Prevod

Lu Chong je bil doma iz Fanyanga. Trideset lijev zahodno od njegove hiše je stal grob upravitelja Cuija. Ko je bilo Chongu dvajset let, se je dan pred zimskim sončevim obratom za razvedrilo odpravil na lov zahodno od doma. Zagledal je srnjaka, napel lok in ga zadel. Srnjak je padel, nato pa znova vstal. Chong se je pognal za njim in se, ne da bi opazil, oddaljil daleč od doma. Nenadoma je približno li severno od poti zagledal visoka vrata in poslopja z opečnatimi strehami; vse skupaj je bilo podobno uradniškemu dvorcu. Srnjaka ni bilo več nikjer. Izza vrat je vratar naznanil prihod gosta. Chong je vprašal: »Čigav dvorec je to?« Odgovorili so mu: »Dvorec gospoda upravitelja.« Chong je rekel: »Tako slabo sem oblečen. Kako naj stopim pred gospoda upravitelja?« Tedaj je prišel človek s svežnjem novih oblačil in dejal: »Gospod vam jih pošilja v dar.« Chong se je preoblekel in vstopil k upravitelju. Predstavil se mu je, nato pa sta ob pečenem mesu izpila nekaj čaš vina. Upravitelj mu je rekel: »Vaš spoštovani oče ni preziral moje skromne hiše. Pred kratkim sem prejel njegovo pismo, v katerem za vas prosi roke moje hčere. Zato sem vas dal pripeljati.« Nato mu je pokazal pismo. Čeprav je bil Chong ob očetovi smrti še majhen, je že poznal njegovo pisavo. Zaihtel je in ni več poskušal odkloniti. Upravitelj je ukazal v notranje prostore: »Mladi gospod Lu je že tu. Naj se gospodična pripravi in uredi.« Chongu pa je dejal: »Pojdite v vzhodno krilo in tam počakajte do mraka.« Pozneje so iz notranjih prostorov sporočili: »Gospodična je pripravljena.« Ko je Chong prišel v vzhodno krilo, je mladenka že stopila z voza in stala ob robu preproge. Nato sta se skupaj priklonila. Tam je ostal tri dni in vse tri dni so jima stregli z jedačo. Potem mu je Cui rekel: »Zdaj se lahko vrnete domov. Na moji hčeri se kažejo znamenja nosečnosti. Če rodi sina, vam ga bomo izročili, o tem nikar ne dvomite. Če rodi hčer, jo bomo obdržali in sami vzgojili.« Služabnikom zunaj je naročil, naj pripravijo voz, da bodo gosta odpeljali. Chong se je poslovil. Cui ga je pospremil do srednjih vrat, ga prijel za roko in se razjokal. Ko je Chong stopil skozi vrata, je zagledal voz z mladim volom in voznika v modrem oblačilu. Pred vrati so še vedno ležala tudi njegova stara oblačila, lok in puščice. Kmalu je prišel upraviteljev sel in za njim služabnik s svežnjem oblačil za Chonga. Sel mu je prenesel sporočilo: »Komaj smo se povezali s poroko, pa nas že žalosti slovo. Pošiljam vam še eno opravo, zraven pa odejo in ležišče.« Chong je sedel na voz, ki je zdrvel kakor blisk in ga v hipu pripeljal domov. Domači so ga sprejeli hkrati v solzah in veselju ter ga zasuli z vprašanji. Tedaj je izvedel, da je Cui že mrtev in da je sam vstopil v njegov grob. Ob spominu na vse, kar se je zgodilo, sta ga prevzela žalost in obžalovanje. Štiri leta po slovesu, tretjega dne tretjega meseca, se je Chong zabaval ob vodi. Nenadoma je blizu brega zagledal dva volovska voza, ki sta se zdaj potapljala, zdaj spet dvigala na površje. Ko sta se približala bregu, so ju videli tudi vsi njegovi družabniki. Chong je pristopil in odprl zadnja vratca prvega voza. V njem sta sedela Cuijeva hči in trileten deček. Ves prevzet od veselja jo je hotel prijeti za roko, ona pa je dvignila roko, pokazala na drugi voz in rekla: »Gospod oče vas gleda.