Prevod

Palada Atena pa je v prostrani Lakedajmon odšla, da bi slavnega sina velikodušnega Odiseja opomnila na vrnitev in ga spodbudila, naj se odpravi domov.

Našla je Telemaha in sijajnega Nestorjevega sina, ležeča v preddverju slavnega Menelaja. Nestorjevega sina je premagal blag spanec, Telemaha pa sladki spanec ni objel, temveč so mu v srcu vso nesmrtno noč bedele skrbi za očeta.

Blizu njega je stopila svetlooka Atena in mu rekla: »Telemah, ni več prav, da tavaš tako daleč od doma, ko si zapustil svoje imetje in v svoji hiši pustil može, ki so tako predrzni. Pazi, da si ne razdelijo in ne požro vsega tvojega premoženja, ti pa bi zaman opravil pot.

Čim prej spodbudi Menelaja, mogočnega v bojnem klicu, naj te odpošlje, da še najdeš doma svojo brezgrajno mater. Njen oče in bratje jo namreč že nagovarjajo, naj se poroči z Evrimahom, saj ta vse snubce prekaša z darovi in je še povečal ženitovanjska darila. Naj se ti ne zgodi, da bi proti tvoji volji odnesla kaj imetja iz hiše.

Saj veš, kakšno je srce v ženskih prsih: bogatiti želi hišo tistega, ki jo vzame za ženo, na otroke iz prvega zakona in na ljubega moža, ki je umrl, pa se nič več ne spominja in ne sprašuje po njem.

Ko se vrneš, sam zaupaj vse svoje imetje tisti služabnici, ki se ti zdi najboljša, dokler ti bogovi ne naklonijo plemenite soproge. Še nekaj ti povem; vtisni si moje besede v srce.

Najodličnejši med snubci te nalašč čakajo v zasedi v prelivu med Itako in skalnato Samo, da bi te ubili, še preden stopiš na domačo zemljo. A ne verjamem, da se bo to zgodilo; prej bo zemlja zagrnila katerega od snubcev, ki ti razjedajo premoženje.

Zato drži dobro grajeno ladjo daleč od otokov in pluj tudi ponoči. Veter v hrbet ti bo poslal tisti od nesmrtnih, ki te varuje in rešuje.

Ko pa dosežeš prvi rt Itake, pošlji ladjo in vse tovariše proti mestu, sam pa pojdi najprej k svinjskemu pastirju, ki ti čuva svinje in ti je zvesto naklonjen.

Tam prenoči, njega pa pošlji v mesto, da preudarni Penelopi sporoči, da si živ in zdrav in da si se vrnil iz Pilosa.«

Tako je rekla in odšla na visoki Olimp, Telemah pa je Nestorjevega sina prebudil iz sladkega spanca, ga dregnil z nogo in mu rekel: »Vstani, Nestorjev sin Pejzistrat, pripelji konje s čvrstimi kopiti in jih vprezi v voz, da nadaljujeva pot.«

Nestorjev sin Pejzistrat pa mu je odgovoril: »Telemah, čeprav se nama mudi na pot, vendar ne moreva voziti skozi temno noč. Kmalu bo zora.

Počakaj, da prinese darove in jih položi na voz junak Atrejev sin, s sulico slavni Menelaj, in naju s prijaznimi besedami odslovi. Gost se namreč vse svoje dni spominja gostitelja, ki mu je izkazal ljubeznivo gostoljubje.«

Tako je rekel in že je prišla zlatoprestolna Zora. K njima je pristopil Menelaj, mogočen v bojnem klicu, ki je vstal iz postelje ob lepokosi Heleni.

Ko ga je ljubi Odisejev sin zagledal, si je junak naglo nadel bleščečo tuniko in si čez krepka ramena vrgel širok plašč. Stopil je ven, se mu približal in ga nagovoril, Telemah, ljubi sin božanskega Odiseja: »Atrejev sin Menelaj, Zevsov rejenec, vladar ljudstev, odpošlji me zdaj v ljubo domačo deželo, saj mi srce že hrepeni po vrnitvi domov.«

Menelaj, mogočen v bojnem klicu, mu je odgovoril: »Telemah, ne bom te dolgo zadrževal tukaj, ko si želiš domov. Zamerim tudi vsakemu drugemu gostitelju, ki gosta bodisi pretirano ljubi bodisi pretirano sovraži; v vsem je boljša prava mera.

