Prevod

Nekoč je na gori Ibuki v deželi Mino živel sveti mož, ki se je že dolga leta posvečal verskim vajam. Za nič drugega ni vedel kakor za Budo Amido in leta so mu minevala, ne da bi se ukvarjal s čim drugim kot s klicanjem njegovega imena. Ko je nekoč globoko v noč sedel pred Budovo podobo in molil, se je iz praznine oglasil glas: »Ves ta čas si se mi predano zaupal. Zdaj si moje ime izrekel že tolikokrat, da jutri ob uri ovce zagotovo, zagotovo pridem pote. Nikar, nikar ne zanemari molitve!« Ko je sveti mož zaslišal te besede, je začel s še neizmerno večjo vnemo klicati Budovo ime. Okopal se je, prižgal kadilo, potresel cvetje in tudi učencem naročil, naj molijo z njim, sam pa je sedel obrnjen proti zahodu. Počasi se je prikazalo nekaj migetajočega. Mel si je dlani in molil, ko je zagledal, kako iz Budovega telesa lije zlata svetloba in prodira v sobo. Buda se je razodel kakor jesenska luna, ki pokuka izza oblakov; vsakovrstno cvetje je deževalo naokrog in svetloba bele dlačice med njegovimi obrvmi je obsevala svetega moža. Ta se je priklanjal z zadnjico visoko v zraku in tako goreče častil Budo, da bi se mu skoraj pretrgala vrvica molilnih jagod. Kannon je privzdignil lotosov prestol in se približal svetemu možu. Na gosto so se razprostrli škrlatni oblaki, sveti mož je po kolenih prilezel bliže in se povzpel na lotosov prestol. Nato so odšli proti zahodu. Učenci, ki so ostali v bivališču, so v solzah slavili njegovo svetost in molili za njegovo posmrtno blaženost. Ko je minilo sedem ali osem dni, so menihi, ki so v bivališču opravljali nižja dela, sklenili pogreti vodo in pripraviti kopel za menihe, ki so molili Budovo ime, ter odšli globoko v goro po drva. Nad slapom je rasla cedra in iz njene krošnje se je slišalo vpitje. Začudeno so pogledali navzgor in zagledali golega meniha, privezanega na vrh drevesa. Eden izmed njih, ki je znal dobro plezati, se je povzpel k njemu in videl, da je tam z ovijalkami privezan njihov učitelj, sveti mož, ki naj bi ga bili odnesli v Čisto deželo. »Učitelj, kako to, da vas je doletelo kaj takega?« je vprašal menih, pristopil in začel razvezovati vezi. Sveti mož pa mu je dejal: »Buda mi je naročil: ‘Zdaj pridem pote, dotlej pa še malo počakaj takole.’ Zakaj me torej razvezuješ?« Menih se kljub temu ni ustavil in je še naprej razpletal vezi. Tedaj je sveti mož zavpil: »Buda Amida! Tu so ljudje, ki me hočejo ubiti! Na pomoč, na pomoč!« Toda več menihov je splezalo na drevo, ga odvezalo, spravilo na tla in odpeljalo domov. Učenci so bili ob tem bridkem dogodku vsi iz sebe od žalosti. Svetemu možu se razum ni več povrnil; po dveh ali treh dneh je umrl. Tako je tengu prevaral svetega moža, ki mu je manjkalo modrosti.