Prevod
Neki kralj je imel dva sinova; eden je bil zvit in krivičen, drugi pa dober in pravičen. Ko jima je oče umrl, je krivični rekel pravičnemu: »Pojdi od mene, ne bova več živela skupaj. Tu imaš tristo cekinov in konja, to je tvoj delež od vsega, kar nama je ostalo po očetu, več ne dobiš ničesar.« Ta je vzel tristo cekinov in konja ter odšel z besedami: »Hvala Bogu za to, kar mi je pripadlo od vsega kraljestva!« Čez nekaj časa sta se brata srečala na poti, oba na konjih. Pravični je pozdravil krivičnega: »Bog ti pomagaj, brat!« Oni pa mu je odvrnil: »Bog ti daj gorje! Kaj kar naprej omenjaš Boga? Dandanes je krivica boljša od pravice.« Tedaj mu je dobri rekel: »Staviva, da krivica ni boljša od pravice.« In tako sta stavila za sto zlatih cekinov in sklenila, naj o tem razsodi prvi, ki ga srečata. Ko sta šla malo naprej, sta srečala hudiča na konju, ki se je bil prelevil v meniha, in ga vprašala, ali je boljša pravica ali krivica. Hudič je rekel: »Krivica!« Tako je dobri izgubil sto cekinov. Toda znova sta stavila za drugo stotino, nato še za tretjo, in po razsodbi hudiča, ki je v različnih podobah prihajal prednju, je dobri izgubil vseh tristo cekinov, potem pa še konja. Nato je rekel: »Hvala Bogu, cekinov nimam več, imam pa še svoje oči, še enkrat bom stavil zanje.« Tako je zastavil še svoje oči, češ da je pravica boljša od krivice. Tedaj je njegov brat, ne da bi sploh iskal drugega razsodnika, izvlekel nož, mu iztaknil obe očesi in rekel: »Zdaj pa naj ti pomaga pravica, ko si brez oči.« Nesrečnež se je žalosten zahvalil Bogu in rekel: »Oči sem izgubil za božjo pravico, tebe pa prosim, brat moj, da mi daš vode v kakšno posodo, da si bom močil usta in izpiral rane, ter me odpelješ in pustiš pod jelko nad izvirom.« Brat ga je uslišal, mu dal posodo z vodo, ga odpeljal in pustil pod jelko nad studencem. Tam je siromak sredi noči zaslišal vile, ki so prišle k izviru. Med kopanjem je ena začela govoriti drugim: »Ali veste, tovarišice, da je kraljeva hči zbolela za gobavostjo? Kralj je sklical vse zdravnike, a je nihče ne more ozdraviti. Ko bi le vedela, da mora zdaj, ko odidemo, zajeti vode in se v njej okopati, pa bi bila v enem dnevu in eni noči zdrava. Prav tako bi se s to vodo ozdravil vsak gluhi, slepi ali hromi.« Medtem so zapeli petelini in vile so odšle. Tedaj se je nesrečnež izpod jelke po rokah in nogah privlekel do vode, si najprej umil oči in takoj spregledal; nato je zajel vode v posodo in naglo odšel h kralju, čigar hči je bila gobava, ter rekel: »Prišel sem ozdravit kraljevo hčer. Če me pusti k njej, bo v enem dnevu in eni noči zdrava.« Ko je kralj to izvedel, ga je spustil v dekletovo sobo, on pa je naročil, naj jo okopajo s tisto vodo. Ko sta minila dan in noč, je bila deklica čista in ozdravljena gobavosti. Kralj se je silno razveselil ter mu dal pol kraljestva in hčer za ženo. Tako je postal kraljev zet in prvi za kraljem. To se je nemudoma razvedelo po vsem kraljestvu in prišlo na ušesa tudi njegovemu bratu, ki je govoril, da je krivica boljša od pravice. Ta je pomislil, da je brat pod jelko našel srečo, pa se jo je tudi sam odpravil iskat: najprej je zajel vode v posodo, šel pod jelko in si iztaknil oči. Sredi noči so prišle vile, da bi se okopale, in se začele pogovarjati o tem, kako je kraljeva hči ozdravela. »Najbrž nas je,« so rekle, »kdo poslušal, ko smo govorile, da bi se ozdravila s to vodo, ko odidemo. Morda nas tudi zdaj kdo posluša, pojdimo pogledat.« Ko so prišle pod jelko, so našle tistega, ki je prišel iskat srečo in je govoril, da je krivica boljša od pravice. Zgrabile so ga za roke in noge ter ga raztrgale. Tako je prekletežu pomagala krivica!