Enako slabo je, če kdo gosta, ki še noče oditi, priganja na pot, kakor če zadržuje tistega, ki se mu mudi. Gosta je treba ljubiti, dokler je pri nas, in ga odsloviti, ko želi oditi.

A počakaj, da prinesem lepe darove in jih položim na voz, da jih vidiš na lastne oči, ženskam pa naročim, naj v dvorani pripravijo obed iz obilja, ki ga imamo doma.

Častno je, lepo in koristno, da se človek najé, preden se odpravi čez širno, brezmejno zemljo. Če pa želiš potovati po Heladi in skozi Argos, te bom sam spremljal, vpregel ti bom konje in te vodil po človeških mestih. Nihče naju ne bo odslovil praznih rok, temveč bo dal vsaj nekaj, da odneseva: bodisi lepo izdelan bronast trinožnik ali kotel, bodisi dve muli ali zlato čašo.«

Preudarni Telemah pa mu je odgovoril: »Atrejev sin Menelaj, Zevsov rejenec, vladar ljudstev, rad bi se že vrnil domov, saj ob odhodu nisem pustil nikogar, ki bi čuval moje imetje. Naj ne poginem sam, ko iščem svojega bogovom podobnega očeta, ali naj mi iz hiše ne izgine kak dragocen zaklad.«

Ko je to slišal Menelaj, mogočen v bojnem klicu, je takoj naročil svoji ženi in služabnicam, naj v dvorani pripravijo obed iz obilja, ki ga imajo doma.

Tedaj je k njemu pristopil Eteonej, Boetojev sin, ki je vstal iz postelje, saj je prebival nedaleč od njega. Menelaj, mogočen v bojnem klicu, mu je ukazal, naj zakuri ogenj in speče meso. Ko je slišal ukaz, ga je ubogal.

Sam pa je stopil v dišečo zakladnico, ne sam: z njim sta šla Helena in Megapent. Ko so prišli tja, kjer so ležale dragocenosti, je Atrejev sin vzel čašo z dvema ročajema, sinu Megapentu pa ukazal, naj odnese srebrno mešalno posodo. Helena je stopila k skrinjam, v katerih je hranila bogato vezena oblačila, ki jih je izdelala sama.

Helena, božanska med ženami, je dvignila eno in ga odnesla: bilo je največje in najlepše po svojih vezeninah, bleščalo se je kakor zvezda in ležalo prav pod vsemi drugimi.

Šli so naprej skozi palačo, dokler niso prišli do Telemaha. Svetlolasi Menelaj mu je rekel: »Telemah, naj ti vrnitev, po kateri hrepeniš v svojem srcu, tako izpolni Zevs, gromoviti Herin mož.

Izmed vseh darov, vseh dragocenosti, ki jih hranim v hiši, ti bom dal najlepšega in najdragocenejšega. Dal ti bom umetelno izdelano mešalno posodo: srebrna je vsa, njeni robovi pa so prevlečeni z zlatom. Hefajstovo delo je. Podaril mi jo je junak Fajdim, kralj Sidoncev, ko me je sprejel pod streho svoje hiše, ko sem na poti domov prispel tja. Zdaj jo želim podariti tebi.«

S temi besedami mu je junak Atrejev sin položil v roko čašo z dvema ročajema. Krepki Megapent pa je prinesel bleščečo srebrno mešalno posodo in jo postavil predenj. Lepolična Helena je stala ob njem, v rokah držala oblačilo in ga nagovorila: »Tudi jaz ti dajem ta dar, ljubi otrok, v spomin na Helenine roke, da ga ob uri zaželene poroke nosi tvoja žena. Do takrat naj ga ljuba mati hrani v palači. Ti pa se mi srečno vrni v svoj lepo zgrajeni dom in v domačo deželo.«

Tako je rekla in mu ga položila v roke; on ga je z veseljem sprejel. Junak Pejzistrat je darove prevzel in jih položil v koš na vozu ter se v srcu vsemu čudil. Svetlolasi Menelaj pa ju je odvedel v palačo.

Tam sta sedla na naslanjača in sedeža. Služabnica je prinesla vodo za umivanje v lepem zlatem vrču in jima jo nad srebrno skledo polila po rokah, da sta se umila; zraven je primaknila gladko obdelano mizo.

