Prevod

Tako je govoril, vsi pa so obmolknili in tiho obsedeli, očarani v senčnih dvoranah.

Tedaj mu je Alkinoos odgovoril in dejal: »Odisej, ko si že prišel v mojo hišo z bronastim pragom in visokim ostrešjem, verjamem, da se boš vrnil domov brez novih blodenj, četudi si doslej prestal toliko gorja.

Vsakemu izmed vas pa naročam tole, vsem, ki v mojih dvoranah vselej pijete žareče vino, namenjeno starešinam, in poslušate pevca. V lepo zglajeni skrinji že ležijo gostova oblačila, umetelno izdelano zlato in vsi drugi darovi, ki so jih sem prinesli svetovalci Fajakov. A dajmo, vsak naj mu podari še velik trinožnik in kotel; potem bomo s prispevki ljudstva povrnili stroške, saj je posamezniku težko toliko darovati brez povračila.«

Tako je govoril Alkinoos in njegov predlog jim je bil všeč. Vsak je odšel domov spat, ko pa se je prikazala zgodaj rojena rožnatoprsta Zarja, so pohiteli k ladji in prinesli trpežen bron.

Mogočni, častiti Alkinoos je darove skrbno spravil, sam je stopil skozi ladjo in jih položil pod klopi, da ne bi ovirali katerega izmed tovarišev, ko bi se zagnali v naglo veslanje.

Nato so odšli v Alkinoosovo hišo in pripravili gostijo. Mogočni, častiti Alkinoos jim je žrtvoval vola temnooblačnemu Zevsu, Kronosovemu sinu, ki vlada vsem.

Ko so sežgali stegenske kosti, so se veselili ob sijajni gostiji in uživali; med njimi je pel božanski pevec Demodokos, ki ga je ljudstvo spoštovalo. Odisej pa je pogosto obračal glavo k bleščečemu soncu in želel, da bi čim prej zašlo, saj je hrepenel po vrnitvi.

Kakor si večerje želi mož, ki mu ves dan temnordeča vola po njivi vlečeta trdno sestavljen plug, in veselo dočaka zaton sončne luči, da gre večerjat, čeprav mu med hojo klecajo kolena, tako je tudi Odisej z veseljem dočakal sončni zahod.

Brž je nagovoril Fajake, ljubitelje vesel, predvsem pa Alkinoosu namenil besede: »Vladar Alkinoos, najodličnejši med vsemi ljudmi, opravite pitno daritev in me varno odpravite, sami pa ostanite v veselju! Izpolnjeno je že vse, kar si je moje srce želelo: spremstvo in dragi darovi. Naj nebeški bogovi storijo, da mi bodo v blagoslov, in naj ob vrnitvi doma najdem brezgrajno ženo ter svoje drage žive in zdrave.

Vi pa, ki ostajate tu, razveseljujte svoje zakonske žene in otroke. Bogovi naj vam naklonijo vsakršno blaginjo in naj nobeno zlo ne zadene vašega ljudstva.«

Tako je govoril; vsi so mu pritrdili in naročili, naj gosta odpravijo, saj je govoril prav in primerno. Tedaj je mogočni Alkinoos nagovoril glasnika: »Pontonoos, zmešaj vino v mešalni posodi in ga razdeli vsem po dvorani, da pomolimo k očetu Zevsu in gosta odpravimo v njegovo rodno deželo.«

Tako je dejal in Pontonoos je zmešal medeno vino, nato stopal od enega do drugega in ga delil vsem. Oni pa so blaženim bogovom, ki prebivajo na prostranem nebu, izlili pitno daritev, kar s svojih sedežev. Božanski Odisej je vstal, položil Areti v roko čašo z dvema ročajema in jo nagovoril s krilatimi besedami: »Bodi mi srečna, kraljica, vse dotlej, dokler ne prideta starost in smrt, ki doletita vse ljudi.

Jaz odhajam, ti pa se veseli v tej hiši s svojimi otroki, ljudstvom in kraljem Alkinoosom.« S temi besedami je božanski Odisej prestopil prag, mogočni Alkinoos pa je z njim poslal glasnika, da ga popelje k hitri ladji in na morsko obalo. Areta je z njim poslala tudi služabnice: ena je nosila čisto opran plašč in hiton, drugi je naročila, naj odnese trdno skrinjo, tretja pa je nesla hrano in rdeče vino.

