Prevod

Nekoč je živel gozdar, ki je šel v gozd na lov. Ko je prišel v gozd, je zaslišal jok, kakor da bi jokal majhen otrok. Šel je za jokom in nazadnje prišel do visokega drevesa, na katerem je sedel majhen otrok. Njegova mati je namreč z njim zaspala pod drevesom, ujeda pa je zagledala otroka v njenem naročju, priletela, ga zgrabila s kljunom in odnesla na visoko drevo.

Gozdar je splezal na drevo, prinesel otroka dol in si mislil: »Vzel ga bom s seboj domov in ga vzgajal skupaj s svojo Lenchen.« Tako ga je odnesel domov in otroka sta skupaj odraščala. Tistemu, ki ga je našel na drevesu in ga je tja odnesla ptica, pa so dali ime Fundevogel. Fundevogel in Lenchen sta se imela tako rada, tako zelo rada, da je bil vsak žalosten, če ni videl drugega.

Gozdar je imel staro kuharico. Ta je nekega večera vzela dve vedri in začela nositi vodo. K vodnjaku ni šla le enkrat, temveč znova in znova. Lenchen jo je opazovala in vprašala: »Povej mi, stara Sanne, zakaj nosiš toliko vode?« — »Če ne boš nikomur povedala, ti povem.« Lenchen je obljubila, da ne bo nikomur povedala, in kuharica je rekla: »Jutri zjutraj, ko bo gozdar na lovu, bom zavrela vodo, in ko bo v kotlu kipela, bom vanjo vrgla Fundevogla in ga skuhala.«

Naslednje jutro je gozdar navsezgodaj vstal in šel na lov. Ko je odšel, sta otroka še ležala v postelji. Tedaj je Lenchen rekla Fundevoglu: »Če me ti ne zapustiš, tudi jaz ne zapustim tebe.« Fundevogel je odgovoril: »Nikoli in nikdar.« Lenchen pa je rekla: »Nekaj ti moram povedati. Stara Sanne je sinoči prinesla v hišo toliko veder vode, da sem jo vprašala, zakaj to počne. Rekla je, da mi bo povedala, če ne bom nikomur izdala. Obljubila sem ji, da zagotovo ne bom nikomur povedala. Potem mi je rekla, da bo jutri zjutraj, ko bo oče na lovu, zavrela poln kotel vode, te vrgla vanj in skuhala. Zato hitro vstaniva, se obleciva in skupaj zbeživa.«

Otroka sta torej vstala, se hitro oblekla in odšla. Ko je voda v kotlu zavrela, je kuharica stopila v spalnico, da bi vzela Fundevogla in ga vrgla vanj. Toda ko je prišla noter in stopila k posteljama, ni bilo ne enega ne drugega otroka. Strašno se je prestrašila in si rekla: »Kaj naj zdaj rečem, ko se gozdar vrne domov in vidi, da otrok ni? Hitro za njima, da ju dobimo nazaj!«

Kuharica je poslala za njima tri hlapce, ki naj bi pohiteli in ujeli otroka. Otroka pa sta sedela pred gozdom. Ko sta od daleč zagledala tri hlapce, ki so tekli proti njima, je Lenchen rekla Fundevoglu: »Če me ti ne zapustiš, tudi jaz ne zapustim tebe.« Fundevogel je odgovoril: »Nikoli in nikdar.« Tedaj je Lenchen rekla: »Ti se spremeni v rožni grmiček, jaz pa v vrtnico na njem.« Ko so trije hlapci prišli do gozda, ni bilo tam ničesar razen rožnega grmička z vrtnico na vrhu, otrok pa nikjer. Rekli so: »Tukaj nimamo kaj iskati,« in se vrnili domov. Kuharici so povedali, da niso videli prav ničesar razen rožnega grmička z vrtnico na vrhu. Stara kuharica jih je oštela: »Vi tepci! Grmiček bi morali posekati, vrtnico odtrgati in oboje prinesti domov. Hitro, pojdite in storite tako!« Morali so torej še drugič na pot in iskat otroka. Otroka pa sta jih že od daleč videla prihajati. Lenchen je rekla: »Fundevogel, če me ti ne zapustiš, tudi jaz ne zapustim tebe.« Fundevogel je odgovoril: »Nikoli in nikdar.« Lenchen pa je rekla: »Potem se ti spremeni v cerkev, jaz pa v lestenec v njej.« Ko so trije hlapci prišli tja, ni bilo tam ničesar razen cerkve z lestencem v njej. Rekli so drug drugemu: »Kaj naj počnemo tukaj? Pojdimo domov.« Ko so se vrnili, jih je kuharica vprašala, ali niso ničesar našli. Odgovorili so, da niso našli ničesar razen cerkve, v kateri je bil lestenec. »Vi bedaki!« jih je oštela kuharica. »Zakaj niste podrli cerkve in prinesli lestenca domov?« Zdaj se je stara kuharica tudi sama odpravila na pot in šla s tremi hlapci za otrokoma. Otroka pa sta že od daleč videla prihajati tri hlapce, za njimi pa je racala kuharica. Tedaj je Lenchen rekla: »Fundevogel, če me ti ne zapustiš, tudi jaz ne zapustim tebe.« Fundevogel je odgovoril: »Nikoli in nikdar.« Lenchen pa je rekla: »Spremeni se v ribnik, jaz pa bom raca na njem.« Kuharica je prišla do njiju. Ko je zagledala ribnik, se je ulegla ob njegov rob in hotela popiti vso vodo. Toda raca je hitro priplavala, jo s kljunom zgrabila za glavo in potegnila v vodo, tako da je stara čarovnica utonila. Otroka sta se skupaj vrnila domov in bila iz srca vesela. In če še nista umrla, živita še danes.