Waltey

Prevod

Zadnji perzijski šah, ki je, kakor je splošno znano, umrl pod roko fanatika, je imel v svoji življenjski zgodbi tudi stran, ki jo poznajo le redki; tudi jaz je ne bi poznala, če mi je ne bi razkrila angleška popotnica, ena tistih neustrašnih in neutrudnih žensk, ki z vznemirjenjem in radovednostjo raziskujejo najbolj oddaljene kotičke našega planeta. Kako je miss Ada Sharpthorn — tako je namreč ime tej Angležinji — pridobila šahovo zaupanje in skorajda posebno naklonjenost, kako je prodrla v zaprto razkošje njegove palače in se dodobra seznanila z njegovimi bližnjimi, dvorjani, priliznjenci in generali, je težko dognati; toda miss Ada pri tem gotovo ni posegla po ničemer graje vrednem, kajti pri tej pogumni raziskovalki se spodobnost in neoporečnost navad kosata s strogostjo moralne presoje in pretanjenostjo vedenja. Če je miss Ada v Perziji uživala privilegije, kakršnih tam sicer ne poznajo, gre to pripisati vztrajnosti, ki jo zna anglosaški rod pokazati pri doseganju svojih ciljev — vztrajnosti, s katero si ta rod polagoma podreja svet.

Miss Ada mi je dogodek, ki ga bom zdaj pripovedovala, zaupala na veliki četrtek popoldne, ko sva hodili po ulicah Ávile in obiskovali cerkve, da bi počastili Najsvetejše. V teh ulicah, ki še v marsičem spominjajo na španski srednji vek, je ime Perzija zvenelo kakor ime pravljične dežele iz pesmi potujočih pevcev ali starih romanc; težko je bilo verjeti, da zares obstaja. Morda je prav ta neresničnost Perzije v spokojnem ozračju Terezijinega mesta še povečala mik nenavadnih popotnih spominov, ki jih je obujala miss Ada in ki jih bom skušala nespremenjene prenesti na papir.

»Nasaredino,« je začela Angležinja, »je bil absolutni vladar, ki so ga podložniki imenovali božja senca in ki je brez omejitev razpolagal z njihovim imetjem in življenjem. Ne vem, ali se je notranja ureditev Perzije zdaj kaj spremenila; tedaj — in to še zdaleč ni bilo davno — tam ni bilo drugega zakona kakor neomejena Nasaredinova volja. Za še večjo nesrečo njegovih podložnikov šah ni poznal krščanstva, ali bolje rečeno, ni ga hotel poznati, in tudi ni dovolil, da bi se po njegovih deželah širilo kakršno koli prepričanje, ki bi odstopalo od Mohamedovega zakonika. Morda je razumel, da je Kristus, naš Gospod, resnični sovražnik samodržcev in da je bila zibelka svobode in človeškega dostojanstva v skromnem betlehemskem hlevu.

Prav ta šahova nepopustljivost do naše svete vere me je spodbudila, da sem ga poskusila zvabiti v razpravo in tako pobijati njegove zmote. Izkoristila sem nenavadno prijaznost, s katero me je sprejemal, in se lotila poučevanja Nasaredina v krščanskem nauku; iskala sem šibko točko njegovega ponosa in mu najprej naslikala slavo in blaginjo krščanskih narodov, kakršna sta francoski in britanski, ki celo v vojnih veščinah prekašata narode, podložne muslimanskemu fanatizmu. Zdelo se je, da moji dokazi na vladarja učinkujejo; včasih sem ga videla obsedeti zamišljenega, kako si gladi kot oglje črno, koničasto brado, podolgovate oči z ebenovinastimi trepalnicami pa upira v namišljeno točko premišljevanja. Ni bil bedak; nekatere misli so ga spodbujale k razmišljanju, nekatera vprašanja so se mu vsiljevala proti njegovi volji, skozi njegovo vzhodnjaško brezdelnost in prevzetnost neomejenega gospodarja mnogih milijonov razumnih bitij. Čez čas mi je navadno počasi, v pravilni angleščini odgovoril, z rahlim prizvokom prezira v globokem, lepo zvenečem glasu:

»Nikoli se ne bom pustil prepričati, da so junaški in možati narodi, ki padajo na kolena pred ponižnim Bogom, umrlim s sramotno mučeniško smrtjo. Veliki božji lastnosti sta oblast in moč. Edina razlaga, ki jo najdem za to uganko, je, da se vaši narodi imenujejo krščanski, ne da bi v resnici bili taki, in da tedaj, ko ulivajo topove in spuščajo v vodo oklepnice, svojega Boga z dejanji zanikajo, čeprav ga z besedo priznavajo. In prav zato, ker ga zanikajo, so dosegli premoč, ki jo imajo. Če bi se do črke držali svoje vere, kakor se mi držimo svoje, bi jim mi stopili na vrat.«

»Ko mi je Nasaredino tako govoril, me je spravljal v zadrego. Članica zvez za razorožitev in svetovni mir sem in bolj zaupam v moč ljubezni in bratstva kakor v vse evropske vojske skupaj. Toda kako dopovedati resnico barbaru, in to barbaru, ki se ima za polboga? Vseeno sem poskusila. Po svoje, z razlogi, ki mi jih je narekovalo prepričanje, sem mu skušala pojasniti, da mora celo gmotna moč temeljiti na moralni in da se vsaka oblast zruši, če nima temeljev v pravu in razumu. Ko pa sem prešla k našemu Bogu, sem mu zatrdila, da sta bila prav njegovo trpljenje in smrt, kakršno je prestal, veličasten dokaz njegovega božjega bistva. Šah je zmajal z glavo in mi odgovoril s to strahoto:

»Prav tako, kakor je umrl tvoj Prerok, vsak dan umre kateri mojih podložnikov ali pa kar več njih. Pa nam kljub temu ne uspe iztrebiti pogubne sekte babistov, katerih nauki so podobni naukom vaših evangelijev.«

»Priznam,« je na tem mestu vzkliknila miss Ada, »ta strašna izjava me je tako pretresla, da sem skoraj izbruhnila v zmerjanje tirana. Le s težavo sem se obvladala, Nasaredino pa mi je nenadoma, kakor da bi pozabil, v katero smer je zašel pogovor, naznanil, da bo naslednjega dne na vrtovih palače gledališka predstava, in me povabil nanjo.

Te dramske predstave so med Perzijci priljubljena zabava in vsi popotniki jih opisujejo: uprizarjajo jih ponoči, ob svetlobi lampijonov, svetilk in gorečih bakel, kulise v ozadju pa pripravi kar narava sama: zastor dreves, cvetlična greda, vodnjak in lahkoten paviljon sestavljajo prizorišče. Čeprav sem bila takšnih predstav vajena, sta me videz odra in pogled na zbrano občinstvo vendarle presenetila. Spredaj so stali naslanjači za šaha in visoke dostojanstvenike, za njimi pa je bilo služinčad, množica uradnikov in prisklednikov, ki mrgolijo po palači ter polnijo njene hodnike, arkade, dvorišča in dvorane. Na levi je bila nekakšna tribuna ali loža, zaprta z živopisno pobarvano in pozlačeno leseno mrežo, od koder so predstavo, skrite vsem pogledom, spremljale Nasaredinove žene. Začudeno sem opazila, da niso povabili nobenega diplomata; edina tujka sem bila jaz. Moj naslanjač, ki je stal čisto blizu vladarja, le nekoliko za njim, je bil nadvse častno mesto.