Ko so prispeli k ladji in morju, so plemeniti spremljevalci nemudoma sprejeli vse to ter v trebušasto ladjo spravili vso jed in pijačo. Nato so Odiseju razgrnili preprogo in platneno rjuho na krovu trebušaste ladje, da bi nemoteno spal, zadaj na krmi. Tudi sam se je povzpel nanjo in legel molče; oni pa so vsak na svojem mestu sedli na veslaške klopi, lepo po vrsti, ter odvezali vrv s preluknjanega kamna.

Ko so se nagnili nazaj in z vesli vzmetavali morsko vodo, mu je na veke legel sladek spanec, globok in najprijetnejši, najbolj podoben smrti.

Kakor štirje žrebci, vpreženi skupaj na ravnini, vsi hkrati planejo pod udarci biča, se visoko poženejo in naglo premagujejo pot, tako se je ladji dvigala krma, za njo pa je bučal velik, temno škrlaten val glasno šumečega morja.

Zanesljivo in vztrajno je drvela; niti sokol, najhitrejši med pticami, je ne bi dohajal. Tako je naglo plula in rezala morske valove, noseč moža, ki je bil po preudarnosti enak bogovom. Prej je v srcu prestal mnogo bolečin, ko je šel skozi vojne med ljudmi in čez neusmiljene valove, zdaj pa je mirno spal, pozabil na vse, kar je pretrpel.

Ko je vzšla najsvetlejša zvezda, ki prva oznanja luč zgodaj rojene Zarje, se je morska ladja približala otoku. Na Itaki je zaliv Forkisa, morskega starca; vanj segata dva pomola, strmi skalnati obali, obrnjeni druga proti drugi, ki zadržujeta velike valove divjih vetrov zunaj zaliva. V njem pa ladje z dobrimi klopmi ostajajo brez privezov, ko prispejo dovolj globoko v pristanišče.

Na skrajnem koncu zaliva raste dolgolisnata oljka, blizu nje pa je ljubka, senčna votlina, posvečena nimfam, ki jih imenujejo najade. V njej stojijo kamnite mešalne posode in amfore, kjer si čebele delajo satovje.

V njej so tudi dolge kamnite statve, na katerih nimfe tkejo morsko škrlatna pregrinjala, čudovita na pogled; v njej tečejo neusahljive vode. Dvoje vrat vodi vanjo: skozi tista, ki gledajo proti severu, sestopajo ljudje, južna pa so namenjena bogovom. Tam ljudje ne vstopajo, saj je to pot nesmrtnih.

Tja so zapluli, ker so zaliv poznali že prej. Ladja je zagnana nasedla na obalo s polovico svoje dolžine, tako močno so jo gnale roke veslačev. Stopili so iz ladje z dobrimi klopmi na kopno in najprej dvignili Odiseja iz trebušaste ladje, skupaj s platneno rjuho in sijočo preprogo, ter ga položili na pesek, še vedno premaganega od spanca. Nato so znesli iz nje bogastvo, ki so mu ga plemeniti Fajaki podarili ob vrnitvi domov po volji velikodušne Atene.

Vse so zložili skupaj ob vznožju oljke, proč od poti, da ne bi kak mimoidoči človek prišel in kaj odnesel, preden bi se Odisej prebudil. Sami pa so se odpravili nazaj domov. Toda Zemljotresec ni pozabil groženj, s katerimi je božanskemu Odiseju že prej grozil, in je vprašal Zevsa za nasvet: »Oče Zevs, med nesmrtnimi bogovi ne bom več užival časti, ko pa me smrtniki nič ne spoštujejo, ti Fajaki, ki vendar izvirajo iz mojega rodu!

Rekel sem namreč, da se bo Odisej vrnil domov šele, ko bo prestal veliko gorja. Nikoli mu nisem docela odrekel vrnitve, saj si mu jo ti prvi obljubil in potrdil s prikimavanjem.

Oni pa so ga spečega peljali čez morje v hitri ladji in ga položili na Itako; podarili so mu neizmerne darove, obilo brona, zlata in tkanih oblačil, več, kot bi Odisej kdaj prinesel iz Troje, tudi če bi se vrnil nepoškodovan s svojim deležem plena.«

Oblake zbirajoči Zevs mu je odgovoril: »O silni Zemljotresec, kakšne besede si izrekel! Bogovi te nikakor ne zaničujejo; težko bi bilo s prezirom obravnavati najstarejšega in najodličnejšega.

