Prevod

Ko je neumni kolar slišal te njene besede, je ves naježen od radosti zlezel izpod postelje in ji rekel: »Bravo, zvesta žena! Bravo, ponos svojega rodu! Ker so mi zlobni jeziki zasejali dvom v srce, sem se pretvarjal, da odhajam v drugo vas, in se skrivaj skril pod posteljo, da bi te preizkusil. Pridi, objemi me! Ti si prva med ženami, predanimi svojim možem, saj si celo v objemu drugega ohranila sveto zaobljubo zvestobe. To si storila, da bi mi podaljšala življenje in odvrnila prezgodnjo smrt.« S temi besedami jo je ljubeče objel. Posadil si jo je na ramo, nato pa rekel še devadattu: »Plemeniti mož! Moje zasluge so te pripeljale sem. Po tvoji milosti sem dobil še sto let življenja. Zato me tudi ti objemi in se mi povzpni na ramo!« Medtem ko je to govoril, je devadatta, čeprav se je ta upiral, objel in si ga na silo posadil na drugo ramo. Nato je zaplesal in vzklikal: »O prvak med tistimi, ki se držijo svete zaobljube! Tudi ti si mi storil veliko dobroto!« Potem ju je spustil z ramen in hodil od vrat do vrat svojih sorodnikov ter povsod hvalil vrline obeh.

Zato pravim: »Čeprav je greh storjen pred njegovimi očmi …« (193).

Tako smo povsem izruvani in pogubljeni. Prav res je dobro rečeno:

Modri imajo za sovražnike, preoblečene v prijatelje,

tiste, ki zavračajo koristen nasvet in ravnajo prav nasprotno.

Pa tudi:

Še tako trdno imetje propade, če mu kraj in čas nista naklonjena

in če pride v roke nespametnih svetovalcev, kakor tema izgine ob sončnem vzhodu.

Toda za njegove besede se niso zmenili. Vsi skupaj so dvignili sthirajīvina in ga začeli nositi v svojo trdnjavo. Med potjo je sthirajīvin rekel: »Gospod! Kaj vam koristi, da sprejmete nekoga, ki je v takšnem stanju povsem neuporaben? Rad bi se vrgel v plamene. Prosim, dajte mi ogenj in me tako odrešite.« Raktākṣa, ki je sprevidel njegov skriti namen, ga je vprašal: »Zakaj se hočeš vreči v ogenj?«

Odgovoril je: »Meghavarṇa me je spravil v to nesrečo zaradi vas. Zato se želim preroditi v sovo, da bi se jim maščeval.«

Ko je raktākṣa, vešč vladarske modrosti, to slišal, je rekel: »Prijatelj! Zvijačen si in spreten v lažnivem govorjenju. Tudi če bi se rodil kot sova, bi še zmeraj bolj cenil svoj rod vran. O tem pripoveduje tale zgodba:

Miška je zavrnila Sonce za moža, nato še Oblak, Veter in Goro

ter se vrnila k svojemu rodu; lastno naravo je težko preseči.«

Svetovalci so vprašali: »Kako se je to zgodilo?« Raktākṣa je pripovedoval: Zgodba 11: Miška, ki jo je rešil śālaṅkāyana. V nekem kraju je živel asket po imenu śālaṅkāyana. Nekega dne se je šel okopat v jāhnavī. Ko je tam opravljal molitev Soncu, je sokol z ostrimi kremplji zgrabil neko miško. Modrec je to videl in srce mu je preplavilo sočutje. »Izpusti jo! Izpusti jo!« je zavpil in proti sokolu vrgel kos kamna. Udarec je sokola omamil, da je izpustil miško in padel na tla. Miška, vsa prestrašena in ne vedoč, kaj naj stori, se je zatekla k modrečevim nogam ter prosila: »Reši me! Reši me!« Ko se je sokol ovedel, je rekel modrecu: »Modrec! Ni bilo prav, da si me udaril s kamnom. Se ne bojiš pregrehe? Izroči mi to miško, sicer si boš nakopal velik greh.« Modrec mu je odgovoril: »Podla ptica! Življenja živih bitij je treba varovati. Hudobne je treba kaznovati, dobre spoštovati, učitelje častiti in bogove hvaliti. Zakaj torej govoriš takšne nesmisle?«

Sokol je rekel: »Modrec! Ne poznaš pretanjenih zakonov pravičnosti. Ko je Stvarnik ustvaril vsa živa bitja, je zanje določil tudi hrano. Kakor je vam namenjeno žito, so nam namenjene miši in podobne živali. Zakaj me torej obsojaš, ker si želim svoje hrane? Rečeno je:

Kar je komu določeno za hrano, ga ne omadežuje.

Velik greh pa je uživati prepovedano, zato tega reda ne gre obračati.