Ko se je predstava začela, me je že ob prvih prizorih spreletel srh. Jezika, ki so ga govorili igralci, nisem razumela; bil je nekakšno zelo knjižno in starinsko perzijsko narečje — prav tista lepa, zvočna govorica, v kateri je pisal pesnik Firdusi —, a čeprav nisem razumela besed, se mi je zdelo, da dojemam njihov smisel, in celo, da mi je domač kakor nekaj, kar sem slišala že tisočkrat in prav tolikokrat nosila v srcu. Prizori drame so me spominjali na najintimnejše reči, videne, če smem tako reči, skozi motno in razbito steklo, ki je predmete pačilo ter spreminjalo njihove barve in obrise, ne da bi jih povsem zakrilo. Ob koncu prvega dejanja — recimo mu tako; premor so napravili tako, da so pred odrom razgrnili razkošno tkanino in jo čez pet minut spustili —, ko so nam prinašali velike pladnje, obložene s slaščicami, osvežilnimi pijačami in sorbeti, pa se mi je nenadoma posvetilo: vsebina drame ni bila nič drugega kot življenje Jezusa Kristusa, prikazano po perzijsko.

Nehote se me je polastila žalost. Bala sem se skrunjenja, posmeha ali kake druge predrznosti, ki bi ranila moja čustva in me morda celo prisilila, da bi vstala in odšla ter tako izkazala nespoštovanje do vladarja. Tiho sem ga vprašala, ali meni, da bom lahko ostala; šah me je pomiril s počasnim priklonom glave, nato pa se obrnil k meni in z vsem svojim vzhodnjaškim veličastjem resno zamrmral:

»Ne boj se, da bi kdo žalil tvojo vero ali tvojega velikega Preroka.« In res so se pred nami vrstili najpomembnejši prizori svetega Življenja, uprizorjeni bolj ali manj preprosto in nenavadno, a z globokim spoštovanjem in naklonjenostjo do Odrešenika ljudi. Jezus se je pojavil kot otrok, ki se igra v preddverju templja; nato smo ga videli pridigati množicam; priča smo bili skušnjavi na Gori, pogovoru z Eblisom, duhom zla, nazadnje pa smo v tretjem dejanju docela stopili v dramo pasijona, ko so Jezusa prijeli na Vrtu, vendar ne prej, preden se je med učenci in biriči vnel srdit, krvav boj; vsi so bili do zob oboroženi s handžarji, bodali, angleškimi pištolami in dolgimi puškami ter so streljali, dokler jim ni zmanjkalo smodnika. Prav ta del predstave, ta zabavni anahronizem, je občinstvo očitno najbolj navdušil. Nedvomno so vlogo izdajalcev igrali Jezusovi sovražniki, kar je bilo razvidno celo iz obleke in maske igralcev, ki so bili mračni in divji ter zares zoprni na pogled.

Na začetku četrtega dejanja, ki naj bi bilo zadnje, se je igralec v Jezusovi vlogi pojavil privezan na jaspisov steber in začel se je prizor bičanja, ki mi je že od prvega trenutka paral živce. Domnevala sem, da gre za odrsko prevaro, pa sem kljub temu poskočila na sedežu in si neopazno zakrila oči z robcem. Igralec je bil mlad mož, star kakih osemindvajset let, plemenitega semitskega videza; imel je dolge črne lase, razdeljene v kodre, in v prizoru skušnjave, ko se je pogovarjal z Eblisom, je njegov glas zvenel tako dostojanstveno, prezirljivo in blago, da je ganil celo nas, ki nismo razumele njegovih besed. Zdaj, privezan na rdečkasti steber, z razgaljenim trupom in obrazom, ki je izžareval skrivnostno zamaknjenost, žejo po trpljenju, se je nedvomno razodeval kot genialen traged — tako resnična je bila njegova igra, tako izrazna moč njegove drže. Prav zato ga nisem hotela gledati: preveč me je pretresal. Žvižg vrvi in bičev je razparal zrak; slišala sem, kako udarjajo po živem mesu, in celo pridušen stok, ki se je zdel nehoten ... Tedaj pa me je šahov glas, njegov zapovedovalni ton, resen in vendar vljuden, prisilil, da sem mu proti svoji volji prisluhnila, ko mi je v angleščini z ironičnim poudarkom dejal:

»Nikar ne odvračaj pogleda. Kar se tam dogaja, ni igra, temveč resničnost sama. Prepričaj se, kako lahko je vdano in celo z veseljem trpeti. Vlogo tvojega Preroka igra zares in brez ugovora na smrt obsojeni babist ... Pozneje boš videla, kako ga križajo.«

