Na poslednji dan

Besedilo

Na poslednji dan

Najsvetejši med vsemi dnevi našega življenja je tisti, ko umremo; to je poslednji dan, sveti dan velike preobrazbe. Si kdaj zares in z vso resnostjo premišljeval o tej mogočni, neizogibni, poslednji uri tu na Zemlji?

Živel je mož, strog vernik, kakor so ga imenovali, bojevnik za besedo, ki mu je bila zakon, goreč služabnik ljubosumnega boga. – Zdaj je ob njegovi postelji stala Smrt, Smrt s strogim, nebeškim obličjem.

»Prišla je ura, z menoj moraš!« je rekla Smrt in se s svojim ledeno mrzlim prstom dotaknila njegovih stopal, da so zaledenela; nato se je dotaknila njegovega čela in zatem še srca, ki je ob tem počilo, duša pa je sledila angelu smrti.

Toda v tistih nekaj sekundah pred tem, med posvetitvijo od stopal do čela in srca, je čez umirajočega kakor veliki, težki morski valovi šlo vse, kar mu je življenje prineslo in v njem prebudilo. Tako človek z enim pogledom uzre vrtoglavo globino in v blisku misli zajame neizmerno pot; tako z enim pogledom naenkrat uzre nešteto zvezd in v širnem vesolju prepozna oble in svetove.

V takem trenutku prestrašeni grešnik zadrhti in nima ničesar, na kar bi se lahko oprl; zdi se mu, kakor da tone v neskončno praznino! – Pobožni pa nasloni glavo na Boga in se mu kakor otrok prepusti z besedami: »Zgodi se z menoj tvoja volja!«

Toda ta umirajoči ni imel otroškega srca; čutil je, da je mož. Ni drhtel kakor grešnik, saj je vedel, da je pravi vernik. Oklepal se je verskih pravil v vsej njihovi strogosti; vedel je, da morajo milijoni hoditi po široki poti v pogubljenje; z mečem in ognjem bi bil lahko uničil njihova telesa tu na zemlji, kakor so bile njihove duše že pogubljene in bodo ostale za vselej –! Njegova pot pa je zdaj vodila v nebesa, kjer mu je milost odpirala vrata, milost, ki mu je bila obljubljena.

In duša je šla z angelom smrti, a še enkrat se je ozrla k ležišču, kjer je v beli mrtvaški srajci ležala podoba iz prahu, tuj odtis njenega jaza. – In letela sta in hodila – bilo je kakor v mogočni dvorani in vendar kakor v gozdu; narava je bila obrezana, razpeta, privezana in razvrščena v vrste, umetno oblikovana kakor stari francoski vrtovi; tu je bila maškarada.

»To je človeško življenje!« je rekel angel smrti. Vse postave so bile bolj ali manj zamaskirane; niso bili prav vsi, ki so hodili v žametu in zlatu, najplemenitejši ali najmogočnejši, in niso bili vsi, ki so nosili oblačila revežev, najnižji in najneznatnejši. – Bila je čudna maškarada, zlasti nenavadno pa je bilo videti, kako so vsi pod oblačili skrbno skrivali nekaj drug pred drugim; vendar so drug drugemu vlekli obleko narazen, da bi se tisto pokazalo, in tedaj je bilo videti, kako je iz nje pomolila živalska glava; pri enem je bila režeča se opica, pri drugem ostuden kozel, sluzasta kača ali medla riba.

To je bila žival, ki jo vsi nosimo v sebi, žival, ki se je zarasla v človeka; poskakovala je in skakala in silila na plan, vsak pa je tesno stiskal obleko okoli nje, a drugi so jo trgali vstran in vpili: »Vidiš! Glej! To je on! To je ona!« In tako so drug drugemu razgaljali bedo.

»In katera žival je bila v meni?« je vprašala potujoča duša; angel smrti pa je pokazal predse na ponosno postavo, okoli katere glave se je prikazal pisan svetniški sij v bleščečih barvah, toda pri moževem srcu so se skrivale živalske noge, pavje noge; sij je bil le ptičev pisani rep.

Ko sta šla naprej, so z drevesnih vej ostudno kričale velike ptice; z razločnimi človeškimi glasovi so kričale: »Ti, ki hodiš po poti smrti, se me spominjaš?« – To so bile vse zle misli in poželenja iz dni njegovega življenja, ki so mu klicala: »Se me spominjaš?« – In duša je za hip zadrhtela, kajti prepoznala je glasove, zle misli in poželenja, ki so nastopala kot priče pred sodiščem.