Če pa te kdo izmed ljudi, ki zaostaja za teboj po moči in sili, ne spoštuje, imaš vedno možnost, da se mu pozneje maščuješ. Stori, kakor želiš in kakor je tvojemu srcu ljubo.«

Tedaj mu je odgovoril Pozejdon, Zemljotresec: »Nemudoma bi storil, temnooblačni, kakor praviš, a vselej spoštujem tvojo voljo in se je bojim.

Zdaj bi rad razbil prelepo ladjo Fajakov, ko se vrača s spremstva po meglenem morju, da se bodo naposled ustavili in prenehali spremljati ljudi; njihovo mesto pa bi rad zagrnil z veliko goro.«

Oblake zbirajoči Zevs mu je odgovoril: »Dragi moj, meni se zdi najbolje takole: ko jo bo vse ljudstvo iz mesta zagledalo, kako se z vesli približuje, jo blizu obale spremeni v kamen, podoben hitri ladji, da bodo vsi ljudje strmeli; mesto pa jim zagrni z veliko goro.«

Ko je Pozejdon, Zemljotresec, to slišal, se je odpravil na Sherijo, kjer živijo Fajaki. Tam je čakal. Morska ladja se je že povsem približala, naglo gnana naprej. Zemljotresec je stopil k njej, jo spremenil v kamen in jo ukoreninil na dnu, ko jo je udaril z dlanjo, nato pa odšel proč.

Fajaki z dolgimi vesli, možje, sloviti po ladjah, so drug drugemu govorili krilate besede. Ta ali oni je pogledal soseda in dejal: »Gorje, kdo je na morju ustavil hitro ladjo, ki je plula domov? Saj je bila že vsa pred našimi očmi!«

Tako so govorili, niso pa vedeli, kaj se je zgodilo. Alkinoos jih je nagovoril in dejal: »Gorje, res me je dosegla davna prerokba mojega očeta, ki je govoril, da se Pozejdon jezi na nas, ker smo vsem varni spremljevalci.

Dejal je, da bo nekoč prelepo ladjo fajakovskih mož, ko se bo vračala s spremstva po meglenem morju, razbil, naše mesto pa zagrnil z veliko goro.

Tako je govoril starec in zdaj se vse izpolnjuje. Dajte, vsi poslušajmo, kar vam bom rekel: nehajte spremljati smrtnike, kadar kateri prispe v naše mesto; Pozejdonu pa žrtvujmo dvanajst izbranih bikov, da se nas morda usmili in nam mesta ne zagrne z visoko goro.«

Tako je dejal; prestrašili so se in pripravili bike. Tako so molili h gospodu Pozejdonu voditelji in vladarji fajakovskega ljudstva, stoječ okoli oltarja. Božanski Odisej pa se je prebudil iz spanca v rodni deželi, vendar je ni prepoznal, ker je bil že dolgo zdoma. Kajti boginja je okoli njega razlila meglo, Palada Atena, Zevsova hči, da bi ga napravila neprepoznavnega in mu vse pojasnila, da ga ne bi prej prepoznali žena, meščani in prijatelji, preden bi snubcem povrnil za vso predrznost.

Zato se je vladarju vse kazalo drugačno: dolge poti, zalivi z varnimi sidrišči, strme skale in bujno drevje.

Planil je pokonci in se zazrl v rodno deželo, nato zastokal in se udaril po stegnih z dlanmi ter tožeč spregovoril: »Gorje meni! V deželo katerih smrtnikov sem spet prišel?

So mar nasilni, divji in nepravični ali gostoljubni in bogaboječi? Kam naj odnesem vse to bogastvo? Kam naj se sam podam? Ko bi bil le ostal pri Fajakih, tam na mestu! Lahko bi se obrnil na kakega drugega mogočnega kralja, ki bi me prijazno sprejel in odpravil domov.

Zdaj pa ne vem, kam naj spravim vse to, in tudi tu ne bom pustil, da ne postane plen drugih. Gorje, niso bili v vsem razumni in pravični voditelji in vladarji Fajakov, ki so me odpeljali v drugo deželo! Zatrjevali so, da me bodo pripeljali na jasno vidno Itako, a niso držali besede.

Naj jih kaznuje Zevs, zaščitnik pribežnikov, ki bdi tudi nad drugimi ljudmi in kaznuje vsakogar, ki se pregreši. A daj, preštel bom svoje imetje in pogledal, ali so kaj odnesli s seboj v trebušasti ladji.«

S temi besedami je prešteval prelepe trinožnike in kotle, zlato ter lepa tkana oblačila. Ničesar ni pogrešal. A žaloval je za rodno deželo, ko se je vlekel ob obali glasno šumečega morja in bridko tožil. Tedaj se mu je približala Atena, po postavi podobna mlademu pastirju ovc, nežnemu mladeniču, kakršni so sinovi vladarjev, z lepo izdelanim, dvojno zloženim plaščem čez ramena; na sijočih nogah je imela sandale, v rokah pa kopje.