»Krik, ki se mi je izvil iz prsi, je moral biti strašen, saj so se rablji ustavili, Nasaredino pa me je prešinil s strogim, mračnim, strah zbujajočim pogledom. Druga ženska bi izgubila pogum; Angležinja pa v takšnem položaju črpa iz ponosa svojega rodu in iz svojega krščanstva dovolj moči, da ne klone, četudi bi se nanjo zgrnil ves svet. Ne vem, kaj sem rekla šahu: mislim, da sem mu najprej napovedala križarsko vojno omikanih narodov zoper njegove dežele in njegovo oblast ter mu prerokovala človeško maščevanje in nebeško jezo; ker pa je tiran ostal ravnodušen, trden in zakrknjen v svoji krutosti, me je nenadoma prešinilo, da je treba Jezusovo stvar braniti z usmiljenjem in solzami. V hipu sem se vrgla Nasaredinu k nogam, zgrabila njegove roke, polne sijajnih prstanov, jih poljubljala, močila s solzami, jih zadrževala in stiskala, dokler mi ni glas, za katerega se mi je zdelo, da prihaja iz nebes, skoraj na uho zamrmral:

»Vstani, tujka. Zgodilo se bo po tvoji želji. Podarjam ti življenje tega psa.« Ne vem, kaj sem odgovorila. Morala sem pokazati tako neizmerno radost, da se je resni in bledi šahov obraz za hip razsvetlil z nasmehom; njegova desnica, oškropljena z mojimi solzami, ki so se bleščale na prstanih z dragimi kamni, pa se je iztegnila v velelnem zamahu, ki so ga mučitelji nesrečnika, že vsega prekritega s krvjo, nemudoma razumeli. Ta nema kretnja mu ni podarila le življenja, temveč tudi svobodo, in v prekipevajočem veselju sem znova planila v jok ...«

Tu je Angležinja umolknila, jaz pa sem zmogla le vprašati: »In kaj je bilo z možem, ki ste ga rešili?« »Ta mož ...« je zajecljala miss Ada, »je dve leti pozneje ... umoril Nasaredina ... Da, prav ta, ki mu je prizanesel! ... Saj vidite, da je na svetu le ena resnica, Jezusova resnica ... Za kristjana bi bil svet človek, ki je znal odpustiti, četudi enkrat samkrat. In od takrat, zlasti pa te dni v velikem tednu, vselej molim za tistega, ki mi je podaril življenje; prosim Boga, kakor sem prosila absolutnega kralja, ki me je naposled uslišal in se omehčal ... Morda je moliti za Nasaredina le utvara, toda utvara, ki me tolaži.«

»Za morilca pa ne molite?« sem vprašala, ko sva se ustavili pred lepim portalom stolnice. »Tudi zanj bi morala!« je vzkliknila miss Ada po trenutku omahovanja.

Izvirnik

El último chá de Persia, que, según nadie ignora, murió á manos de un fanático, tuvo en su historia una página de muy pocos conocida, y yo la ignoraría también á no referírmela una viajera inglesa, de esas mujeres intrépidas é infatigables que registran con emoción y curiosidad los más apartados confines del planeta. Cómo se las arregló miss Ada Sharpthorn (que así se llama la inglesita) para obtener la confianza y casi la privanza del chá, y penetrar en la cerrada magnificencia de su palacio y conocer íntimamente á sus allegados, áulicos, cortesanos y generales, es punto de difícil investigación; pero seguramente, al aspirar á este resultado, no se valió miss Ada de ningún medio reprobable, pues compiten en esta valiente exploradora la decencia y pulcritud de las costumbres con la austeridad del criterio moral y la delicadeza de la conducta. Si miss Ada gozó privilegios desconocidos en Persia, debe atribuirse á la tenacidad que sabe desplegar la raza anglo-sajona para conseguir sus propósitos--tenacidad que va haciendo á esa raza dueña del mundo.

