kajti od Zevsa so vsi tujci in berači. Naš dar je majhen, vendar dan iz srca. Takšna je pač usoda služabnikov, ki živijo v nenehnem strahu, kadar jim vladajo novi gospodarji. Bogovi so preprečili vrnitev tistemu, ki bi me iskreno ljubil in mi podaril imetje, hišo, kos zemlje in ženo, ki bi jo snubili mnogi, kakor dobrosrčen gospodar obdari svojega služabnika, ki mu je zvesto delal, bog pa je njegov trud blagoslovil, kakor uspeva tudi meni delo, ki ga opravljam.

Zato bi me gospodar bogato obdaril, če bi se bil postaral doma. A umrl je — o, da bi bil prej do zadnjega poginil Helenin rod, saj je toliko mož spravila v smrt! Tudi on je namreč zavoljo Agamemnonove časti odšel v Ilion, bogat s konji, da bi se bojeval s Trojanci.«

Ko je to izrekel, si je hitro s pasom prepasal hiton in odšel k svinjakom, kjer so bile zaprte črede pujskov. Od tam je prinesel dva in oba zaklal, ju osmodil, razkosal in nataknil na ražnje.

Ko je vse spekel, je meso prinesel in postavil pred Odiseja, še vroče, kar na ražnjih; potresel ga je z belo ječmenovo moko, v leseni čaši pa zmešal medeno sladko vino. Sam je sedel nasproti in ga prijazno spodbujal: »Jej zdaj, tujec, kar imamo na voljo služabniki: meso pujskov. Pitane svinje pa jedo snubci, ne da bi v srcu poznali strah pred bogovi ali usmiljenje.

Blaženi bogovi ne ljubijo krutih dejanj, temveč cenijo pravičnost in pošteno ravnanje ljudi. Celo sovražni, nasilni možje, ki napadejo tujo deželo in jim Zevs nakloni plen, pa si z njim napolnijo ladje in odplujejo domov, tudi ti nosijo v srcu silen strah pred božjim maščevanjem.

Ti pa gotovo nekaj vedo, od kakega boga so slišali glas o njegovi bridki smrti, saj nočejo pošteno snubiti niti se vrniti na svoje domove, temveč brez skrbi objestno požirajo njegovo imetje in ničesar ne prizanašajo.

Kolikor noči in dni nam pošilja Zevs, nikoli ne zakoljejo le ene žrtvene živali, niti samo dveh, vino pa neusmiljeno trošijo, ko ga zajemajo v potokih.

Njegovo bogastvo je bilo res neizmerno; tolikšnega ni imel nobeden izmed junakov, ne na temni celini ne na sami Itaki; tudi dvajset mož skupaj nima tolikšnega premoženja. Naj ti ga naštejem.

Na celini ima dvanajst čred goveda, prav toliko čred ovac, toliko svinjskih čred in toliko velikih čred koz; pasejo jih tuji pastirji in njegovi lastni možje.

Tu pa se na skrajnem koncu otoka pase enajst velikih čred koz, ki jih varujejo zanesljivi možje. Vsak izmed njih vsak dan pripelje snubcem po eno žival, tisto, ki se med dobro rejenimi kozami zdi najboljša.

Jaz pa te svinje čuvam in varujem ter jim skrbno izberem in pošljem najboljšo.« Tako je govoril, Odisej pa je zavzeto jedel meso in pil vino, poželjivo in molče, v mislih pa snoval pogubo snubcem.

Ko se je najedel in s hrano potešil srce, mu je pastir napolnil čašo, iz katere je sam pil, in mu jo podal, polno vina. Odisej jo je sprejel z veseljem in ga nagovoril s krilatimi besedami: »Prijatelj, kdo te je kupil s svojim imetjem, ta tako bogati in mogočni mož, o katerem pripoveduješ?

Praviš, da je umrl zavoljo Agamemnonove časti. Povej mi, kdo je bil, morda sem takega moža kje poznal. Zevs in drugi nesmrtni bogovi pač vedo, ali bi ti mogel kaj povedati o njem, če sem ga videl; veliko sem namreč prepotoval.«

Svinjski pastir, vodja mož, mu je odgovoril: »Starec, noben potepuh, ki bi prišel z novicami o njem, ne bi mogel prepričati njegove žene in ljubega sina. Klativci, ki potrebujejo oskrbo, kar tako lažejo in nočejo govoriti resnice.

