Prevod

Prav v hišo, kamor sem vstopil prosit za miloščino, je prišla tudi ona s sezamom, da bi ga prodala. Rekla je: »Ali bi kdo vzel oluščeni sezam v zameno za neoluščenega?«

Gospodinja je stopila v hišo in že hotela zamenjati neoluščeni sezam za oluščenega, ko ji je sin, ki je preučil Kāmandakijev nauk, rekel: »Mati! Tega sezama nikar ne vzemi. Ne menjaj svojega neoluščenega sezama za njen oluščeni. Za tem mora tičati kak razlog, sicer ga ne bi ponujala v takšno menjavo.«

Ko je to slišala, je sezam zavrnila. Zato pravim: »Ni brez razloga, da Śāṇḍilī, mati …«

***********************************************************************

Ko je to povedal, je spet vprašal: »Ali veš, po kateri poti prihaja?«

Tāmracūḍa je odvrnil: »Častiti, vem. Saj ne prihaja sam, temveč obdan z neštevilno druščino. Pred mojimi očmi teka sem ter tja in prihaja ter odhaja z vsem svojim spremstvom.«

Gost je vprašal: »Imaš kakšno orodje za kopanje?«

Odvrnil je: »Seveda ga imam. Tukaj je majhna motika, vsa iz železa.«

Gost je rekel: »Potem moraš ob zori vstati z menoj, da bova po njegovih sledeh šla čez tla, ki so jih umazale človeške noge.« Ko sem slišal njegove besede, sem pomislil: »Gorje, pogubljen sem! Njegove besede očitno skrivajo načrt. Kakor je dognal, da imam zaklad, bo gotovo odkril tudi naše skrivališče. Že njegov namen to razodeva. Saj pravijo:

Modri človeka vidijo le enkrat, pa že spoznajo njegovo vrednost;

izurjeni že s tehtanjem v dlani ugotovijo, koliko kaj tehta.

Želja že vnaprej naznanja prihodnost,

dobro ali slabo, ki človeka čaka v novem rojstvu.

Da je mlada ptica pav, še preden ji zraste značilni rep,

spoznamo, ko se brez ovinkov umakne pred tistimi, ki ji pridejo naproti.

Prestrašen sem s svojo druščino zapustil pot do skrivališča in se odpravil po drugi poti. Ko sem šel s spremstvom naprej, nam je prišel nasproti velikanski maček. Zagledal je množico miši in nenadoma planil mednje. Preživele miši so me preklinjale, ker sem jih popeljal po napačni poti, in se vrnile v isto skrivališče, za seboj pa pustile zemljo, prepojeno s krvjo. Res je dobro rečeno: Jelen pretrga zanko, se ogne zvijačno nastavljeni pasti in silovito razbije mrežo,

daleč pobegne iz gozda, ki ga obdajajo prepleteni ognjeni zublji,

z naglim skokom uide celo dosegu lovčevih puščic,

potem pa pade v vodnjak: kaj more pogum, kadar mu usoda nasprotuje?

Sam sem odšel drugam, preostale miši pa so se v svoji nespameti vrnile v isto skrivališče. Medtem je zlobni potujoči asket opazil krvave kaplje na tleh, jim sledil po poti in prispel naravnost do našega skrivališča.

Če je človek vselej poln vneme, če premaguje druge,

če govori prevzetno — vsa ta moč izvira iz bogastva.

Ko sem to slišal, me je prevzela jeza. Z vso močjo sem skočil proti posodi za miloščino, vendar je nisem dosegel in sem padel na tla. Ko je moj sovražnik zaslišal padec, se je zasmejal in rekel Tāmracūḍi: »Poglej, poglej to čudo!« Nato je dodal:

Z bogastvom je vsakdo mogočen, kdor ga ima, velja za modrega.

Poglej to miš: brez premoženja je postala enaka vsem drugim mišim.