Contóme miss Ada el episodio que voy á narrar la tarde del Jueves Santo, mientras recorríamos las calles de Avila visitando Estaciones. En aquellas calles que todavía recuerdan por varios estilos la Edad media española, el nombre de Persia sonaba como el de un país fantástico, de juglaresca leyenda ó de romance tradicional; costaba trabajo admitir que existiese. Quizás la misma irrealidad de Persia en la pacífica atmósfera de la ciudad teresiana, acrecentó el interés de los extraños recuerdos de viaje que evocaba miss Ada, y que intentaré trasladar al papel sin alterarlos.

«Nasaredino--empezó la inglesa--era un monarca absoluto, á quien sus vasallos llamaban sombra de Dios, y que disponía de haciendas y vidas, con dominio incondicional. No sé si ahora se habrá modificado el régimen interior de Persia; entonces--y son épocas bien recientes--no había allí más ley que la omnímoda voluntad de Nasaredino. Para mayor desventura de sus súbditos, el chá no conocía el cristianismo, ó por mejor decir, no quería conocerlo, ni permitía que se propagase en sus Estados opinión alguna que se apartase del código de Mahoma. Quizás comprendía que Cristo nuestro Señor es el verdadero enemigo de los déspotas, y que la libertad y la dignidad humana tuvieron su cuna en el humilde establo de Belén.

»Esta misma intransigencia del chá con nuestra santa religión me incitó á probar si le atraía al terreno de la controversia, á fin de combatir sus errores. Aprovechando la rara amabilidad con que me acogía, me dediqué á catequizar á Nasaredino, y buscando el flaco de su orgullo, comencé por pintarle la gloria y prosperidad de naciones cristianas como Francia y la Gran Bretaña, superiores en las mismas artes de la guerra á las naciones sujetas al fanatismo musulmán. Mis argumentos parecían hacer mella en el monarca; á veces le ví quedarse pensativo, acariciando la negrísima y puntiaguda barba, con los rasgados ojos de pestañas de azabache fijos en el punto imaginario de la meditación. No era un necio; ciertas ideas le movían á reflexionar; ciertos problemas se le imponían á pesar suyo, al través de su oriental indolencia y su soberbia de dueño absoluto de muchos millones de seres racionales.--Despaciosamente, en correcto inglés, solía, transcurrido un rato, contestarme, no sin alguna inflexión de desprecio en su voz grave y bien timbrada:

--»Jamás me convenceré de que sean heroicas y viriles naciones que se postran ante un Dios humilde, muerto en un suplicio afrentoso. El gran atributo de Dios es el poder y la fuerza. La única explicación que encuentro á ese enigma es que vuestras naciones se llaman cristianas sin serlo realmente, y cuando funden cañones y botan al agua barcos blindados, niegan á su Dios con los hechos, aunque le reconozcan con la palabra. Y porque lo niegan han logrado el predominio que ejercen. Si se atuviesen á la letra de su fe, como nos atenemos nosotros á la nuestra, nosotros les pondríamos la planta del pie sobre la garganta.

»Al hablarme así Nasaredino, dejábame confusa. Pertenezco á las Ligas del desarme y de la paz universal, y confío más en la energía del amor y de la fraternidad, que en todos los ejércitos de Europa reunidos. Mas ¿cómo hacer entender la verdad á un bárbaro, y á un bárbaro que se cree un semidiós? Sin embargo, lo intenté. A mi manera, empleando los razonamientos que me sugirió la convicción, le dí á entender que la misma fuerza material necesita fundarse en la moral, y que sin base de derecho y razón se derrumba toda soberanía. Y pasando á tratar de nuestro Dios, le afirmé que precisamente el haber sufrido y muerto como murió fue esplendorosa muestra de su sér divino. El chá, moviendo la cabeza, me contestó entonces esta atrocidad:

--»De esa misma manera que pereció tu Profeta, sucumbe todos los días alguno ó muchos de mis vasallos. Y ni aun así conseguimos acabar con la perniciosa secta de los babistas, cuyas doctrinas se asemejan á las de vuestros Evangelios.