Kdor na svojih potepanjih pride na Itako, stopi k moji gospodinji in ji pripoveduje sleparije. Ona pa ga lepo sprejme, pogosti in o vsem izprašuje; v žalosti ji solze polzijo z vek, kakor je pač prav za ženo, ki ji je mož umrl na tujem.

Tudi ti, starec, bi si hitro izmislil zgodbo, če bi ti kdo dal plašč in hiton, da se oblečeš. Njemu pa so psi in hitre ptice nemara že zdavnaj strgali kožo s kosti, življenje ga je zapustilo; ali pa so ga v morju požrle ribe in njegove kosti ležijo na obali, pokrite z debelo plastjo peska.

Tako je tam umrl, vsem svojim dragim pa za seboj pustil gorje, meni še najbolj. Saj nikdar več ne bom našel tako blagega gospodarja, kamorkoli bi že šel, niti če bi se vrnil v hišo očeta in matere, kjer sem se rodil in sta me sama vzredila.

Celo za njima ne žalujem več toliko, čeprav si želim, da bi ju še uzrl s svojimi očmi v rodni deželi; hrepenenje po odsotnem Odiseju pa me razjeda.

Njegovo ime, tujec, izgovarjam s spoštovanjem, četudi ga ni tukaj, saj me je silno ljubil in iskreno skrbel zame. Zato ga tudi v njegovi odsotnosti imenujem dragi moj.«

Tedaj mu je mnogo trpeči božanski Odisej odgovoril: »Prijatelj, ker tako trdovratno zanikaš in praviš, da se ne bo več vrnil, ter tvoje srce nikakor ne verjame, ti ne bom govoril kar tako, temveč s prisego: Odisej se vrne! Nagrado za dobro novico pa naj dobim šele tedaj, ko se vrne in stopi v svoj dom: obleci me v plašč in hiton, v lepi oblačili. Prej pa ne bi ničesar sprejel, naj sem še tako v stiski.

Saj mi je enako mrzek kakor vrata Hada tisti, ki se vda revščini in govori laži. Naj bodo zdaj priče Zevs, prvi med bogovi, gostoljubna miza in ognjišče brezgrajnega Odiseja, h kateremu sem prišel: vse se bo res zgodilo tako, kakor govorim.

Še v tem letu pride Odisej semkaj. Ko bo ta mesec pojemal in se bo novi začenjal, se bo vrnil domov in kaznoval vsakogar, ki tu sramoti njegovo ženo in slavnega sina.«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Starec, ne bom ti izplačal te nagrade za dobro novico in Odisej se ne bo več vrnil domov. A mirno pij in se pomeniva o čem drugem; nikar me ne spominjaj na to, saj mi srce v prsih zaboli, kadar kdo omeni mojega dobrega gospodarja.

Pustiva prisego. O, da bi Odisej vendarle prišel, kakor si želimo jaz, Penelopa, stari Laert in bogovom podobni Telemah!

Zdaj pa neutolažljivo žalujem še za Odisejevim sinom, Telemahom. Bogovi so ga vzgojili kakor mlado drevo in mislil sem, da med možmi ne bo nič slabši od ljubega očeta, občudovanja vreden po postavi in obrazu. A nekdo izmed nesmrtnikov mu je zmedel zdravi razum ali pa kdo izmed ljudi; odšel je iskat novic o očetu v sveti Pilos. Ošabni snubci pa mu pripravljajo zasedo ob vrnitvi domov, da bi rod bogovom podobnega Arkezija izginil z Itake brez sledu in imena.

A pustiva ga zdaj: bodisi ga ujamejo bodisi jim uide in Kronov sin razprostre roko nad njim. Ti pa mi, starec, pripoveduj o svojem gorju in mi tole povej po resnici, da bom dobro vedel: kdo si in od kod prihajaš? Kje so tvoje mesto in starši?