Odisej se je je razveselil, ko jo je zagledal, in ji stopil naproti; nagovoril jo je s krilatimi besedami: »Prijatelj, ker te prvega srečujem v tem kraju, bodi pozdravljen in ne pristopi k meni s hudobnim namenom, temveč reši to imetje in reši mene; saj se k tebi obračam kakor k bogu in klečim pri tvojih dragih kolenih.

Povej mi po resnici, da bom dobro vedel: katera dežela je to, katero ljudstvo in kateri ljudje živijo tu? Je to kak jasno viden otok ali obala rodovitne celine, ki se nagiba k morju?«

Svetlooka boginja Atena mu je odgovorila: »Neveden si, tujec, ali pa prihajaš od daleč, če sprašuješ po tej deželi. Nikakor ni tako neznana; zelo mnogi jo poznajo, tako tisti, ki prebivajo proti zarji in soncu, kakor tisti za nami, proti meglenemu mraku.

Res je skalnata in ni primerna za vožnjo s konji, a ni povsem revna, čeprav ni prostrana. Na njej namreč raste obilo žita in tudi vino rodi; vselej jo močita dež in obilna rosa. Dobra je za pašo koz in goveda; v njej je gozdov vseh vrst in zanesljivi vodni viri.

Zato je, tujec, ime Itake seglo celo do Troje, za katero pravijo, da leži daleč od ahajske dežele.« Tako je dejala, božanski Odisej, ki je mnogo prestal, pa se je razveselil, srečen, da je v svoji rodni deželi, kakor mu je povedala Palada Atena, hči Zevsa, ki nosi egido. Nagovoril jo je s krilatimi besedami, vendar ni povedal resnice, temveč je pripoved obrnil drugam, vselej v prsih preudarjajoč zvijačne misli: »O Itaki sem slišal celo na prostrani Kreti, daleč onstran morja. Zdaj sem prišel tudi sam s tem bogastvom; prav toliko sem ga še pustil otrokom. Bežim namreč, ker sem ubil ljubega sina Idomeneja, hitronogega Orsiloha, ki je na prostrani Kreti s hitrimi nogami prekašal vse ljudi, ki jedo kruh. Hotel mi je vzeti ves plen iz Troje, zaradi katerega sem prestal toliko srčnih bolečin, ko sem šel skozi vojne med ljudmi in čez neusmiljene valove, ker v trojanski deželi nisem služil njegovemu očetu, da bi mu ugajal, temveč sem vodil druge tovariše.

S tovarišem sem mu pripravil zasedo ob poti in ga z bronastim kopjem zadel, ko se je vračal s polja. Nebo je prekrivala temna noč in nihče od ljudi naju ni opazil; skrivaj sem mu vzel življenje.

Ko sem ga ubil z ostrim bronom, sem takoj odšel k ladji in prosil plemenite Feničane ter jim dal plen, ki jim je bil po volji. Naročil sem jim, naj me odpeljejo in izkrcajo v Pilosu ali v sveti Elidi, kjer vladajo Epejci.

Toda moč vetra jih je odrinila od tam, čeprav so se na vso moč upirali; niso me hoteli prevarati. Zaneseni s poti smo ponoči prispeli sem.

Naglo smo priveslali v zaliv in nihče izmed nas ni pomislil na večerjo, čeprav smo si je močno želeli, temveč smo vsi kar stopili iz ladje in legli.

Tam je mene, utrujenega, obšel sladek spanec, oni pa so vzeli moje imetje iz trebušaste ladje in ga položili tja, kjer sem sam ležal na pesku.

Nato so se vkrcali in odpluli proti lepo naseljenemu Sidonu; jaz pa sem ostal tu z žalostjo v srcu.« Tako je govoril; svetlooka boginja Atena se je nasmehnila in ga pobožala z roko. Zdaj je bila po postavi podobna ženski, lepi, visoki in vešči sijajnih ročnih del. Nagovorila ga je s krilatimi besedami: »Zares prebrisan in zvit bi moral biti, kdor bi te prekosil v vseh zvijačah, tudi če bi ti nasproti stopil bog.

