Prevod

Nihče ni vedel, od kod je prišel Ji Zixun. V času Vzhodnega Hana je prišel v Luoyang in obiskal visoke dostojanstvenike v več deset hišah. Povsod je prinesel mero vina in kos sušenega mesa ter dejal: »Od daleč prihajam in ničesar nimam; sprejmite to skromno pozornost.« Za mizo je sedelo po več sto ljudi, a čeprav so ves dan pili in jedli, vina in mesa ni zmanjkalo. Ko je odšel, so povsod videli, kako se od jutra do večera dvigajo beli oblaki. Neki stoletni starec je tedaj pripovedoval: »Ko sem bil še otrok, sem Zixuna videl prodajati zdravila na tržnici v Kuaijiju. Že takrat je bil videti prav takšen kot zdaj.« Zixunu ni bilo do tega, da bi ostal v Luoyangu, zato je skrivaj odšel. V dobi Zhengshi ga je nekdo v Bachengu vzhodno od Chang’ana videl, kako je skupaj z nekim starcem gladil bronasti kip človeka. Drug drugemu sta govorila: »Zdi se, kot da sva ga še pravkar gledala ulivati, pa je odtlej minilo že skoraj petsto let.« Mož, ki ga je opazil, je zaklical: »Gospod Ji, malo postojte!« Zixun mu je odgovoril, ne da bi se ustavil. Videti je bilo, da hodi počasi in lagodno, vendar ga niti na konju v diru ni bilo mogoče dohiteti.