»Zdaj lahko brez skrbi zaspiš. To, kar ji je omogočalo skakanje, je prišlo v najine roke. Saj je dobro rečeno:

Kakor kača brez strupnikov in slon brez svojega besa

je človek brez bogastva človek le še po imenu.«

Ko sem to slišal, sem pri sebi pomislil: »Nimam več moči, da bi skočil niti za širino prsta. Prekleto naj bo življenje človeka brez premoženja! Saj pravijo:

Človeku, ki nima ne bogastva ne velike modrosti,

usahnejo vsi podvigi kakor majhni potoki poleti.

Kakor tako imenovani vranji ječmen in divji sezam

so tudi ljudje brez denarja le ime brez pravega učinka.

Četudi ima revež druge vrline, te ne zasijejo;

bogastvo razsvetljuje vrline kakor sonce vse, kar živi.

Kdor je reven že od rojstva, na svetu ne trpi toliko

kakor tisti, ki si je pridobil premoženje, ga izgubil in obtičal v bedi.

Bolje se je roditi kot drevo v nerodovitni zemlji,

suho, razjedeno od črvov in z vseh strani ožgano, kakor pa kot berač.

Revščina nima veljave in povsod vzbuja sum;

tudi človeka, ki pride pomagat, zavrnejo in zapustijo, če je brez denarja.

Želje revežev se dvigajo in spet dvigajo,

pa zaman omahnejo nazaj v srce kakor prsi ovdovele žene.

Tudi sredi belega dne je revež vselej zavit v temo bede;

naj se še tako trudi in stoji tik pred njimi, ga nihče ne vidi.

Tako sem tožil in ves malodušen opazoval, kako je moj zaklad postal blazina pod njegovim licem. Ob zori sem se vrnil v svoje skrivališče. Ko so se moji služabniki zjutraj odpravljali na pot, so se pogovarjali: »Ta nam ne more več napolniti želodcev. Če mu sledimo, nas čakajo le nesreče z mački in podobnimi sovražniki. Čemu bi mu še služili? Saj pravijo:

Gospodarja, od katerega ni koristi, temveč le nesreča,

se je treba na daleč ogniti, še zlasti če si od njega odvisen.«

Ko sem slišal njihove besede, sem se umaknil v svoje skrivališče. Ker nihče ni prišel k meni, sem pomislil: »Prekleta revščina! Res je dobro rečeno:

Mrtev je reven človek, mrtva je zveza brez potomstva,

mrtva je daritev prednikom brez učenega brahmana in mrtva daritev brez daru svečeniku.

Ljudje plemenitega rodu, ki nimajo denarja, si mučijo srce s stoterimi željami,

a jih ne uresničijo — kakor ovdovele žene.

Revščina je za živa bitja trpljenje in najhujše ponižanje;

zaradi nje jih celo svojci, četudi še živijo, imajo za mrtve.

Kogar omadežuje revščina, postane posoda bednosti,

tarča najhujšega zaničevanja in trajno zavetje nesreč.

Sorodniki se ga sramujejo in skrivajo sorodstvo z njim;

prijatelji postanejo sovražniki tistemu, ki nima niti novčiča.

Revščina je utelešena nevrednost, dom vseh nesreč;

za živega človeka je le drugo ime za smrt.

Ljudje se v strahu ogibajo reveža kakor prahu, ki ga dvigajo koze,

kakor prahu izpod metle ali sence svetilke in postelje.

Celo zemlja, ki ostane po očiščevanju, je še kdaj za kaj uporabna;

le od človeka brez denarja ni prav nobene koristi.

Če revež pride v hišo bogatašev, četudi bi rad kaj podaril,

si mislijo: »Berač je.« Prekleta naj bo človeška revščina!

Če človek gleda, kako mu jemljejo premoženje, pa varuje le svoje življenje,

niti predniki ne sprejmejo vode, ki jim jo daruje iz sklenjenih dlani.

In še:

Kdor v boju žrtvuje življenje za krave, za brahmane

ali da bi preprečil ugrabitev žene in rop premoženja, doseže večne svetove.

