Prevod
Lev je nekoč zagledal bika. Želel si ga je za hrano, a se je bal udarcev njegovih rogov; čeprav je našel zdravilo za svojo tegobo, si z njim ni mogel pomagati. Lakota ga je premagovala in ga silila, naj se spopade z bikom, toda mogočni rogovi so mu vlivali strah. Nazadnje je popustil lakoti in se biku približal s hlinjenim prijateljstvom, da bi ga prevaral. Kjer namreč preti nevarnost, se prestraši tudi pogumnež; in ko uvidi, da zmaga s silo ni brez tveganja, si pomaga z zvijačo. »Resnično občudujem tvojo moč,« mu je dejal, »in nadvse sem očaran nad tvojo lepoto. Kako čudovita je tvoja glava, kako lepa tvoja postava, kako mogočne so tvoje noge in kopita! Toda kakšno breme nosiš na glavi! Odstrani vendar ta nepotrebni okras, pa bo tvoja glava lepša, ti pa se boš znebil teže in se spremenil na bolje. Čemu sploh potrebuješ rogove, ko pa med teboj in levi vlada mir?« Bik je tem besedam verjel. Ko se je odrekel moči, ki mu jo je dajalo njegovo orožje, je postal lahek plen za leva in obed, ki si ga je ta lahko privoščil brez nevarnosti.
Tako zaupanje sovražnikom poleg prevare prinaša tudi nevarnost.
