Prevod

Tam je Argos bratom naročil, naj še ostanejo na istem kraju, da bi izvedeli za dekletove namere in načrte; sam pa se je ločil od njih in se pred njimi odpravil k ladji.

Ko je dekle zagledalo prve žarke zore, si je z rokami spelo zlate lase, ki so ji zanemarjeni in razpuščeni padali na ramena, ter si obrisalo izsušena lica. Nato si je z nektarskim mazilom osvežilo kožo in obleklo lepo oblačilo, speto z lično ukrivljenimi zaponkami; čez božansko glavo si je vrglo srebrnobelo tančico. Hodilo je sem ter tja po hiši, korakajoč po tleh, in pozabljalo na gorje, ki mu je že ležalo pred nogami, neizmerno gorje, za katerim naj bi se pozneje nakopičilo še drugo.

Poklicalo je služabnice, vseh dvanajst, ki so spale v preddverju njegove dišeče spalnice; bile so njegove vrstnice in še nobena ni delila postelje z možem. Naročilo jim je, naj hitro vprežejo mule v voz, da ga popeljejo k prelepemu Hekatinemu templju.

Služabnice so pripravljale voz, ona pa je medtem iz lepo izdelane skrinjice vzela čarobno sredstvo, ki se, kakor pravijo, imenuje Prometejevo.

Kdor bi si z njim namazal telo, potem ko bi z nočnimi daritvami pridobil naklonjenost boginje, edine hčere svojih staršev, tega ne bi mogli raniti udarci brona in ne bi podlegel gorečemu ognju; povrhu bi bil tisti dan močnejši tako po pogumu kakor po telesni sili.

Prvič je ta rastlina pognala, ko je krvoločni orel na kavkaških pobočjih na zemljo nakapal krvavi ihor trpečega Prometeja. Njen cvet se je dvigal za komolec visoko in bil po barvi podoben korikijskemu žafranu, viseč na dveh steblih; korenina v zemlji pa je bila podobna sveže odrezanemu mesu.

Iz nje je nabrala sok, temen kakor sok gorskega hrasta, v kaspijsko školjko, da bi iz njega pripravila čarobno sredstvo. Prej se je sedemkrat umila v vodah, ki nikoli ne usahnejo, in sedemkrat priklicala Brimo, varuhinjo otrok, Brimo, ki hodi ponoči, podzemeljsko kraljico mrtvih, v črni noči, oblečena v temna oblačila.

Temna zemlja je spodaj z bobnenjem zadrhtela, ko je rezala titanovo korenino; tudi sam Japetov sin je zastokal, ker mu je bolečina pretresla srce. To sredstvo je vzela iz skrinjice in ga spravila v dišeči pas, ki ji je obdajal božanske prsi.

Nato je stopila skozi vrata in se povzpela na hitri voz; dve služabnici sta stopili k njej, vsaka na eno stran. Sama je prijela vajeti in lepo izdelani bič v desnico ter zapeljala skozi mesto. Druge služabnice so se zadaj oprijemale voza in tekle po široki kolovozni poti; tenka oblačila so si privzdignile do belih kolen.

Kakor se Letina hči, ko se okopa v toplih vodah Partenija ali reke Amnis, povzpne na zlati voz in z urnimi košutami prečka griče, da bi se od daleč udeležila hekatombe, iz katere se dviga gost dim daritev; ob njej gredo spremljevalke nimfe, nekatere zbrane pri samem amniškem izviru, druge pa po gajih in vrhovih, bogatih s studenci; okoli nje zveri cvilijo, jo pozdravljajo in trepetajo, ko stopa mimo: tako so hitele skozi mesto, ljudje pa so se umikali pred pogledom kraljeve hčere.

Ko je zapustila lepo zgrajene mestne ulice in se čez ravnico pripeljala do templja, je naglo stopila z voza z gladko tekočimi kolesi in služabnicam rekla: »Prijateljice, hudo sem se pregrešila, ker nisem pomislila, da ne bi smela hoditi ven, ko so tuji možje na naši zemlji. Vse mesto je zajela zmeda; zato ni prišla sem nobena od žensk, ki so se prej vsak dan zbirale tukaj.

