Prevod

Zdaj pa ti sama, boginja, pripoveduj o trpljenju in zvijačah dekleta iz Kolhide, Muza, Zevsova hči. Kajti meni se misli v nemoči vrtinčijo, ko premišljujem, ali naj to imenujem bridko nesrečo pogubne ljubezni ali sramoten beg, s katerim je zapustila kolhidsko ljudstvo.

Ajét je med najodličnejšimi možmi svojega ljudstva vso noč snoval strašno zvijačo proti junakom v svoji palači, saj ga je zaradi osovražene preizkušnje v srcu razjedal neukrotljiv bes; nikakor pa ni verjel, da se je vse to zgodilo brez vednosti njegovih hčera.

Hera pa je dekletu v srce vsadila najbridkejši strah. Trepetala je kakor lahkonoga srna, ki jo je v gostem gozdnem zavetju prestrašil pasji lajež.

Takoj je namreč z gotovostjo zaslutila, da njena pomoč ne bo ostala skrita in da jo bo kmalu zadela vsa teža nesreče. Bala se je služabnic, ki so vedele zanjo; oči so ji zalile plameneče iskre, v ušesih pa ji je strašno donelo.

Kar naprej se je tipala po grlu, kar naprej si je pulila lase in ječala v žalostni muki. In tedaj bi dekle umrlo še pred usojeno uro, če bi zaužilo strup, ter izničilo Herine namere, ko je ne bi boginja v njeni grozi spodbudila, naj pobegne s Friksovimi sinovi. Tedaj se ji je nemirno srce pomirilo; spet se je vrnila k skrinji in iz naročja vanjo naenkrat stresla vse čarovne pripravke.

Poljubila je svojo posteljo in podboja na obeh straneh dvokrilnih vrat, se dotaknila sten ter si z rokami odtrgala dolg pramen las; v sobi ga je pustila materi v spomin na svoje devištvo in z glasom, polnim žalosti, zajokala: »Namesto sebe ti puščam ta dolgi pramen in odhajam, mati moja. Zbogom, čeprav grem daleč od tebe! Zbogom, Halkiopa, in vsa hiša! O da bi te morje, tujec, pogubilo, še preden si prišel v kolhidsko deželo!«

Tako je govorila in iz oči so ji obilno lile solze. Kakor iz bogate hiše uide vojna ujetnica, ki jo je usoda šele pred kratkim odtrgala od domovine in še ni okusila naporov bednega garanja, temveč, še nevajena trpljenja in suženjskih opravil, prestrašena odhaja pod trdo roko gospodarice, tako je ljubko dekle planilo iz doma.

Zapahi vrat so se ji sami umaknili in ob naglih čarovnih pesmih odskočili nazaj. Z bosimi nogami je tekla po ozkih poteh; z levico si je potegnila ogrinjalo čez obrvi, čelo in lepa lica, z desnico pa visoko dvigala spodnji rob obleke.

V strahu je hitro po komaj vidni stezi prišla izza obzidja prostranega mesta. Nihče od stražarjev je ni prepoznal; neopazno je ušla mimo njih.

Od tam se je namenila naravnost proti svetišču. Poti je dobro poznala, saj je že prej pogosto hodila naokrog iskat mrliče in iz zemlje izkopavat zlovešče korenine, kakor to počno čarovnice. Srce pa ji je razbijalo od silnega strahu.

Ko jo je boginja Mesec, Titanova hči, ki je pravkar vzhajala na daljnem obzorju, zagledala tako begati, se je škodoželjno razveselila in si v mislih rekla: »Torej nisem edina, ki blodi proti latmijski votlini, in ne gorim le jaz za lepim Endimionom. Kolikokrat sem se zaradi tvojih zvijačnih čarovnih pesmi spomnila svoje ljubezni in se umaknila, da si lahko v temni noči nemoteno opravljala čarovnije, ki so ti tako pri srcu!

Zdaj pa je očitno tudi tebe doletela enaka poguba. Bog, ki zadaja bolečino, je storil, da ti je Jazon postal bridka nadloga. Le pojdi in se sprijazni s tem, da boš kljub svoji modrosti nosila bolečino, polno vzdihov!«

Tako je dejala; dekle pa so noge hitro nosile naprej. Z olajšanjem je stopila na rečni breg in na drugi strani zagledala svetlobo ognja, ki so ga junaki vso noč kurili med veselim slavjem po opravljeni preizkušnji.

