Prevod

Tudi to se je zgodilo nekoč davno. V pokrajini Tsukushi je živel mož po imenu daifu Sadashige, ded današnjega daifuja Norishigeja iz Hakozakija. Ko se je Sadashige odpravljal v prestolnico, si je želel prinesti darila pokojnemu gospodu iz Ujija, pa tudi razveseliti ljudi, s katerimi je prijateljeval. Zato si je pri nekem Kitajcu izposodil za šest ali sedem tisoč hikijev blaga in mu v zastavo pustil deset mečev. Odšel je v prestolnico, izročil darove gospodu iz Ujija, obdaril prijatelje, kakor je nameraval, nato pa se napotil domov. V Yodu se je vkrcal na ladjo. Ker so mu pripravili poslovilno pogostitev, je sedel in jedel ribe ugui ter druge jedi, medtem pa so se v čolničih približevali trgovci in ponujali zdaj to, zdaj ono. Med njimi je bil tudi nekdo, ki je klical: »Bi kdo kupil biser?« Nihče mu ni prisluhnil, le mladenič, ki je služil Sadashigeju kot spremljevalec in je stal ob ladijskem robu, mu je dejal: »Prinesi ga sem, da ga pogledam.« Prodajalec je iz pasu svojih hlač hakama vzel biser akoya, velik kakor zrno debelega fižola, in mu ga podal. Mladenič je slekel svoj suikan in vprašal: »Bi ga zamenjal za tole oblačilo?« Lastnik bisera je očitno menil, da je sklenil imenitno kupčijo: v naglici je pograbil oblačilo, odrinil čoln in izginil. Spremljevalec si je sicer mislil, da je morda plačal preveč, a ker je trgovec tako hitro pobegnil, mu ni preostalo drugega, kakor da obžaluje kupčijo. Biser je zavil v pas hakame in si oblekel drug suikan. Minevali so dnevi in naposled so prispeli v kraj Hakata. Takoj ko je Sadashige stopil z ladje, je odšel h Kitajcu, ki mu je posodil blago, da bi se mu zahvalil, češ da mu je dal tako veliko, čeprav je bila zastava tako pičla. Kitajec ga je veselo sprejel, mu ponudil sake in se z njim zapletel v pogovor. Medtem je mladenič z biserom naletel na Kitajca, ki je stregel pri hiši. »Bi kupil biser?« ga je vprašal, ga potegnil iz pasu hakame in mu ga podal. Kitajec ga je sprejel, si ga položil na dlan in ga nekoliko potežkal. Obraz mu je ob pogledu nanj obstal od začudenja. »Koliko hočeš zanj?« je vprašal. Ko je mladenič videl, kako močno si ga želi, je rekel: »Deset kanov.« Kitajec je nemudoma odvrnil: »Kupim ga za deset kanov.« »Pravzaprav sem mislil dvajset,« je rekel mladenič, a tudi za to vsoto ga je bil Kitajec takoj pripravljen kupiti. Mladenič je pomislil, da mora biti biser veliko vreden, in zahteval: »Vrni mi ga.« Kitajec ga nerad izpusti iz rok, toda mladenič je tako vztrajno terjal svoje, da mu ga je naposled moral vrniti. »Najprej bom dobro premislil, koliko je vreden, potem ga bom prodal,« je dejal mladenič, ga zavil v pas hakame in odšel. Kitajec si ni vedel pomagati, zato je stopil h krmarju, ki je sedel nasproti Sadashigeja, in mu začel nekaj žlobudrati, kakor da ne gre za nič posebnega. Krmar je prikimal in rekel Sadashigeju: »Med vašimi spremljevalci je nekdo, ki ima biser. Bi ga hoteli dobiti zame?« Sadashige je poklical služabnika in mu naročil: »Ali je med ljudmi, ki so prišli z menoj, kdo, ki ima biser? Poišči ga in ga pokliči.« Kitajec, ki je prej žlobudral, je planil ven, zgrabil mladeniča za rokav in ga privlekel prednje. »Ta je! Ta je!« je ponavljal. »Ali res imaš biser?« ga je vprašal Sadashige. Mladenič je nejevoljno priznal, da ga ima. »No, daj ga sem,« mu je velel gospodar. Vzel ga je iz pasu hakame, Sadashige pa ga je po svojem človeku dal izročiti Kitajcu, ki je sedel nasproti. Ta je biser vzel v roko, ga nekoliko potežkal, nato pa skočil pokonci in stekel v notranjost hiše. Medtem ko so se še spraševali, kaj se dogaja, je prinesel vseh deset mečev, ki jih je Sadashige zastavil za sedemdeset kanov, in mu jih vrnil. Sadashige je kar obnemel. Nekaj, kar je bilo dobljeno za en sam star suikan, so torej zamenjali za tolikšno premoženje! Res se človek lahko samo čudi. Da vrednost biserov nima meja, pa se ne govori šele od danes. V Tsukushiju je živel mož po imenu Tōji Shōsu, ki je pripovedoval naslednje. Ko je bil nekoč na poti po opravkih, ga je neki moški vprašal: »Bi kupil biser?