Prevod

Nekoč je bilo, kakor še nikoli ni bilo; kajti ko ne bi bilo, se tudi ne bi pripovedovalo; bilo je v tistih časih, ko je topol rodil hruške, vrba pa vijolice; ko so se medvedje tepli z repi; ko so si volkovi in jagnjeta padali v objem, se poljubljali in bratili; ko so bolhi eno nogo podkovali z devetindevetdesetimi okami železa, pa se je pognala v nebesne višave in nam od tam prinašala zgodbe; ko se je muha na steni podpisovala: »Še večji lažnivec je, kdor ne verjame.« Živela sta nekoč mogočen cesar in cesarica, oba mlada in lepa. Želela sta si otrok in večkrat storila vse, kar je bilo za to treba; hodila sta k zdravilcem in modrijanom, da bi jima pogledali v zvezde in prerokovali, ali bosta dobila otroke, a vse zaman. Nazadnje je cesar slišal, da v bližnji vasi živi vešč starček, in poslal ponj; toda ta je odposlancem odgovoril, naj tisti, ki ga potrebuje, pride k njemu. Cesar in cesarica sta se torej odpravila na pot, vzela s seboj nekaj velikih bojarjev, vojakov in služabnikov ter šla k starčku domov. Ko ju je starček zagledal od daleč, jima je prišel naproti in brž rekel: »Zdrava in dobrodošla! Toda vedi, cesar: želja, ki jo nosiš v srcu, ti bo prinesla žalost.« »Nisem te prišel spraševat o tem,« je dejal cesar, »temveč ali imaš kakšno zdravilo, da bi dobila otroke. Če ga imaš, nama ga daj.«

»Imam,« je odgovoril starček, »toda dobila bosta le enega otroka. To bo ljubeznivi Făt-Frumos, vendar vama ne bo dano uživati sreče z njim.« Cesar in cesarica sta vzela zdravilo in se vesela vrnila v palačo. Čez nekaj dni je cesarica začutila, da je noseča. Vse cesarstvo, ves dvor in vsi služabniki so se veselili te novice. Toda še preden je napočila ura rojstva, je otrok začel jokati in noben zdravilec ga ni mogel pomiriti. Tedaj mu je cesar začel obljubljati vse dobrine sveta, a ga tudi s tem ni mogel utišati. »Tiho, očkov ljubi,« je govoril cesar, »dal ti bom to ali ono cesarstvo; tiho, sine, za ženo ti bom dal to ali ono cesarjevo hčer,« in še marsikaj podobnega. Ko je nazadnje videl, da nič ne pomaga, je dodal: »Tiho, sinko, dal ti bom mladost brez starosti in življenje brez smrti.« Tedaj je otrok utihnil in se rodil; služabniki so udarili po bobnih in zatrobili v trobente, po vsem cesarstvu pa je cel teden vladalo veliko veselje. Bolj ko je otrok rasel, bistrejši in pogumnejši je postajal. Dali so ga v šole in k modrijanom, in vsega, česar so se drugi otroci učili leto dni, se je on naučil v enem mesecu; cesar je kar umiral in spet oživljal od veselja. Vse cesarstvo se je ponašalo s tem, da bo dobilo modrega in učenega cesarja, kakršen je bil kralj Salomon. Čez čas pa je deček postal otožen, žalosten in zamišljen, ne da bi kdo vedel, kaj mu je. Nekega dne, prav ko je dopolnil petnajst let in je cesar sedel za mizo z vsemi bojarji in cesarskimi služabniki ter gostoval z njimi, je Făt-Frumos vstal in rekel: »Oče, prišel je čas, da mi daš, kar si mi obljubil ob rojstvu.« Ko je cesar to slišal, se je silno užalostil in mu dejal: »Ljubi sin, kje naj ti vendar dobim kaj takega, o čemer še nihče ni slišal? Takrat sem ti to obljubil samo zato, da bi te pomiril.« »Če mi ti, oče, tega ne moreš dati, moram prepotovati ves svet, dokler ne najdem tistega, kar mi je bilo obljubljeno in zaradi česar sem se rodil.« Tedaj so vsi bojarji s cesarjem vred pokleknili predenj in ga prosili, naj ne zapusti cesarstva. »Tvoj oče je že star,« so govorili bojarji, »tebe bomo posadili na prestol in ti za ženo pripeljali najlepšo cesarico pod soncem.