»Lo confieso--exclamó miss Ada al llegar á este punto:--tan horrible declaración me trastornó, y estuve á pique de prorrumpir en invectivas contra el tirano. Me reprimí trabajosamente, y Nasaredino, de pronto, como si se hubiese olvidado del giro de la conversación, me anunció que al día siguiente se verificaría una representación teatral en los jardines de palacio, y que me convidaba á ella.

»Son estas funciones dramáticas espectáculo favorito de los persas, y todos los viajeros las describen: se celebran de noche, á la luz de los farolillos y linternas y de las hachas encendidas, y el telón de fondo lo da hecho la naturaleza: una cortina de árboles, un macizo de flores, una fuente, un ligero kiosco, constituyen la decoración. Habituada á asistir á tales funciones, me sorprendió, sin embargo, el aspecto del escenario y el golpe de vista del concurso. En primer término, sillones para el chá y los altos dignatarios: detrás, la servidumbre, la multitud de funcionarios y parásitos que pululan en el palacio infestando sus galerías, claustros, patios y salones. A la izquierda, una especie de tribuna ó palco cerrado por rejas de madera dorada y pintada de colorines--desde el cual presenciaban la función, ocultas á los ojos de todos, las esposas de Nasaredino.--Con extrañeza noté que no se había invitado á ningún diplomático; la única extranjera, yo. Mi sillón, colocado muy cerca, aunque un poco atrás del soberano, era un puesto altamente honorífico.

»Al empezar la representación, desde las primeras escenas, percibí un estremecimiento. Yo no podía entender el idioma en que se expresaban los actores, y que es una especie de dialecto persa muy literario y arcaico--el habla misma, bella y sonora, que empleó el poeta Firdusi;--pero aun sin inteligencia de las palabras, me parecía darme cuenta del sentido, y hasta creía que era familiar para mí, como algo que hubiese escuchado mil veces, y otras tantas llevado en mi corazón. Las escenas del drama me recordaban cosas íntimas, vistas, por decirlo así, al través de un vidrio turbio y roto que desfiguraba los objetos, alterando sus colores y rasgos sin ocultarlos enteramente.--Al final del primer acto (llamémosle así; la transición consistía en extender un riquísimo paño por delante del escenario, y dejarlo caer á los cinco minutos), y mientras nos presentaban amplias bandejas cargadas de golosinas, refrescos y sorbetes, de súbito vi claro: el asunto del drama no era sino la vida de Jesucristo, interpretada á estilo persa.

»Se apoderó de mí una tristeza involuntaria. Temía una profanación, una burla, cualquier desmán que hiriese mis sentimientos, y hasta que pudiese obligarme á faltar al respeto al monarca levantándome y retirándome. En voz baja le pregunté si creía que me sería posible permanecer allí; y el chá, con lenta inclinación de cabeza, me tranquilizó; después, volviéndose hacia mí, murmuró seriamente, con toda su oriental majestad:

--»No temas ofensa alguna para tu fe, ni para tu gran Profeta.

»En efecto, las páginas principales de la sagrada Vida iban desarrollándose más ó menos ingenua y peregrinamente interpretadas, pero con profundo sentido de veneración y de simpatía hacia el Salvador de los hombres. Jesús aparecía niño, jugando en el atrio del templo; después le veíamos predicar á las multitudes; presenciábamos la tentación en la Montaña, el diálogo con Eblis, genio del mal, y por último, en el tercer acto, penetrábamos de lleno en el drama de la Pasión, al ser preso Jesús en el Huerto, no sin que se trabase ruda y encarnizada batalla entre los discípulos y los sayones, que todos iban armados hasta los dientes, con kanjiares, puñales, pistolas inglesas y espingardas, y dispararon hasta agotar la pólvora, siendo esta parte de la función, gracioso anacronismo, lo que más parecía entusiasmar al auditorio. Era indudable que el papel de traidores lo desempeñaban los enemigos de Jesús, lo cual se traslucía hasta en el modo de vestirse y de caracterizarse los actores, siniestros y feroces, antipáticos de veras.

