Ljubosumni trgovec in kraljevi sin

Besedilo

Ljubosumni trgovec in kraljevi sin

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je nekoč živel silno ljubosumen trgovec, ki je imel lepo in očarljivo ženo. Ker se je zanjo tako bal in ga je razjedalo ljubosumje, ni hotel z njo živeti v mestu, temveč ji je zunaj mesta sezidal samotno palačo, daleč od drugih hiš. Dvignil je visoke zidove, utrdil vogale, zavaroval vrata in jih opremil z zanesljivimi ključavnicami. Kadar se je odpravil v mesto, je zaklenil vrata, ključe pa vzel s seboj in si jih obesil okoli vratu. Nekega dne, ko je bil v mestu, se je sin tamkajšnjega kralja odpravil na sprehod zunaj mestnega obzidja, da bi se razgledal po širni pokrajini. Dolgo je opazoval samotno okolico, dokler ni zagledal palače. Na enem izmed njenih oken je uzrl prelepo mlado ženo. Njena lepota ga je tako prevzela, da je kar obstal; želel je priti do nje, vendar ni našel poti. Poklical je enega svojih služabnikov in mu naročil, naj mu prinese črnilnik in list papirja. Nanj je napisal, kakšna ljubezen ga je obšla, nato ga pritrdil na konico puščice in jo izstrelil na vrt palače. Puščica je padla blizu žene, ki se je prav tedaj sprehajala po vrtu. Eni svojih služabnic je rekla: ‚Pohiti po tisti list in mi ga prinesi.‘ Znala je brati, in ko je prebrala, kaj ji je napisal o svoji ljubezni, hrepenenju in strasti, mu je odgovorila, da se je v njenem srcu vnela še večja ljubezen kakor v njegovem. Nato se je prikazala na oknu palače, ga zagledala in mu vrgla odgovor, hrepenenje po njem pa se ji je še okrepilo. Ko jo je uzrl, je stopil pod okno in ji rekel: ‚Spusti mi nit, da nanjo privežem ta ključ in ga boš lahko potegnila k sebi.‘ Spustila mu je nit, on pa je nanjo privezal ključ. Potem se je vrnil k svojim vezirjem in jim potožil, kako ljubi to ženo in kako ne more več prenašati ločenosti od nje. Eden izmed njih ga je vprašal: ‚Kaj mi torej ukazuješ storiti?‘ Kraljevi sin mu je odgovoril: ‚Hočem, da me zapreš v skrinjo in jo daš temu trgovcu v hrambo v njegovi palači, češ da je tvoja. Tako bom lahko nekaj dni užival ob tej ženi, potem pa skrinjo vzemi nazaj.‘ Vezir mu je odvrnil: ‚Z veseljem in v čast mi bo.‘

Ko se je kraljevi sin vrnil domov, je zlezel v skrinjo, ki jo je imel pri sebi, vezir pa ga je zaklenil vanjo in jo odnesel v trgovčevo palačo. Trgovec je stopil predenj, mu poljubil roke in rekel: ‚Ali naš gospod vezir potrebuje kakšno uslugo? Z veseljem bi mu ustregel.‘ Vezir je odgovoril: ‚Želim, da to skrinjo shraniš na najbolj varnem kraju, kar jih imaš.‘ Trgovec je nosačem velel: ‚Odnesite jo noter.‘ Nato je dal skrinjo odnesti v palačo in jo spravil v eno svojih shramb, zatem pa se odpravil po opravkih. Žena je stopila k skrinji in jo odklenila s ključem, ki ga je imela pri sebi. Iz nje je prišel mladenič, lep kakor mesec. Ko ga je zagledala, si je nadela najlepša oblačila in ga odpeljala v sprejemno dvorano, kjer sta sedem dni skupaj jedla in pila. Vsakič, ko se je vrnil njen mož, je mladeniča skrila v skrinjo in ga zaklenila vanjo. Nekega dne pa je kralj vprašal po svojem sinu, zato je vezir pohitel k trgovcu in zahteval skrinjo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila petsto dvaindevetdeseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da se je trgovec, ko je vezir prišel k njemu po skrinjo, v naglici vrnil v palačo ob nenavadni uri in potrkal na vrata. Žena ga je zaslišala, vzela kraljevega sina in ga spravila v skrinjo, v zmedi pa jo pozabila zakleniti. Ko je trgovec z nosači vstopil v hišo, so skrinjo prijeli za pokrov, da bi jo dvignili, a se je odprla. Pogledali so vanjo in zagledali kraljevega sina, ki je ležal v njej. Trgovec ga je prepoznal, stopil ven k vezirju in mu rekel: ‚Vstopi in odpelji kraljevega sina, saj si ga nihče izmed nas ne upa prijeti.‘ Vezir je vstopil in ga odpeljal, nato pa so vsi odšli. Ko so odšli, se je trgovec ločil od žene in prisegel, da se nikoli več ne bo poročil.«