Waltey
Memnon
Ovid, Metamorphoses 13.576-13.622
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Memnon
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 3 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- Memnon
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Memnon
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Avrora, čeprav je bila naklonjena isti vojski, nima časa, da bi jo ganile nesreče in propad Troje in Hekabe. Boginjo muči bližja skrb, domača žalost za izgubljenim Memnonom, ki ga je zlatorumena mati na frigijskih poljanah videla umreti pod Ahilovo sulico: videla ga je in rdečica, ki ji ob jutrih obarva obličje, je zbledela, nebo pa se je skrilo v oblake.
A mati ni mogla gledati sinovih udov, položenih na poslednji ogenj; z razpuščenimi lasmi, kakršna je bila, se ni sramovala pasti pred kolena velikega Jupitra in solzam dodati teh besed: »Čeprav sem najmanjša med vsemi boginjami, ki jih nosi zlato nebo (saj so moja svetišča po vsem svetu silno redka), sem vendar boginja in prihajam, a ne zato, da bi mi dal svetišča in daritvene dneve ter oltarje, na katerih bi gorel ogenj.
Če pa bi pogledal, koliko ti kot ženska služim, ko z novo lučjo stražim meje noči, bi menil, da si zaslužim nagrado; toda to ni moja skrb in Avrora zdaj ni v takem položaju, da bi terjala zaslužene časti: prihajam, oropana svojega Memnona, ki je zaman hrabro vihtel orožje za svojega strica in v cvetu mladosti padel pod roko hrabrega Ahila — tako ste hoteli bogovi.
Daj mu, prosim, kako čast v tolažbo za njegovo smrt, najvišji vladar bogov, in ublaži materine rane.« Jupiter je prikimal, ko se je Memnonova visoka grmada sesula v silnem ognju in so kolobarji črnega dima zamračili dan (kakor tedaj, ko reke izdihujejo meglice, ki se rojevajo iz njih, in sonce ne prodre skoznje); črn pepel leti, nato se zbere v eno telo, se zgosti, dobi obliko ter iz ognja črpa toploto in življenje (njegova lahkost mu je dala krila), in sprva podoben ptici, nato pa prava ptica zašumi s perutmi; hkrati zašumijo neštete sestre, ki jim je skupen isti izvor rojstva,
in trikrat obletijo grmado, trikrat se v nebo dvigne njihovo ubrano žalovanje; pri četrtem obletu se razdelijo v dva tabora. Nato se ti dve jati z nasprotnih strani srdito spopadeta in s kljuni ter ukrivljenimi kremplji dajeta duška jezi, vihtita krila in se zaletavata s prsmi; kot daritev mrtvemu padajo njuna sorodna telesa na pokopani pepel in se spominjajo, da so bile ustvarjene iz hrabrega moža.
Tisti, iz katerega so nastale, da ime tem nenadoma rojenim pticam: po njem se imenujejo Memnonide in ko sonce preide vseh dvanajst nebesnih znamenj, se z žalnim krikom spet spopadejo, da bi umrle v čast mrtvemu. Zato se je drugim zdelo žalostno, da je Dimantova hči zalajala: Avrora je zatopljena v lastno žalost in še zdaj toči solze materinske ljubezni ter z roso moči ves svet.
Izvirnik
Memnon
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_087 Citation: Ovid, Metamorphoses 13.576-13.622 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 576: Non vacat Aurorae, quamquam isdem faverat armis, 577: cladibus et casu Troiaeque Hecubaeque moveri.
578: Cura deam proprior luctusque domesticus angit 579: Memnonis amissi, Phrygiis quem lutea campis 580: vidit Achillea pereuntem cuspide mater: 581: vidit, et ille rubor, quo matutina rubescunt 582: tempora, palluerat, latuitque in nubibus aether. 583: At non impositos supremis ignibus artus 584: sustinuit spectare parens, sed crine soluto, 585: sicut erat, magni genibus procumbere non est 586: dedignata Iovis lacrimisque has addere voces: 587: “Omnibus inferior, quas sustinet aureus aether 588: (nam mihi sunt totum rarissima templa per orbem), 589: diva tamen veni, non ut delubra diesque
590: des mihi sacrificos caliturasque ignibus aras. 591: Si tamen adspicias, quantum tibi femina praestem, 592: tum cum luce nova noctis confinia servo, 593: praemia danda putes; sed non ea cura neque hic est 594: nunc status Aurorae, meritos ut poscat honores: 595: Memnonis orba mei venio, qui fortia frustra 596: pro patruo tulit arma suo primisque sub annis 597: occidit a forti, sic vos voluistis, Achille.
598: Da, precor, huic aliquem, solacia mortis, honorem, 599: summe deum rector, maternaque vulnera leni.” 600: Iuppiter adnuerat, cum Memnonis arduus alto 601: corruit igne rogus nigrique volumine fumi 602: infecere diem (veluti cum flumina natas 603: exhalant nebulas, nec sol admittitur infra); 604: atra favilla volat glomerataque corpus in unum 605: densetur faciemque capit sumitque calorem 606: atque animam ex igni (levitas sua praebuit alas), 607: et primo similis volucri, mox vera volucris 608: insonuit pennis: pariter sonuere sorores 609: innumerae, quibus est eadem natalis origo,
610: terque rogum lustrant, et consonus exit in auras 611: ter plangor: quarto seducunt castra volatu. 612: Tam duo diversa populi de parte feroces 613: bella gerunt rostrisque et aduncis unguibus iras 614: exercent alasque adversaque pectora iactant 615: inferiaeque cadunt cineri cognata sepulto 616: corpora seque viro forti meminere creatas. 617: praepetibus subitis nomen facit auctor: ab illo 618: Memnonides dictae, cum sol duodena peregit 619: signa, parentali moriturae voce rebellant.
620: Ergo aliis latrasse Dymantida flebile visum est: 621: luctibus est Aurora suis intenta, piasque 622: nunc quoque dat lacrimas et toto rorat in orbe.
Nadaljuj z branjem
