Sata, samuraj harimskega guvernerja Tameieja

Besedilo

Sata, samuraj harimskega guvernerja Tameieja

Živel je neki nepomemben samuraj, ki so mu po domače pravili Sada. Ne gospodar ne njegovi tovariši ga niso klicali s pravim imenom, temveč vselej le Sada. Čeprav se ni odlikoval z ničimer posebnim, je marljivo služil in tako so minevala leta. Naposled so mu zaupali pobiranje dajatev v nekem zakotnem okraju. Ves vesel je odšel tja in se nastanil pri okrajnem upravitelju. Dogovoril se je o tem, kaj je treba oddati, ostal štiri ali pet dni, nato pa se vrnil v prestolnico. Pri tem upravitelju je živela neka dvorjanka iz prestolnice, ki jo je nekdo premamil in zvabil v tiste kraje. Upravitelj se je je usmilil, jo vzel pod streho in ji dajal šivati ter opravljati druga podobna dela. Ker se je na to spoznala, jo je cenil in lepo skrbel zanjo. Neki spremljevalec je Sadu povedal: »Pri upravitelju je ženska iz prestolnice, lepa in z dolgimi lasmi. Skriva jo pri sebi in vam o njej ni ničesar povedal.« Sada je odvrnil: »Kako zoprno! Ko sva bila tam, si molčal, zdaj pa mi to pripoveduješ! Prav hudoben si.« Oni pa je dejal: »Bila je tik ob sobi, v kateri ste prebivali, samo za leseno pregrado, zato sem mislil, da že veste zanjo.« »Tokrat sem nameraval še nekoliko ostati tukaj,« je rekel Sada, »a bom prosil za dopust in se brž vrnil. Tisto žensko si bom vzel za ljubico.« Čez dva ali tri dni je stopil pred Tameieja in dejal: »Nekaj opravkov sem pustil nedokončanih, ko sem se vrnil sem. Prosim vas za dovoljenje, da se odpravim nazaj.« »Čemu si se potem vračal, če si opravke pustil nedokončane? Le brž pojdi!« mu je odgovoril gospodar. Sada je ves vesel odpotoval. Komaj je prispel, ni rekel ne te ne one, temveč je z žensko ravnal kakor s služabnikom — tako, kakor ne bi smel niti s kom, ki bi ga že dolgo poznal, dokler bi bila med njima še zadržanost. Svoj obrabljeni suikan, ki se je bil razparal po šivu, je zalučal čez leseno pregrado in glasno ukazal: »Zašij tole in mi vrni!« Oblačilo je skoraj nemudoma priletelo nazaj. »Slišal sem, da znaš šivati, pa si res hitra ženska!« jo je z osornim glasom pohvalil, vzel oblačilo in ga pogledal. Toda razparani šiv ni bil zašit; ob njem je bil privezan list papirja iz Michinokuja, in tako mu je oblačilo vrnila. Začuden je list razgrnil in prebral: »Čeprav moje telo ni bambusov gaj, / Sada nanj obeša svoje slečeno oblačilo.« Da bi začutil milino teh verzov, mu še na misel ni prišlo; takoj ko jih je prebral, se je silovito razsrdil. »Slepa ženska! Pošljem ji oblačilo zašit, pa niti razparanega mesta ne najde! In namesto da bi napisala ‘gospod Sada’, napiše kar ‘Sadovo’! Še prevzvišeni gospod upravnik province, čigar imena si skoraj ne drznemo izgovoriti, me v vseh teh dolgih letih še nikoli ni tako poklical! Ti babnica, pa kar ‘Sadovo’! Že naučim te olike!« Preklinjal jo je in zmerjal ter ji celo grozil, kaj vse bo storil z njenimi najskrivnejšimi deli telesa. Ženska je bila vsa iz sebe in je jokala. V besu se je spravil še nad okrajnega upravitelja in mu zagrozil: »Počakaj, to bom naznanil in te spravil v težave!« Upravitelj pa je rekel: »Usmilil sem se človeka, ki mi ni bil nič, in ga vzel pod streho, za plačilo pa bom nazadnje še kaznovan!« Tako je bila ženska prestrašena in obupana z vseh strani. Sada se je po vsem tem besnenju in zmerjanju vrnil v prestolnico in v prostoru za služabnike pripovedoval: »Nekaj nezaslišanega se mi je zgodilo! Neka ničvredna, nespametna babnica me je strašno užalila. Še gospod upravnik province me kliče samo Sada, ta babnica pa si drzne napisati ‘Sadovo’!« Tako se je kar naprej razburjal, toda tisti, ki so ga poslušali, niso razumeli, za kaj gre. »Kaj pa ti je pravzaprav storila, da tako govoriš?« so ga vprašali. »Poslušajte, vam bom povedal! O takšni stvari moramo vsi soditi enako. Povejte tudi gospodu upravniku province, saj gre navsezadnje tudi za vaš ugled.« Nato jim je vse po vrsti povedal, kakor se je zgodilo. Nekateri so se mu smejali in vzklikali: »No, no!« Mnogi drugi so se zgražali nad njim, žensko pa so vsi pomilovali in občudovali njeno pretanjenost. Ko je za to slišal Tameie, ga je poklical predse in ga izprašal. Sada se je razveselil, češ da bo zdaj njegova pritožba vendarle uslišana, in se je ves napihnjen na dolgo in široko razgovoril. Ko ga je Tameie do konca poslušal, ga je odslovil iz službe. Ženske pa se je usmilil in ji poslal darila. Tako je ta mož po lastni krivdi pogubil samega sebe, pravijo.