Predrznež, mojster domislic, nenasitni spletkar! Torej niti v svoji deželi ne boš opustil prevar in zvijačnih pripovedi, ki so ti že od nekdaj pri srcu.

A daj, ne govoriva več tako, saj oba poznava zvijače: ti si daleč najboljši med vsemi smrtniki v preudarnosti in besedah, jaz pa med vsemi bogovi slovim po modrosti in prebrisanosti. Pa vendar nisi prepoznal Palade Atene, Zevsove hčere, ki ti vselej stoji ob strani v vseh stiskah in te varuje, in ki je storila, da si postal drag vsem Fajakom. Zdaj sem spet prišla sem, da s teboj stkem načrt in skrijem bogastvo, ki so ti ga plemeniti Fajaki podarili ob vrnitvi domov po mojem nasvetu in zamisli, ter ti povem, koliko gorja ti je usojeno prestati v trdno zgrajeni hiši. Ti pa potrpi, čeprav boš prisiljen, in nikomur ne razkrij, ne moškemu ne ženski, da si se vrnil iz blodenj, temveč molče prenašaj mnoge bolečine in sprejemaj nasilje ljudi.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Boginja, smrtniku, ki te sreča, te je težko prepoznati, četudi je zelo razgledan, saj lahko privzameš vsakršno podobo.

Dobro vem, da si mi bila nekoč naklonjena, dokler smo se sinovi Ahajcev vojskovali v Troji. Ko pa smo razdejali visoko Priamovo mesto, se vkrcali na ladje in je bog razkropil Ahajce, te potem nisem več videl, Zevsova hči, niti opazil, da bi stopila na mojo ladjo in odvrnila od mene kako bolečino.

Temveč sem vselej z raztrganim srcem v prsih blodil, dokler me niso bogovi rešili nesreče; šele v bogati deželi fajakovskih mož si me spet opogumila z besedami in me sama popeljala v mesto.

Zdaj pa te pri tvojem očetu rotim — kajti ne verjamem, da sem prišel na jasno vidno Itako, temveč se potikam po neki drugi deželi; mislim, da se norčuješ iz mene in mi to govoriš, da bi zapeljala moje misli — povej mi, ali sem res prišel v ljubo domovino.«

Svetlooka boginja Atena mu je odgovorila: »Vselej imaš v prsih takšne misli; zato te tudi ne morem zapustiti v nesreči, saj si razumen, bistroumen in preudaren.

Vsak drug mož, ki bi se vrnil iz blodenj, bi z veseljem hitel v svojo hišo pogledat otroke in ženo, tebi pa še ni do tega, da bi zvedel ali povprašal, preden ne preizkusiš svoje žene, ki še zmeraj sedi v hiši, in v bridkosti ji minevajo noči in dnevi, ko pretaka solze.

Sama nikoli nisem dvomila, temveč sem v srcu vedela, da se boš vrnil, potem ko boš izgubil vse tovariše. Vendar se zaradi tebe nisem hotela bojevati s Pozejdonom, očetovim bratom, ki je v srcu zadržal jezo nate, ker si mu oslepil ljubega sina.

A daj, pokazala ti bom kraje Itake, da mi boš verjel. To je zaliv Forkisa, morskega starca, to pa dolgolisnata oljka na skrajnem koncu zaliva. Blizu nje je ljubka, senčna votlina, posvečena nimfam, ki jih imenujejo najade. To je obokana votlina, kjer si nimfam tolikokrat daroval popolne hekatombe; to pa je gora Neriton, odeta v gozd.«

S temi besedami je boginja razpršila meglo in pokazala se je dežela. Tedaj se je razveselil božanski Odisej, ki je mnogo prestal, srečen v svoji deželi, in poljubil rodovitno zemljo.

Takoj je dvignil roke in pomolil k nimfam: »Najade, nimfe, Zevsove hčere, nikoli več vas nisem mislil videti! Zdaj pa vas pozdravljam z blagimi molitvami. Tudi darove vam bomo dali kakor nekoč, če mi bo Zevsova hči, ki prinaša zmago, dobrohotno dovolila živeti in bo vzredila mojega ljubega sina.«

Svetlooka boginja Atena mu je spet dejala: »Bodi pogumen, naj te to ne skrbi. Zdaj nemudoma spraviva bogastvo v globino božanske votline, da ti bo tam ostalo varno; sama pa premisliva, kako bi se vse najbolje izšlo.«

S temi besedami je boginja stopila v senčno votlino in iskala skrivališča po njej. Odisej pa je prinašal vse bliže: zlato, trpežen bron in lepo izdelana oblačila, ki so mu jih dali Fajaki.