»Al principiar el acto cuarto, que debía ser el último, el actor que desempeñaba el papel de Jesús apareció atado á una columna de jaspe, y empezó la escena de la flagelación, que desde el primer instante me crispó los nervios. Supuse que se trataba de un juego escénico, pero así y todo salté en el asiento, y me tapé los ojos con el pañuelo disimuladamente. Era el actor un hombre joven, como de unos veintiocho años, de noble tipo semítico; llevaba los negros cabellos crecidos y partidos en bucles, y en la escena de la tentación, dialogando con Eblis, había tenido acentos llenos de dignidad, de desdén y de dulzura, conmovedores hasta para los que no entendíamos los conceptos. Ahora, amarrado á la roja estela, con el torso desnudo y el rostro respirando un entusiasmo misterioso, una sed de sufrir, revelábase sin duda como trágico genial--tanta era la verdad de su ficción, la expresiva fuerza de su actitud.--Por lo mismo no quería verle: me conmovía demasiado. El silbido de las cuerdas y de los látigos rasgó el aire; escuché cómo sonaban al herir la carne viva, y hasta oí un sofocado gemido, que semejaba involuntario... Y la voz del chá, su acento de mando, grave y sin embargo cortés, me obligó á atender á pesar mío, diciéndome en inglés, con irónica entonación:

--»No te niegues á mirar. Lo que sucede ahí no es farsa, sino la realidad misma. Persuádete de lo fácil que es padecer resignadamente y hasta con gozo. El papel de tu Profeta lo está desempeñando á lo vivo y sin protestar un babista condenado á muerte... Ya le verás crucificar después.

»El grito que exhalé debió de ser terrible; como que se detuvieron los verdugos, y Nasaredino me fulminó una ojeada severa, tétrica, imponente. Otra mujer se hubiese acobardado; pero una inglesa, en caso tal, saca de su orgullo de raza y de su cristianismo fuerza bastante para no arredrarse aunque se le viniese encima el mundo. No sé lo que dije al chá: primero creo que le anuncié una cruzada de las naciones civilizadas contra sus reinos y su poder, y le vaticiné venganzas humanas y cóleras del cielo; mas como el tirano permaneciese impasible y aún firme y aferrado á su crueldad, una inspiración me sugirió que la causa de Jesús ha de sostenerse por medio de la piedad y de las lágrimas, y arrojándome de súbito á los pies de Nasaredino, cogiendo sus manos llenas de anillos magníficos, las besé, las mojé con llanto, las sujeté, las apreté, hasta que una voz, á mi parecer descendida del cielo, murmuró casi en mis oídos:

--»Levántate, extranjera. Serás complacida. Te regalo la vida de ese perro.

»No sé lo que respondí. Debieron de ser extremos de júbilo tales, que el grave y pálido rostro del chá se iluminó con una fugitiva sonrisa, y su mano derecha, salpicada de mi lloro, que resplandecía sobre las sortijas de piedras, se extendió en imperativo ademán, comprendido instantáneamente por los que torturaban al desdichado, ya cubierto de sangre. No era sólo la vida, era la libertad lo que le otorgaba aquel gesto mudo, y en el exceso de mi alegría, echéme á llorar otra vez...»

Al llegar aquí guardó silencio la inglesa, y yo sólo acerté á preguntar:

--¿Y qué fue del hombre á quien usted salvó?

--Ese hombre...--balbuceó miss Ada,--dos años después... asesinó á Nasaredino... ¡Sí, el mismo, el perdonado!... Ya ve usted cómo no hay en el mundo sino una verdad, que es la verdad de Jesús... Para un cristiano, sería sagrado el hombre que supo perdonar, siquiera una vez. Y yo, desde entonces, particularmente estos días de Semana Santa, rezo siempre por el que me regaló una vida; imploro á Dios como imploré al rey absoluto, que al fin me escuchó y se ablandó... Tal vez sea una ilusión rezar por Nasaredino, pero ilusión que me consuela.

--Y por el matador, ¿no reza usted?--interrogué cuando nos detuvimos ante el bello pórtico de la catedral.

--¡También debo hacerlo!--exclamó miss Ada después de vacilar un instante.

Nalagam bralnik