Spoštovana oskrbnica je prinesla in položila nanjo kruh, dodala pa še mnogo jedi ter jima radodarno ponudila, kar je bilo pri hiši. Boetojev sin je rezal meso in delil obroke, sin slavnega Menelaja pa je nalival vino.

Segli so po pripravljenih dobrotah, ki so ležale pred njimi. Ko so potešili željo po jedi in pijači, sta Telemah in sijajni Nestorjev sin vpregla konje in stopila na bogato okrašeni voz ter odpeljala izpred vrat in iz odmevnega stebrišča.

Za njima je prišel Atrejev sin, svetlolasi Menelaj, v desnici je držal medeno sladko vino v zlati čaši, da bi pred odhodom opravila pitno daritev. Stopil je pred konje, ju pozdravil in rekel: »Srečno, mladeniča! Pozdravita tudi Nestorja, pastirja ljudstev. Z menoj je bil res blag kakor oče, ko smo se sinovi Ahajcev bojevali pred Trojo.«

Preudarni Telemah pa mu je odgovoril: »Seveda mu bomo, Zevsov rejenec, kakor naročaš, ob prihodu vse to povedali. O da bi tudi jaz ob vrnitvi na Itako našel doma Odiseja in mu povedal, da se vračam, deležen vse tvoje ljubeznivosti, in prinašam mnogo dragocenih, lepih darov!«

Ko je to izrekel, je na desni priletel ptič, orel, ki je v krempljih nosil veliko belo gos, domačo, iz dvorišča. Za njim so vpili in tekli moški in ženske. Ko se jim je približal, je šinil na desno pred konji. Ob tem pogledu so se razveselili in vsem se je ogrelo srce.

Tedaj je spregovoril Nestorjev sin Pejzistrat: »Premisli, Menelaj, Zevsov rejenec, vladar ljudstev, ali je bog to znamenje pokazal nama ali tebi samemu.«

Tako je rekel. Menelaj, ljubljenec Aresa, je premišljeval, kako bi ga prav razumel in ustrezno odgovoril. A Helena v dolgem oblačilu ga je prehitela z besedami: »Poslušajte me! Prerokovala bom, kakor mi v srce polagajo nesmrtni in kakor verjamem, da se bo izpolnilo.

Kakor je ta orel ugrabil gos, vzrejeno v hiši, ko je prišel z gore, kjer je njegov rod in kjer se je izvalil, tako se bo Odisej po mnogih mukah in dolgem tavanju vrnil domov in se maščeval. Morda pa je že doma in vsem snubcem pripravlja pogubo.«

Preudarni Telemah pa ji je odgovoril: »Naj to tako uredi Zevs, gromoviti Herin mož! Tedaj bi tudi tam molil k tebi kakor k boginji.«

Tako je rekel in udaril konje z bičem; ti so silno hitro planili skozi mesto proti ravnini, polni vneme. Ves dan so tekli in stresali jarem, ki jih je vezal.

Sonce je zašlo in vse poti so se stemnile. Prispela sta v Fere, v hišo Diokleja, sina Ortiloha, ki ga je rodil Alfej. Tam sta prenočila, on pa ju je pogostil.

Ko se je prikazala zgodaj rojena, rožnatoprsta Zora, sta vpregla konje in stopila na bogato okrašeni voz ter odpeljala izpred vrat in iz odmevnega stebrišča. Pejzistrat je zamahnil z bičem, konja pa sta voljno poletela naprej.

Kmalu sta prišla do visokega mesta Pilos. Tedaj je Telemah nagovoril Nestorjevega sina: »Nestorjev sin, bi mi lahko obljubil in izpolnil mojo prošnjo? Ponosna sva, da naju za vselej veže gostinsko prijateljstvo, podedovano po očetih; pa tudi vrstnika sva. Ta pot bo najino prijateljstvo še utrdila.

Ne pelji me mimo ladje, Zevsov rejenec, temveč me pusti tam, da me starec ne zadrži proti moji volji v svoji hiši, ker me želi pogostiti. Jaz pa moram čim prej domov.«

Tako je rekel. Nestorjev sin je v svojem srcu premišljeval, kako bi mu obljubil in primerno izpolnil prošnjo. Ko je premislil, se mu je zdelo najbolje takole: obrnil je konje proti hitri ladji in morskemu obrežju ter na krmo ladje odložil lepe darove, oblačila in zlato, ki mu jih je podaril Menelaj. Nato ga je priganjal s krilatimi besedami: »Zdaj se hitro vkrcaj in naroči vsem tovarišem, naj pohitijo, preden pridem domov in povem starcu.