Ko sem tako sklenil, sem ponoči odšel tja. Ravno sem napravil luknjo v skrinjo spečega asketa, ko se je zlobnež zbudil. S staro bambusovo palico me je udaril po glavi. Le zato, ker mi je ostalo še nekaj življenja, sem se nekako izvlekel in nisem umrl. Saj pravijo: Človek dobi, kar mu je namenjeno,

niti bog mu tega ne more preprečiti.

Zato ne žalujem in se ne čudim:

kar je naše, ne pripada drugim.«

Vrana in želvak sta vprašala: »Kako je bilo to?« Hiraṇyaka je rekel: »Četrta zgodba, zgodba o Sāgaradatti. V nekem mestu je živel trgovec po imenu Sāgaradatta. Njegov sin je kupil knjigo, ki so jo prodajali za sto srebrnikov. V njej je pisalo: Človek dobi, kar mu je namenjeno,

niti bog mu tega ne more preprečiti.

Zato ne žalujem in se ne čudim:

kar je naše, ne pripada drugim.

Ko je Sāgaradatta to videl, je vprašal sina: »Sin, koliko si plačal za to knjigo?«

Odvrnil je: »Sto srebrnikov.«

Ko je Sāgaradatta to slišal, je rekel: »Sram te bodi, bedak! Za knjigo z eno samo kitico si dal sto srebrnikov! Kako si boš s takšno pametjo sploh kdaj prislužil premoženje? Od danes naprej ne smeš več stopiti v mojo hišo!« Tako ga je ozmerjal in vrgel iz hiše. Sin je v obupu odšel v daljno deželo in se naselil v nekem mestu. Čez nekaj dni ga je eden izmed meščanov vprašal: »Od kod ste prišli? In kako vam je ime?« Odgovoril je: »Človek dobi, kar mu je namenjeno.« Ko ga je vprašal še kdo drug, je odgovoril enako. Tako je po vsem mestu postal znan pod imenom Prāptavyamartha. Nekega prazničnega dne si je kraljična Candravatī, ki sta jo krasili sveža lepota in mladost, v spremstvu prijateljice ogledovala mesto. Po naključju je zagledala izredno lepega in privlačnega princa. Takoj ko ga je videla, jo je zadela cvetna puščica boga ljubezni. Prijateljici je rekla: »Draga moja, še danes moraš poskrbeti, da se srečam z njim.« Prijateljica je odšla k princu in mu nemudoma povedala: »Candravatī me je poslala k tebi. Sporoča ti: ‘Ko sem te zagledala, me je bog ljubezni pripeljal na rob smrti. Če ne prideš takoj k meni, mi ne preostane drugega kakor smrt.’« Ko je princ to slišal, je odvrnil: »Če torej moram priti k njej, mi povej, kako naj vstopim.«

Prijateljica mu je rekla: »Ponoči se moraš povzpeti po trdnem jermenu, ki bo visel s palače.«

Odvrnil je: »Če je tako sklenila, bom storil, kakor praviš.«

Ko sta se tako dogovorila, se je prijateljica vrnila k Candravatī. Ko pa se je znočilo, je princ pri sebi premišljeval: »To bi bilo veliko hudodelstvo. Saj pravijo:

Kdor se združi z učiteljevo hčerjo, prijateljevo ženo ali ženo svojega gospodarja oziroma služabnika,

tega na svetu imenujejo morilec brahmana.