»V našem mesu, v naši zli naravi ne prebiva nič dobrega!« je rekla duša. »Toda moje misli niso postale dejanja, svet ni videl zlega sadu!« In še bolj je pohitel, da bi se čim prej oddaljil od strašnega kričanja, toda velike črne ptice so krožile okoli njega in kričale in kričale, kakor da bi jih moral slišati ves svet; in skakal je kakor preganjana košuta, pri vsakem koraku pa je s stopalom zadel ob ostre kremenove kamne, ki so mu rezali noge in mu povzročali bolečino. »Od kod so tu ti ostri kamni? Kakor ovenelo listje ležijo po tleh!«

»To je vsaka nepremišljena beseda, ki si jo izrekel in ki je ranila srce tvojega bližnjega mnogo globlje, kakor kamni zdaj ranijo tvoje stopalo!« »O tem nisem razmišljal!« je rekla duša.

»Ne sodite, da ne boste sojeni!« je zazvenelo po zraku. »Vsi smo grešili!« je rekla duša in se spet vzravnala. »Držal sem se postave in evangelija, storil sem vse, kar sem mogel, nisem kakor drugi!«

In stala sta pred nebeškimi vrati in angel, varuh vhoda, je vprašal: »Kdo si? Povej mi, kakšna je tvoja vera, in mi jo pokaži v svojih dejanjih!« »Strogo sem izpolnjeval vse zapovedi! Ponižal sem se pred očmi sveta, sovražil in preganjal sem zlo in hudobneže, tiste, ki hodijo po široki poti v večno pogubljenje, in to hočem početi še naprej, z ognjem in mečem, če bom le zmogel!«

»Torej si eden izmed Muhamedovih vernikov!« je rekel angel. »Jaz! – Nikoli!« »Kdor prime za meč, bo z mečem pokončan, pravi Sin! Njegove vere nimaš. Si morda sin Izraela, ki z Mojzesom govori: Oko za oko in zob za zob! Sin Izraela, čigar ljubosumni bog je le bog tvojega ljudstva!«

»Kristjan sem!« »Tega ne prepoznam v tvoji veri in tvojih dejanjih. Kristusov nauk je sprava, ljubezen in milost!« »Milost!« je zazvenelo skozi neskončno prostranstvo in nebeška vrata so se odprla, duša pa je zaplavala proti razkritemu veličastju.

Toda svetloba, ki je lila skoznje, je bila tako slepeča, tako prodorna, da se je duša umaknila kakor pred izdrtim mečem; in toni so zveneli tako blago in presunljivo, da tega ne more izraziti noben zemeljski jezik; duša je trepetala in se sklanjala globlje in vse globlje, toda nebeška luč je prodirala vanjo in tedaj je občutila in spoznala, kar je tako nikoli prej ni občutila: breme svoje prevzetnosti, svoje trdosrčnosti in greha. – V njej je vse postalo tako jasno.

»Kar dobrega sem storil na svetu, sem storil, ker nisem mogel drugače, zlo pa – to je prišlo iz mene samega!« In duša je čutila, da jo slepi čista nebeška svetloba; nemočna je tonila, tako se je zdelo, globoko, zvita sama vase; obtežena, še ne dozorela za nebeško kraljestvo, in ob misli na strogega, pravičnega boga si ni drznila zajecljati: »Milost!«

– In tedaj je bila milost tu, milost, ki je ni pričakovala. – Božja nebesa so bila v vsem neskončnem prostranstvu, Božja ljubezen jo je prežemala v neizčrpni polnosti.

»Sveta, čudovita, ljubeča in večna postani, človeška duša!« je donelo in pelo. In vsi, prav vsi bomo poslednji dan svojega zemeljskega življenja kakor ta duša trepetaje odskočili pred sijajem in veličastjem nebeškega kraljestva, se globoko priklonili, ponižno potonili, a vendar nas bosta njegova ljubezen in njegova milost nosili in držali pokonci, da bomo plavali po novih poteh, prečiščeni, plemenitejši in boljši, se vse bolj bližali veličastju luči in, okrepljeni po njem, zmogli vstopiti v večno svetlobo.