Dobro namreč vem v svojih mislih in v srcu, kako nepopustljiv je: ne bo te izpustil, ampak bo sam prišel sem, da te povabi, in mislim, da se ne bo vrnil praznih rok. Vsekakor bi se silno razjezil.«

Tako je rekel in pognal konje z lepo grivo nazaj v mesto Pilijcev ter hitro prispel do palače. Telemah pa je spodbudil tovariše in jim ukazal: »Uredite opremo na črni ladji, tovariši, in se vkrcajmo še sami, da nadaljujemo pot.«

Tako je rekel, oni pa so ga pozorno poslušali in ubogali. Brž so se vkrcali in sedli na veslaške klopi. Medtem ko je opravljal te priprave, je molil in daroval Ateni ob krmi ladje. Tedaj je k njemu pristopil mož iz daljne dežele, ki je bežal iz Argosa, ker je ubil človeka: vedeževalec, po rodu potomec Melampoda. Ta je nekoč prebival v Pilosu, materi drobnice, bogat mož, v palači, ki je daleč prekašala domove drugih Pilijcev. Potem pa je odšel med drugo ljudstvo, bežeč iz domovine pred velikodušnim Nelejem, najimenitnejšim med živimi, ki mu je vse leto, dokler se ni izteklo, s silo zadrževal obilno premoženje. On pa je bil medtem v Filakovi hiši vklenjen v težke verige in trpel hude muke zaradi Nelejeve hčere in težke zaslepljenosti, ki mu jo je v srce položila strašna boginja Erinija.

A ušel je pogubi in prignal glasno mukajoče govedo iz Filake v Pilos ter za sramotno dejanje kaznoval bogovom podobnega Neleja, bratu pa pripeljal ženo v hišo. Sam je nato odšel med drugo ljudstvo, v Argos, kjer redijo konje; tam mu je bilo namreč usojeno prebivati in vladati mnogim Argivcem. Tam se je oženil in si postavil hišo z visoko streho ter zaplodil Antifata in Mantija, dva krepka sinova.

Antifat je zaplodil velikodušnega Oikleja, Oiklej pa Amfiaraja, voditelja ljudstev, ki sta ga Zevs, nosilec egide, in Apolon iz vsega srca ljubila z vso ljubeznijo. Vendar ni dosegel praga starosti, temveč je v Tebah umrl zaradi darov, namenjenih ženski.

Njegova sinova sta bila Alkmajon in Amfiloh. Mantij pa je zaplodil Polifejda in Klejta. Klejta je ugrabila zlatoprestolna Zora zaradi njegove lepote, da bi prebival med nesmrtnimi. Ponosnega Polifejda pa je Apolon postavil za vedeževalca, daleč najboljšega med smrtniki, potem ko je umrl Amfiaraj. Jezen na očeta se je preselil v Hiperesijo in tam prebival ter prerokoval vsem smrtnikom.

Njegov sin je torej pristopil; ime mu je bilo Teoklimen. Stal je ob Telemahu, ki ga je našel, ko je ob hitri črni ladji opravljal pitno daritev in molil. Nagovoril ga je s krilatimi besedami: »Prijatelj, ker sem te našel na tem kraju pri darovanju, te prosim pri daritvah in božanstvu, pa tudi pri tvoji glavi in tovariših, ki te spremljajo: odgovori mi po resnici na vprašanje in ničesar ne prikrivaj. Kdo si med ljudmi in od kod prihajaš? Kje je tvoje mesto in kdo so tvoji starši?«

Preudarni Telemah pa mu je odgovoril: »Tujec, vse ti bom povedal povsem po resnici. Po rodu sem z Itake, moj oče pa je Odisej, če je sploh še bil moj oče; zdaj je gotovo že umrl strašne smrti.

Zato sem vzel tovariše in črno ladjo ter prišel poizvedovat za očetom, ki ga že dolgo ni.« Bogovom podobni Teoklimen mu je nato rekel: »Tudi jaz sem tako zapustil domovino, ker sem ubil moža svojega rodu. Mnogo njegovih bratov in sorodnikov živi v Argosu, kjer redijo konje, in imajo veliko moč med Ahajci.

