Prevod
V Minzhongu v vzhodni deželi Yue se dviga gora Yongling, visoka več deset lijev. V razpoki na njenem severozahodnem pobočju je živela velikanska kača, dolga sedem ali osem džangov in tako debela, da bi jo komaj objelo več kot deset mož. Tamkajšnji ljudje so živeli v nenehnem strahu pred njo. Med vojaškimi poveljniki Dongzhija in upravniki podrejenih mest jih je mnogo pomrlo. Kači so žrtvovali govedo in ovce, a si s tem niso izprosili njenega blagoslova. Včasih se je komu prikazala v sanjah, drugič je svojo voljo razodela šamanom in svečenikom: hotela je požreti deklico, staro dvanajst ali trinajst let. Poveljnik in krajevni upravniki so bili vsi v skrbeh, toda njeno pogubno divjanje ni pojenjalo. Zato so skupaj iskali deklice, rojene hišnim sužnjam, pa tudi hčere družin obsojencev, in jih vzrejali do dne, ko jih bodo žrtvovali. Prvega dne osmega meseca so izbrano deklico pospremili pred vhod v kačjo votlino, kača pa je prišla ven in jo požrla. Tako je šlo leto za letom in žrtvovali so že devet deklic. Zdaj so spet vnaprej iskali novo, a je še niso našli. V okraju Jiangle je živel Li Dan, ki je imel šest hčera in nobenega sina. Njegova najmlajša hči, po imenu Ji, se je hotela sama ponuditi za žrtev. Starši ji niso dovolili. Ji je rekla: »Nesrečna sta, oče in mati, saj se vama je rodilo šest hčera in niti en sin. Kakor da otrok sploh ne bi imela. Jaz nisem kakor Tiying, ki je rešila svoje starše. Ne morem vaju preživljati, le obleko in hrano zapravljam, od mojega življenja pa ni nobene koristi. Bolje je, da zgodaj umrem. Če prodata mene, bosta dobila nekaj denarja in se z njim preživljala. Mar ne bi bilo tako prav?« Starši so jo ljubili in se jim je smilila, zato ji nikakor niso pustili oditi. Toda Ji je skrivaj odšla sama in je niso mogli ustaviti. Prosila je za dober meč in psa, ki zna napadati kače. Prvega dne osmega meseca je prišla v svetišče in sedla vanj, z mečem v naročju in psom ob sebi. Pred tem je prinesla več velikih mer riževih kolačev, jih prelila z medom in praženo žitno moko ter jih nastavila pred vhod v votlino. Kača je prišla ven. Njena glava je bila velika kakor žitnica, oči pa kakor zrcali s premerom dveh čijev. Ko je zavohala dišeče kolače, jih je najprej začela požirati. Ji je tedaj spustila psa. Ta se je zagnal v kačo in jo začel gristi, Ji pa ji je od zadaj zadala več ran z mečem. Od hudih bolečin se je kača sunkovito pognala ven in na dvorišču poginila. Ji je stopila v votlino, da bi jo pregledala, in našla lobanje vseh devetih deklic. Vse je odnesla ven in jim očitajoče rekla: »Plaho in šibko ste klonile in kača vas je požrla. Res ste vredne pomilovanja.« Nato se je z mirnim korakom vrnila domov. Ko je kralj dežele Yue slišal za to, je Ji vzel za ženo in jo postavil za kraljico, njenega očeta pa imenoval za upravnika okraja Jiangle. Tudi njeno mater in sestre je bogato obdaril. Odtlej v Dongzhiju ni bilo več zloveščih prikazni. Pesem o njej se je ohranila vse do danes.
