Prevod

Kdor bi zmogel kaj najbolj neverjetnega, bi dobil kraljevo hčer in pol kraljestva. Mladi ljudje, pa tudi stari, so napenjali vse svoje misli, kite in mišice; dva sta se najedla do smrti, eden pa se je zapil do smrti, da bi po svojem okusu naredili kaj najbolj neverjetnega, toda tako naj bi se tega ne lotevali. Mali poulični dečki so se vadili, kako bi si pljunili na hrbet; to se jim je zdelo najbolj neverjetno.

Na določen dan naj bi vsak pokazal, kaj zna najbolj neverjetnega. Za sodnike so izbrali ljudi od triletnih otrok do starcev čez devetdeset. Nastala je cela razstava neverjetnih stvari, a kmalu so se vsi strinjali, da je najbolj neverjetna velika sobna ura v omari, nadvse domiselno izdelana zunaj in znotraj. Ob vsaki polni uri so se prikazali živi prizori, ki so kazali, koliko je ura odbila; vseh skupaj je bilo dvanajst predstav s premičnimi figurami, petjem in govorjenjem.

»To je najbolj neverjetno!« so govorili ljudje. Ura je odbila eno in Mojzes je stal na gori ter na plošči postave zapisoval prvo versko zapoved: »En sam pravi Bog je.«

Ura je odbila dve in prikazal se je rajski vrt, kjer sta se srečala Adam in Eva, oba srečna, čeprav nista premogla niti omare za obleke; pa je tudi nista potrebovala.

Ko je odbila tri, so se prikazali sveti trije kralji; eden je bil črn kot oglje, a za to ni bil sam kriv, sonce ga je počrnilo. Prišli so s kadilom in dragocenostmi.

Ob štirih so prišli letni časi: pomlad s kukavico na ozeleneli bukovi veji, poletje s kobilico na zrelem žitnem klasu, jesen s praznim štorkljinim gnezdom, saj je ptica odletela, in zima s staro vrano, ki je v kotu ob peči znala pripovedovati zgodbe, stare spomine.

Ko je ura odbila pet, se je prikazalo pet čutov: vid je prišel kot izdelovalec očal, sluh kot kotlar, voh je prodajal vijolice in dišečo perlo, okus je bil kuhar, tip pa pogrebnik z žalnim pajčolanom do pet.

Ura je odbila šest: tam je sedel igralec na srečo, vrgel je kocko in ta se je obrnila z najvišjo vrednostjo navzgor, na njej je bila šestica. Nato je prišlo sedem dni v tednu ali pa sedem smrtnih grehov; o tem se ljudje niso mogli zediniti, saj sodijo skupaj in jih ni lahko ločiti.

Potem je prišel zbor menihov in zapel jutranjice. Ob devetem udarcu jim je sledilo devet muz; ena je bila zaposlena pri astronomiji, druga v zgodovinskem arhivu, preostale so sodile v gledališče.

Ob desetih je spet stopil naprej Mojzes s ploščama postave; na njiju so bile zapisane vse božje zapovedi in teh je bilo deset. Ura je znova odbila, tedaj pa so priskakljali dečki in deklice, se igrali in zraven peli: »Most, most, oboki, ura je enajst!« In res je odbila enajst.

Zdaj je odbila dvanajst in prikazal se je nočni čuvaj s čepico in kijem z železnimi bodicami ter zapel staro čuvajevo pesem: »Ob polnočni uri naš Odrešenik je bil rojen!«

In medtem ko je pel, so rasle vrtnice in se spreminjale v angelske glavice, ki so jih nosila mavrična krila. To je bilo milo poslušati in čudovito gledati. Vse skupaj je bilo umetniško delo brez primere, najbolj neverjetno, so govorili vsi ljudje.

Umetnik je bil mlad mož, srčno dober, naklonjen otrokom, zvest prijatelj, ki je rad pomagal svojim revnim staršem; zaslužil si je kraljično in pol kraljestva.

