Prevod

V časih, ko so se želje še izpolnjevale, je stara čarovnica začarala kraljeviča, da je moral v gozdu čepeti v veliki železni peči. Tam je prebil dolga leta in nihče ga ni mogel rešiti. Nekoč je v gozd zašla kraljična, ki se je izgubila in ni mogla najti poti nazaj v očetovo kraljestvo. Devet dni je že tavala naokrog, nazadnje pa se je znašla pred železno pečjo. Iz nje se je oglasil glas in jo vprašal: »Od kod prihajaš in kam si namenjena?« Odgovorila je: »Izgubila sem pot do očetovega kraljestva in ne morem več domov.« Tedaj je iz železne peči spregovorilo: »Pomagal ti bom domov, in to prav kmalu, če se pisno zavežeš, da boš storila, kar zahtevam. Sem kraljevič višjega rodu, kakor si ti kraljična, in rad bi se poročil s teboj.« Prestrašila se je in pomislila: »Ljubi Bog, kaj naj počnem z železno pečjo!« Ker pa se je tako rada hotela vrniti domov k očetu, se je vendarle pisno zavezala, da bo storila, kar je zahteval. Rekel ji je: »Vrniti se moraš, prinesti nož in v železo izpraskati luknjo.« Nato ji je dal spremljevalca, ki je molče hodil ob njej in jo v dveh urah pripeljal domov. Ko se je kraljična vrnila, je bilo na gradu veliko veselje in stari kralj jo je objel in poljubil. Ona pa je bila zelo žalostna in je rekla: »Ljubi oče, ko bi vedel, kaj se mi je zgodilo! Iz velikega divjega gozda se ne bi nikoli vrnila domov, če ne bi prišla do železne peči. V zameno sem se morala pisno zavezati, da se bom vrnila k njej, rešila kraljeviča v njej in se z njim poročila.« Stari kralj se je tako prestrašil, da bi skoraj omedlel, saj je imel samo to edino hčer. Posvetovala sta se in sklenila, da bosta namesto nje poslala mlinarjevo hčer, ki je bila lepa. Odpeljali so jo v gozd, ji dali nož in ji naročili, naj praska po železni peči. Praskala je štiriindvajset ur, a ni mogla spraskati niti drobca železa. Ko se je zdanilo, se je iz železne peči oglasilo: »Zdi se mi, da je zunaj že dan.« Odgovorila je: »Tudi meni se tako zdi; mislim, da slišim ropot mlina svojega očeta.« »Torej si mlinarjeva hči! Takoj pojdi in naj pride kraljična.« Vrnila se je in povedala staremu kralju, da je tisti v gozdu noče, temveč hoče njegovo hčer. Stari kralj se je prestrašil, hči pa je zajokala. Imeli pa so še svinjarjevo hčer, ki je bila še lepša od mlinarjeve, in sklenili so ji dati nekaj denarja, da bi namesto kraljične odšla k železni peči. Odpeljali so jo torej v gozd in tudi ona je morala praskati štiriindvajset ur, a ničesar ni spraskala. Ko se je zdanilo, se je iz peči oglasilo: »Zdi se mi, da je zunaj že dan.« Odgovorila je: »Tudi meni se tako zdi; mislim, da slišim očetov rog.« »Torej si svinjarjeva hči! Takoj pojdi in naj pride kraljična. Povej ji, da se ji bo zgodilo, kar sem ji obljubil, in če je ne bo, se bo vse kraljestvo sesulo in podrlo, da ne bo ostal kamen na kamnu.« Ko je kraljična to slišala, je začela jokati, toda zdaj ni bilo druge poti: držati je morala obljubo. Poslovila se je od očeta, vzela s seboj nož in odšla v gozd k železni peči. Ko je prispela, je začela praskati in železo se je vdajalo. Po dveh urah je izpraskala že majhno luknjo. Pogledala je skoznjo in zagledala tako lepega mladeniča, ki se je ves bleščal v zlatu in dragih kamnih, da ji je segel prav do srca. Praskala je naprej in naredila tako veliko luknjo, da je lahko prišel ven. Tedaj je rekel: »Ti si moja in jaz sem tvoj, ti si moja nevesta in rešila si me.