Prevod

Medtem se je vrnil gospodar jame, šakal po imenu Dadhipuccha. Ko se je ozrl okoli sebe, je zagledal levje sledi, ki so vodile v jamo, nobenih pa, ki bi vodile iz nje. Pomislil je: »Gorje, izgubljen sem! V jami mora biti lev. Kaj naj storim? Kako naj se prepričam?« Po premisleku je obstal pred vhodom in začel klicati: »Hej, jama! Hej, jama!« Nato je za nekaj časa utihnil in spet zaklical: »Hej! Ali se ne spominjaš najinega dogovora? Ko se vrnem od zunaj, te moram ogovoriti, ti pa me moraš povabiti noter. Če me ne pokličeš, bom odšel v drugo jamo.« Ko je lev to slišal, je pomislil: »Ta jama ga očitno vselej povabi, ko se vrne. Danes pa molči, ker se me boji. Saj je lepo rečeno:

Kadar je um prevzet od strahu, roke, noge in drugi udi

odpovedo, glas onemi, telo pa se še bolj trese.

Zato ga bom poklical jaz. Ko bo sledil glasu in vstopil, mi bo postal obrok.« Tako je sklenil in poklical šakala. Jama se je napolnila z odmevom levjega glasu, ki je prestrašil celo gozdne živali daleč naokrog. Šakal pa je med begom izrekel verz: »Kdor predvidi, kaj prihaja, dobro ravna,« in tako dalje.

»Zato premislite o tem in pojdite z menoj.« S temi besedami je Raktākṣa s svojimi privrženci odšel v daljno deželo.

Ko je Raktākṣa odšel, je Sthirajīvin ves prevzet od veselja pomislil: »Kako srečen preobrat za nas! Daljnovidni Raktākṣa je odšel, ti, ki so ostali, pa so neumni. Zdaj jih bom zlahka pokončal. Saj je rečeno:

Kralj, ki nima daljnovidnih svetovalcev,

bo prav gotovo kmalu izgubil tudi kraljestvo, podedovano po prednikih.

Pa tudi to je lepo povedano:

Razumni naj imajo za sovražnike v podobi svetovalcev

tiste, ki zavračajo dobro vodilo in ravnajo v nasprotju z njim.

S tem namenom je vsak dan prinašal v svoje gnezdo po eno suho vejico iz gozda, da bi zažgal jamo. Neumne sove pa niso vedele, da povečuje gnezdo zato, da bi jih sežgal. Saj je lepo rečeno:

Človek, ki ga je usoda pogubila, si iz sovražnika naredi prijatelja, prijatelja pa sovraži in uničuje;

dobro ima za slabo, zlo pa za dobro.

Ko je pod pretvezo, da si gradi gnezdo, pred vhodom v trdnjavo nakopičil kup dračja, je ob sončnem vzhodu, ko so sove oslepele, Sthirajīvin hitro odletel na Ṛṣyamūko in rekel Meghavarṇi: »Gospodar! Sovražnikove jame so pripravljene za požig. Pridi s svojim spremstvom; vsak naj vzame po eno gorečo vejico in jo vrže v moje gnezdo pred vhodom v jamo. Tako bodo vsi sovražniki umrli v mukah, podobnih tistim v peklu Kumbhīpāka.«

Ko je Meghavarṇa to slišal, je veselo dejal: »Oče! Povej mi, kaj se ti je zgodilo. Po dolgem času te spet vidim.«

Odgovoril je: »Otrok moj! Zdaj ni čas za pripovedovanje. Morda bo kak sovražnikov vohun sporočil, da sem prišel sem. Ko bo sovražnik to izvedel, se bo kljub slepoti umaknil drugam. Zato pohiti! Rečeno je:

Kdor odlaša pri opravilu, ki terja naglico,

temu bogovi iz jeze brez dvoma preprečijo uspeh.

In še:

Vsakemu delu, zlasti tistemu, ki je že obrodilo sad,

čas izpije sadove, če ga ne dokončamo hitro.