Kakor je daritvena jed dovoljena dvakrat rojenim, ne pa pivcem opojnih pijač,

tako je, brahman, tudi za druga bitja lahko užitno tisto, kar je drugim prepovedano.

Uživati dovoljeno hrano je dobro, uživati prepovedano pa velik greh.

Kako me torej smeš kaznovati, ti, ki se zaman držiš svojih pravil?

Poleg tega takšno ravnanje ni primerno za modrece, saj se pri njih hvalita nenavezanost in odsotnost sovraštva, ne glede na to, kaj so videli ali slišali in česa niso. Rečeno je:

Kdor enako gleda na sovražnika in prijatelja, na grudo prsti, kamen in zlato,

na dobrotnika, tovariša, tujca, nepristranskega človeka, osovraženca in sorodnika,

na dobre in grešne ter do vseh ohranja enak odnos, ta se odlikuje.

Med dobrimi, brezgrajnimi ljudmi, ki premišljujejo o pravilnem ravnanju,

naj se jogi v samoti nenehno posveča urjenju svojega duha.

S tem dejanjem si izgubil moč svoje askeze. Rečeno je:

Eden reče: ‘Izpusti, izpusti!’ in njegova obleka pade; drugi reče: ‘Ne izpusti!’

Ko vidiš, da je obema padla obleka, spoznaš, da molk doseže vse.«

Śālaṅkāyana je vprašal: »Kako se je to zgodilo?« Sokol je povedal: Zgodba 12. Na bregu neke reke so trije bratje, modreci po imenu ekata, dvita in trita, opravljali pokoro. Zaradi moči njihove askeze so njihove oprane, mokre obleke med kopanjem visele v zraku brez opore, kakor da se bojijo dotakniti tal. Nekega dne je jastreb na silo odnesel žabico, ki je bila moja. Ko je najstarejši brat videl, da jo je zgrabil, ga je prevzelo sočutje in je, prav kakor ti, zavpil: »Izpusti jo! Izpusti jo!« V tistem hipu je njegova oprana obleka padla iz zraka na tla. Ko je drugi videl, da je padla, se je prestrašil in zavpil: »Ne izpusti je!« Tedaj je padla še njegova. Tretji pa je videl, da sta obleki obeh bratov padli na tla, in je ostal tiho. ***********************************************************************

Zato pravim: »Eden reče: ‘Izpusti, izpusti!’ in njegova obleka pade …«

Ko je modrec to slišal, se je zasmejal in rekel: »Neumna ptica! Takšen zakon je veljal v dobi kṛta, ko je greh nastal že z izrekanjem grešnih besed. Zato sta obleki padli zaradi neprimernih besed, ne pa zato, ker bi bilo grajanje zla samo po sebi greh. Zdaj pa je doba kali. V njej so vsi grešni. Zato se greh človeka ne oprime, dokler ne stori grešnega dejanja. Rečeno je:

V drugih dobah grehi prehajajo z enega človeka na drugega,

v dobi kali, prežeti z grehom, pa se omadežuje le tisti, ki greh stori.

Pa tudi:

Če z nekom sediš, ležiš, potuješ, se družiš ali ješ,

se v dobi kṛta greh širi kakor kaplja olja po vodi.

Čemu torej to prazno govorjenje? Pojdi, sicer te bom preklel!« Ko je sokol odšel, je miška rekla modrecu: »Častiti! Odpelji me v svoje bivališče, sicer me bo pokončala kakšna druga zlobna ptica. V tvojem puščavniškem domu bom živela od prgišča hrane, ki mi ga boš dajal.« Dobrosrčni in usmiljeni modrec je pomislil: »Kako naj jo nesem v roki? Ljudje bi se mi smejali. Spremenil jo bom v deklico in jo tako odpeljal.« Tako jo je spremenil v deklico. Ko je njegova žena zagledala modreca z deklico, ga je vprašala: »Častiti! Od kod je ta deklica?«

Odgovoril je: »To je miška, ki je v strahu pred sokolom prosila za zavetje. V tvojo hišo sem jo pripeljal v podobi deklice. Skrbno jo varuj. Pozneje jo bom spet spremenil v miško.«

Žena je rekla: »Častiti! Nikar ne stori tega. Po svetem zakonu si njen oče. Rečeno je:

Tisti, ki te je spočel, tisti, ki te je uvedel v sveto življenje, tisti, ki ti daje znanje,

tisti, ki te hrani, in tisti, ki te reši nevarnosti: teh pet velja za očete.

Ti si ji podaril življenje. Poleg tega tudi jaz nimam otroka. Zato bo moja hči.«

In tako je deklica odtlej vsak dan rasla kakor mladi mesec v svetli polovici meseca. Stregla je modrecu in njegovi ženi ter kmalu dorasla v mladenko. Ko je śālaṅkāyana videl, da prihaja v dekliška leta, je rekel ženi: »Ljuba! Ta deklica odrašča. Ni več primerno, da ostaja v moji hiši. Rečeno je:

Če neporočena deklica v hiši dobi prvo mesečno perilo,

zaradi tega padejo njeni predniki celo iz nebes.