« Hotel jo je odpeljati s seboj v svoje kraljestvo, ona pa ga je prosila, da bi smela še enkrat obiskati očeta. Kraljevič ji je dovolil, vendar z očetom ni smela spregovoriti več kot treh besed, potem pa se je morala vrniti. Odšla je torej domov, toda izrekla je več kot tri besede. Železna peč je nemudoma izginila in se premaknila daleč proč, onkraj steklenih gora in ostrih mečev; kraljevič pa je bil rešen in ni bil več zaprt v njej. Nato se je poslovila od očeta, vzela s seboj nekaj denarja, a ne veliko, ter se vrnila v veliki gozd in iskala železno peč, vendar je nikjer ni mogla najti. Iskala jo je devet dni, potem pa jo je lakota tako pestila, da ni vedela več, kaj naj stori, saj ni imela ničesar več za pod zob. Ko se je zvečerilo, je splezala na nizko drevo in sklenila tam prebiti noč, ker se je bala divjih zveri. Okrog polnoči je v daljavi zagledala drobno lučko in pomislila: »Ah, tam bi bila morda rešena.« Splezala je z drevesa in se odpravila proti lučki, med potjo pa je molila. Prišla je do majhne stare hišice, okrog katere je rasla visoka trava, pred njo pa je ležal kupček drv. Pomislila je: »Ah, kam sem zašla!« Pokukala je skozi okno in v hišici videla samo debele in drobne krastače, pa tudi mizo, lepo pogrnjeno, z vinom in pečenko; krožniki in čaše so bili srebrni. Opogumila se je in potrkala. Debela krastača je takoj zaklicala: »Gospodična drobna in zelena, Suhonoga, Suhonogin psiček, švrk sem in tja, brž poglej, kdo je pred vrati zdaj.«

Prišla je drobna krastača in ji odprla. Ko je vstopila, so ji vse izrekle dobrodošlico in jo posadile za mizo. Vprašale so jo: »Od kod prihajate? Kam ste namenjeni?« Povedala jim je vse, kar se ji je zgodilo, in kako je peč skupaj s kraljevičem izginila, ker je prekršila zapoved, da ne sme izreči več kot treh besed. Zdaj ga bo iskala in hodila čez hribe in doline, dokler ga ne najde. Tedaj je stara debela krastača rekla: »Gospodična drobna in zelena, Suhonoga, Suhonogin psiček, švrk sem in tja, prinesi mi veliko škatlo semkaj zdaj.«

Drobna krastača je odšla in prinesla škatlo. Potem so kraljični dale jesti in piti ter jo odpeljale k lepo postlani postelji, mehki kakor svila in žamet. Legla je vanjo in v božjem imenu zaspala. Ko se je zdanilo, je vstala in stara krastača ji je iz velike škatle dala tri igle, ki naj jih vzame s seboj. Potrebovala jih bo, saj bo morala čez visoko stekleno goro, čez tri ostre meče in čez veliko vodo. Če ji bo vse to uspelo, bo spet našla svojega ljubega. Dala ji je torej tri reči, ki naj jih skrbno čuva: tri velike igle, kolo od pluga in tri orehe. S tem je odpotovala. Ko je prišla do steklene gore, ki je bila silno gladka, je zabadala tri igle za nogami in nato spet pred seboj ter tako prišla čeznjo. Ko je bila na drugi strani, jih je spravila na kraj, ki si ga je dobro zapomnila. Nato je prišla do treh ostrih mečev, stopila na kolo od pluga in se zapeljala čeznje. Nazadnje je prišla do velike vode in ko se je prepeljala čeznjo, je dospela do velikega, lepega gradu. Vstopila je in prosila za službo, češ da je revna dekla in bi se rada udinjala. Vedela pa je, da je v gradu kraljevič, ki ga je rešila iz železne