Toda ker smo že prišle in ni tu nikogar drugega, si dajmo duška ter nasitimo srca z milo pesmijo; nato naberimo lepo cvetje z nežne trate in se še pravočasno vrnimo domov.

Danes bi se lahko vrnile tudi z mnogimi darovi, če boste ustregle moji nameri. Argos me namreč nagovarja, prav tako tudi sama Halkiopa; kar boste slišale od mene, zadržite zase, da beseda ne pride očetu na uho.

Prosita me, naj sprejmem darove in tujca, ki je prevzel nalogo z biki, rešim pogubnih preizkušenj. Privolila sem v njuno prošnjo in tudi njemu naročila, naj pride predme sam, brez tovarišev, da si bomo darove razdelile med seboj, če jih bo prinesel in nam jih izročil, njemu pa bomo dale drugo, še bolj pogubno čarobno sredstvo. Toda ko pride, se umaknite od mene.«

Tako je govorila in vsem je bil njen zvijačni načrt všeč. Ko je Argos od bratov slišal, da se je ob zori odpravila v Hekatin sveti tempelj, je nemudoma odvedel Ajzonovega sina od tovarišev in ga popeljal čez ravnico. Z njima je šel tudi Mopsos, Ampikov sin, vešč razlaganja znamenj ptic, ki so se pojavile pred njimi, in moder svetovalec popotnikom.

Med nekdanjimi možmi še ni bilo nikogar takega, ne med junaki, ki so izvirali od samega Zevsa, ne med tistimi, ki so zrasli iz krvi drugih nesmrtnikov, kakršen je bil Jazon, ko ga je Zevsova žena tistega dne naredila tako privlačnega na pogled in v pogovoru.

Celo njegovi tovariši so ga občudovali, ko so ga gledali, kako žari od miline. Ampikov sin pa se je med potjo veselil, saj je že slutil, kako se bo vse izteklo.

Ob poti čez ravnico blizu templja stoji topol z gosto krošnjo neštetih listov, na katerem so pogosto posedale glasno vreščeče vrane. Ena izmed njih je visoko med vejami zamahnila s krili in po Herini volji izrekla očitek: »Ničvreden je ta videc, ki s svojo pametjo ne zna doumeti niti tega, kar vedo otroci: da dekle mladeniču ne more reči nič nežnega ali ljubeznivega, če ju spremljajo drugi tujci.

Izgini, slabi videc, nespametnež! Ne Kiprida ne mili Eroti ti ne dihajo svoje naklonjenosti.« Tako ga je zbadala. Mopsos se je nasmehnil, ko je zaslišal božansko navdihnjeni glas ptice, in rekel: »Ti, Ajzonov sin, pojdi v boginjin tempelj; tam boš našel dekle. Zelo prijazno te bo sprejelo po Kipridinem navdihu; ona ti bo pomagala pri preizkušnjah, kakor je že prej povedal Agenorjev sin Finej.

Midva, jaz in Argos, te bova počakala, dokler se ne vrneš, prav na tem mestu; ti pa jo sam prosi in pridobivaj z modrimi, prepričljivimi besedami.«

Tako je razumno govoril in oba sta mu takoj pritrdila. Medejino srce pa se ni moglo obrniti k drugim mislim, čeprav je pela. Nobena pesem, s katero se je zabavala, ji ni bila dolgo v veselje.

Nemočna je nenehno začenjala drugo; tudi oči ji niso nikoli mirno počivale na gruči služabnic, temveč je obračala glavo in se ozirala daleč po poteh.

Srce v prsih ji je vselej poskočilo, kadar se ji je zazdelo, da sliši korake ali šum vetra, ki je stekel mimo. Kmalu pa se je prikazal njej, ki je hrepenela po njem, kakor Sirij, ko visoko vzide iz Oceana; ta se res dviga lep in bleščeč na pogled, a čredam prinaša neizmerno gorje. Tako je Ajzonov sin prihajal k njej, lep za oči, vendar je s svojim prihodom vzbudil muko nesrečnega hrepenenja.