Na kakšni ladji si prispel? Kako so te mornarji pripeljali na Itako in za koga so se imeli? Saj menda nisi prišel sem peš.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Vse to ti bom povedal povsem po resnici. Ko bi imela midva tu v koči za dolgo časa dovolj hrane in sladkega vina, da bi mirno gostovala, drugi pa bi opravljali delo, bi lahko pripovedoval celo leto, pa še ne bi končal zgodbe o vseh svojih srčnih bolečinah in nadlogah, ki sem jih prestal po volji bogov.

Po rodu sem, kakor rad povem, s prostrane Krete, sin bogatega moža. V njegovi hiši se je rodilo in odraščalo še veliko drugih sinov, zakonskih otrok njegove žene; mene pa je rodila kupljena mati, priležnica. Vendar me je enako kakor svoje zakonske sinove spoštoval Kastor, Hilakov sin, čigar potomec sem, mož, ki ga je kretsko ljudstvo tedaj častilo kakor boga zaradi sreče, bogastva in slavnih sinov.

A prišle so smrtne boginje in ga odnesle v Hadovo domovanje. Njegovi ponosni sinovi so si razdelili imetje in z žrebom določili deleže, meni pa so dali le malo in mi odmerili hišo.

Poročil sem se z žensko iz premožne družine zaradi svoje veljave, saj nisem bil malovreden mož in tudi boju se nisem izmikal. Zdaj me je vse to zapustilo, vendar mislim, da lahko po strnišču še presodiš, kakšno je bilo klasje; saj me je zadelo neizmerno gorje.

Ares in Atena sta mi dala pogum in moč, da sem prebijal vrste mož. Kadar sem za zasedo izbiral najboljše bojevnike in sovražnikom pripravljal pogubo, moje drzno srce nikoli ni pomislilo na smrt; daleč pred vsemi sem planil naprej in s sulico ubil sovražnika, ki je bil v begu počasnejši od mene.

Takšen sem bil v vojni. Delo pa mi ni bilo pri srcu, niti skrb za dom, ki vzreja krasne otroke; vedno so mi bile ljubše ladje z vesli, vojne, gladko obdelane sulice in puščice, žalostne reči, pred katerimi druge ljudi spreletava groza.

Meni pa je bilo ljubo tisto, kar mi je bog položil v srce; kajti vsak mož najde veselje v drugačnih opravilih. Še preden so sinovi Ahajcev stopili na trojanska tla, sem devetkrat vodil može in hitre ladje nad tuja ljudstva in vselej dobil obilen plen.

Iz njega sem si izbral, kar mi je bilo všeč, veliko pa sem dobil tudi z žrebom. Moj dom je hitro bogatel in med Krečani sem postal strah zbujajoč in spoštovan mož.

Ko pa je Zevs, čigar pogled sega daleč, sklenil tisto osovraženo pot, ki je toliko mož spravila v smrt, so meni in slavnemu Idomeneju naročili, naj povedeva ladje v Ilion. Nikakor nisva mogla odkloniti, saj je pritiskalo neizprosno mnenje ljudstva.

Tam smo se sinovi Ahajcev vojskovali devet let; v desetem pa smo razdejali Priamovo mesto in odpluli z ladjami proti domu, toda bog je Ahajce razkropil.

Meni nesrečniku pa je preudarni Zevs namenil novo gorje. Le mesec dni sem ostal doma in užival ob otrocih, zakoniti ženi in svojem imetju. Potem pa me je srce gnalo, naj odplujem v Egipt, dobro opremim ladje in vzamem s seboj bogovom podobne tovariše.

Opremil sem devet ladij in možje so se hitro zbrali. Šest dni so se nato moji zvesti tovariši gostili; priskrbel sem jim veliko živali, da so darovali bogovom in si pripravljali pojedine.

Sedmi dan smo se vkrcali in od prostrane Krete odpluli ob lepem, močnem severniku lahkotno, kakor bi nas nosil tok. Nobena mojih ladij ni utrpela škode; nepoškodovani in zdravi smo sedeli v njih, veter in krmarji pa so jih usmerjali.

Peti dan smo prispeli do Egipta z njegovim lepim tokom in svoje usločene ladje zasidrali v reki Egipt. Zvestim tovarišem sem ukazal, naj ostanejo pri ladjah in jih varujejo, oglednike pa poslal na razgledne višine. Toda oni so se vdali objestnosti in sledili svoji nasilni sli; nemudoma so začeli pustošiti prelepa polja Egipčanov, odvajati njihove žene in majhne otroke ter pobijati može. Kmalu je vpitje doseglo mesto.