Da bi se izognil smrti in črni pogubi, ki mi grozita od njih, bežim, saj mi je usojeno tavati med ljudmi. Vzemi me na ladjo, ker sem se kot begunec zatekel k tebi, da me ne ubijejo; mislim namreč, da me zasledujejo.«

Preudarni Telemah pa mu je odgovoril: »Prav gotovo te ne bom odgnal z ravne ladje, če želiš z menoj. Pridi; tam te bomo pogostili s tem, kar imamo.«

Tako je rekel, mu iz rok vzel bronasto sulico in jo položil na krov ladje z ukrivljenima koncema, nato pa se še sam vkrcal na ladjo, ki pluje po morju.

Sedel je na krmo, poleg sebe pa posadil Teoklimena. Drugi so odvezali vrvi s krme. Telemah je spodbudil tovariše in jim ukazal, naj primejo za ladijsko opremo; oni so ga brž ubogali.

Dvignili so jelov jambor in ga v votlem ležišču prečnega trama postavili pokonci ter ga pritrdili z napenjalnimi vrvmi, z dobro spletenimi jermeni iz volovske kože pa dvignili bela jadra.

Svetlooka Atena jim je poslala ugoden veter, ki je silovito pihal skozi zrak, da bi ladja čim hitreje drsela po slani morski vodi in opravila pot.

Pluli so mimo Krunov in Halkide z lepimi tokovi. Sonce je zašlo in vse poti so se stemnile. Ladja se je, gnana z Zevsovim vetrom, približala Fejam in plula mimo svete Elide, kjer vladajo Epejci.

Od tam jo je usmeril proti koničastim otokom, v skrbeh, ali bo ušel smrti ali padel v past. Medtem sta v koči Odisej in plemeniti svinjski pastir večerjala; z njima so večerjali tudi drugi možje.

Ko so potešili željo po jedi in pijači, je Odisej spregovoril, da bi preizkusil svinjskega pastirja: ali ga bo še vedno ljubeznivo gostil in mu naročil, naj ostane tam v njegovi pristavi, ali pa ga bo poslal v mesto. »Poslušaj zdaj, Evmaj, in vsi drugi tovariši! Jutri ob zori bi rad odšel v mesto prosjačit, da ne bom v breme tebi in tovarišem.

Dobro mi svetuj in mi daj zanesljivega vodnika, ki me bo odpeljal tja. Potem bom sam, ker bom pač moral, taval po mestu, morda mi kdo ponudi vrč vina in kos kruha.

Lahko bi šel tudi v hišo božanskega Odiseja in preudarni Penelopi povedal novice ter se pomešal med predrzne snubce, da bi mi dali obed, saj imajo nešteto dobrot.

Hitro in dobro bi med njimi opravil vse, kar bi želeli. Nekaj ti povem; premisli in me poslušaj: po milosti Hermesa, vodnika, ki vsem človeškim opravilom daje mik in slavo, se pri strežbi noben smrtnik ne bi mogel kosati z menoj: znam lepo naložiti ogenj in nasekati suha drva, razrezati meso, ga speči in nalivati vino, kakor nižji služijo imenitnim.«

Globoko prizadet si mu odgovoril, Evmaj, svinjski pastir: »Gorje, tujec! Od kod ti je v srce prišla taka misel? Res si očitno želiš tam poginiti,

če se hočeš pomešati med snubce, katerih predrznost in nasilje segata do železnega neba. Njihovi strežniki niso taki, kakršen si ti, ampak mladi možje, lepo oblečeni v plašče in tunike, z zmeraj sijočimi lasmi in lepimi obrazi; ti jim strežejo. Gladko obdelane mize pa se šibijo od kruha, mesa in vina.

Zato ostani! Tvoja navzočnost nikogar ne teži, ne mene ne katerega drugih tovarišev, ki so pri meni. Ko pa pride ljubi Odisejev sin, ti bo dal oblačila, plašč in tuniko, in te poslal, kamor ti bosta velela srce in duša.«

Nato mu je odgovoril mnogo trpeči, božanski Odisej: »O da bi bil očetu Zevsu tako ljub, Evmaj, kakor si meni, ker si me rešil tavanja in strašne bede!

Ni hujšega zla za smrtnike, kakor je brezdomno tavanje. A zaradi prekletega trebuha trpijo hude skrbi možje, ki jih doletijo blodnje, nesreča in bolečina.