Srce ji je upadlo v prsih, oči so se ji zameglile in vroča rdečica ji je oblila lica. Kolena je niso ubogala, da bi stopila nazaj ali naprej, temveč so ji stopala obtičala na mestu. Medtem so se vse služabnice umaknile od njiju.

Stala sta drug pred drugim, molče in brez besed, podobna hrastoma ali visokima jelkama, ki sta ukoreninjeni druga ob drugi v gorah in mirujeta v brezvetrju; nato pa ju sunek vetra premakne in zašumita brez konca. Tako naj bi tudi onadva pod Erosovim dihom spregovorila na dolgo in široko.

Ajzonov sin je spoznal, da jo je zajela od bogov poslana omama, in ji laskavo rekel: »Zakaj se me, dekle, tako bojiš, ko sem vendar sam?

Nisem tak kakor drugi predrzni možje, pa tudi prej, ko sem še živel v domovini, nisem bil tak. Zato se me, dekle, nikar preveč ne sramuj, če bi me rada kaj vprašala ali mi kaj povedala.

Ker sva se srečala kot prijatelja na tem presvetem kraju, kjer se ni dovoljeno pregrešiti, govori odkrito in vprašuj. Ne zavajaj me s prijetnimi besedami, saj si svoji rodni sestri že obljubila, da mi boš dala blagodejna čarobna sredstva.

Pri sami Hekati te prosim, pri tvojih starših in pri Zevsu, ki drži varujočo roko nad tujci in prosečimi: kot oboje sem prišel sem k tebi, kot proseči in kot tujec, ter te v hudi stiski rotim. Brez vas namreč ne bom premagal te bridke preizkušnje.

Pozneje bi se ti lahko za pomoč oddolžil tako, kakor je prav in kakor se spodobi med ljudmi, ki živijo daleč narazen: razširil bi sloves tvojega imena. Tudi drugi junaki te bodo slavili, ko se vrnejo v Grčijo, pa njihove žene in matere, ki morda že zdaj sedijo na obalah in nas objokujejo. Lahko bi jim pregnala težke skrbi.

Nekoč je tudi Tezeja iz hudih preizkušenj rešila dobrohotna devica Ariadna, Minosova hči, ki jo je rodila Pasifaja, Helijeva hči. Potem ko je Minos umiril svojo jezo, je z njim sedla na ladjo in zapustila domovino. Tudi sami nesmrtniki so jo vzljubili in v dokaz tega se sredi neba zvezdnati venec, ki ga imenujejo Ariadnin, vso noč vrti med nebeškimi podobami.

Tako bodo tudi tebi bogovi naklonjeni, če rešiš tolikšno družbo najodličnejših mož. Že tvoja podoba namreč kaže, da te krasita milina in dobrota.«

Tako jo je hvalil. Povesila je oči in se sladko nasmehnila; v srcu se ji je razlila toplina, ker jo je pohvala povzdignila, in pogledala ga je naravnost v oči. Ni vedela, s katerimi besedami naj najprej spregovori, saj si je želela vse povedati hkrati.

Brez nadaljnjega pomišljanja je iz dišečega pasu vzela čarobno sredstvo; on pa ga je nemudoma z veseljem sprejel v roke. In ko bi hotel, bi mu od radosti iz prsi iztrgala tudi vso svojo dušo in mu jo izročila. Tako sladek plamen ljubezni je bliskal z Jazonove zlatolase glave in ji lovil bleščeče poglede; globoko v srcu se je ogrevala in kopnela, kakor rosa na vrtnicah kopni v toplini jutranjih žarkov.

Oba sta zdaj sramežljivo upirala oči v tla, zdaj pa se spet ozirala drug na drugega in se pod svetlimi obrvmi ljubeznivo nasmihala.