« Toda nikakor ga niso mogli odvrniti od njegovega sklepa, saj je trdno stal za svojo besedo kakor skala. Ko je oče videl, da drugače ne bo šlo, mu je dovolil oditi in ukazal, naj mu pripravijo živež za na pot in vse, kar bo potreboval. Nato se je Făt-Frumos odpravil v cesarske hleve, kjer so bili najlepši žrebci iz vsega cesarstva, da bi si enega izbral. Toda katerega koli je prijel za rep, vsakega je podrl na tla, in tako so popadali vsi konji. Ko je že hotel oditi, je še enkrat ošinil hlev s pogledom in v kotu zagledal garjavega, ranavega in suhega konja. Stopil je k njemu, a ko ga je prijel za rep, je konj obrnil glavo in rekel: »Kaj ukazuješ, gospodar? Hvala Bogu, da mi je dal dočakati, da je name spet položil roko junak.« Uprl se je v noge in obstal pokonci kakor sveča. Făt-Frumos mu je povedal, kaj namerava, konj pa mu je dejal: »Da boš dosegel, kar si želiš, moraš očeta prositi za lok, tul s puščicami in oblačila, ki jih je nosil kot mladenič; zame pa moraš šest tednov skrbeti z lastnimi rokami in mi dajati ječmen, kuhan v mleku.« Ko je cesarja prosil za stvari, ki mu jih je svetoval konj, je ta poklical dvornega oskrbnika in mu ukazal, naj odpre vse skrinje z oblačili, da si bo sin izbral, kar mu bo po volji. Făt-Frumos je tri dni in tri noči brskal po njih, dokler ni nazadnje na dnu neke stare skrinje našel očetovega orožja in oblačil iz mladih let; orožje je bilo že močno zarjavelo. Z lastnimi rokami ga je začel čistiti in po šestih tednih se je svetilo kakor ogledalo. Obenem je skrbel za konja, kakor mu je ta naročil. Dela je imel na pretek, a nazadnje mu je uspelo. Ko je konj slišal, da so oblačila in orožje očiščeni in pripravljeni, se je stresel, vse garje in kraste so odpadle z njega in spet je bil tak, kakršnega je povrgla mati: rejen, krepak konj s štirimi perutmi. Ko ga je Făt-Frumos zagledal takega, mu je rekel: »Čez tri dni odrineva.« »Naj živiš, gospodar! Če ukažeš, sem pripravljen že danes,« mu je odgovoril konj. Tretjega dne zjutraj sta bila ves dvor in vse cesarstvo zavita v žalost. Făt-Frumos, oblečen kakor junak, z mečem v roki in na izbranem konju, se je poslovil od cesarja, cesarice, vseh velikih in malih bojarjev, vojakov in vseh dvornih služabnikov. S solzami v očeh so ga prosili, naj opusti to potovanje, da ne bi šel v gotovo smrt. Toda on je konju zasadil ostroge in kakor veter oddirjal skozi vrata; za njim so šli vozovi z živežem in denarjem ter kakih dvesto vojakov, ki jim je cesar ukazal, naj ga spremljajo. Ko je zapustil očetovo cesarstvo in prišel v pustinjo, je vse svoje bogastvo razdelil med vojake, se od njih poslovil in jih poslal domov. Zase je obdržal le toliko živeža, kolikor ga je konj mogel nositi. Obrnil se je proti vzhodu in šel in šel, tri dni in tri noči, dokler ni prispel na prostrano planjavo, posejano s človeškimi kostmi. Ustavila sta se, da bi si odpočila, in konj mu je rekel: »Vedi, gospodar, da sva tu na posestvu Gheonoaie, ki je tako hudobna, da nihče ne stopi na njeno zemljo, ne da bi ga ubila. Tudi ona je bila nekoč ženska kakor vse druge, a prekletstvo staršev, ki jih ni ubogala, temveč jih je nenehno trpinčila, jo je spremenilo v pošast. Ta hip je pri svojih otrocih, jutri pa jo bova v gozdu, ki ga vidiš pred seboj, srečala, ko te bo prišla pogubit. Strahotno velika je, toda nikar se ne prestraši. Pripravi lok, da jo ustreliš, meč in sulico pa imej pri roki, da ju boš uporabil, če bo treba.