Ko so zaslišali krik, so ob prvem svitu pridrveli. Vsa ravnina se je napolnila s pešci, konji in bleskom brona. Zevs, ki se radosti groma, je moje tovariše navdal s strašnim preplahom in nihče si ni drznil obstati in se upreti, saj je poguba pretila od vseh strani.

Mnoge izmed nas so pobili z ostrim bronom, druge pa odgnali žive, da bi jim na silo delali. Meni je Zevs sam položil v srce takšno misel — o, da bi bil tedaj umrl in dočakal svojo usodo tam v Egiptu, saj me je čakalo še novo gorje! —: nemudoma sem snel lepo izdelano čelado z glave in ščit z ramen, sulico pa vrgel iz roke. Stopil sem pred kraljeve konje, se ga oprijel za kolena in jih poljubil. Obvaroval me je in se me usmilil, posadil me je na voz in me odpeljal v svoj dom, ko sem točil solze.

Mnogi so sicer planili name z jesenovimi sulicami, da bi me ubili, saj so bili silno razjarjeni, vendar jih je zadržal; bal se je jeze Zevsa, varuha gostov, ki se nad zlimi dejanji še posebej srdi.

Tam sem ostal sedem let in si nabral veliko imetja med Egipčani, saj so me vsi obdarovali. Ko pa je prišlo osmo leto, je prispel Feničan, vešč prevar, slepar, ki je ljudem storil že veliko hudega. S pretkanimi besedami me je pregovoril in odpeljal, dokler nisva prispela v Fenicijo, kjer je imel hišo in imetje.

Pri njem sem ostal vse leto. Ko pa so se iztekli meseci in dnevi, se je leto obrnilo in so se spet zvrstili letni časi, me je posadil na morsko ladjo za Libijo pod lažno pretvezo, da mu bom pomagal peljati tovor, v resnici pa me je nameraval tam prodati in dobiti zame neznansko plačilo.

Čeprav sem slutil, sem moral z njim na ladjo. Ta je hitela ob lepem, močnem severniku mimo Krete, Zevs pa jim je snoval pogubo.

Ko smo pustili Kreto za seboj in ni bilo videti nobene druge dežele, temveč le nebo in morje, je Kronov sin razpel temen oblak nad votlo ladjo in morje je pod njim potemnelo.

Zevs je hkrati zagrmel in v ladjo treščil s strelo. Vsa se je stresla od udarca Zevsove strele in napolnila z žveplenim dimom; vsi so popadali z nje.

Podobni morskim vranam so se okoli črne ladje zibali na valovih, bog pa jim je vzel vrnitev domov. Meni, čeprav sem nosil bolečino v srcu, je Zevs sam v roke položil mogočni jambor ladje s temnim premcem, da bi se še rešil nesreče.

Oklenil sem se ga in pogubni vetrovi so me nosili. Devet dni me je premetavalo; deseto, v črni noči, pa me je velik valeči se val prinesel k deželi Tesprotov.

Tam me je brez plačila sprejel in oskrbel tesprotski kralj, junak Fejdon. Njegov ljubi sin me je namreč našel premaganega od mraza in utrujenosti ter me odpeljal domov; prijel me je za roko in me dvignil, da sem prišel v očetovo hišo, nato pa me oblekel v plašč in hiton.

Tam sem slišal za Odiseja. Kralj mi je namreč povedal, da ga je prijazno sprejel in pogostil, ko se je vračal v rodno deželo, in mi pokazal imetje, ki si ga je nabral Odisej: bron, zlato in težko obdelano železo.

S tem bi lahko preživljal še potomce do desetega rodu; toliko zakladov mu je ležalo v kraljevih dvoranah. Dejal je, da je Odisej odšel v Dodono, da bi tam iz Zevsovega visoko olistanega hrasta slišal božji nasvet, kako naj se po dolgi odsotnosti vrne na rodovitno Itako, odkrito ali skrivaj.

Pred menoj je med daritvijo vina v svojem domu prisegel, da je ladja že splavljena in so tovariši pripravljeni, da ga odpeljejo v ljubo rodno deželo.

