Prevod

Zhang Hanzhi iz dežele Chen je odšel v Nanyang, kjer se je pri Yanu Shujianu, upravitelju prestolničnega okrožja, učil Zuovega izročila. Nekaj mesecev po njegovem odhodu je njegovo mlajšo sestro obsedel duh in skozi njena usta glasno oznanjal: »Zbolel sem in umrl. Moje truplo leži ob poti in nenehno trpim lakoto in mraz. Vzemite dva ali tri pare slamnatih sandalov in jih obesite na papirnato murvo za hišo. Fu Zifang mi je pred kratkim poslal petsto novčičev; pod severnim zidom so, pojdite jih vse pobrat. Od Lija Youa sem kupil tudi vola; kupna pogodba je v skrinjici s knjigami.« Ko so šli iskat omenjene stvari, so našli vse natanko tako, kakor je povedal. Za te reči še njegova žena ni vedela, sestra pa se je šele pred kratkim vrnila iz moževe hiše in zanje nikakor ni mogla vedeti. Domači so žalovali in bili vse bolj prepričani, da je novica resnična. Starši in mlajši bratje so si nadeli žalna oblačila in konopljene vezi ter se odpravili po njegovo truplo. Nekaj lijev pred njegovim bivališčem so srečali Hanzhija, ki je hodil v družbi več kot desetih součencev. Ko se je ozrl in zagledal domače, se je začudil njihovi opravi. Domači pa so ob pogledu nanj pomislili, da vidijo njegovega duha. Dolgo so obstali v osupli zmedi. Nato je Hanzhi stopil naprej, se priklonil očetu in mu vse po vrsti razložil. Žalost se jim je mešala z veseljem. Med tem, kar so ljudje slišali in videli, tak primer ni osamljen. Iz tega je mogoče spoznati, da gre za delo zlih duhov.