Ker pa me zadržuješ in mi naročaš, naj počakam nanj, mi povej o materi božanskega Odiseja in o očetu, ki ga je ob odhodu pustil na pragu starosti: ali še živita pod sončnimi žarki ali sta že umrla in prebivata v Hadovi hiši?«

Svinjski pastir, vodja mož, mu je odgovoril: »Tujec, vse ti bom povedal povsem po resnici. Laert še živi, a ves čas prosi Zevsa, naj mu v njegovi hiši življenje zapusti ude. Silno namreč žaluje za odsotnim sinom in za svojo razumno zakonsko ženo, ki ga je s smrtjo najbolj prizadela in ga pahnila v kruto starost.

Ona je umrla od žalosti za slavnim sinom, bedne smrti, kakršne naj ne umre nihče, ki mi je tu, kjer prebivam, prijatelj in mi izkazuje naklonjenost.

Dokler je še živela, čeprav je žalovala, mi je bilo ljubo poizvedovati o njej in jo obiskovati, saj me je sama vzgojila skupaj s Ktimeno v dolgem oblačilu, svojo plemenito hčerjo, najmlajšo izmed otrok. Z njo sem odraščal in le malo manj me je cenila kakor njo.

Ko pa sva oba dosegla ljubo mladost, so njo omožili na Samo in prejeli nešteto darov, mene pa je mati oblekla v plašč in tuniko, prelepi oblačili, mi dala obuvalo za noge in me poslala na pristavo; v srcu me je imela še bolj rada.

Zdaj sem za vse to prikrajšan. A blagoslovljeni bogovi mi dajejo uspeh pri delu, ki ga opravljam; od njega sem jedel in pil ter dajal tudi ljudem, vrednim spoštovanja.

Od gospodarice pa ne morem več dočakati prijazne besede ali dejanja, odkar je nad hišo prišlo zlo: predrzni možje. Služabniki si zelo želijo z gospodarico govoriti iz oči v oči in izvedeti novice, pri njej jesti in piti ter še kaj odnesti na pristavo; vse to služabnikom vedno razveseli srce.«

Z odgovorom ga je nagovoril premeteni Odisej: »O gorje, Evmaj, svinjski pastir! Še čisto majhen si bil, ko te je zaneslo tako daleč od domovine in staršev.

A povej mi zdaj in mi po resnici razloži: je bilo razdejano mesto s širokimi ulicami, v katerem sta prebivala tvoj oče in častita mati, ali pa so te, ko si bil sam ob ovcah ali govedu, ugrabili sovražni možje, te odpeljali z ladjo in prodali v hišo tega moža, ki je zate plačal primerno ceno?«

Svinjski pastir, vodja mož, mu je odgovoril: »Tujec, ker me že to sprašuješ in želiš izvedeti, zdaj molče poslušaj in uživaj, pij vino in sedi. Te noči so neskončno dolge: lahko spimo, lahko pa z veseljem poslušamo. Ni ti treba leči pred časom; tudi preveč spanja je nadloga.

Kogar od drugih k temu nagovarjata srce in duša, naj gre ven in spi; ko se prikaže zora, naj se najé in odide z gospodarjevimi svinjami. Midva pa bova v koči ob jedi in pijači uživala v pripovedovanju o bridkih nadlogah drug drugega in se jih spominjala. Pozneje namreč človek najde veselje tudi v bolečinah, če je mnogo pretrpel in se dolgo potikal po svetu.

Povedal ti bom torej, kar me sprašuješ in želiš izvedeti. Je neki otok, ki mu pravijo Sirija, če si morda slišal zanj, nad Ortigijo, tam, kjer se sonce obrača. Ni posebno gosto naseljen, a je rodoviten, bogat s pašniki in drobnico, z obiljem vina in pšenice.

Lakota nikoli ne pride med ljudstvo in nobena druga strašna bolezen ne prizadene ubogih smrtnikov. Ko pa se rodovi ljudi po mestu postarajo, prideta Apolon s srebrnim lokom in Artemida ter jih s svojimi blagimi puščicami obiščeta in usmrtita.

Tam sta dve mesti in vse je razdeljeno mednju. V obeh je kraljeval moj oče, Ktezij, Ormenov sin, podoben nesmrtnim.

Tja so prišli Feničani, možje, slavni po plovbi, pretkani trgovci, ki so na črni ladji pripeljali nešteto drobnarij. V hiši mojega očeta je živela Feničanka, lepa in postavna, vešča čudovitih ročnih del. To žensko so zviti Feničani zapeljali.