« Legla sta k počitku, a sta izmenoma stražila. Naslednji dan ob svitu sta se pripravila, da bi šla skozi gozd. Făt-Frumos je konja osedlal in mu nadel uzdo, sedelni pas pa zategnil močneje kakor po navadi, nato sta odrinila. Tedaj se je zaslišalo strašno hrumenje. Konj mu je rekel: »Drži se, gospodar, in bodi pripravljen, Gheonoaia se bliža!« Prihajala je tako silovito, da je podirala drevesa. Konj se je kakor veter dvignil nadnjo in Făt-Frumos ji je s puščico odstrelil nogo. Ko je že nameraval izstreliti drugo, je zavpila: »Stoj, Făt-Frumos, nič ti ne storim!« Ker je videla, da ji ne verjame, mu je dala pisno obljubo, podpisano z lastno krvjo. »Naj ti dolgo živi konj, Făt-Frumos,« je še rekla, »saj je pravi čudežni konj! Ko ne bi bilo njega, bi te živega požrla; zdaj pa si ti opravil z menoj. Vedi, da do danes še noben smrtnik ni drznil prekoračiti mojih meja in priti tako daleč. Tistih nekaj norcev, ki so si to upali, je komaj prišlo do planjave, kjer si videl toliko kosti.« Odšli so k njej domov, kjer je Gheonoaia Făt-Frumosa pogostila in počastila kakor popotnega gosta. Ko so sedeli za mizo in se gostili, ona pa je stokala od bolečine, je nenadoma vzel iz torbe njeno nogo in jo postavil nazaj na svoje mesto; pri priči je ozdravela. Od veselja je prirejala gostijo tri dni zapored in prosila Făt-Frumosa, naj si za ženo izbere katero od njenih treh hčera, lepih kakor vile. Toda on ni hotel in ji je odkrito povedal, kaj išče. Tedaj mu je dejala: »S konjem, kakršnega imaš, in s svojim junaštvom boš po mojem res uspel.« Po treh dneh sta se pripravila in odrinila. Făt-Frumos je potoval in potoval, po dolgi in še daljši poti, in ko je prekoračil meje Gheonoaiinega posestva, je prišel na lepo planjavo, na eni strani poraslo s cvetočo travo, na drugi pa ožgano. Vprašal je konja, zakaj je trava požgana, in ta mu je odgovoril: »Tukaj sva na posestvu Scorpie, Gheonoaiine sestre. Tako hudobni sta, da ne moreta živeti skupaj. Zadelo ju je prekletstvo staršev in zato sta postali zverini, kakršni vidiš. Njuno sovraštvo je strašno, da Bog pomagaj; druga drugi bi radi iztrgali zemljo. Ko je Scorpia močno razjarjena, bruha ogenj in smolo. Očitno se je sprla s sestro in prišla, da bi jo pregnala z njene zemlje, spotoma pa je požgala travo. Še hujša je od sestre in ima tri glave. Malo si odpočijva, gospodar, jutri navsezgodaj pa bodiva pripravljena.« Naslednji dan sta se pripravila kakor pred srečanjem z Gheonoaio in odšla. Tedaj sta zaslišala rjovenje in šumenje, kakršnega dotlej še nista slišala. »Pripravi se, gospodar, prihaja pošastna Scorpia!« Scorpia, z eno čeljustjo na nebu in z drugo na zemlji, je bruhala plamene in se bližala hitro kakor veter. Konj se je kakor puščica dvignil nadnjo in jo od strani napadel. Făt-Frumos je izstrelil puščico in ji odbil eno glavo; ko ji je hotel odbiti še drugo, ga je Scorpia v solzah prosila, naj ji prizanese, češ da mu ne bo nič storila. Da bi mu to zagotovila, mu je dala pisno obljubo z lastno krvjo. Pogostila ga je še bogateje kakor Gheonoaia, on pa ji je vrnil glavo, ki ji jo je odstrelil; komaj jo je pristavil nazaj, se je že zarasla. Po treh dneh sta odšla naprej. Ko sta prekoračila tudi meje Scorpiinega posestva, sta šla in šla in še kar šla, dokler nista prispela na poljano, polno samih cvetlic, kjer je vladala večna pomlad. Vsaka cvetlica je bila posebno lepa in je tako sladko dišala, da se je človeku kar zvrtelo; vlekel je lahen vetrič, ki se je komaj čutil. Tu sta se ustavila, da bi si odpočila, in konj mu je rekel: »Kakor koli že, do sem sva prišla, gospodar. Toda čaka naju še ena preizkušnja, velika nevarnost. Če nama Bog pomaga, da se rešiva tudi te, bova zares junaka. Nedaleč od tod stoji palača, kjer prebivata mladost brez starosti in življenje brez smrti. Obdaja jo gost, visok gozd, v njem pa živijo vse najdivjejše zveri tega sveta. Noč in dan budno stražijo in nešteto jih je. Z njimi se ni mogoče bojevati, skozi gozd pa nikakor ne moreva. Poskusiva torej, ali bi ga mogla preleteti.