Ko prideš do njihove jame in pokončaš sovražnike, ti bom vse mirno in podrobno povedal.« Ko je Meghavarṇa slišal te besede, je s svojim spremstvom v kljunih odnesel goreče vejice do sovražnikove jame in jih vrgel v Sthirajīvinovo gnezdo. Vse sove, slepe pri belem dnevu, so se spominjale Raktākṣovih besed, a zaradi zaprtega vhoda niso mogle pobegniti. V jami so umrle, kakor da bi jih kuhali v peklu Kumbhīpāka. Ko je Meghavarṇa tako do zadnjega pokončal sovražnike, se je vrnil v svojo trdnjavo na banjanovem drevesu. Sedel je na prestol in sredi zbora z radostnim srcem vprašal Sthirajīvina: »Oče! Kako si mogel tako dolgo živeti med sovražniki? To nas zelo zanima, zato nam povej. Kajti:

Človeku plemenitih dejanj je bolje skočiti v razplamtel ogenj,

kakor preživeti tudi en sam trenutek v družbi sovražnikov.

Ko je Sthirajīvin to slišal, je odgovoril: »Dragi moj! Služabnik, ki si želi prihodnjega uspeha, ne občuti niti trpljenja. Saj je rečeno:

Zaradi cilja, ki ga pričakujemo, postane celo zaužiti strup kakor nektar;

to velja za vsa živa bitja in o tem ni treba dvomiti.

Ko preti nevarnost, je treba z bistrim umom ubrati vsako pot, ki vodi v dobro, pa naj bo vzvišena ali ponižujoča.

Mar ni Kirīṭin svojih rok, podobnih slonovemu rilcu, zaznamovanih z udarci tetive in veščih mogočnega orožja, kakor ženska okrasil z zapestnicami?

Tudi močan in učen človek, ki čaka na ugodnejši čas,

mora prebivati med nizkotnimi hudobneži, katerih besede so trde kakor strela.

Mar ni silni Bhīma z zajemalko v zaposleni roki, umazan od dima in utrujen od dela,

živel kakor kuhar v palači kralja Matsye?

Ko se razumen človek znajde v stiski, naj v pričakovanju pravega časa opravi delo, ki ga nosi v srcu,

pa naj bo to častno ali graje vredno.

Mar ni Savyasācin, čigar roke so otrdele od silovitega napenjanja tetive loka Gāṇḍīva,

opasan s plesnim pasom lahkotno plesal?

Moder človek, ki si želi uspeha, naj brzda svojo moč

in kljub pogumu in zagnanosti vztrajno prenaša odredbe usode.

Mar ni slavni Dharmov sin dolgo trpel v Virāṭovi palači,

čeprav so bili z njim bratje, enaki Indri, bogu bogastva in bogu smrti?

Mādrījina sinova, lepa, plemenitega rodu in močna,

sta kot Virāṭova služabnika skrbela za živino in konje.

Tista, ki je bila po svoji neprimerljivi lepoti, mladostnih odlikah in visokem rodu

ter po svojem sijaju podobna boginji Śrī, je sčasoma prav tako padla v nesrečo.

Mlade ženske so jo ošabno in posmehljivo klicale Sairandhrī;

mar ni Draupadī v palači kralja Matsye trla sandalovine?

Meghavarṇa je dejal: »Oče! Življenje s sovražnikom je po mojem podobno zaobljubi, da boš hodil po ostrini meča.«

Odgovoril je: »Gospodar! Tako je. Vendar še nikjer nisem videl takšnega zbora neumnežev. Med njimi ni bilo nikogar razumnega razen Raktākṣe, ki je bil zelo moder in neprekosljivo podkovan v številnih vedah. Prav zato je spoznal moje resnične namene. Drugi svetovalci pa so bili veliki bedaki, ki so živeli zgolj od svetovalskega naslova, ne da bi razumeli bistvo stvari. Niti tega niso vedeli:

Služabnik, ki pride od sovražnika in se vneto druži z njim, je sumljiv;

podoben je vohunu, nemiren in nezanesljiv.

Pri sedenju, spanju, vožnji, pitju ali jedi

sovražniki opazijo šibko točko in udarijo po tistih, ki niso na preži.

Zato naj moder človek z vsemi močmi skrbno varuje sebe,

saj je v njem temelj treh življenjskih ciljev; zaradi nepazljivosti namreč propade.

In lepo je rečeno: Koga, ki uživa nezdravo hrano, ne mučijo bolezni?