Šele čez čas je dekle s težavo spregovorilo: »Zdaj poslušaj, kako sem ti sklenila pomagati. Ko ti bo moj oče izročil pogubne zobe iz zmajeve čeljusti, da jih poseješ, skrbno počakaj, da se noč prevesi natanko v sredino; nato se okopaj v toku neutrudne reke in sam, daleč od drugih, v temnih oblačilih izkoplji okroglo jamo. V njej zakolji ovco in jo nerazkosano položi v daritev, potem ko nad jamo skrbno naložiš grmado.

Pridobi si naklonjenost Hekate, Persesove edinke, in iz čaše izlij med, sad dela čebel v panjih. Ko boš boginjo priklical in jo spravil, se umakni od grmade. Naj te niti topot korakov ne pripravi do tega, da bi se ozrl, niti pasji lajež, da ne bi vsega pokvaril in se tudi sam ne bi mogel živ in zdrav vrniti k tovarišem.

Zjutraj raztopi to sredstvo, sleci se in si z njim namaži telo kakor z oljem; navdalo ga bo z neizmernim pogumom in silno močjo, tako da boš sam dejal, da nisi podoben ljudem, temveč nesmrtnim bogovom.

Z njim namaži tudi ščit, kopje in meč. Potem te ne bodo mogle presekati osti mož, rojenih iz zemlje, niti ti ne bo škodil neustavljivi plamen, ki šviga iz pogubnih bikov. Tak pa ne boš dolgo, temveč le tisti dan; kljub temu nikar ne odnehaj pri preizkušnji. Še drug koristen nasvet ti bom dala.

Ko boš vpregel mogočna bika in hitro z močjo svojih rok preoral vso trdo ledino, velikani pa bodo že poganjali iz brazd, v katerih bodo v temno grudo posejani zmajevi zobje, tedaj, ko boš videl, da se jih je iz ledine dvignilo že mnogo, skrivaj vrzi mednje velik kamen. Zaradi njega bodo kakor popadljivi psi, ki se trgajo za hrano, pobijali drug drugega; tudi sam hitro planeš v boj. Tako boš runo iz Aje odnesel daleč v Grčijo. Le pojdi, kamor želiš in kamor ti je ljubo odpotovati.«

Tako je rekla in molče uprla oči pred svoje noge; lica so ji oblile vroče solze in bridko je jokala, ker bo daleč od nje blodil po morju. Spet mu je v obraz spregovorila z žalostnimi besedami in ga prijela za desnico; sram ji je namreč že zapustil oči. »Če se kdaj srečno vrneš domov, se spomni Medejinega imena; tudi jaz se bom spominjala tebe, čeprav boš daleč. Rada bi, da mi poveš, kje je tvoj dom in kam boš od tod z ladjo preplul morje. Boš morda prišel blizu bogatega Orhomena ali blizu otoka Ajaje? Povej mi tudi o dekletu, ki si ga omenil, o slavni hčeri Pasifaje, sestre mojega očeta.«

Tako je govorila. Ob dekletovih solzah je tudi njega preplavila pogubna ljubezen in odgovoril ji je: »Resnično mislim, da te ne ponoči ne podnevi nikoli ne bom pozabil, ko ubežim smrti — če se bom zares nepoškodovan vrnil v Ahajsko deželo in nam Ajet ne bo naložil še kake druge, hujše preizkušnje.

Če pa želiš izvedeti za mojo domovino, ti bom povedal; tudi mene srce nagovarja k temu. Obstaja dežela, obdana s strmimi gorami, bogata z ovcami in dobrimi pašniki; tam je Prometej, Japetov sin, spočel plemenitega Devkaliona, ki je prvi ustanavljal mesta in gradil templje nesmrtnim ter prvi kraljeval ljudem.

Sosednja ljudstva jo imenujejo Hajmonija. V njej leži Jolkos, moje mesto, in še mnogo drugih mest; tam ljudje niso niti slišali za ime otoka Ajaje. Pravijo pa, da je od tam nekoč odšel Minij, Ajolov sin, in ustanovil mesto Orhomen ob meji s Kadmovo deželo.