Mene pa je odpravil že prej, kajti ravno tedaj je tesprotska ladja odhajala proti Dulihiju, bogatemu s pšenico. Naročil jim je, naj me varno odpeljejo h kralju Akastu; njim pa je bilo v srcu všeč hudobno naklepanje zoper mene, da bi me nesrečnika zadelo še skrajnejše gorje.

Ko je morska ladja odplula daleč od kopnega, so mi nemudoma začeli pripravljati suženjsko usodo. Slekli so mi plašč in hiton, name pa vrgli druga, bedna, raztrgana oblačila, cunje, ki jih tudi sam vidiš pred seboj. Proti večeru so prispeli do polj sončne Itake.

Tam so me v ladji z lepimi klopmi trdno zvezali z dobro spleteno vrvjo, sami pa se izkrcali in si hitro pripravili večerjo na morski obali.

Bogovi sami pa so mi zlahka razrahljali vezi. Glavo sem si ovil s cunjo, se spustil po gladkem krmnem krmilu in potopil prsi v morje, nato pa z obema rokama zaveslal ter hitro odplaval proč od njih.

Stopil sem na kopno tam, kjer je rasla goščava cvetočega gozda, in se pritajeno skril vanjo. Oni pa so z glasnim stokanjem hodili naokrog; ker se jim ni zdelo koristno iskati še dlje, so se vrnili na votlo ladjo. Bogovi sami so me zlahka skrili in me pripeljali do domačije razumnega moža; očitno mi je še usojeno živeti.«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »O, nesrečni tujec, res si mi globoko pretresel srce, ko si pripovedoval o vsem, kar si prestal, in o svojih potepanjih.

A kar praviš o Odiseju, se mi ne zdi prav in s tem me ne boš prepričal. Zakaj bi moral mož, kakršen si ti, brez potrebe lagati? Tudi sam dobro vem, kako je z vrnitvijo mojega gospodarja: vsem bogovom se je tako zelo zameril, da ga niso pokončali med Trojanci ali v naročju dragih, ko je končal vojno.

Tedaj bi mu vsi Ahajci nasuli grobno gomilo in tudi sinu bi zapustil veliko slavo. Zdaj pa so ga brez slave odnesle harpije. Jaz živim odmaknjen tu pri svinjah in niti v mesto ne hodim, razen če me preudarna Penelopa pokliče, kadar od kod pride kakšna novica.

Tedaj vsi posedajo okoli prišleka in ga o vsem izprašujejo, tako tisti, ki žalujejo za dolgo odsotnim gospodarjem, kakor tisti, ki se veselijo, da jim ni treba plačati za požiranje njegovega imetja. Meni pa ni več ljubo poizvedovati in spraševati, odkar me je s svojo zgodbo prevaral neki Ajtolec, ki je ubil človeka, preblodil mnogo dežel in prišel v moj dom. Prisrčno sem ga sprejel.

Pravil je, da je Odiseja videl na Kreti pri Idomeneju, kjer je popravljal ladje, ki so mu jih poškodovali viharji. Dejal je, da pride bodisi poleti bodisi jeseni in pripelje veliko imetja ter bogovom podobne tovariše.

Tudi ti, starec, ki si prestal toliko gorja, zdaj ko te je bog pripeljal k meni, se mi ne skušaj prikupiti z lažmi in me ne slepi. Saj te ne bom zaradi tega spoštoval in gostil, temveč iz strahu pred Zevsom, varuhom gostov, in iz usmiljenja do tebe.«

Preudarni Odisej mu je odgovoril: »Res nosiš v prsih silno nezaupljivo srce, ko te niti s prisego nisem pridobil in te ne morem prepričati.

A zdaj skleniva dogovor; bogovi, ki prebivajo na Olimpu, naj bodo priče obema. Če se tvoj gospodar vrne v ta dom, me obleci v plašč in hiton ter me odpravi na Dulihij, kamor me vleče srce. Če pa se tvoj gospodar ne vrne, kakor napovedujem, naščuvaj služabnike, naj me vržejo z visoke pečine, da se bo tudi drug berač varoval goljufanja.«

Plemeniti svinjski pastir mu je odgovoril: »Tujec, res bi si pridobil lep sloves in veliko veljavo med ljudmi, zdaj in za vse prihodnje čase, ko bi te najprej pripeljal v kočo in gostoljubno sprejel, nato pa te ubil in ti vzel ljubo življenje! Kako z mirnim srcem bi potem molil k Zevsu, Kronovemu sinu!