Katerega vladarja s slabimi svetovalci ne zadenejo posledice zgrešenega vladanja?

Koga blaginja ne napihne in koga smrt ne pokosi?

Koga ne trpinčijo čutni užitki, ki se jim je predal?

Pohlepnež izgubi ugled, obrekljivec prijateljstvo,

kdor opusti svete obrede, čast rodu, kdor se peha za denarjem, pravičnost;

človek, vdan razvadam, izgubi sadove znanja, skopuh srečo,

kralj z malomarnimi svetovalci pa kraljestvo.

O kralj! Ko si rekel, da sem z bivanjem med sovražniki izpolnil zaobljubo hoje po ostrini meča, si povedal nekaj, kar sem sam resnično izkusil. Rečeno je:

Moder človek naj postavi ponižanje predse, čast pa za hrbet

in tako doseže svoj cilj; neumno je namreč dopustiti, da delo propade.

Razumen človek naj, dokler ne pride pravi čas, nosi sovražnika celo na ramenu.

Tako je velika črna kača pokončala mnogo žab.

Meghavarṇa je vprašal: »Kako pa je bilo to?« Sthirajīvin je pripovedoval: 15. zgodba: Zgodba o kači Mandaviṣi. V nekem kraju blizu gore Varuṇādri je živela stara črna kača po imenu Mandaviṣa. Pomislila je: »Kako bi si lahko preživljanje uredila tako, da bi živela brez napora?« Odpravila se je k jezeru, polnemu žab, in se pretvarjala, da jo je zapustila vsa volja.

Ko je tako ležala tam, jo je neka žaba, ki je prišla do vodnega roba, vprašala: »Stric! Zakaj se danes kakor nekoč ne potikaš naokoli in iščeš hrane?«

Odgovorila je: »Draga moja! Kako naj si jaz, nesrečnica, sploh še želim hrane? Nocoj, takoj po mraku, sem med iskanjem hrane zagledala žabo. Pripravila sem se, da jo ujamem, toda ko me je opazila, je v smrtnem strahu pobegnila med brahmane, zatopljene v preučevanje svetih besedil. Nisem videla, kam je izginila. Zavedena od podobnosti sem ugriznila palec nekega brahmanovega sina, ki je stal v vodi ob jezerskem bregu. Takoj je umrl. Njegov oče me je v svoji žalosti preklel: ‘Hudobnica! Ugriznila si mojega nedolžnega sina. Za kazen boš postala jezdna žival žab in živela od hrane, ki ti jo bodo milostno dale.’ Zato sem prišla, da vas nosim.« Žaba je o tem obvestila vse druge žabe. Vse vesele so se odpravile k svojemu kralju Jalapādi in mu sporočile novico. Tudi njemu se je to zdelo silno nenavadno; obdan s svetovalci je razburjen prišel iz jezera in se povzpel na razprti vrat kače Mandaviṣe. Druge žabe so se po starostnem redu povzpele na njen hrbet. Skratka, tiste, ki niso našle prostora na njem, so tekle za njo. Mandaviṣa jim je v zadovoljstvo pokazala različne načine gibanja. Jalapāda, ki je užival v vožnji, ji je dejal:

Ne vožnja na slonu, ne na konju, ne na vozu

in ne v nosilnici mi ne ugaja tako kakor vožnja na Mandaviṣi.

Naslednji dan se je Mandaviṣa namenoma plazila čisto počasi. Ko je Jalapāda to videl, je vprašal: »Draga Mandaviṣa! Zakaj nas danes ne nosiš tako lepo kakor prej?«

Mandaviṣa je odgovorila: »Gospodar, danes nimam moči, da bi vas nosila, ker nisem ničesar jedla.«

Odvrnil je: »Draga moja! Pojej drobne žabe.«

Ko je Mandaviṣa to slišala, je njeno telo prešinilo veselje in vznemirjeno je dejala: »Prav to je bilo v brahmanovem prekletstvu. Zato sem vesela, da si mi s temi besedami dal dovoljenje.«

Nato je neprestano jedla žabe in si že v nekaj dneh opomogla. Vsa zadovoljna se je v sebi zasmejala in dejala:

Te žabe vseh vrst sem si pridobila z zvijačo.