« Ko sta počivala kakšna dva dni, sta se spet pripravila na pot. Tedaj je konj zadržal dih in rekel: »Gospodar, zategni sedelni pas, kolikor moreš, ko zajahaš, pa se trdno upri v stremena in se oprimi moje grive. Noge tišči k mojim pazduham, da me ne bodo ovirale pri letu.« Făt-Frumos je zajahal, poskusila sta in že čez hip bila blizu gozda. »Gospodar,« je spet rekel konj, »zdaj hranijo gozdne zveri in vse so zbrane na dvorišču. Pojdiva čez.« »Pojdiva,« je odgovoril Făt-Frumos, »in Bog naj se naju usmili.« Dvignila sta se visoko in zagledala palačo, ki se je tako bleščala, da bi človek laže gledal v sonce kakor vanjo. Preletela sta gozd, in prav ko sta se hotela spustiti pred stopnišče palače, je konj z nogo čisto narahlo oplazil vrh nekega drevesa. Pri priči je vzvaloval ves gozd in zveri so zarjovele, da so se človeku lasje ježili. Pohitela sta proti tlom, in če gospodarica palače ne bi bila zunaj ter hranila svojih mladičev — tako je namreč imenovala gozdne zveri — bi bila brez dvoma izgubljena. Bolj iz veselja, ker je nekdo prišel, ju je rešila, saj dotlej pri sebi še ni videla človeške duše. Ustavila je živali, jih pomirila in poslala na njihova mesta. Gospodarica je bila visoka, vitka, ljubka vila in tako lepa, da ji ni bilo para. Ko jo je Făt-Frumos zagledal, je od osuplosti obstal. Ona pa ga je sočutno pogledala in rekla: »Dobrodošel, Făt-Frumos! Kaj iščeš tukaj?« »Iščem,« je odgovoril, »mladost brez starosti in življenje brez smrti.« »Če iščeš to, kar si rekel, je tukaj.« Tedaj je razjahal in vstopil v palačo. Tam je našel še dve ženski, prav tako mladi; bili sta njeni starejši sestri. Začel se je zahvaljevati vili, ker ga je rešila nevarnosti, one pa so od veselja pripravile imenitno večerjo, postreženo samo v zlatem posodju. Konja so spustili, da se je pasel, kjer ga je bila volja; nato so oba predstavile vsem zverem, tako da sta se lahko brez skrbi sprehajala po gozdu. Ženske so ga prosile, naj odtlej ostane pri njih, saj so se, kakor so pravile, naveličale živeti zmeraj same. On ni čakal, da bi ga prosile še enkrat, temveč je z vsem veseljem privolil, saj je prav to iskal. Počasi so se navadili drug na drugega; povedal jim je svojo zgodbo in vse, kar je doživel, preden je prišel do njih, in kmalu se je poročil z najmlajšo. Ob poroki so mu gospodarice hiše dovolile hoditi povsod po okolici, kamor bi ga bila volja; le v neko dolino, ki so mu jo tudi pokazale, ni smel, saj se mu tam ne bi dobro godilo. Povedale so mu, da se imenuje Dolina solza. Tam je preživel neizmerno dolgo časa, ne da bi to opazil, saj je ostal prav tako mlad kakor ob prihodu. Hodil je po gozdu in nikoli ga ni zabolela niti glava. Užival je v zlatih palačah, živel v miru in spokojnosti z ženo in svakinjama, se veselil lepote cvetlic ter sladkega in čistega zraka in bil srečen. Pogosto je hodil na lov. Nekega dne pa se je pognal za zajcem, izstrelil eno puščico, nato še drugo, a ga ni zadel. Razjezen je stekel za njim in izstrelil še tretjo; s to ga je zadel. Toda nesrečnež v lovski vnemi ni opazil, da je med zasledovanjem zajca zašel v Dolino solza. Pobral je zajca in se vračal domov, ko ga je nenadoma prevzelo silno domotožje po očetu in materi. Ni si drznil povedati čarobnim ženam, a so same spoznale, kaj se dogaja, po žalosti in nemiru, ki sta ga obšla. »Nesrečnež, stopil si v Dolino solza!