peči v velikem gozdu. Sprejeli so jo za kuhinjsko deklo za skromno plačilo. Kraljevič je imel zdaj ob sebi že drugo, s katero se je nameraval poročiti, saj je mislil, da je njegova rešiteljica že zdavnaj umrla. Zvečer, ko je pomila posodo in končala delo, je segla v žep in našla tri orehe, ki ji jih je dala stara krastača. Enega je strla z zobmi in hotela pojesti jedrce, a glej, v njem je bila razkošna kraljevska obleka. Ko je nevesta slišala zanjo, je prišla in jo hotela kupiti, rekoč, da taka obleka ni za služkinjo. Dekle pa je reklo, da je ne bo prodalo; vendar jo bo nevesta lahko dobila, če ji dovoli eno stvar: da eno noč prespi v sobi njenega ženina. Nevesta je privolila, ker je bila obleka tako lepa in sama še ni imela nobene take. Ko se je zvečerilo, je rekla ženinu: »Tisto noro dekle hoče spati v tvoji sobi.« »Če je tebi prav, je tudi meni,« je odvrnil. Toda dala mu je kozarec vina, v katerega je primešala uspavalo. Tako sta oba odšla spat v sobo, on pa je spal tako trdno, da ga dekle ni moglo zbuditi. Vso noč je jokala in klicala: »Rešila sem te iz divjega gozda in iz železne peči, iskala sem te in prehodila stekleno goro, tri ostre meče in veliko vodo, preden sem te našla, ti pa me nočeš slišati.« Služabniki so sedeli pred vrati sobe in slišali, kako je vso noč jokala, ter zjutraj to povedali gospodarju. Naslednji večer, ko je pomila posodo, je strla drugi oreh, in v njem je bila še veliko lepša obleka. Ko jo je nevesta zagledala, jo je hotela kupiti. Toda dekle ni hotelo denarja, temveč je prosilo, da bi smelo še enkrat prespati v ženinovi sobi. Nevesta pa mu je spet dala uspavalo in spal je tako trdno, da ni mogel ničesar slišati. Kuhinjska dekla je vso noč jokala in klicala: »Rešila sem te iz gozda in iz železne peči, iskala sem te in prehodila stekleno goro, tri ostre meče in veliko vodo, preden sem te našla, ti pa me nočeš slišati.« Služabniki so sedeli pred vrati sobe in slišali, kako je vso noč jokala, ter zjutraj to povedali gospodarju. Ko je tretji večer pomila posodo, je strla še tretji oreh. V njem je bila še lepša obleka, ki se je vsa bleščala od čistega zlata. Ko jo je nevesta zagledala, jo je hotela imeti, toda dekle ji jo je dalo samo pod pogojem, da sme še tretjič prespati v ženinovi sobi. Kraljevič pa je bil tokrat previden in ni popil uspavalnega napoja. Ko je začela jokati in klicati: »Ljubi moj, rešila sem te iz strašnega divjega gozda in iz železne peči,« je kraljevič skočil pokonci in rekel: »Ti si prava, ti si moja in jaz sem tvoj.« Še tisto noč je z njo sedel v kočijo, lažni nevesti pa sta vzela obleke, da ni mogla vstati. Ko sta prišla do velike vode, sta se prepeljala čeznjo; pred tremi ostrimi meči sta sedla na kolo od pluga, ob stekleni gori pa sta vanjo zabadala tri igle. Tako sta nazadnje prišla do stare hišice, toda ko sta vstopila, je bila velik grad. Vse krastače so bile rešene uroka in izkazalo se je, da so sami kraljevi otroci; vsi so se neizmerno veselili. Tam so obhajali poroko in mladoporočenca sta ostala na gradu, ki je bil veliko večji od gradu njenega očeta. Ker pa je stari kralj tožil, da mora živeti sam, sta se odpeljala ponj in ga pripeljala k sebi. Tako sta imela dve kraljestvi in živela v srečnem zakonu.

Miška je pritekla, pravljica se je iztekla.