Kako dolgo jih bom lahko jedla, preden jih zmanjka?

Jalapāda, čigar um je očarala nova vožnja, ki mu jo je pripravila Mandaviṣa, pa ni ničesar opazil. Medtem je tja prišla druga velika črna kača. Ko je videla prvo, kako nosi žabe, se je začudila in rekla: »Prijateljica! Kako to, da nosiš tiste, ki so naša hrana? To je čisto narobe.« Mandaviṣa je odgovorila:

Vse to dobro vem, pa vendar nosim žabe.

Samo na pravi čas čakam, kakor brahman, ki je oslepel od prečiščenega masla.

Druga je vprašala: »Kako pa je bilo to?« Mandaviṣa je pripovedovala: 16. zgodba: Zgodba o brahmanu, ki je oslepel od prečiščenega masla. V nekem mestu je živel brahman po imenu Yajñadatta. Njegova žena je bila nezvesta in zaljubljena v drugega moškega. Za ljubimca je nenehno pripravljala sladke kolačke, ocvrte v prečiščenem maslu, in mu jih nosila na skrivaj pred možem. Nekega dne jo je mož opazil in vprašal: »Draga! Kaj pripravljaš? In kam to kar naprej nosiš? Povej mi po resnici.«

Hitro se je znašla in mu z lažnivimi besedami odgovorila: »Nedaleč od tod je svetišče častite boginje. Postim se in ji nosim darove ter izbrane jedi, kakršnih še ni dobila.«

Pred njegovimi očmi je vzela vse pripravljeno in se odpravila proti boginjinemu svetišču. Mislila si je, da bo mož, če bo hrano darovala boginji, verjel, da to res počne njej v čast. Stopila je v reko, da bi se okopala, medtem pa je njen mož po drugi poti prišel do svetišča in se neopažen skril za kip boginje. Ko se je brahmanova žena okopala, je prišla v svetišče, umila kip, ga natrla z dišavami, okrasila z venci, prižgala kadilo in položila darove. Nato se je priklonila boginji in jo prosila: »Častita boginja! Kako bi moj mož lahko oslepel?«

Ko je brahman za kipom to slišal, je s spremenjenim glasom odgovoril: »Če boš možu nenehno dajala kolačke, ocvrte v prečiščenem maslu, in podobne jedi, bo kmalu oslepel.«

Prešuštnica, ki so jo lažne besede preslepile, je odtlej brahmanu vsak dan dajala prav takšno hrano. Nekega dne ji je brahman rekel: »Draga, skoraj nič več ne vidim.«

Ko je to slišala, je pomislila: »Boginja me je uslišala.« Odtlej je njen ljubljeni ljubimec brez strahu vsak dan prihajal k njej, saj si je govoril: »Ta brahman je slep; kaj mi more storiti?« Nekega dne pa ga je brahman, ko je vstopil in prišel dovolj blizu, zgrabil za lase ter ga tako dolgo pretepal s palico, petami in drugimi udarci, da je umrl. Tudi nezvesti ženi je odrezal nos in jo odgnal. ***********************************************************************

Zato pravim: »Sovražnika naj nosi celo na ramenu« (238) in tako dalje.

Torej, kralj! Kakor je Mandaviṣa z močjo razuma pokončala žabe, sem tudi jaz pokončal vse sovražnike. In lepo je rečeno:

Ogenj, ki se razplamti v gozdu, ga požge, a korenine pusti pri miru;

veter, čeprav mehak in hladen, pa lahko drevesa izruje s koreninami vred.

Meghavarṇa je dejal: »Oče! To je povsem res. Plemeniti in srčni ljudje tudi v nesreči ne opustijo začetega. Saj je rečeno:

Veličina velikih ljudi, ki jih krasi modrost ravnanja, je v tem,

da ne odnehajo od začetega niti ob hudi nesreči.

In še: Nizkotni se dela sploh ne lotijo, ker se bojijo ovir;

povprečni začnejo, a ob ovirah odnehajo.

Ljudje najžlahtnejših odlik pa začetega ne opustijo,

četudi jih zadene tisočkrat več ovir.