Deklica si želi lepega ženina, mati bogastva, oče učenosti,

sorodniki si želijo dobrega rodu, drugi ljudje pa okusne pojedine.

Pa tudi:

Dokler deklica še ne pozna sramu, dokler se še igra v prahu,

dokler še teka po živinskih poteh, dotlej jo je treba omožiti.

Mati, oče in najstarejši brat:

vsi trije gredo v pekel, če dočakajo, da neporočena deklica dobi mesečno perilo.

Rod, značaj in oporo družine,

učenost, bogastvo, lepoto in leta:

teh sedem lastnosti naj modri pretehtajo, preden oddajo

deklico v zakon; vse drugo je nepomembno.

Če ji je torej všeč, bom poklical častitega ādityo in mu jo dal za ženo. Rečeno je:

Če deklici ženin ni všeč, pa naj bo še tako lep,

mu je človek, ki ji želi dobro, ne sme dati za ženo.«

Žena je rekla: »Kaj bi bilo s tem narobe? Storiva tako.«

Modrec je nato poklical Sonce. Zaradi moči vedskih manter je āditya prišel še tisti hip in rekel: »Častiti! Hitro povej, zakaj si me poklical.« Modrec je odgovoril: »Tu je moja hčerka. Če si te izbere, jo vzemi za ženo.« Nato je deklici pokazal častitega gosta in vprašal: »Hčerka! Ti je všeč ta častiti, ki razsvetljuje vse tri svetove?«

Odgovorila je: »Oče! Preveč žgoč je. Ne želim si ga. Pokliči koga, ki je še mogočnejši od njega.«

Ko je sijoče Sonce slišalo njene besede, je spoznalo, da je miška, in je brez vsakršne želje po njej reklo modrecu: »Častiti! Tudi nad menoj je nekdo močnejši: Oblak. Ko me zakrije, ni o meni ne duha ne sluha.«

Modrec je poklical Oblak in vprašal deklico: »Ti je ta všeč?«

Odgovorila je: »Črn je in mrzel. Daj me komu drugemu, ki je imenitnejši od njega.«

Modrec je vprašal Oblak: »Je kdo močnejši od tebe?«

Odgovoril je: »Veter je močnejši od mene. Ko me udari, se razpršim na tisoč kosov.«

Ko je modrec to slišal, je poklical Veter in rekel: »Hčerka, se ti zdi ta Veter primeren mož zate?«

Odgovorila je: »Močan je, vendar je nestanoviten. Pokliči koga, ki je še imenitnejši.«

Modrec je vprašal: »Veter! Je kdo močnejši od tebe?«

Odgovoril je: »Gora je močnejša od mene. Čeprav sem silovit, me zaustavi in zadrži.«

Modrec je poklical Goro, jo pokazal deklici in vprašal: »Hčerka! Naj te dam temu za ženo?«

Odgovorila je: »Oče! Trd je in negiben. Daj me komu drugemu.«

Modrec je vprašal: »Kralj gora! Je kdo močnejši od tebe?«

Odgovoril je: »Miši so močnejše od mene. S silo mi vrtajo telo na vseh straneh.«

Ko je modrec to slišal, je poklical mišjega samca in ga pokazal deklici: »Hčerka! Ti je všeč ta mišji kralj, da bi opravili vse, kakor je prav?« Ko ga je zagledala, je pomislila: »Ta je mojega rodu!« Vsa je vzdrhtela od radosti in rekla: »Oče! Spremeni me v miško in me daj njemu za ženo, da bom lahko opravljala zakonske dolžnosti, primerne svojemu rodu.«

Ko je modrec, ki je dobro poznal dolžnosti žena, to slišal, jo je spremenil v miško in jo dal mišjemu samcu za ženo.

***********************************************************************

Zato pravim: »Miška je zavrnila Sonce za moža …«

Toda za raktākṣove besede se niso zmenili in so sthirajīvina odnesli v svojo trdnjavo, s tem pa pripravili pogubo lastnemu rodu. Medtem ko so ga nosili, se je sthirajīvin skrivaj smejal in razmišljal:

»Tisti, ki je v skrbi za dobro svojega gospodarja rekel: ‘Ubijte ga!’,

je edini med njimi, ki resnično razume nauk vladarske modrosti.