Vse je skrbno spravil, vhod pa je s kamnom zaprla Palada Atena, hči Zevsa, ki nosi egido. Nato sta sedla ob vznožje svete oljke in snovala pogubo ošabnim snubcem.

Pogovor je začela svetlooka boginja Atena: »Potomec Zevsa, Laertov sin, iznajdljivi Odisej, premisli, kako boš položil roke na nesramne snubce, ki že tri leta gospodarijo po tvoji hiši, snubijo tvojo božansko ženo in ji ponujajo ženitne darove. Ona pa, ki v srcu vselej objokuje tvojo vrnitev, vsem vliva upanje in vsakemu posebej obljublja, ko jim pošilja sporočila, vendar v mislih namerava nekaj drugega.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Gorje! Res bi me bila v lastni hiši doletela zla smrt Agamemnona, Atrejevega sina, če mi ne bi ti, boginja, vsega po pravici povedala.

A daj, stki načrt, kako naj se jim maščujem; sama mi stoj ob strani in mi vdihni silno, neustrašno moč, kakor takrat, ko smo rušili bleščeče utrdbe Troje.

Ko bi mi tako zavzeto stala ob strani, svetlooka, bi se bojeval tudi proti tristo možem s teboj, častita boginja, če bi mi voljno pomagala.«

Svetlooka boginja Atena mu je odgovorila: »Prav gotovo ti bom stala ob strani in ne bom pozabila nate, ko se lotiva tega dela. In mislim, da bo marsikateri izmed snubcev s krvjo in možgani poškropil širna tla, tistih mož, ki ti požirajo imetje.

A daj, napravila te bom neprepoznavnega vsem smrtnikom. Zgrbančila bom lepo kožo na tvojih gibkih udih, ti odstranila svetle lase z glave in te oblekla v cunje, ob katerih se ljudem gnusi, ko jih vidijo na človeku; zameglila bom tvoje oči, nekoč tako lepe, da se boš zdel odvraten vsem snubcem, svoji ženi in sinu, ki si ga pustil v hiši.

Sam pa pojdi najprej k svinjarju, ki ti čuva prašiče in ti je še vedno zvesto naklonjen, ljubi tvojega sina in razumno Penelopo.

Našel ga boš, kako sedi pri prašičih; ti se pasejo ob Vranji skali in pri studencu Aretuzi, jedo slasten želod in pijejo temno vodo, kar prašičem redi obilno tolščo.

Tam ostani, sedi pri njem in ga o vsem izprašaj, medtem ko bom sama odšla v Šparto lepih žena poklicat Telemaha, tvojega ljubega sina, Odisej. Odšel je v prostrani Lakedajmon k Menelaju, da bi povprašal po tebi in zvedel, ali si še kje živ.«

Preudarni Odisej ji je odgovoril: »Zakaj mu torej nisi povedala, ko v svojem umu vse veš? Mar zato, da bo tudi on blodil in trpel bolečine po nerodovitnem morju, medtem ko mu drugi požirajo imetje?«

Svetlooka boginja Atena mu je odgovorila: »Naj te zanj nikar preveč ne skrbi. Sama sem ga vodila, da bi si pridobil dober sloves, ko bi odšel tja. Nobene stiske ne trpi, temveč mirno sedi v hiši Atrejevega sina in pred njim leži vsega v izobilju.

Res mu mladi možje pripravljajo zasedo s črno ladjo, da bi ga ubili, še preden se vrne v rodno deželo; vendar ne verjamem, da se bo to zgodilo. Prej bo zemlja pokrila marsikaterega izmed snubcev, ki ti požirajo imetje.«

S temi besedami se ga je Atena dotaknila s palico. Zgrbančila mu je lepo kožo na gibkih udih, mu odstranila svetle lase z glave in po vseh udih nadela kožo ostarelega moža; zameglila mu je oči, ki so bile prej tako lepe. Nato mu je vrgla čez rame slabo cunjo in hiton, raztrgana, umazana in zamazana z gostim dimom. Ogrnila ga je z veliko kožo hitre košute, oguljeno; dala mu je palico in bedno malho, vso raztrgano, s pleteno vrvjo za naramnico.

Ko sta se tako dogovorila, sta se razšla. Ona je nato odšla v sveti Lakedajmon po Odisejevega sina.