Prevod

Lisica je padla v vodnjak in obtičala v njem, saj ni vedela, kako bi prišla ven. Tedaj je k istemu vodnjaku prišel kozel, ki ga je mučila žeja. Ko je zagledal lisico, jo je vprašal, ali je voda dobra. Lisica, vesela, da se ji je v nesreči ponudila priložnost, je vodo na vse pretege hvalila, češ da je izvrstna, in ga vabila, naj se spusti k njej. Kozel se je, gnan zgolj od žeje, brez premisleka spustil v vodnjak. Ko se je odžejal, je začel skupaj z lisico iskati pot ven. Lisica je rekla, da se je domislila nečesa, kar bo rešilo oba: »Če se s sprednjimi nogami opreš ob steno in nagneš rogove, bom po tvojem hrbtu splezala ven, nato pa pomagala še tebi.« Kozel je tudi ta nasvet rade volje ubogal. Lisica se je po njegovih nogah povzpela na hrbet, od tam stopila na rogove, skočila na rob vodnjaka in se odpravila proč. Ko ji je kozel očital, da je prelomila obljubo, se je obrnila in rekla: »O ti, ko bi imel toliko pameti, kolikor imaš dlak v bradi, se ne bi spustil v vodnjak, preden bi premislil, kako boš prišel iz njega.« Tako morajo tudi preudarni ljudje najprej premisliti o posledicah svojih dejanj in se jih šele nato lotiti.