Prevod

Nekoč je menih Kaiun na poti srečal dečka, starega nekaj več kot deset let. Vprašal ga je: »Čigav si, deček?« Deček je odgovoril: »Le popotnik sem.« Menih ga je vprašal: »Si že bral Lotosovo sutro?« Deček je dejal: »Za to, čemur pravite Lotosova sutra, še nikoli nisem niti slišal.« Menih mu je tedaj rekel: »Pojdi z menoj v mojo celico, pa te jo bom naučil brati.« »Kakor ukažete,« je odgovoril deček in odšel z njim. Prispela sta do menihove celice na gori Wutai in menih ga je začel učiti sutro. Medtem ko se je deček učil, je k njima pogosto prihajal mlad menih in se pogovarjal z njegovim učiteljem. Deček ni vedel, kdo je. Kaiun ga je vprašal: »Ali veš, kdo je mladi častiti menih, ki nas tako pogosto obiskuje?« Deček je odgovoril, da ne ve. »To je sam Mandžušri, ki prebiva na tej gori. K meni prihaja na pogovor,« mu je pojasnil menih. A deček še za Mandžušrija ni nikoli slišal, zato obiskovalcu ni pripisoval nič posebnega. Menih mu je nekoč naročil: »Nikoli, prav nikoli se ne približuj ženskam. Ogibaj se jih in se z njimi ne zbližuj.« Ko je deček ob neki priložnosti šel po opravkih, je na poti srečal lepo žensko, skrbno naličeno, ki je jezdila sivca. Rekla mu je: »Prosim, primi mojega konja za uzdo. Pot je tako slaba, da se bojim, da bom padla.« Toda deček se za njene besede ni zmenil in je šel naprej. Konj se je tedaj splašil in ženska je z njega strmoglavila na glavo. Očitajoče je zaklicala: »Pomagaj mi! Zdi se mi, da bom umrla!« A tudi zdaj se deček ni zmenil zanjo. Pomislil je: »Moj učitelj mi je naročil, naj se ženskam ne približujem,« in se vrnil na goro Wutai. Menihu je povedal, kaj se je zgodilo z žensko, in dodal: »Nisem se zmenil za njene besede, temveč sem se vrnil.« Menih ga je pohvalil: »Prav dobro si ravnal. Tista ženska je bila gotovo Mandžušri, ki je privzel njeno podobo, da bi preizkusil tvoje srce.« Čez čas je deček prebral vso Lotosovo sutro. Tedaj mu je menih rekel: »Zdaj si Lotosovo sutro prebral do konca. Čas je, da postaneš menih in prejmeš redovne zaobljube.« Posvetil ga je v meništvo, nato pa dejal: »Zaobljub ti sam ne morem podeliti. V templju Chanding v Vzhodni prestolnici prebiva menih po imenu Lun, ki je nedavno prejel cesarski ukaz, naj opravlja posvetitve. Pojdi k njemu in prejmi zaobljube. Toda zdaj te ne bom več videl.« Ob teh besedah je začel neutolažljivo jokati. Deček mu je dejal: »Brž ko prejmem zaobljube, se vrnem k vam. Zakaj tako govorite? In zakaj tako jokate?« Menih pa je le jokal in govoril: »Nekaj žalostnega je.« Nato je dečku naročil: »Ko prideš k učitelju, ki ti bo podelil zaobljube, in te vpraša, od kod prihajaš, mu reci, da te pošilja menih Kaiun z gore Qingliang.« V solzah se je poslovil od njega. Deček je po njegovem naročilu odšel k menihu Lunu in ga prosil, naj mu podeli zaobljube. Kakor je učitelj napovedal, ga je Lun vprašal: »Od kod prihajaš?« Deček je odgovoril, kakor mu je bilo naročeno. Lun je osupnil. »Kako sveto!« je vzkliknil, se priklonil do tal in dejal: »Gora Wutai je prebivališče samega Mandžušrija. Ti, mladi novic, si torej srečal meniha Kaiuna, svojega duhovnega vodnika, in tolikokrat smel počastiti Mandžušrija!« Njegovemu spoštovanju ni bilo konca. Ko je deček prejel zaobljube, se je vrnil na goro Wutai. Toda na kraju, kjer je stala celica, v kateri je dotlej prebival, ni bilo nobene sledi, da bi tam kdaj kdo živel. V solzah je preiskal vso goro, a je nazadnje ni nikjer našel. Menih, ki je bil Upaguptov učenec, je bil sicer moder, vendar je bil šibkega srca in se je približal ženski. Ta deček pa je bil kljub svoji rosni mladosti trdnega srca in se ženskam ni približeval. Ker je bil tako kreposten, ga je Mandžušri poučil in ga popeljal na Budovo pot. Zato ljudje na tem svetu ne smejo kršiti zaobljub.