Prevod

Ker je že dolga leta vztrajno stopal po poti vere in so ga imeli za svetega moža, so mu ljudje od vsepovsod naročali najrazličnejše molitve. Darov mu zato ni manjkalo in ne v tempeljski dvorani ne v meniških bivališčih ni bilo niti kotička, ki bi bil zanemarjen. Daritve Budi in svetilke pred njegovimi podobami niso nikoli umanjkale; ob primernih priložnostih so menihom pripravljali obede in v templju pogosto prirejali verska predavanja, zato so bila meniška bivališča zmeraj polna in v njih je vladalo živahno življenje. Ni minil dan, da ne bi v kopališču greli vode, in kopalci so se tam glasno pomenkovali. Tudi okoli templja je zraslo veliko hišic, tako da je oživela še vas. Ta dvorni duhovnik pa je imel dolg nos. Meril je kakih petnajst do osemnajst centimetrov in mu je visel niže od brade. Bil je rdečevijoličast, nabrekel in posut z izboklinicami kakor lupina velike mandarine. Srbel ga je neznosno. V kotličku je zavrel vodo, v nizek lesen pladenj pa so izrezali odprtino, ravno tolikšno, da je skoznjo lahko vtaknil nos. Pladenj mu je varoval obraz pred plameni; skozi luknjo je pomolil nos v vrelo vodo in ga dodobra prekuhal. Ko ga je izvlekel, je bil temno vijoličast. Nato je legel na bok, si pod nos podložil oporo in velel, naj mu kdo stopa po njem. Iz vsake luknjice med izboklinami se je tedaj začelo nekaj kaditi, in če so močneje pritisnili, je iz vsake pogledal bel črviček. S pinceto so iz vseh luknjic izvlekli bele črvičke, dolge približno centimeter, za njimi pa so ostale zevajoče luknje. Potem je nos spet pomočil v isto vodo in ga vnovič pošteno prekuhal. Ko je bil dobro kuhan, se je skrčil in uplahnil ter postal podoben nosu navadnega človeka. Toda čez dva ali tri dni je spet nabrekel in postal prav tako velik kakor prej. Čeprav je duhovnik ves čas ponavljal ta postopek, je bil njegov nos večino dni otekel. Kadar je jedel, je zato enemu svojih učencev, menihu, naročil, naj mu pod nos podtakne ravno deščico, dolgo kakih trideset in široko približno tri centimetre, sede nasproti njega in mu nos privzdiguje, dokler ne neha jesti. Če je to opravilo zaupal komu drugemu, mu ta nosu ni držal prav, zato se je razjezil in ni hotel jesti. Tako je za to določil enega samega meniha, ki mu je moral nos privzdigovati ob vsakem obroku. Nekega dne pa se je ta menih slabo počutil in se je umaknil. Ko je duhovnik hotel pojesti jutranjo riževo kašo, ni bilo nikogar, ki bi mu pridržal nos. Medtem ko so se spraševali, kaj naj storijo, je deček, ki jim je stregel, dejal: »Jaz mu ga bom prav lepo privzdigoval. Prav gotovo ne bom nič slabši od tistega meniha.« Eden od učencev je to slišal in duhovniku povedal, kaj je deček obljubil. Ker ta ni bil več majhen otrok in je bil tudi na pogled čeden in snažen, so ga poklicali k njemu. Deček je vzel deščico za privzdigovanje nosu, spodobno sedel duhovniku nasproti in mu nos držal ravno prav visoko, ne previsoko ne prenizko, tako da je lahko srebal kašo. »Kako spreten je! Še boljšega sem dobil kakor prejšnjega meniha,« je dejal dvorni duhovnik in še naprej srebal. Tedaj pa je dečka zasrbelo v nosu. Obrnil se je vstran, da bi kihnil, in ko je kihnil, se mu je roka stresla. Deščica se je zamajala, nos je zdrsnil z nje in čofnil naravnost v kašo. Ta je brizgnila duhovniku in dečku v obraz ter ju oba pošteno poškropila. Duhovnik se je silno razjezil. Medtem ko si je s papirjem brisal kašo z glave in obraza, je kričal: »Kakšen zloben ničvrednež si! Prav takim, kot si ti, pravijo brezsrčni berači! Kaj pa, če bi nos privzdigoval kakemu imenitnemu gospodu, ne meni? Bi tudi njemu napravil kaj takega? Ti ogabni, brezglavi tepec! Poberi se, poberi!« Ko ga je tako nagnal, je deček vstaje dejal: »Če bi bil na svetu še kdo s takim nosom, bi mu seveda tudi jaz lahko šel nos privzdigovat. Kakšne neumnosti govori ta častiti menih!« Učenci pa so se poskrili za razne predmete in se smejali.