Prišel je dan odločitve, vse mesto se je odelo v praznični sijaj in kraljična je sedela na prestolu kraljestva, ki so ga na novo napolnili z žimo, pa zato ni bil nič udobnejši in prijetnejši. Sodniki okoli nje so prebrisano pogledovali proti tistemu, ki naj bi zmagal, on pa je stal tam pogumen in vesel; njegova sreča je bila gotova, naredil je nekaj najbolj neverjetnega.

»Ne, to bom zdaj naredil jaz!« je prav tedaj zavpil visok, koščen silak. »Jaz sem mož za najbolj neverjetno!« In z veliko sekiro je zamahnil po umetnini.

»Tresk! Hresk! Pok!« In vse je ležalo na tleh. Kolesca in vzmeti so leteli na vse strani, vse je bilo uničeno! »To sem zmogel jaz!« je rekel mož. »Moje dejanje je premagalo njegovo in vas vse skupaj; jaz sem naredil nekaj najbolj neverjetnega!«

»Uničiti takšno umetnino!« so rekli sodniki. »Da, to je bilo najbolj neverjetno!« Vse ljudstvo je govorilo enako, in tako naj bi dobil kraljično in pol kraljestva, kajti zakon je zakon, četudi je najbolj neverjeten.

Z obzidja in z vseh mestnih stolpov so zadonele trobente: »Poroka bo!« Kraljična tega nikakor ni bila vesela, vendar je bila videti očarljiva in razkošno je bila oblečena. Cerkev je žarela v soju luči, pozno zvečer, ko je to najlepše videti. Plemiške mladenke iz mesta so pele in vodile nevesto naprej, vitezi pa so peli in spremljali ženina; ta se je vzravnano šopiril, kot da ga nikoli nihče ne bi mogel zlomiti.

Zdaj je petje utihnilo in nastala je takšna tišina, da bi slišali buciko pasti na tla, a sredi te tišine so se velika cerkvena vrata s truščem in hruščem razletela na stežaj in – »bum! bum!« – vsa ura je primarširala po sredini cerkve ter se postavila med nevesto in ženina. Mrtvi ljudje se ne morejo vračati, to prav dobro vemo, umetnina pa se lahko vrne; telo je bilo razbito, duh pa ne, duh umetnosti je strašil in to ni bila šala.

Umetnina je stala tam živa kakor takrat, ko je bila še cela in nedotaknjena. Udarci ure so se vrstili drug za drugim, vse do dvanajstega, in figure so se usule na plan; najprej Mojzes, ki so mu s čela švigali nekakšni ognjeni plameni. Težki kamniti plošči postave je vrgel ženinu na stopala in mu jih prikoval na cerkvena tla.

»Ne morem ju spet dvigniti!« je rekel Mojzes. »Roke si mi odbil! Stoj, kjer stojiš!« Zdaj so prišli Adam in Eva, modri z Vzhoda in štirje letni časi; vsak mu je povedal neprijetne resnice: »Sram te bodi!«

A njega ni bilo sram. Vse figure, ki jih je ura kazala ob vsaki polni uri, so stopile iz nje in vse so zrasle do strašanske velikosti, kakor da za resnične ljudi ne bi bilo več prostora. In ko je ob dvanajstem udarcu izstopil nočni čuvaj s čepico in kijem z železnimi bodicami, je nastal nenavaden vrvež; čuvaj je stopil naravnost proti ženinu in ga s kijem udaril po čelu.

»Leži tam!« je rekel. »Milo za drago! Mi smo maščevani in mojster tudi! Zdaj izginemo!« In vsa umetnina je izginila; toda luči po cerkvi so se spremenile v velike svetlobne cvetove, pozlačene zvezde pod stropom so pošiljale dolge, jasne žarke in orgle so igrale same od sebe. Vsi ljudje so rekli, da je bilo to najbolj neverjetno, kar so kdaj doživeli.

»Zdaj pa pokličite pravega!« je rekla kraljična. »Tisti, ki je ustvaril umetnino, bo moj mož in gospodar!« In stal je v cerkvi, vse ljudstvo je bilo njegovo spremstvo, vsi so se veselili, vsi so ga blagoslavljali; niti enega ni bilo, ki bi mu zavidal – da, to je bilo najbolj neverjetno!