Tedaj je s predirnim glasom skozi mrak zaklicala najmlajšega Friksovega sina na drugem bregu, Frontisa. Ta je skupaj z brati in Ajzonovim sinom prepoznal dekletov glas; tovariši pa so molče strmeli, ko so doumeli, kar se je v resnici zgodilo.

Trikrat je zaklicala in trikrat ji je na prigovarjanje družbe Frontis odgovoril. Medtem pa so junaki s hitrimi vesli veslali proti njej.

Še preden so vrgli ladijske vrvi na nasprotni breg, je Jazon z naglim skokom pristal na kopnem z visoke ladijske palube. Za njim sta Frontis in Argos, Friksova sinova, skočila na tla; ona pa jih je z obema rokama objela okoli kolen in rekla: »Prijatelji, rešite mene nesrečnico, pa tudi sebe pred Ajétom! Vse je namreč povsem razkrito in ni več nobenega izhoda. Zato z ladjo pobegnimo, preden se povzpne na svoj voz s hitrimi konji!

Jaz vam bom dala zlato runo, ko uspavam kačo, ki ga straži. Ti pa, tujec, pred svojimi tovariši pokliči bogove za priče obljubam, ki si mi jih dal. Ko odidem od tod v daljne kraje, me ne prepusti sramoti in ponižanju, ker ne bom imela nikogar, ki bi me varoval.«

Tako je govorila v svoji stiski; Ajzonovemu sinu pa se je srce silno razveselilo. Nemudoma je dekle, ki mu je ležalo pri kolenih, nežno dvignil, jo objel in opogumil: »Ljuba moja, naj bo sam olimpijski Zevs priča tej prisegi, pa tudi Hera, zavetnica zakona in Zevsova žena: resnično te bom v svojem domu vzel za zakonito soprogo, ko se vrnemo v grško deželo.«

Tako je rekel in položil svojo desnico v njeno. Ona pa jim je naročila, naj hitro ladjo takoj usmerijo proti svetemu gaju, da bi še ponoči vzeli runo in ga odnesli brez Ajétove vednosti.

V naglici sta bila beseda in dejanje eno. Stopili so na ladjo in jo nemudoma odrinili od kopnega. Glasno so udarjala vesla, ko so se junaki z vnemo gnali naprej. Dekle pa se je obrnilo nazaj in nemočno iztegnilo roke proti domači zemlji. Jazon jo je bodril z besedami in miril njeno tesnobo.

Ob uri, ko si lovci preženejo spanec iz oči, tisti, ki se zanašajo na svoje pse in nikoli ne prespijo zadnjih nočnih ur, ker se želijo izogniti jutranji svetlobi, da ta ne bi prej zabrisala sledi zveri in njihovega vonja, ko jih obsije z belimi žarki, sta Ajzonov sin in dekle stopila z ladje na travnato mesto, imenovano Ovnovo ležišče, kjer je oven prvič upognil utrujena kolena, ko je na hrbtu nosil sina minijskega Atamanta.

V bližini so stali od saj počrneli temelji oltarja — v izvirnem besedilu je bila pri besedi πελεν popravljena napaka v diakritičnem znamenju —, ki ga je nekoč Friks iz Ajolovega rodu postavil Zevsu, zavetniku ubežnikov, ko mu je žrtvoval tisto povsem zlato čudežno žival, kakor mu je naročil Hermes, ki mu je naklonjeno prišel naproti. Tam so ju junaki po Argosovem nasvetu pustili na kopnem.

Po stezi sta prišla v sveti gaj in iskala mogočni hrast, na katerem je bilo razprostrto runo, podobno oblaku, ki ga ob sončnem vzhodu ognjeni žarki obarvajo rdeče.

Kača pa je naravnost proti njima iztegnila svoj dolgi vrat; s svojimi budnimi očmi ju je že od daleč ostro zagledala, ko sta prihajala, in strašno zasikala. Naokrog so dolgi rečni bregovi in neizmerni gaj odmevali od njenega glasu.

Slišali so jo celo tisti, ki so daleč od titanske Aje živeli v kolhidski deželi ob izlivu Lika; ta se loči od bučeče reke Araks in svojo sveto vodo združi s Fazisom, nato pa se obe reki skupaj izlivata v Kavkaško morje.

Porodnice so se v strahu prebudile in zaskrbljeno objele svoje dojenčke, ki so spali v njihovem naročju in se ob sikanju zdrznili.