« Iz nedrja je potegnil biser, zavit v košček popisanega odpadnega papirja, in mu ga podal. Ko ga je Shōsu pogledal, je videl, da je manjši od semena mokurena. »Koliko hočeš zanj?« je vprašal. »Dvajset zvitkov svile,« je odvrnil mož. Shōsu je osupnil. Opustil je opravke, po katerih je bil namenjen, vzel moža z biserom s seboj domov in mu dal šestdeset zvitkov svile, kolikor jih je imel pri roki. »Za to ne bi smel dobiti samo dvajsetih zvitkov,« mu je dejal. »Ker se mi smiliš, ko zanj zahtevaš tako malo, ti jih dajem šestdeset.« Mož je vesel odšel. Shōsu je nato z biserom odplul na Kitajsko. Čeprav se je bal nevarnosti na poti, ga ni nikoli odložil, temveč ga je nosil okoli vratu kakor varovalni amulet. Ko je zapihal hud veter, so Kitajci rekli, da ob nevarnem vetru in valovih vržejo v morje najdragocenejši zaklad, ki ga imajo na ladji, in da morajo zato v morje vreči Shōsujev biser. Toda Shōsu jim je odvrnil: »Če ta biser vržete v morje, zame življenje nima več smisla. Če ga že morate vreči, vrzite vanj še mene.« In ga je trdno oklenil. Seveda človeka le niso mogli kar vreči v morje. Medtem ko so se o tem prerekali, je veter ponehal — morda mu je bilo pač usojeno, da bisera ne izgubi — in vsi so bili veseli, da ga ni bilo treba žrtvovati. Tudi glavni krmar te ladje je imel velik biser, vendar je bil nekoliko sploščen in manj vreden od Shōsujevega. Ko so prispeli na Kitajsko, je krmar zaupal svoj biser Shōsuju, naj ga odnese k človeku, ki ga je hotel kupiti. Toda Shōsu ga je med potjo izgubil. Ves iz sebe se je vrnil in ga iskal, a le kje naj bi ga našel? Obupan je vzel svoj biser, ga prinesel h krmarju in rekel: »Tvoj biser sem izgubil. Zdaj ne vem, kaj naj storim. Vzemi tega namesto njega.« Toda krmar mu ga je vrnil z besedami: »Moj biser je bil manj vreden od tega. Če bi v zameno zanj sprejel tega, bi si nakopal velik greh.« V tem se je vendarle razlikoval od ljudi pri nas. Mar bi ga človek iz naše dežele ne sprejel? Ko je Shōsu še vedno žaloval zaradi izgubljenega bisera, je obiskal neko kurtizano. Med pogovorom mu je položila roko na prsi in vprašala: »Zakaj ti srce tako razbija?« »Izgubil sem biser tega in tega človeka,« ji je povedal. »Ko pomislim, kako huda reč je to, mi srce kar razbija.« »Nič čudnega,« je odvrnila. Kakšna dva dni po tem, ko se je vrnil od nje, mu je poslala sporočilo: »Nekaj pomembnega bi ti rada povedala. Pridi takoj, nikar ne odlašaj.« Spraševal se je, kaj neki bi to bilo, in pohitel k njej. Ni ga spustila skozi običajni vhod, temveč ga je poklicala noter pri skrivnih vratih. Vstopil je in se še vedno spraševal, kaj se dogaja. »Je morda to biser, ki si ga izgubil?« je vprašala in ga pokazala. Ko ga je pogledal, je videl, da je brez dvoma pravi. »Kako pa je to mogoče?« je osuplo vprašal. »Mimo je šel nekdo, ki je ponujal biser naprodaj,« mu je povedala. »Spomnila sem se, kaj si mi pravil, in ga poklicala noter. Ko sem videla, kako velik je, sem pomislila, da bi utegnil biti tvoj. Zato sem ga zadržala in poslala pote.« Njegove hvaležnosti ni bilo mogoče popisati. »Kje pa je človek, ki je imel ta biser?« je vprašal. »Tamle sedi,« mu je odgovorila. Poklical ga je k sebi in ga pri priči odpeljal h krmarju, lastniku bisera. »To je biser, ki sem ga izgubil na poti, ko se mi je zgodilo to in to,« je povedal Shōsu. Mož tega ni mogel zanikati in je priznal: »Res sem ga našel tam nekje.« Dali so mu majhno nagrado in ga odslovili. Ko je Shōsu tako vrnil izgubljeni biser, je svojega prodal za pet tisoč kosov kitajskega vzorčastega svilenega blaga. En tak kos pa je na Kitajskem, kakor pravijo, vreden približno pet zvitkov mina. Če pomislimo na tolikšno ceno, je torej biser, ki ga je pri nas kupil za šestdeset zvitkov svile, prodal za petdeset tisoč kanov. V primerjavi s tem res ni nič čudnega, da so Sadashigeju za biser vrnili zastavo za sedemdeset kanov. Tako so pripovedovali ljudje.