Waltey
Merkur in Bat
Ovid, Metamorphoses 2.676-2.707
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Merkur in Bat
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 2 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- Mercury and Battus
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Merkur in Bat
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Filirin junak je jokal in zaman prosil za tvojo pomoč, delfski bog. Saj nisi mogel preklicati ukazov velikega Jupitra, pa tudi če bi jih lahko, te takrat ni bilo tam: bival si v Elidi in na mesenskih poljanah. To je bil čas, ko te je pokrivala pastirska koža in je tvoja levica nosila palico iz gozdnega lesa, desnica pa piščal iz sedmih neenako dolgih trstik.
In medtem ko te je zaposlovala ljubezen in te je božala tvoja piščal, je, tako pripovedujejo, nenadzorovano govedo zašlo na polja pri Pilosu. Zagledal ga je sin Atlasove hčere Maje in ga s svojo zvijačnostjo odgnal ter skril v gozdove. Te tatvine ni opazil nihče razen starca, znanega v tistem kraju; vsi sosedje so ga imenovali Bat. Kot čuvaj je varoval gozdne pašnike in travnate senožeti bogatega Neleja ter črede njegovih plemenitih kobil.
Tat se ga je zbal, ga z blagim dotikom odvedel na stran in mu dejal: »Kdor koli si, prijatelj, če bo kdo morda iskal to govedo, zanikaj, da si ga videl; in da tvoje dejanje ne bo ostalo brez plačila, vzemi za nagrado to lepo rejeno kravo.« — In mu jo je dal. Ko jo je starec sprejel, mu je odgovoril: »Le pojdi brez skrbi: prej bo ta kamen izdal tvojo tatvino,« in pokazal na kamen. Jupitrov sin se je pretvarjal, da odhaja, kmalu pa se je vrnil ter spremenil tako glas kakor podobo.
»Kmet, če si videl po tej stezi iti kako govedo,« je dejal, »mi pomagaj in ne molči o tatvini: za plačilo boš dobil kravo skupaj z njenim bikom.« Ko pa je bila nagrada podvojena, je starec dejal: »Pod tistimi gorami bo.« In res je bilo pod tistimi gorami. Atlasov vnuk se je zasmejal: »Mene izdajaš meni, nezvesti? Mene izdajaš meni?« je dejal in krivoprisežno srce spremenil v trd kremen, ki mu še danes pravijo ovaduh, in kamen, ki ni ničesar zakrivil, še vedno spremlja stara sramota.
Izvirnik
Mercury and Battus
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_015 Citation: Ovid, Metamorphoses 2.676-2.707 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 676: Flebat opemque tuam frustra Philyreius heros, 677: Delphice, poscebat. Nam nec rescindere magni 678: iussa Iovis poteras, nec, si rescindere posses, 679: tunc aderas: Elin Messeniaque arva colebas.
680: Illud erat tempus, quo te pastoria pellis 681: texit onusque fuit baculum silvestre sinistrae, 682: alterius dispar septenis fistula cannis. 683: Dumque amor est curae, dum te tua fistula mulcet, 684: incustoditae Pylios memorantur in agros 685: processisse boves. Videt has Atlantide Maia 686: natus et arte sua silvis occultat abactas. 687: Senserat hoc furtum nemo nisi notus in illo 688: rure senex; Battum vicinia tota vocabant.
689: Divitis hic saltus herbosaque pascua Nelei 690: nobiliumque greges custos servabat equarum. 691: Hunc timuit blandaque manu seduxit et illi 692: “quisquis es, hospes” ait, “si forte armenta requiret 693: haec aliquis, vidisse nega; neu gratia facto 694: nulla rependatur, nitidam cape praemia vaccam” — 695: et dedit. Accepta voces has reddidit hospes: 696: “Tutus eas: lapis iste prius tua furta loquetur”, 697: et lapidem ostendit. Simulat Iove natus abire, 698: mox redit, et versa pariter cum voce figura 699: “rustice, vidisti siquas hoc limite” dixit 700: “ire boves, fer opem furtoque silentia deme:
701: iuncta suo pariter dabitur ubi femina tauro.” 702: At senior, postquam est merces geminata, “sub illis 703: montibus” inquit “erunt”: et erant sub montibus illis. 704: Risit Atlantiades et “me mihi, perfide, prodis? 705: me mihi prodis?” ait, periuraque pectora vertit 706: in durum silicem, qui nunc quoque dicitur index, 707: inque nihil merito vetus est infamia saxo.
Nadaljuj z branjem