Ko si do zadnjega pokončal sovražnike, si moje kraljestvo osvobodil vseh nadlog. Takšno ravnanje pač pritiče poznavalcem umetnosti vladanja. Saj je rečeno:

Ostanek dolga, ostanek ognja, ostanek sovražnikov

in ostanek bolezni naj modri povsem odpravi; tedaj ne bo trpel.

Odgovoril je: »Gospodar! Ti si tisti, ki mu je sreča naklonjena, saj ti uspe vse, česar se lotiš. Cilja namreč ne doseže zgolj pogum; k zmagi vodi tisto, kar storimo z modrostjo. Rečeno je: Sovražniki, pobiti z orožjem, niso zares pokončani;

tisti, ki jih pokonča modrost, pa so resnično uničeni.

Orožje uniči le človekovo telo,

modrost pa uniči tudi njegov rod, bogastvo in sloves.

Kdor torej združuje modrost in prizadevnost, brez težav doseže uspeh pri svojih delih. Rečeno je: Ob začetku dela se razum razmahne, spomin pa utrdi;

preudaren načrt sam prinaša koristi in ne zaide v zmedo.

Razmislek postane živ in ploden, duh se povzdigne,

človek, ki mu je namenjen uspeh, pa vzljubi hvalevredno delo.

Kraljestvo pripada človeku, ki združuje državniško modrost, darežljivost in pogum. Rečeno je:

Z darežljivim, pogumnim in učenim človekom se radi družijo ljudje z odlikami.

Kdor ima odlike, pridobi bogastvo; iz bogastva pride sijaj, iz sijaja oblast, iz oblasti kraljestvo.

Meghavarṇa je dejal: »Nauk o vladanju očitno takoj obrodi sadove, saj si se s hlinjenim vedenjem vrinil med sovražnike ter do zadnjega pokončal Arimardano in njegovo spremstvo.«

Sthirajīvin je odgovoril: Tudi pri cilju, ki ga je mogoče doseči le z ostrimi ukrepi,

je prav, da si najprej pridobimo zaupanje.

Kralju dreves, ki se z vrhom dviga visoko in je najtrdnejši v gozdu,

najprej izkažemo čast in ga počastimo, šele nato ga posekamo.

»Sicer pa, gospodar, čemu besede, ki jim pozneje ne sledijo dejanja ali ki obljubljajo nekaj težko dosegljivega? Lepo je rečeno: Besede neodločnih ljudi, ki se bojijo trdnih sklepov

in jim je edini smoter veselje do praznega govorjenja,

postanejo predmet posmeha,

ko se njihov izid ne ujema z obljubami.

Razumni ljudje ne smejo zanemarjati niti drobnih opravil. Kajti: ‘To malenkost bom že opravil, saj ne terja truda;

kaj bi bilo narobe, če jo pustim pri miru?’

Tisti, ki tako malomarno zanemarjajo delo,

se ob nesreči zlahka znajdejo v mukah kesanja.

Danes bo torej moj gospodar, ki je premagal sovražnike, spet mirno spal kakor nekoč. Saj je rečeno:

V hiši brez kače ali z ujeto kačo se mirno spi;

kjer pa kačo nenehno videvamo, težko najdemo spanec.

In še: Dokler ni dokončano veliko delo, ki terja obsežen trud, spremljajo pa ga iskrene želje prijateljev,

delo, ki raste z modrostjo in pogumom ter se vzpenja k želenemu cilju,

kako naj človek, vdan časti, ponosu in junaškim dejanjem,

v svojem gorečem srcu najde prostor za spokojnost?

Zdaj, ko je naše delo končano, se mi zdi, da tudi moje srce počiva. Posveti se varovanju podložnikov in še dolgo uživaj kraljestvo, iz katerega so odstranjene vse nadloge. Naj sijaj tvojega prestola in kraljevskega senčnika ostane neomajen ter po vrsti prehaja na sinove in vnuke. Poleg tega:

Kralju, ki si z varovanjem in drugimi dobrimi deli ne pridobi naklonjenosti podložnikov,

je kraljestvo prav tako nekoristno kakor sesek na kozjem vratu.

Vladar, ki ljubi vrline, prezira razvade

in je naklonjen dobrim služabnikom,

dolgo uživa kraljevski sijaj, okrašen s plapolajočimi pahljačami iz jakovega repa

in belim kraljevskim senčnikom.