Toda zakaj ti vse to pripovedujem zaman, o našem domu in daleč sloveči Ariadni, Minosovi hčeri? To je bilo slavno ime ljubke device, po kateri me sprašuješ.

Ko bi nama bil tvoj oče tako naklonjen, kakor je bil tedaj Minos Tezeju zaradi nje!« Tako je govoril in jo božal z nežnimi besedami.

Njeno srce pa je vznemirjalo najbridkejše gorje in žalostna mu je s trepetajočim glasom rekla: »V Grčiji je menda lepo skrbeti za takšne vezi med ljudmi.

Toda Ajet med možmi ni tak, kakršen si rekel, da je bil Minos, Pasifajin mož; tudi jaz se ne morem primerjati z Ariadno. Zato ne govori o prijateljskih vezeh. Le spominjaj se me, ko prideš v Jolkos; tudi jaz se bom tebe spominjala, čeprav proti volji svojih staršev. Ko bi tedaj, ko me pozabiš, od daleč prišla do mene kaka vest ali ptica glasnica! Ali pa ko bi me same hitro dvignili viharji in me od tod čez morje odnesli v Jolkos, da bi ti v obraz očitala nehvaležnost in te spomnila, da si se rešil po moji volji! Ko bi se takrat nepričakovano znašla ob ognjišču v tvoji hiši!«

Tako je rekla in po licih so ji tekle bridke solze; on pa ji je odgovoril: »Ljuba, pusti viharje, naj blodijo, in tudi ptico glasnico, saj govoriš zaman.

Če pa prideš v tiste kraje, v grško deželo, te bodo ženske in možje častili in spoštovali; prav kakor boginjo te bodo slavili, saj so se enim po tvoji zaslugi otroci vrnili domov, drugim pa so bili bratje in sorodniki ter ljubljeni možje rešeni hudega gorja.

V najini poročni sobi boš pripravljala najino posteljo in nič naju ne bo ločilo v ljubezni, dokler naju ne objame usojena smrt.«

Tako je govoril in ob njegovih besedah se ji je srce topilo, vendar se je zdrznila ob misli na pogubna dejanja. Nesrečnica! Ne bo dolgo odklanjala življenja v Grčiji. Tako je namreč sklenila Hera, da bi v sveti Jolkos v Pelijevo pogubo prišla Medeja iz Aje, potem ko bi zapustila rodno deželo.

Služabnice, ki so ju opazovale od daleč, so se že tiho vznemirjale. Bil je čas, da se dekle vrne domov k materi. Ona pa na vrnitev še ni pomislila, saj se je njeno srce veselilo njegove lepote in sladkih besed; naposled je previdni Ajzonov sin vendarle rekel: »Čas je, da odideva, da naju prej ne prehiti sončna svetloba in ne zaide ter kdo od drugih vsega ne opazi. Spet se bova srečala, ko prideva sem.«

Tako sta se drug z drugim pogovarjala z nežnimi besedami in se nato razšla. Jazon se je vesel odpravil nazaj k tovarišem in ladji, ona pa k služabnicam. Vse so ji hkrati prišle naproti, toda ni jih opazila, čeprav so jo obdajale.

Njena duša je namreč poletela visoko med oblake. Kakor same od sebe so jo noge ponesle na hitri voz; z eno roko je prijela vajeti, z drugo pa lično izdelani bič, da bi pognala mule. Te so hitro planile proti mestu in domu. Ko je prišla, jo je Halkiopa, zaskrbljena za sinove, začela spraševati; ona pa, izgubljena v mislih, ki so jo vlekle na vse strani, ni slišala njenih besed in ji tudi ni hotela odgovarjati.

Sedla je na nizek stolček ob ležišču, se nagnila vstran in naslonila lice na levo roko. Oči pod vekami so bile vlažne in premlevala je, kakšno hudo dejanje je pomagala izvršiti s svojim načrtom.