Menih Sōō se povzpne v nebesa Tušita

Besedilo

Menih Sōō se povzpne v nebesa Tušita

Odpravil se je tudi na zahod, v kraj ob Katsuragawi, ki mu pravijo Trije slapovi. Tam je pred slapom prosil Fudōja: »Vzemi me na hrbet in me ponesi v notranje svetišče nebes Tušita, k bodhisatvi Maitreji.« Tako vztrajno ga je rotil, da mu je ta nazadnje dejal: »To je nadvse težko, a ker tako nepopustljivo prosiš, te popeljem tja. Najprej pa si umij zadnjico.« Okopal se je torej ob vznožju slapa, si temeljito umil zadnjico, nato pa sedel kralju modrosti na vrat in se z njim povzpel v nebesa Tušita. Na plošči nad vrati notranjega svetišča so bile zapisane besede »Lotos čudovite postave«. Kralj modrosti mu je povedal: »Kdor želi vstopiti, mora to sutro znati na pamet. Kdor je ne zna recitirati, ne sme noter.« Sōō je pogledal visoko navzgor in rekel: »To sutro sicer berem in spoštujem, vendar je še ne znam na pamet.« Kralj modrosti je odvrnil: »Kako obžalovanja vredno! Potemtakem ne moreš vstopiti. Vrni se, nauči se Lotosovo sutro na pamet in potem pridi spet.« Oprtal si ga je na hrbet in ga odnesel nazaj h Katsuragawi. Sōō je jokal in njegova žalost ni poznala meja. Nato se je pred sveto podobo naučil sutro na pamet in naposled, kakor pripovedujejo, izpolnil svojo srčno željo. Ta Fudō je prav tista podoba v človeški velikosti, ki še danes stoji v templju Mudōji. Ker je bil ta častiti menih obdarjen s tako čudežno močjo, je tedaj, ko je cesarico iz palače Somedono mučil zli duh, nekdo dejal: »Med učenci velikega učitelja Jikakuja je častiti Sōō iz templja Mudōji. To je resnično izjemen asket.« Poslali so ponj in nemudoma je prišel v spremstvu sla ter obstal pri srednjih vratih. Ko so ga ljudje zagledali, so videli visokega meniha, na pogled podobnega demonu, oblečenega v oblačilo iz šinanske konopljine tkanine, obutega v ploščate cedrove cokle in z molkom iz velikih semen drevesa mokugenji v roki. »Takšne prikazni vendar ne moremo povabiti pred njeno veličanstvo! Saj je le menih najnižjega rodu,« so govorili. »Naj opravi obred kar stoje ob zunanjem podestu.« Naročili so mu torej, naj ostane pri ograji stopnišča, in stal je naslonjen na ograjo vzhodno od stopnic ter molil zanjo. Cesarica je ležala v osrednjem prostoru glavnega poslopja in izza zastora se je od časa do časa zaslišal njen glas, poln hudega trpljenja. Brž ko ga je častiti menih zaslišal, je začel na ves glas izrekati zagovore. Ljudem, ki so stregli cesarici, so šli lasje pokonci: zdelo se jim je, kakor da se je v njegovem glasu razodel sam kralj modrosti. Čez nekaj časa se je cesarica, zavita v dvoje škrlatnih oblačil, kakor žoga prikotalila izza zastora in bila vržena na zunanji podest pred meniha. Vsi so se vznemirili. »To je vendar nezaslišan prizor! Odnesite jo noter! Tudi vi, častiti, pridite k njej,« so govorili. A menih je odvrnil: »Kako naj se tak berač, kakršen sem jaz, povzpne tja gor?« In nikakor ni hotel vstopiti. Še vedno ga je namreč pekla žalitev, ker ga že na začetku niso povabili noter, in bil je ogorčen. Kar tam na podestu je dal cesarico dvigniti štiri ali pet čevljev visoko in jo treščiti ob tla. Ljudje so bili povsem obupani; prinesli so premična zagrinjala in jih postavili prednjo, da bi jo zakrili, druge pa so poslali k srednjim vratom, naj odženejo radovedneže, vendar je bilo vse še zmeraj povsem na očeh. Ko je bila tako štirikrat ali petkrat dvignjena in treščena ob tla, je menih med zagovarjanjem ukazal: »Vrzi jo noter! Vrzi jo noter!« In bila je vržena nazaj noter, prav kakor je bila prej vržena ven. Nato je častiti menih odšel. Čeprav so ga zadrževali z besedami: »Ostanite še malo,« je odvrnil: »Tako dolgo sem stal, da me boli križ,« in jih ni več poslušal, temveč je odšel. Ko je bila cesarica vržena nazaj v notranjost, jo je zli duh zapustil in počutila se je spet vedro in lahkotno. Ker se je njegova duhovna moč pokazala tako očitno, je bil izdan cesarski ukaz, naj ga imenujejo za sōzuja, visokega cerkvenega dostojanstvenika. Toda čast je zavrnil z besedami: »Kako naj tak berač postane član meniške uprave?« Tudi pozneje so ga še vabili na dvor, a je govoril: »Prestolnica je kraj, kjer človeka zaničujejo,« in ni prišel nikoli več, kakor pripovedujejo.