Zdaj pa je čas za večerjo. Ko bi se moji tovariši čim prej vrnili, da bi si v koči pripravili okusno večerjo!« Tako sta se pogovarjala med seboj, medtem pa so se približale svinje in z njimi pastirji.

Zaprli so jih v njihove staje, da bi tam prenočile, in svinje so med nastanjanjem zagnale neznanski krik. Plemeniti svinjski pastir pa je zaklical tovarišem: »Pripeljite najboljšega prašiča, da ga zakoljem za gosta iz daljne dežele. Tudi sami bomo imeli kaj od tega, saj že dolgo trpimo in se trudimo zaradi teh belozobih svinj, drugi pa brez plačila požirajo sadove našega dela.«

Ko je to dejal, je z neusmiljenim bronom nasekal drv, oni pa so pripeljali zelo debelega petletnega prašiča. Postavili so ga ob ognjišče. Svinjski pastir ni pozabil nesmrtnih, saj je imel plemenito srce: za prvi dar je vrgel v ogenj dlake z glave belozobega prašiča in molil k vsem bogovom, naj se preudarni Odisej vrne v svoj dom.

Nato je dvignil hrastovo poleno, ki ga je pri cepljenju pustil celega, in udaril žival; življenje jo je zapustilo. Drugi so jo zaklali in osmodili, nato pa hitro razkosali. Svinjski pastir je z vseh udov vzel prve kose surovega mesa in jih ovil v obilno mast, jih potresel z ječmenovo moko ter vrgel v ogenj. Preostalo meso so razrezali in nataknili na ražnje, ga skrbno spekli ter vse sneli z njih, nato pa ga skupaj položili na deske. Svinjski pastir je vstal, da bi ga razdelil, saj je dobro vedel, kaj je prav.

Vse meso je razdelil na sedem delov. Enega je namenil nimfam in Hermesu, Majinemu sinu, ter ga ob molitvi položil zanje, druge pa razdelil med navzoče. Odiseja je počastil s celim hrbtnim kosom belozobega prašiča in razveselil gospodarjevo srce. Preudarni Odisej ga je nagovoril: »Evmaj, ko bi te oče Zevs imel tako rad kakor jaz, ker me v moji bedi počastiš s takšnimi dobrotami!«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Jej, dobri tujec, in uživaj v tem, kar je na voljo. Bog bo nekaj dal, drugo pa odrekel, kakor bo hotel v svojem srcu, saj zmore vse.«

Tako je dejal in prve dele daroval večno živečim bogovom, nato izlil pitni dar bleščečega vina in čašo položil v roke Odiseju, rušilcu mest. Ta je sedel pri svojem deležu.

Kruh jim je razdelil Mesavlij, ki si ga je svinjski pastir sam pridobil med gospodarjevo odsotnostjo, brez pomoči gospodinje in starega Laerta; kupil ga je od Tafijcev s svojim lastnim imetjem.

Segli so z rokami po pripravljenih jedeh pred seboj. Ko so potešili željo po pijači in hrani, je Mesavlij odnesel kruh, oni pa so pohiteli k počitku, siti kruha in mesa.

Nastopila je neprijetna, temna noč brez lune. Zevs je deževal vso noč, silni zahodnik pa je nenehno prinašal vlago. Odisej jim je spregovoril, da bi preizkusil svinjskega pastirja, ali bi slekel svoj plašč in mu ga dal ali k temu spodbudil katerega drugega tovariša, saj je tako skrbno pazil nanj: »Poslušajte zdaj, Evmaj in vsi drugi tovariši! Nekaj vam bom povedal, četudi se bom malo pobahal; k temu me sili vino, noro vino, ki tudi zelo preudarnega moža pripravi do petja, do nežnega smeha in plesa, pa tudi do besede, ki bi jo bilo bolje zamolčati.

