Zgodba o lisici in volku

Besedilo

Zgodba o lisici in volku

Rekla je: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je vezir Šamas dejal kralju: ‘Tako bodo dosegli, kar hočejo, in te pogubili; s teboj bo kakor z lisicami in volkom.’ Kralj ga je vprašal: ‘Kako pa je bilo to?’ Vezir je odgovoril: ‘Pripovedujejo, da je nekoč skupina lisic odšla iskat hrano. Med potikanjem so naletele na mrtvo kamelo in si rekle: »Našle smo dovolj hrane, da bomo lahko dolgo živele od nje. Toda bojimo se, da bi se začele zatirati med seboj in bi močnejše s svojo silo prevladale nad šibkejšimi, tako da bi te poginile. Zato si moramo poiskati razsodnika, ki bo razsojal med nami, in mu odmeriti delež, da močnejše ne bodo imele oblasti nad šibkejšimi.« Medtem ko so se o tem posvetovale, se jim je približal volk. Tedaj so si rekle: »Če se vam zdi prav, postavimo tega volka za razsodnika med nami, saj je močnejši od vseh, njegov oče pa je nekoč že vladal nad nami. Upamo, da bo po božji volji pravičen do nas.« Stopile so k njemu, mu povedale, kaj so sklenile, in dejale: »Postavile smo te za razsodnika med nami, da boš vsaki od nas vsak dan dal toliko hrane, kolikor je potrebuje za preživetje, in da močnejše ne bodo zatirale šibkejših ter se ne bomo med seboj pokončale.« Volk je privolil, prevzel njihove zadeve v svoje roke in jim tistega dne razdelil dovolj hrane.

Naslednjega dne pa si je volk rekel: »Od delitve te kamele med te nemočne živali nimam ničesar razen deleža, ki so mi ga odmerile. Če jo požrem sam, mi ne morejo nič storiti; še one same so plen zame in za mojo družino. Kdo mi torej lahko prepreči, da bi jo vzel zase? Morda mi jo je Bog namenil, ne da bi imele one pri tem kakšno zaslugo! Najbolje bo, da jo obdržim zase in jim odslej ne dam ničesar več.« Zjutraj so lisice kakor po navadi prišle k njemu po hrano in mu rekle: »O Abu Sarhan, daj nam današnji obrok.« Odgovoril jim je: »Ničesar več nimam, kar bi vam lahko dal.« Odšle so od njega v hudi stiski in si rekle: »Bog nas je spravil v veliko nesrečo s tem podlim izdajalcem, ki se Boga ne boji in ga ne spoštuje, me pa smo brez vsake moči.« Nato so nekatere dejale drugim: »K temu ga je gnala huda lakota. Pustimo ga danes, naj se nasiti, jutri pa pojdimo spet k njemu.« Naslednje jutro so se odpravile k njemu in mu rekle: »O Abu Sarhan, za gospodarja smo te postavile zato, da bi vsaki od nas dajal njen delež hrane in šibkejše varoval pred močnejšimi. Ko bi hrane zmanjkalo, bi se potrudil in nam priskrbel drugo, me pa bi ves čas ostale pod tvojim varstvom in skrbjo. Zdaj nas muči lakota, že dva dni nismo nič jedle. Daj nam naš obrok, z vsem drugim pa lahko razpolagaš, kakor želiš.« Toda ni jim odgovoril, temveč je postal še bolj neusmiljen. Znova so ga prosile, a se ni omehčal. Tedaj so si rekle: »Nič drugega nam ne preostane, kakor da gremo k levu, se mu vržemo pred noge in mu prepustimo kamelo. Če nam bo iz dobrote dal kaj od nje, bo to njegova milost; če pa ne, je vendarle bolj upravičen do nje kakor ta podlež.« Odpravile so se k levu, mu povedale, kaj se jim je zgodilo z volkom, in dejale: »Tvoje služabnice smo. Prišle smo iskat zavetje pri tebi, da nas rešiš tega volka, in postale bomo tvoje sužnje.« Ko je lev slišal njihove besede, se je v njem vnela pravična jeza in zaradi vsemogočnega Boga je sklenil ukrepati. Z njimi se je odpravil k volku. Ko je volk zagledal leva, ki se mu je bližal, je skušal pobegniti, toda lev se je pognal za njim, ga zgrabil in raztrgal, lisicam pa prepustil njihov plen. Iz tega smo spoznali, da noben kralj ne sme zanemarjati zadev svojih podložnikov. Zato sprejmi moj nasvet in verjemi besedam, ki sem ti jih povedal. Vedi, da ti je oče pred smrtjo naročil, naj sprejemaš dobre nasvete. To so moje zadnje besede tebi. Mir s teboj.’ Kralj je dejal: ‘Poslušal te bom in jutri, če bo volja vsemogočnega Boga, bom stopil prednje.’ Šamas je odšel od njega in jim sporočil, da je kralj sprejel njegov nasvet ter mu obljubil, da bo naslednjega dne prišel mednje.«

Ko je kraljeva žena slišala, kaj je povedal Šamas, in se prepričala, da bo kralj res stopil pred podložnike, je pohitela k njemu in mu rekla: »Kako zelo se čudim, da se uklanjaš svojim služabnikom in jih ubogaš! Mar ne veš, da so ti vezirji tvoji služabniki? Zakaj si jih tako povzdignil, da si jim dal misliti, da so ti oni podelili kraljestvo in te vzdignili na ta visoki položaj ter te obdarili, čeprav ti ne bi mogli prizadejati niti najmanjše škode? Tebi se ne bi bilo treba uklanjati njim; oni bi se morali uklanjati tebi in izpolnjevati tvoje ukaze. Kako se jih torej moreš tako silno bati? Saj pravijo: kdor nima srca kakor železo, ni primeren za kralja. Tvoja prizanesljivost jih je zaslepila, zato so postali predrzni do tebe in ti odrekli pokorščino, čeprav bi morali biti prisiljeni, da te ubogajo, in primorani, da se ti podrejajo. Če boš hitel sprejemati njihove besede, jim dopuščal, da ostajajo taki, kakršni so, in jim proti svoji volji izpolnil še tako majhno željo, ti bodo postali v breme in si bodo drznili od tebe zahtevati vse več, dokler jim to ne preide v navado. Če me boš poslušal, ne boš nobenega od njih povzdigoval, ne boš sprejemal njihovih besed in jim ne boš vlival poguma za predrznost do tebe, sicer se ti bo zgodilo kakor pastirju s tatom.« Kralj jo je vprašal: »Kako pa je bilo to?«