Kakor se nad tlečim gozdom temni dimni vrtinci brez konca zvijajo in se vedno znova eden dviga nad drugega, ko se v zavojih vzdigujejo od spodaj, tako je tedaj tista pošast zvijala svoje neizmerne kolobarje, prekrite s trdimi, suhimi luskami.

Medtem ko se je kača zvijala, ji je dekle stopalo pred oči in s sladkim glasom klicalo na pomoč Spanje, najvišjega med bogovi, da bi začaralo pošast. Klicalo je tudi gospodarico noči in podzemlja, naj nakloni njunemu podvigu srečen izid.

Ajzonov sin ji je prestrašeno sledil. Kača pa je že, očarana od pesmi, razpletala dolgo hrbtenico svojih iz zemlje zraslih zavojev in iztegovala neštete kolobarje, kakor se po mirnem morju vali temen val, tih in brez šumenja. Vendar je še vedno dvigala strašno glavo visoko kvišku in hlepela po tem, da bi oba zajela s svojimi pogubnimi čeljustmi.

Dekle pa je sveže odrezano brinovo vejico namakalo v čisti čarovni napoj in ob petju škropilo kači po očeh. Povsod naokrog je močan vonj pripravka razširjal spanec; kača je čeljust položila na tla prav tam, kjer je stala, njeni neizmerni kolobarji pa so se daleč zadaj raztezali skozi gosto gozdno drevje.

Tedaj je Jazon vzel zlato runo s hrasta, kakor mu je naročilo dekle. Ona je ostala na mestu in z napojem gladila pošastino glavo, dokler ji ni Jazon sam naročil, naj se vrne k njegovi ladji; tedaj je zapustila globoko senčni Aresov gaj.

Kakor dekle v svoje tanko oblačilo lovi sij polne lune, ki se z višine razliva v njeno podstrešno sobo, in se ji srce raduje ob pogledu na lepo svetlobo, tako je tedaj Jazon vesel dvignil veliko runo v rokah. Po njegovih svetlih licih in čelu je lesketanje volne razlilo rdečino, podobno plamenu.

Kolikor je velika koža enoletnega goveda ali jelena, ki ji lovci pravijo ahajineja, toliko je bilo zlatega runa, razprostrtega na vse strani. Težko je bilo od goste volne; in ko je hodil, so se tla pod njegovimi nogami nenehno bleščala.

Zdaj je hodil z runom, ogrnjenim čez levo ramo, tako da mu je od vrha vratu segalo do stopal, zdaj ga je spet zvijal in tipal; silno se je namreč bal, da bi mu ga kdo izmed ljudi ali bogov ob srečanju odnesel.

Zarja se je že razlivala po zemlji, ko sta prišla k družbi. Mladeniči so ostrmeli ob pogledu na veliko runo, ki je sijalo kakor Zevsova strela. Vsak je skočil pokonci v želji, da bi se ga dotaknil in ga vzel v svoje roke.

Ajzonov sin jih je zadržal, runo pa pokril z novim plaščem. Dekle je odvedel na krmo, jo posadil tja in vsem spregovoril: »Prijatelji, ne odlašajte več z vrnitvijo v domovino!

Naloga, zaradi katere smo prestali to mučno plovbo in se trudili v tolikšnem trpljenju, je zdaj po dekletovi modri spretnosti srečno opravljena. Jaz jo bom z njenim soglasjem odpeljal domov za svojo zakonito ženo. Vi pa jo varujte, saj je bila plemenita pomočnica vse Ahaje in vas samih. Trdno sem namreč prepričan, da bo prišel Ajét z množico mož in nam preprečil pot iz reke na morje.

Zato naj eni po vsej ladji, drug ob drugem, sedejo k veslom in veslajo; druga polovica pa naj drži pred seboj ščite iz volovskih kož, hitro obrambo pred sovražnikovimi izstrelki, in varuje našo vrnitev. Zdaj imamo v rokah svoje otroke, ljubo domovino in častitljive starše. Od našega podviga je odvisno, ali bo Grčija deležna sramote ali si bo pridobila veliko slavo.«

Tako je rekel in si nadel bojno opravo; drugi so zavpili z neznansko vnemo. On pa je izvlekel meč iz nožnice in presekal ladijske vrvi na krmi.

Oborožen je stopil k dekletu in h krmarju Ankaju. Ladja je hitela pod udarci vesel, saj so se na vso moč trudili čim prej odpluti iz reke.