Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Dotlej je Tritonija spremljala brata, rojenega iz zlatega dežja; nato je, ovita v votel oblak, zapustila Serif, pustila Kitnos in Giaros na desni in po poti, ki se ji je čez morje zdela najkrajša, krenila proti Tebam in deviškemu Helikonu. Ko je dosegla to goro, se je ustavila in učene sestre takole nagovorila: »Do mojih ušes je prišla vest o novem izviru, ki ga je iz skale izvabilo trdo kopito Meduzinega krilatega konja.

Zaradi njega sem prišla. Hotela sem videti ta čudež: saj sem sama videla, kako se je konj rodil iz materine krvi.« Uranija je odvrnila: »Kar koli te je, boginja, privedlo v naše bivališče, iz srca si nam dobrodošla. Vest pa je resnična in Pegaz je ustvaril ta izvir,« ter Palado odvedla k sveti vodi. Ta je dolgo občudovala vodo, ki so jo priklicali udarci kopita, nato pa se razgledala po gajih starodavnih gozdov, po votlinah in travnikih, posutih z neštetimi cvetlicami, ter Mnemozinine hčere imenovala srečne tako zaradi njihovega dela kakor zaradi kraja. Tedaj jo je ena od sester takole nagovorila: »O Tritonija, ko bi te tvoja vrlina ne vodila k večjim delom,

bi se pridružila našemu zboru; resnične so tvoje besede in upravičeno hvališ naše umetnosti in ta kraj. Res nam je naklonjena usoda, če smo le varne. Toda — hudodelstvu očitno nič ni prepovedano — vse plaši naša deviška srca; grozni Pirenej mi še vedno stoji pred očmi in še nisem povsem prišla k sebi. Ta nasilnež je s traškimi vojaki zavzel Davlido in fokiško podeželje ter jima krivično vladal.

Namenjene smo bile v parnaška svetišča. Videl nas je na poti in s hlinjenim spoštovanjem do naše božanskosti dejal: ›Mnemozinine hčere‹ — prepoznal nas je namreč —, ›ustavite se in nikar se ne obotavljajte, prosim, pod mojo streho poiskati zavetja pred hudim vremenom in dežjem‹ — deževalo je —; ›bogovi so pogosto stopili tudi v skromnejše koče.‹ Njegove besede in vreme so nas omehčali, zato smo privolile in stopile v vežo njegove hiše.

Dež je ponehal; severni vetrovi so premagali južnega in temni oblaki so bežali z razjasnjenega neba. Hotele smo oditi, a Pirenej je zaprl hišo in se pripravljal na nasilje. Ušle smo mu tako, da smo si nadele krila. On pa je obstal visoko na vrhu trdnjave, kakor da nam bo sledil, in dejal: ›Po isti poti kakor ve bom šel tudi jaz,‹ ter se v svoji blaznosti pognal z vrha visokega stolpa.

Padel je na obraz in si zdrobil obrazne kosti; umirajoč je udaril ob tla in jih omočil s svojo zločinsko krvjo.« Muza je še govorila, ko so v zraku zašumela krila in so z visokih vej zazveneli pozdravi. Jupitrova hči se je ozrla kvišku in iskala, od kod prihajajo tako razločne besede, saj je mislila, da je spregovoril človek. Toda bile so ptice: na vejah je sedelo devet srak, ki so objokovale svojo usodo in posnemale vsak glas.

Začudeni boginji je boginja takole pojasnila: »Tudi te so pred kratkim, premagane v tekmovanju, povečale množico ptic. Njihov oče je bil Pieros, bogat posestnik na poljih pri Peli, mati pa Pajonka Evipa. Ta je mogočno Lucino devetkrat poklicala na pomoč, ko je devetkrat rojevala. Množica nespametnih sester se je prevzela zaradi svojega števila in skozi številna hajmonska in številna ahajska mesta prišla sem ter nas s temi besedami izzvala na boj: ›Nehajte s prazno sladkostjo zavajati neuko ljudstvo!

Če si kaj zaupate, se pomerite z nami, tespijske boginje! Ne v glasu ne v umetnosti ne bomo premagane, pa še toliko nas je kot vas. Če izgubite, nam prepustite Meduzin izvir in hijantsko Aganipo; če izgubimo me, pa vam prepustimo ematijska polja vse do zasnežene Pajonije. Naj nimfe razsodijo o tekmovanju.‹ Tekmovati z njimi je bilo sicer sramotno, a odnehati se nam je zdelo še bolj sramotno. Izbrane nimfe so prisegle pri rekah in sedle na sedeže, izklesane iz žive skale.

Tedaj je brez žreba prva nastopila tista, ki se je ponudila za tekmovanje, in pela o vojnah nebeščanov; Gigantom je pripisovala nezasluženo slavo, dejanja velikih bogov pa omalovaževala. Pela je, da je Tifoj, izpuščen iz najglobljih zemeljskih globočin, nebeščane navdal s strahom in da so mu vsi obrnili hrbet ter bežali, dokler jih ni izčrpanih sprejela egiptovska dežela in Nil, razvejan v sedem ustij.

Pripovedovala je, da je tudi tja prišel iz zemlje rojeni Tifoj in da so se bogovi skrili v tuje podobe. ›Jupiter,‹ je dejala, ›se je spremenil v vodnika črede; zato ima libijski Amon še zdaj podobo z ukrivljenimi rogovi. Delijski bog se je skril v krokarja, Semelin sin v kozla, Febova sestra v mačko, Saturnova hči v snežno belo kravo, Venera v ribo, bog s Kilene pa pod ibisova krila.‹«