Prevod

Zhang Hua, z vljudnostnim imenom Maoxian, je bil za vladavine cesarja Huija iz dinastije Jin minister za javna dela. Tisti čas je pred grobnico yanskega kralja Zhaa živel lisjak lisastega kožuha, ki je zaradi svoje častitljive starosti že obvladal umetnost preobrazbe. Nekoč se je spremenil v mladega učenjaka in se namenil obiskati gospoda Zhanga. Spotoma je obredni steber pred grobnico vprašal: »Ali bi me minister Zhang sprejel, če bi videl mojo nadarjenost in zunanjost?« Steber mu je odgovoril: »S tvojo bistroumnostjo ni nič nemogoče. Toda gospod Zhang je tako pronicljiv, da ga boš težko preslepil. Če greš tja, te zagotovo čaka ponižanje in bržkone se ne boš vrnil. Ne boš le pogubil svojega tisočletnega telesa, temveč boš tudi mene, stari steber, pahnil v hudo nesrečo.« Lisjak ga ni poslušal, temveč je vzel svojo vizitnico in šel prosit za sprejem pri Zhang Huu. Ta je videl mladeniča s še otroško spetimi lasmi, očarljivega, s poltjo, čisto in belo kakor žad; vsak njegov gib je bil uglajen in vsak pogled poln miline. Zato ga je zelo cenil. Začela sta razpravljati o književnosti ter presojati skladnost med slovesom in resnično vrednostjo, mladeničeve misli pa so bile take, kakršnih Hua še nikoli ni slišal. Nato sta pretresala tri zgodovinske knjige, prodirala v globine stoterih miselnih šol, govorila o najglobljih skrivnostih Laozija in Zhuangzija ter razkrivala najtanjši pomen Pesmi dežel in Slavospevov. Mladenič je zajel nauke desetih modrecev, povezal tri prvine sveta — nebo, zemljo in človeka —, presojal o osmih konfucijanskih šolah in razčlenjeval petero obredov. Karkoli je povedal, je Hua ostal brez odgovora in se moral ukloniti. Nazadnje je vzdihnil: »Kako bi mogel biti na svetu tak mladenič! Če ni prikazen, je pa lisičji duh.« Ukazal je pripraviti ležišče, ga povabil, naj ostane, in postavil ljudi, da so ga stražili. Učenjak je tedaj dejal: »Vaša svetlost bi morala spoštovati modre in biti širokosrčna do vseh, hvaliti vrle in biti prizanesljiva do manj sposobnih. Zakaj torej sovražite človeka zaradi njegove učenosti? Je mar takšna Mozijeva vseobsegajoča ljubezen?« Ko je to izrekel, je prosil za dovoljenje, da odide. Toda Hua je že dal zastražiti vrata in ni mogel ven. Čez nekaj časa je znova dejal Huu: »Pred svoja vrata ste postavili oborožene vojake in konjenike, da zapirajo pot. Gotovo zato, ker sumite vame. Bojim se, da bodo zaradi tega ljudje po vsem svetu raje držali jezik za zobmi, bistri in iznajdljivi možje pa se bodo ob pogledu na vaša vrata obrnili stran. To bi bila za vašo svetlost res velika škoda.« Hua ni odgovoril, temveč je ukazal še strožjo stražo. Tedaj je k njemu na obisk prišel upravitelj Fengchenga Lei Huan, z vljudnostnim imenom Kongzhang, mož širokega znanja. Hua mu je povedal za mladega učenjaka. Kongzhang je dejal: »Če sumite vanj, zakaj ne bi poklicali lovskih psov in ga preizkusili?« Pripeljali so torej pse, toda mladenič ni pokazal niti trohice strahu. Lisjak je rekel: »Nebo me je obdarilo z nadarjenostjo in bistrostjo, vi pa me imate zato za pošast in me preizkušate s psi. Četudi me preizkusite tisočkrat in si izmislite deset tisoč preizkušenj, kako bi mi mogli škodovati?« Ko je Hua to slišal, se je še bolj razjezil. »To je zagotovo pravi demon! Slišal sem, da se zli duhovi bojijo psov, toda psi lahko prepoznajo le bitja, stara nekaj sto let. Tisočletnega duha ne morejo več razločiti. Le če ga obsijemo z gorečim lesom, starim tisoč let, se njegova prava podoba takoj pokaže.« Kongzhang je vprašal: »Kje pa bi dobili tisočletni sveti les?« Hua je odvrnil: »Pravijo, da je les obrednega stebra pred grobnico yanskega kralja Zhaa star že tisoč let.« Poslal je torej človeka, naj steber poseka. Ko se je odposlanec približal stebru, se je nenadoma iz zraka prikazal deček v modrozelenem oblačilu in ga vprašal: »Po kaj prihajaš?« Odposlanec je odgovoril: »Ministra Zhanga je obiskal neki mladenič, izredno nadarjen in spretnega jezika. Minister sumi, da je zli duh, zato me je poslal po les obrednega stebra, da bi ga obsijali z njim.« Deček v modrozelenem je dejal: »Stari lisjak je ravnal nespametno in ni poslušal mojih besed. Zdaj je nesreča doletela še mene. Le kako bi ji mogel ubežati!« Glasno je zajokal in hipoma izginil. Odposlanec je posekal steber in iz njega se je obilno ulila kri. Les je odnesel nazaj in ga zažgal, da so z njim obsijali učenjaka. Pred njimi je bil lisjak lisastega kožuha. Hua je dejal: »Če ti dve bitji ne bi naleteli name, bi ju še tisoč let ne mogli ujeti.« Nato je dal lisjaka skuhati.