Najprej se je eden združil z njo, ko je prala pri votli ladji, v ležišču in ljubezni, ki zmede razum ženskam, tudi če so sicer pridne in poštene. Nato jo je vprašal, kdo je in od kod je prišla. Takoj mu je povedala o očetovi hiši z visoko streho: ›Ponosna sem, da sem iz Sidona, bogatega z bronom, in sem hči Aribanta, ki ima neizmerno bogastvo. A ugrabili so me Tafijci, razbojniki, ko sem se vračala s polja, ter me pripeljali sem in prodali v hišo tega moža. On je zame plačal primerno ceno.‹

Mož, ki se je skrivaj ljubil z njo, ji je nato rekel: ›Bi se zdaj spet vrnila z nami domov, da vidiš hišo svojega očeta in matere z visoko streho in njiju sama? Še živita namreč in veljata za bogata.‹

Ženska pa mu je odgovorila z besedami: ›Tudi to bi bilo mogoče, če bi mi vi, mornarji, hoteli s prisego zagotoviti, da me nepoškodovano odpeljete domov.‹

Tako je rekla in vsi so prisegli, kakor je zahtevala. Ko so izrekli in dokončali prisego, jih je ženska spet nagovorila z besedami: ›Zdaj pa tiho! Nihče izmed vaših tovarišev naj me ne ogovori, če me sreča na ulici ali kje ob studencu, da ne bi kdo prišel v starčevo hišo in mu povedal. On bi posumil in me vklenil v težke verige, vam pa bi pripravil pogubo.

Ohranite to v mislih in pospešite prodajo svojega blaga. Ko bo ladja polna zalog za pot, naj mi hitro pride sporočilo v hišo. Prinesla bom tudi zlato, kolikor mi ga pride pod roke, rada pa vam bom dala še nekaj za plačilo poti.

V palači namreč vzgajam sina tega plemenitega moža, bistrega otroka, ki že zna tekati z menoj na prosto. Lahko bi ga pripeljala na ladjo, in zanj bi dobili neznansko ceno, kjer koli bi ga prodali med ljudi tujega jezika.‹

Tako je rekla in odšla v lepo palačo. Oni pa so ostali pri nas celo leto in s trgovanjem nabirali mnogo zalog v votli ladji.

Ko so nazadnje votlo ladjo naložili za odhod, so poslali sla, da bi ženski sporočil. Pretkan mož je prišel v hišo mojega očeta, v rokah je držal zlato ogrlico, posejano z jantarnimi zrni.

Služabnice in moja častita mati so jo v dvorani tipale z rokami in si jo ogledovale, ponujale zanjo ceno; on pa je oni ženski molče pokimal.

Ko ji je dal znamenje, je odšel k votli ladji, ona pa me je prijela za roko in me odpeljala iz hiše. V preddverju je našla čaše in mize mož, ki so gostovali pri mojem očetu.

Ti so bili odšli na zbor in javno posvetovanje, ona pa je brž skrila tri čaše v nedrje in jih odnesla. Jaz sem ji v svoji nevednosti sledil.

Sonce je zašlo in vse poti so se stemnile. Hitro sva hodila in prišla v znamenito pristanišče, kjer je bila hitra ladja feničanskih mož.

Nato so se vkrcali in zapluli po vodnih poteh, z njimi sva se vkrcala tudi midva; Zevs pa jim je poslal ugoden veter. Šest dni smo pluli brez predaha, ponoči in podnevi; ko pa je Zevs, Kronosov sin, poslal sedmi dan, je ženo zadela Artemida, ki sipa puščice, in zgrmela je v kalužno vodo kakor morski galeb.

Vrgli so jo čez krov, da bi postala plen tjulnjev in rib; jaz pa sem ostal, s srcem, strtim od žalosti. Veter in valovi so jih prinesli do Itake, kjer me je Laert kupil s svojim imetjem.

Tako sem na lastne oči zagledal to deželo.« Bogorodni Odisej pa mu je odgovoril: »Evmaj, res si mi globoko pretresel srce, ko si pripovedoval o vsem, kar si pretrpel, in o bolečinah svoje duše.

