Prevod
Nekoč si je lev zaželel živeti tako kakor najplemenitejši med ljudmi. Prebival je v prostornem brlogu in skušal iskreno izkazovati naklonjenost vsem gorskim živalim, za katere je vedel, da so blage narave. Tako se je v njegovi votlini pogosto mirno zbirala velika druščina najrazličnejših živali. Gostil jih je in jih sprejemal po zakonih gostoljubja ter vsem pripravljal obilne pojedine po njihovem okusu. Za prijateljico in sostanovalko si je izbral lisico, s katero se je pogosto prijazno pogovarjal. Stara opica je skrbela za strežbo in med goste razdeljevala kose mesa. Kadar je prišel kdo, ki ni sodil med redne obiskovalce, je njemu in gospodarju postregla z enakim deležem svežega plena, ki ga je lev pravkar ujel na lovu; lisici pa je prinesla manjši kos postanega mesa. Nekega dne je lisica nalašč molčala in se ni niti dotaknila večerje. Lev jo je vprašal, kaj jo teži: „Modra lisica, spregovori kakor po navadi! Razvedri obraz, prijateljica, in si privošči kaj z mize.“ Odgovorila mu je: „Najplemenitejši med zvermi, huda skrb mi trga srce. Ne boli me le to, kar se dogaja zdaj, temveč jokam tudi ob misli na prihodnost. Če bo namreč vsak dan prišel drug gost, za njim pa spet nov, in bo to postalo navada, kmalu edina ne bom dobila niti grižljaja postanega mesa.“ Lev se je ob tem zabaval, se dobrohotno nasmehnil in rekel: „To očitaj opici, ne meni.“ Ljudi namreč ne muči in žalosti le sedanja stiska; še bolj jih lahko teži že samo pričakovanje prihodnje.