In še:

Dejanja, ki prinaša sramoto, vodi v pogubo

in škoduje lastni koristi, človek ne sme storiti.«

Ko je vse dobro pretehtal, ni šel k njej. Prāptavyamartha pa je ponoči hodil mimo bele palače in zagledal viseči jermen. Prevzela ga je radovednost, prijel se ga je in splezal navzgor. Kraljična je bila prepričana, da je prišel njen princ. Naklonjeno ga je sprejela, mu pripravila kopel, hrano, pijačo in oblačila ter legla z njim na posteljo. Ob dotiku njegovega telesa jo je preplavila radost, da se ji je naježila koža. Rekla mu je: »Zaljubila sem se vate, takoj ko sem te zagledala, in zdaj sem se ti predala. Nihče razen tebe ne bo moj mož, niti v mojih mislih. Zakaj torej ne govoriš z menoj?«

Odvrnil je: »Človek dobi, kar mu je namenjeno.«

Ko je to slišala, je spoznala, da je nekdo drug. Spustila ga je iz bele palače in ga odslovila. Nato se je znašel pri razpadajočem svetišču, stopil vanj in zaspal. Tja je prišel mestni stražnik, ki se je z neko razuzdanko dogovoril za skrivno srečanje. Zagledal je moža, ki je tam že spal, in ga, da bi obvaroval svojo skrivnost, vprašal: »Kdo si?«

Odvrnil je: »Človek dobi, kar mu je namenjeno.«

Ko je stražnik to slišal, mu je rekel: »To svetišče je zapuščeno. Pojdi raje k meni domov in spi tam.«

Prāptavyamartha ga je ubogal, a se je zmedel in legel na napačno posteljo. Stražnikova hči Vinayavatī, lepa in mlada, je bila zaljubljena v nekega moškega. Dogovorila se je za srečanje in ga čakala v tej postelji. Ko je videla prišleka, jo je gosta nočna tema zavedla in je pomislila: »To je moj ljubljeni.« Vstala je, ga pogostila, mu priskrbela oblačila in vse potrebno, nato pa se z njim poročila po gandharvskem obredu. Ko je z njim ležala na postelji, se ji je obraz razcvetel kakor lotos in rekla mu je: »Zakaj še vedno ne govoriš odkrito z menoj?«

Odvrnil je: »Človek dobi, kar mu je namenjeno.«

Ko je to slišala, je pomislila: »Takšni so sadovi dejanj, ki jih storimo brez premisleka.« Žalostna ga je odslovila. Ko je hodil po ulici, mu je prišel naproti ženin iz druge dežele po imenu Varakīrti, ki ga je spremljalo glasno igranje godcev. Prāptavyamartha se je pridružil sprevodu. Približal se je ugodni trenutek za poroko in trgovčeva hči je že stala v praznični poročni opravi na obrednem podiju pod nadstreškom pred hišo bogatega trgovca ob glavni cesti. Tedaj je tja pridrvel pobesnel slon, ki je ubil svojega vodnika. Ljudje so v kriku bežali pred njim in vse je zajel preplah. Ko so ga zagledali ženinovi spremljevalci, so skupaj z ženinom pobegnili na vse strani. Prāptavyamartha je opazil nevesto, ki je ostala sama in so ji oči trepetale od strahu. Odločno jo je pomiril: »Ne boj se, jaz te bom rešil.« Prijel jo je za desnico in nadvse pogumno z ostrimi besedami odganjal slona. Po srečnem naključju se je slon naposled umaknil. Ko se je Varakīrti s prijatelji in sorodniki vrnil, je ugodni trenutek za poroko že minil. Zagledal je nevesto v rokah drugega in rekel: »Tast, to, kar si storil, ni prav! Hčer si obljubil meni, zdaj pa si jo dal drugemu.« Trgovec je odvrnil: »Tudi jaz sem pred slonom pobegnil in se vrnil skupaj z vami. Ne vem, kaj se je zgodilo.« Nato je začel spraševati hčer: »Otrok moj, nisi ravnala prav. Povej, kaj se je zgodilo.«

Odvrnila je: »Ta me je rešil iz smrtne nevarnosti. Dokler bom živa, me nihče drug ne bo prijel za roko.«