« Tedaj je zagledal upravitelja. Stopil je k njemu in ga pozdravil, žena pa je prinesla otroka. Chongu je izročila tudi zlato skodelo in mu podarila pesem: »Kakor čudežna goba sem sijala, kako bujen in prelep je bil moj lesk! Moja cvetoča lepota je žarela pred svetom, moja redka milina je razodevala čudežno moč. A še preden se je popek mogel razcveteti, ga je sredi poletja osmodila slana. Ves sijaj je za dolgo ugasnil v temi, na poteh sveta ni mogel več zaživeti. Nisem slutila, da se bosta jin in jang tako obrnila in da bo plemeniti mož nenadoma prišel k meni. Kratko je bilo snidenje, naglo je prišlo slovo, saj sva pripadala različnima svetovoma duš. Kaj naj podarim svojemu ljubemu? Z zlato skodelo boš lahko hranil otroka. Tu se najina ljubezen poslavlja; žalost mi trga srce in drobovje.« Chong je vzel otroka, skodelo in pesem, oba voza pa sta nenadoma izginila. Z otrokom se je vrnil k družabnikom. Ti so menili, da gre za prikazen, in vsi od daleč pljuvali proti njemu, a njegova podoba je ostala nespremenjena. Vprašali so ga: »Kdo je tvoj oče?« Otrok je šel naravnost k Chongu in se mu stisnil v naročje. Sprva so se jim stvari zdele nenavadne in zlovešče, ko pa so si podajali pesem in jo brali, so globoko ganjeni vzdihovali nad skrivnostno vezjo med življenjem in smrtjo. Pozneje se je Chong z vozom odpravil na trg prodajat skodelo. Postavil je visoko ceno, ker je ni želel prehitro prodati; upal je, da jo bo kdo prepoznal. Res jo je prepoznala neka stara služabnica. Vrnila se je domov in rekla svoji gospodarici: »Na trgu sem videla moža na vozu, ki prodaja skodelo iz krste gospodične Cui.« Njena gospodarica je bila prava teta Cuijeve hčere po materini strani. Poslala je sina, naj stvar preveri, in vse je bilo tako, kakor je povedala služabnica. Mladenič je stopil na voz, se predstavil in rekel Chongu: »Moja teta se je nekoč omožila z upraviteljem Cuijem in rodila hčer, ki je umrla, še preden se je poročila. Sorodniki so jo bridko objokovali in ji v krsto položili zlato skodelo. Bi mi povedali, kako ste prišli do nje?« Chong mu je povedal vse, kar se je zgodilo. Tudi mladeniča je od žalosti dušilo v grlu. Skodelo je odnesel domov in vse povedal materi. Ta ga je nemudoma poslala k Chongu, naj pripelje otroka, da ga bo videla. Zbrali so se vsi sorodniki. Otrok je imel poteze Cuijeve hčere, obenem pa je bil podoben tudi Chongu. Tako otrok kakor skodela sta potrjevala njegovo pripoved. Teta je dejala: »Moja nečakinja se je rodila proti koncu tretjega meseca. Njen oče je rekel: ‘Pomlad je čas topline in miline. Naj bo srečna in zdrava.’ Zato ji je dal ime Wenxiu.« Wenxiu je bila torej namenjena poroki onkraj groba in znamenje tega se je pokazalo že vnaprej. Deček je zrasel v sposobnega in uglednega moža. Služboval je kot upravitelj poveljništev s plačo dva tisoč šijev žita, njegovi sinovi in vnuki pa so si drug za drugim sledili na visokih položajih. Še danes njegov potomec Zhi, z vljudnostnim imenom Zigan, uživa sloves po vsem cesarstvu.