Prevod

Živel je starec, ki je imel tri sinove in eno hčer. Ko je prišel čas, da umre, je poklical vse tri sinove in jih zaprisegel, naj dajo sestro prvemu, ki jo pride snubit, kdor koli že bo. Ko je po očetovi smrti minilo nekaj časa, je prišel neki starec na dvokolnici in zasnubil dekle. Starejša brata mu je nista hotela kar takoj dati, ker je bil star in reven, najmlajši pa je vztrajal, naj mu jo dajo, in ju spominjal na prisego, ki so jo dali očetu na smrtni postelji. Tako so jo dali starcu za ženo in starec jo je odpeljal na svoj dom. Čez nekaj časa je šel najstarejši brat obiskat sestro, in ko je prišel tja, je zagledal veliko hišo, da lepše ne bi moglo biti. Sestra se je brata zelo razveselila, in ko jo je vprašal, kako živi, mu je odgovorila: "Dobro, bolje ne bi moglo biti." Ko je brat prišel k sestri, starca ni bilo doma, a kmalu se je vrnil tudi on. Svaka se je zelo razveselil in mu rekel: "Gostili se bomo in veselili, le najprej pojdi na mojem konju ponj po travo, toda nakosi je tam, kjer bo konj zagrebel z nogo, ne pa tam, kjer se bo tebi zljubilo." Svak mu je rekel: "Prav, svak, bom." Nato je zajahal konja in odšel. Tako je prišel do srebrnega mostu. Ko je zagledal most in videl, da je ves iz srebra, ga je premamil pohlep, pa je razjahal in izruval eno srebrno desko, rekoč: "S tem si lahko pomagam." Potem je nakosil trave, kjer se je njemu zljubilo, ne da bi počakal, da bi konj zagrebel z nogo, spet zajahal in se vrnil. Ko je prišel domov, je spravil konja v hlev, mu položil travo in odšel v hišo. Tam ga je starec vprašal, ali je oskrbel konja in ali konj jé travo, on pa je odgovoril, da ga je in da jé. Tedaj je starec rekel: "Prav, naj še jaz pogledam." Odšel je v hlev, a konj se trave ni niti dotaknil. Starec je spoznal, da trava ni bila pokošena tako, kakor je naročil, zato je svaka takoj odpravil, ne da bi mu postregel, naj gre, od koder je prišel. Ko je ta prišel domov, bratoma ni povedal, kako se mu je godilo pri svaku, temveč je rekel srednjemu bratu: "Svak te pozdravlja in vabi, da ga tudi ti obiščeš." Čez nekaj časa je šel srednji brat obiskat sestro, a se mu je godilo prav tako kakor prvemu: tudi njega je svak poslal po travo z enakim naročilom, in ko je prišel do srebrnega mostu, ga je prav tako premamil pohlep, pa je izruval eno srebrno desko. Tudi trave ni nakosil, kakor mu je naročil svak, temveč po svoji volji. Ko se je vrnil k svakovi hiši, je svak tudi njega zalotil na laži in ga poslal domov, ne da bi mu postregel, prav kakor prvega. Tudi ta doma ni nikomur povedal, kako se mu je godilo pri svaku, temveč je rekel najmlajšemu bratu: "Svak te pozdravlja in vabi, da ga obiščeš." Čez nekaj časa je šel tja še najmlajši brat. Ko ga je sestra zagledala, se ga je zelo razveselila in mu rekla: "Le glej, brat, da ne boš storil kakor najina brata." Ni vedel, kaj sta storila, sestra pa mu ni hotela povedati ničesar več. Ko je svak prišel domov, se ga je tudi on zelo razveselil in mu rekel: "Gostili se bomo in veselili, le najprej pojdi na mojem konju ponj po travo, toda nakosi je tam, kjer bo konj zagrebel z nogo, ne pa tam, kjer se bo tebi zljubilo." Zajahal je konja in odšel po travo. Ko je prišel do tistega mostu, je občudoval njegovo lepoto, vendar mu je bilo prav žal, da na njem manjkata dve deski. Ko je prišel na sredo, je pogledal na eno in drugo