Toda ob nesreči ti je Zevs naklonil tudi nekaj dobrega, saj si po tolikšnem trpljenju prišel v hišo blagega moža, ki ti daje jesti in piti z vso skrbnostjo, in živiš dobro življenje; jaz pa sem blodil po mnogih človeških mestih, preden sem prišel sem.«

Tako sta se pogovarjala drug z drugim, nato pa legla in spala ne dolgo, le kratek čas; kajti kmalu je prišla Zarja na lepem prestolu. Ob obali pa so Telemahovi tovariši sneli jadra in spustili jambor, vse naglo opravili ter z vesli pripeljali ladjo v pristan; vrgli so sidra in privezali krmne vrvi. Nato so tudi sami stopili na morsko obrežje, pripravili obrok in zmešali žareče vino z vodo.

Ko so potešili željo po jedi in pijači, jih je preudarni Telemah nagovoril: »Vi zdaj odpeljite črno ladjo proti mestu, jaz pa pojdem na polja in k pastirjem; zvečer, ko si ogledam svoje posestvo, pridem v mesto.

Zjutraj vam bom za popotnico pripravil dobro gostijo z mesom in vinom, ki ga je sladko piti.« Tedaj mu je bogovom podobni Teoklimen rekel: »Kam pa naj grem jaz, ljubi sin? V hišo katerega izmed mož, ki vladajo na skalnati Itaki, naj stopim?

Ali naj grem naravnost k tvoji materi in v tvoj dom?« Preudarni Telemah mu je odgovoril: »V drugačnih razmerah bi te sam povabil, da prideš k nam, saj ti gostoljubja ne bi manjkalo. Toda zate bi bilo to slabše, ker mene ne bo doma, mati pa te ne bo videla; saj se med snubci v hiši ne kaže pogosto, temveč proč od njih v zgornji izbi tke na statvah.

Zato ti bom povedal za drugega moža, h kateremu lahko greš: za Evrimaha, sijajnega sina preudarnega Poliba, ki ga zdaj Itačani gledajo kakor boga. Med njimi je namreč daleč najodličnejši in si najbolj želi poročiti se z mojo materjo ter prevzeti Odisejevo čast in oblast.

Toda olimpijski Zevs, ki prebiva v etru, ve, ali jim ne bo že pred svatbo prinesel dneva pogube.« Ko je to izrekel, je na desni priletela ptica, sokol, Apolonov hitri glasnik; v krempljih je držal golobico in jo skubil, perje pa je trosil na tla med ladjo in Telemaha.

Teoklimen ga je poklical proč od tovarišev, ga prijel za roko in mu rekel, poklicavši ga po imenu: »Telemah, ni brez božje volje priletela ptica na tvoji desni; takoj ko sem jo zagledal, sem spoznal, da je znamenje.

Na Itaki ni rodu, ki bi bil bolj kraljevski od vašega; vi boste vselej imeli moč.« Preudarni Telemah mu je odgovoril: »Ko bi se le, tujec, te tvoje besede izpolnile! Tedaj bi kmalu spoznal mojo naklonjenost in prejel obilo darov, da bi te vsakdo, ki bi te srečal, blagroval.«

Nato je nagovoril Pejraja, zvestega tovariša: »Pejraj, Klitijev sin, med vsemi mojimi tovariši, ki so šli z menoj v Pilos, si mi ti vselej najbolj poslušen. Tudi zdaj odpelji tega tujca v svojo hišo ter ga ljubeznivo sprejmi in počasti, dokler ne pridem.«

Pejraj, sloveč po svojem kopju, mu je odgovoril: »Telemah, tudi če bi se ti dolgo mudil tukaj, bom skrbel zanj in gostoljubja mu ne bo manjkalo.«

Po teh besedah se je vkrcal na ladjo in ukazal tovarišem, naj se vkrcajo tudi sami ter odvežejo krmne vrvi. Ti so se nemudoma vkrcali in sedli na veslaške klopi.

Telemah si je na noge privezal lepe sandale in vzel močno kopje z ostro bronasto konico, ki je ležalo na ladijskem krovu; oni pa so odvezali krmne vrvi.

Odrinili so in odpluli proti mestu, kakor jim je ukazal Telemah, ljubi sin božanskega Odiseja; njega pa so noge z naglim korakom nesle naprej, dokler ni prišel do ograde, kjer je imel nešteto svinj in kjer je prebival svinjski pastir, vrli mož, ki je bil svojim gospodarjem zvest in vdan.