A ker sem že odprl usta, ne bom ničesar skrival. O, ko bi bil tako mlad in bi imel toliko moči kakor tedaj, ko smo pod Trojo pripravili zasedo in povedli može vanjo!

Vodila sta nas Odisej in Atrejev sin Menelaj, z njima pa sem kot tretji poveljeval jaz, saj sta mi sama tako naročila. Ko smo prišli do mesta in njegovega visokega obzidja, smo se v gostem grmovju okoli mesta, med trstičjem in močvirjem, sključeni pod orožjem, ulegli. Nastopila je zla noč; privršal je severni veter in prinesel hud mraz. Od zgoraj je padal sneg, mrzel kakor slana, in na ščitih se je nabiral led.

Vsi drugi so imeli plašče in hitone ter so mirno spali, s ščiti zastrtih ramen. Jaz pa sem ob odhodu nespametno pustil plašč pri tovariših, ker sem mislil, da me ne bo zeblo, in sem šel z njimi samo s ščitom in bleščečim pasom.

Ko je nastopila zadnja tretjina noči in so se zvezde že pomaknile čez nebo, sem ogovoril Odiseja, ki je ležal ob meni, in ga dregnil s komolcem; takoj mi je prisluhnil: »Božanski Laertov sin, iznajdljivi Odisej, kmalu me ne bo več med živimi, saj me mraz premaguje. Nimam plašča; neki bog me je zapeljal, da sem prišel samo v hitonu, zdaj pa ni več rešitve.«

Tako sem rekel, on pa si je v srcu domislil načrt, saj je bil mojster tako v preudarnosti kakor v boju. Tiho me je ogovoril in mi rekel: »Zdaj molči, da te ne zasliši kateri od drugih Ahajcev.«

Nato je naslonil glavo na komolec in spregovoril: »Poslušajte, prijatelji! V spanju so me obiskale božanske sanje. Predaleč od ladij smo prišli. Ko bi kdo šel povedat Atrejevemu sinu Agamemnonu, pastirju ljudstev, naj pošlje sem še več mož od ladij.«

Tako je rekel in Toant, Andrajmonov sin, je nemudoma vstal, odložil svoj škrlatni plašč in stekel k ladjam. Jaz pa sem v njegovem ogrinjalu z veseljem ležal, dokler ni zasijala Eos z zlatim prestolom.

Ko bi bil tudi zdaj tako mlad in bi bila moja moč še neokrnjena! Tedaj bi mi kdo od svinjskih pastirjev v tej staji dal plašč, iz naklonjenosti in spoštovanja do vrlega moža. Zdaj pa me zaničujejo, ker mi telo pokrivajo borna oblačila.

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Starec, zgodba, ki si jo povedal, je izvrstna; niti ene neprimerne ali odvečne besede nisi izrekel. Zato ti zdaj ne bo manjkalo ne obleke ne česa drugega, kar se spodobi dati nesrečnemu prosilcu, ki pride k nam. Zjutraj pa si boš spet nadel svoje cunje.

Tu namreč nimamo na pretek plaščev in rezervnih hitonov, da bi se preoblačili; vsak mož ima le eno oblačilo. Ko pa pride ljubi Odisejev sin, ti bo sam dal plašč in hiton ter te poslal tja, kamor te bosta vodila srce in duša.«

Ko je to izrekel, je vstal in mu ob ognju pripravil ležišče ter nanj položil ovčje in kozje kože. Tja je legel Odisej, Evmaj pa ga je pokril s plaščem, debelim in velikim, ki ga je hranil v zalogi, da bi ga oblekel, kadar bi pritisnil strahoten mraz.

Tako je tam Odisej legel k počitku, ob njem pa so polegli mladi možje. Toda svinjskemu pastirju ni bilo po volji, da bi spal tam, daleč od svinj; odpravil se je ven in se oborožil. Odisej se je veselil, ker je tako skrbno pazil na njegovo imetje, ko je bil sam zdoma.

Najprej si je čez krepka ramena obesil oster meč, nato se je ogrnil v zelo debel plašč, ki ga je varoval pred vetrom, vzel je še kožo velike, dobro rejene koze in ostro sulico, da bi z njo odganjal pse in ljudi.

Odšel je leč tja, kjer so belozobe svinje spale pod skalnim previsom, v zavetju pred severnim vetrom.