Če bi poslušali njegov nasvet, jih ne bi doletela niti najmanjša nesreča.«

Ko so prišli do vhoda v trdnjavo, je arimardana rekel: »Prijatelji! Dajte sthirajīvinu bivališče, kakršnega si želi.«

Ko je sthirajīvin to slišal, je pomislil: »Zdaj moram najti način, kako jih pokončati. Tega ne morem doseči, če bom sredi njih. Opazovali bodo moje kretnje in vedenje ter postali previdni. Če se nastanim pri vhodu v trdnjavo, pa bom dosegel svoj namen.« Ko se je tako odločil, je rekel sovjemu kralju: »Gospod! Kar ste rekli, je primerno. Toda tudi sam poznam vladarsko modrost in sem bil vaš sovražnik. Čeprav sem vam zdaj vdan in imam čiste namene, ni prav, da prebivam v notranjosti trdnjave. Ostal bom tukaj pri vhodu in vam vsak dan služil, moje telo pa bo očiščeno s prahom vaših lotosovih stopal.« Kralj je privolil. Odtlej so služabniki sovjega kralja vsak dan, potem ko so se sami do sitega najedli, po njegovem ukazu sthirajīvinu prinašali najboljše meso. Že v nekaj dneh je postal močan kakor pav. Ko je raktākṣa videl, kako ga redijo, je ves začuden rekel svetovalcem in kralju: »Zdaj vidim, da so ti svetovalci neumni in da ste tudi vi neumni. Rečeno je:

Najprej sem bil bedak jaz, drugi je bil lovec,

nato kralj in njegov svetovalec: prava druščina bedakov.«

Vprašali so: »Kako se je to zgodilo?« Raktākṣa je pripovedoval: Zgodba 13: Ptica sindhuka, katere iztrebki so se spreminjali v zlato. Nekje v gorah je raslo veliko drevo. Na njem je živela ptica po imenu sindhuka. Njeni iztrebki so se spreminjali v zlato. Nekega dne je tja prišel lovec. Ptica se je iztrebila prav pred njim. Ko je lovec videl, da so se iztrebki v hipu, ko so padli na tla, spremenili v zlato, se je začudil: »Že osemdeset let, od otroških dni, se ukvarjam z lovljenjem ptic, pa še nikoli nisem videl zlata v ptičjih iztrebkih!« Po tem premisleku je na drevesu nastavil zanko. Neumna ptica je brezskrbno sedla na isto mesto kot prej in se nemudoma ujela vanjo. Lovec jo je vzel iz zanke, jo zaprl v kletko in odnesel domov. Nato je pomislil: »Kaj naj počnem s to ptico, ki mi lahko prinese tolikšno nevarnost? Če bi kdo

izvedel za njeno lastnost in o tem obvestil kralja, bi bilo moje življenje gotovo ogroženo. Zato jo bom kar sam izročil kralju.« Tako je sklenil in tudi storil.

Ko je kralj zagledal ptico, so mu oči in obraz zažareli kakor razcvetela lotosa in prevzelo ga je veliko veselje. Rekel je: »Stražarji! Skrbno varujte to ptico. Dajte ji hrane in pijače, kolikor si je želi.« Toda svetovalec je rekel: »Čemu bi imeli to ptico, ki smo jo sprejeli zgolj na besedo nezanesljivega lovca? Ali je sploh mogoče, da bi bilo v ptičjih iztrebkih zlato? Izpustite jo iz kletke!« Kralj je poslušal svetovalca in dal ptico izpustiti. Sedla je na visoki obok nad vrati, odložila zlat iztrebek, izrekla verz: »Najprej sem bil bedak jaz …« in nato brezskrbno odletela po nebu. ***********************************************************************

Zato pravim: »Najprej sem bil bedak jaz …«

Toda ker jim je bila usoda nenaklonjena, se spet niso zmenili za koristne raktākṣove besede in so sthirajīvina še naprej redili z obilico mesa in druge hrane. Tedaj je raktākṣa sklical svoje privržence in jim na samem rekel: »Gorje! Konec je varnosti našega kralja in njegove trdnjave. Dal sem mu nasvet, kakršnega mora dati svetovalec, čigar rod je v službi kralja že več pokolenj. Zato se zdaj zatecimo v drugo gorsko trdnjavo. Kajti rečeno je: Kdor poskrbi za prihodnost, dobro uspeva,

kdor za prihodnost ne poskrbi, obžaluje.

Že vse življenje prebivam v gozdu in sem se v njem postaral,

pa še nikoli nisem slišal, da bi jama govorila.«

Vprašali so: »Kako se je to zgodilo?« Raktākṣa je pripovedoval: Zgodba 14: Lev kharanakhara. V nekem gozdu je živel lev po imenu kharanakhara. Nekega dne je blodil sem in tja, z grlom izsušenim od lakote, vendar ni našel nobene živali. Ob sončnem zahodu je prišel do velike gorske jame, stopil vanjo in pomislil: »Ponoči bo v to jamo gotovo prišla kakšna žival. Zato se bom potuhnil in čakal.«