V teh pogovorih je minila noč. Zjutraj se je tam zbrala velika množica. Ko je kraljična slišala, kaj se je zgodilo, je prišla tja. Novica je šla od ust do ust in prišla je tudi stražnikova hči. Ko je kralj izvedel za veliko zborovanje, je še sam prišel na kraj dogodka. Prāptavyamarthi je rekel: »Povej brez strahu. Kaj se je zgodilo?«

Odvrnil je: »Človek dobi, kar mu je namenjeno.«

Kraljična se je spomnila kitice in rekla: »Niti bog mu tega ne more preprečiti.«

Nato je stražnikova hči rekla: »Zato ne žalujem in se ne čudim.«

Ko je trgovčeva hči slišala zgodbe vseh navzočih, je dodala: »Kar je naše, ne pripada drugim.«

Kralj je vsem zagotovil, da se jim ni treba bati, nato pa vsakega posebej izprašal in izvedel, kaj se je zares zgodilo. Prāptavyamarthi je z velikimi častmi dal svojo hčer, okrašeno z vsem nakitom in obdano s spremstvom, skupaj s tisoč vasmi. Razglasil je: »Ti si moj sin,« in ga pred vsem mestom posvetil za prestolonaslednika. Tudi stražnik mu je dal svojo hčer in jo po svojih močeh obdaril z oblačili ter drugimi darovi. Prāptavyamartha je nato z velikimi častmi pripeljal v mesto očeta in mater ter vso družino. S svojimi sorodniki je užival najrazličnejše dobrine in srečno živel. Zato pravim: ‘Človek dobi, kar mu je namenjeno.’ Ko sem doživel vso to srečo in nesrečo, me je prevzela globoka žalost in ta prijatelj me je pripeljal k tebi. To je razlog, da sem se odrekel svetu.« Mantharaka je rekel: »Dragi moj, ta je nedvomno tvoj pravi prijatelj. Čeprav je shujšan od lakote, te je, svojega naravnega sovražnika in plen, posadil na hrbet in pripeljal sem, ne da bi te med potjo požrl. Saj pravijo:

Kogar srce se zaradi bogastva nikoli ne spremeni

in je prijatelj v vseh časih, tega si izberi za najboljšega prijatelja.

Učeni pravijo, da je treba po teh znamenjih brez omahovanja

preizkusiti prijatelja, kakor poznavalci preizkušajo daritveni ogenj.

In še:

Kdor je prijatelj v nesreči, je zares prijatelj;

ko pride blaginja, se tudi hudobnež vede prijateljsko.

Zato sem mu danes začel zaupati tudi sam, čeprav je prijateljstvo med vodnimi živalmi in mesojedimi vranami v nasprotju s pravili preudarnega ravnanja. Toda dobro je rečeno:

Nihče ni nikomur prijatelj in nihče ni nepreklicno sovražnik;

kdo je sovražnik, se pokaže v dejanjih, s katerimi škoduje prijatelju.

Dobrodošel torej! Tu na bregu jezera se počuti kakor doma. Ne žaluj, ker si izgubil premoženje in moraš živeti v tuji deželi. Saj pravijo:

Senca oblaka, naklonjenost hudobneža, zemlja ob morski obali,

mladost in bogastvo — vse to izgine že ob najmanjšem povodu.

Prav zato preudarni ljudje, ki obvladujejo sami sebe, ne hlepijo po denarju. Saj pravijo: Bogastvo skrbno zbiramo in ga varujemo kakor življenje,

celo za lastno telo ga nikoli ne porabimo;

a ko človek odhaja k Yami, je to bogastvo tako neusmiljeno,

da ga ne pospremi niti pet korakov daleč.

In še:

Kakor meso v vodi požirajo ribe, na kopnem zveri

in v zraku ptice, tako bogataša požirajo povsod.

Kralj bogatašu naprti krivdo, četudi je nedolžen;

reveža pa povsod pustijo pri miru, četudi je kriv.

Premoženje je treba pridobivati, večati in varovati;

če ga le trošimo, nič pa ne dodajamo, se zmanjša celo gora Sumeru.