« so prestrašeno vzkliknile. »Res sem, drage moje, a te neumnosti nisem storil nalašč. Zdaj hirám od hrepenenja po starših, vendar tudi vas ne morem zapustiti. Že dolgo sem z vami in nad ničimer se ne morem pritoževati. Vendar bom šel še enkrat pogledat starše, potem pa se bom vrnil in nikoli več odšel.« »Ne zapuščaj nas, ljubi! Tvoji starši so mrtvi že stotine let, in če greš, se bojimo, da se ne boš več vrnil. Ostani z nami, saj nam srce govori, da boš umrl.«

Vse prošnje treh žena in tudi konjeve niso mogle pomiriti njegovega hrepenenja po starših, ki ga je vsega razjedalo. Nazadnje mu je konj rekel: »Če me nočeš poslušati, gospodar, vedi, da boš za vse, kar se ti bo zgodilo, kriv samo ti. Nekaj ti bom predlagal, in če sprejmeš moj pogoj, te odnesem nazaj.« »Z veseljem sprejmem,« je rekel, »povej.« »Ko prideva do palače tvojega očeta, te odložim in se vrnem, če boš hotel ostati tam le eno uro.« »Naj bo tako,« je odgovoril. Pripravila sta se za odhod, objel se je z ženami, in ko so se poslovili drug od drugega, sta odšla, njih pa pustila vzdihujoče in solznih oči. Prispela sta tja, kjer je bilo nekoč Scorpiino posestvo; tam sta našla mesta, gozdovi pa so se spremenili v polja. Spraševal je ljudi o Scorpii in njenem bivališču, a so mu odgovarjali, da so njihovi dedje slišali svoje pradede pripovedovati takšne pravljice. »Kako je to mogoče?« jim je govoril Făt-Frumos. »Saj sem šel tod mimo komaj predvčerajšnjim!« In pripovedoval jim je vse, kar je vedel. Prebivalci so se mu smejali kakor nekomu, ki blede ali sanja pri belem dnevu, on pa je nejevoljno odšel naprej, ne da bi opazil, da so mu pobelili lasje in brada. Ko je prišel na Gheonoaiino posestvo, je spraševal enako kakor na Scorpiinem in dobil enake odgovore. Ni mogel razumeti, kako so se kraji v nekaj dneh tako zelo spremenili. Spet je žalosten odšel naprej, z belo brado do pasu, in čutil, da mu noge že malce trepetajo. Nazadnje je prispel v očetovo cesarstvo. Tam so bili drugi ljudje, druga mesta, stara pa so se tako spremenila, da jih ni več prepoznal. Naposled je prišel do palače, v kateri se je rodil. Komaj je razjahal, mu je konj poljubil roko in rekel: »Ostani zdrav, gospodar; vračam se tja, od koder sva prišla. Če bi rad šel tudi ti, brž zajahaj in pojdiva.« »Srečno pot! Upam, da se kmalu vrnem tudi jaz.« Konj je odletel hitro kakor puščica. Ko je zagledal porušeno palačo, preraščeno s plevelom, je zavzdihnil in se s solzami v očeh skušal spomniti, kako razkošno se je nekoč svetila in kako je v njej preživel otroštvo. Dvakrat ali trikrat je obšel vse naokrog in pregledoval vsako sobo, vsak kotiček, ki ga je spominjal na preteklost, pa hlev, v katerem je našel konja. Nato se je spustil v klet, katere vhod so napol zasule ruševine. Z belo brado do kolen, z rokami privzdigujoč veke in komaj še hodeč, je iskal sem ter tja, a našel le razmajano skrinjo. Odprl jo je, vendar v njej ni bilo ničesar. Dvignil je še pokrov notranjega predalčka in slaboten glas mu je rekel: »Dobrodošel! Ko bi še malo zamudil, bi poginila tudi jaz.« Njegova smrt, ki se je v predalčku že vsa posušila in postala kakor trska, mu je prisolila zaušnico; mrtev se je zgrudil in se pri priči spremenil v prah. Jaz pa sem na sedlo zajahal in vam to zgodbo povedal.