stran ter pod mostom zagledal velik kotel, v katerem je vrela voda. V njej so se kuhale človeške glave, orli pa so jih od zgoraj kljuvali. Nato je prečkal most in prišel v neko vas. Ko je šel skoznjo, je z vseh strani slišal petje in veselje. Začudil se je, da vsa vas poje in se veseli, pa je nekoga vprašal: "Kako to, brat, da je pri vas vse tako veselo?" Ta mu je odgovoril: "Zakaj pa ne bi bilo, ko pa nam vsako leto dobro obrodi in imamo vsega v izobilju." Ko je prišel iz vasi, je na poti naletel na dve psici, ki sta se nenehno grizli. Začel ju je ločevati, a ker ju ni mogel spraviti narazen, je odnehal in šel dalje. Tako je prišel v drugo vas, in ko je šel skoznjo, je videl, da je v njej vse žalostno in objokano. Pa je rekel nekemu možu: "Šel sem skozi vas, kjer je bilo vse veselo, zakaj pa je pri vas vse tako žalostno?" Vaščan mu je odgovoril: "Kako ne bi bilo žalostno, ko pa nam vsako leto toča vse pobije, da nimamo ničesar." Ko je prišel iz te vasi, je naletel na dva ovna, ki sta se nenehno bodla. Začel ju je ločevati, a zaman; ker ju ni mogel spraviti narazen, ju je pustil in šel dalje. Naposled ga je konj prinesel na prelep travnik. Ko sta prišla na sredo travnika, se je konj ustavil in zagrebel z nogo. Mladenič je skočil s konja in nakosil trave, nato pa se je vrnil domov. Ko je prišel domov, je odvedel konja v hlev in mu položil travo, konj pa je takoj začel jesti. Ko je svak videl, da mu je oskrbel konja, je bil zelo vesel in mu je rekel: "Ti si moj svak; zdaj se bova veselila in gostila." Nato so sedli za mizo in začeli večerjati. Med večerjo mu je starec rekel: "Zdaj pa mi povej, kaj si videl." Odgovoril mu je: "O, moj svak, ne da se povedati, kaj vse sem videl. Najprej sem videl prelep srebrn most, le da je skažen, ker mu manjkata dve deski. Kdor ju je vzel, naj ga živi Bog udari!" Starec mu je na to rekel: "Tvoja brata sta ju ukradla; kakor sta ravnala, tako se jima je tudi godilo. Zdaj pa mi povej, kaj si še videl." Svak je odgovoril: "Pod sredo mostu sem videl velik kotel, v katerem je vrelo, v njem pa mrtvaške glave, ki so jih od zgoraj kljuvali orli." Na to je svak rekel: "Takšna je večna muka na onem svetu. Kaj si še videl?" Mladenič je nadaljeval: "Videl sem vas, vso veselo." Svak mu je na to rekel: "To so ljudje, ki so Bogu po volji; vsakogar radi sprejmejo in pogostijo in reveža ne odženejo praznih rok od svojih hiš. Povej, kaj si še videl." Pa mu je povedal: "Na poti sem videl dve psici, ki sta se nenehno grizli." Svak je rekel: "To sta dve svakinji, ženi dveh bratov. Kaj si še videl?" Odgovoril je: "Videl sem drugo vas, v njej pa je bilo vse žalostno." Starec mu je rekel: "Tam ni ne pravice ne sloge in tudi za Boga ne vedo. Kaj si še videl?" Svak je odgovoril: "Videl sem dva ovna, ki sta se nenehno bodla." Na to je starec rekel: "To sta brata, ki ne živita v slogi. Povej, kaj si še videl." Svak mu je rekel: "Videl sem prelep travnik. Tam bi stal tri dni, da bi se nagledal vse tiste lepote." Na to je starec rekel: "Takšen je raj na onem svetu, a težko je priti do njega." – Potem so se še mnogo dni gostili in veselili. Naposled se je svak odpravil domov, starec pa ga je lepo odslovil z bogatim darilom in mu rekel, da je takoj spoznal v njem poštenega človeka, ker je vztrajal, naj izpolnijo prisego, dano očetu, in da bo on srečen, njegova brata pa nesrečna.