Prevod

Nekoč je na Kitajskem stala velika gora, na njenem vrhu pa velika stupa. V vasi ob vznožju te gore je živela ženska, stara kakih osemdeset let, ki je vsak dan po enkrat šla pogledat stupo na vrhu. Gora je bila visoka in mogočna, pot od vznožja do vrha pa strma, težavna in dolga, vendar starka ni izpustila niti enega dne: v dežju in snegu, vetru in grmenju, v mrazu, ko je vse zamrznilo, pa tudi v neznosni poletni vročini se je vselej povzpela na vrh in si ogledala stupo. Nihče ni vedel, zakaj to počne. Neko poletje, v hudi vročini, so se mladi možje in dečki povzpeli na vrh ter posedli ob stupi, da bi se ohladili. Tedaj je prišla starka, si brisala znoj in se, v pasu sključena, opirala na palico. Stopila je k stupi in jo obšla. Sprva so mislili, da se ji je prišla poklonit, toda ko je stopila okoli nje, se je takoj vrnila domov. Mladeniči, ki so tam iskali hlad, so jo tako videli ne le enkrat, temveč velikokrat. Čudili so se, kaj neki jo žene, da se tako muči, in se dogovorili: »Če danes spet pride, jo vprašajmo.« In res se je starka, kakor vselej, sopihaje povzpela na vrh. Mladeniči so jo ogovorili: »Kaj vas vendar žene sem gor? Še nam, ki prihajamo iskat hlad, je ta pot v vročini mučna in naporna, pa jo prehodimo le zato, ker se želimo ohladiti. Vi pa se niti ne hladite niti ne počnete česa drugega, le stupo si ogledate in jo obhodite, nato pa se vrnete dol. Dan za dnem se vzpenjate in spuščate — nenavadno ravnate. Povejte nam, zakaj.« Starka jim je odgovorila: »Mladi gospodje, res se vam mora zdeti čudno. Toda k tej stupi ne prihajam šele od nedavnega. Odkar sem začela razumeti svet, že več kot sedemdeset let, se vsak dan povzpnem sem in si jo ogledam.« »Prav zato se nam zdi tako nenavadno,« so dejali. »Povejte nam, čemu to počnete.« In starka je rekla: »Moj oče je umrl pri sto dvajsetih letih, moj ded pa pri kakih sto tridesetih. Njegov oče in ded ter drugi predniki so živeli celo več kot dvesto let. Od njih se je prenašalo izročilo, o katerem mi je oče pred smrtjo povedal: ko se na tej stupi pojavi kri, se bo gora sesula in na njenem mestu bo nastalo globoko morje. Ker živim ob njenem vznožju, se bojim, da me bo zasulo in bom umrla, če se gora zruši. Zato jo prihajam vsak dan gledat: če bi se na njej pojavila kri, bi lahko pravočasno zbežala.« Ko so mladeniči to slišali, so se ji začeli posmehovati in jo imeli za neumno. »Kako strašno! Le povejte nam, ko se bo začela rušiti!« so se smejali. Starka pa ni razumela, da se norčujejo iz nje. »Seveda,« je rekla. »Le kako bi mogla misliti samo na svoj beg, vas pa ne posvariti?« Nato se je vrnila po gori navzdol. Mladeniči so se dogovorili: »Danes je gotovo ne bo več nazaj. Ko bo jutri spet prišla pogledat, jo prestrašimo, da bo zbežala, pa se bomo smejali.« Priskrbeli so si kri, z njo dodobra namazali stupo in se vrnili v vas. Tam so ljudem pripovedovali: »Čudili smo se starki, ki živi ob vznožju in se vsak dan vzpenja na vrh gledat stupo, pa smo jo vprašali, zakaj to počne. Povedala nam je to in to, zato smo stupo namazali s krvjo, da jo jutri prestrašimo in poženemo v beg. Zdaj se bo pa res vse sesulo, kajne!« Tako so govorili in se smejali. Zgodba se je razširila med vaščani in ljudje so jo med smehom navajali kot zgled neumnosti. Naslednji dan se je starka spet povzpela na goro. Ko je zagledala, da je stupa na debelo zamazana s krvjo, je v hipu prebledela. Opotekaje se in padaje je stekla nazaj ter vpila: »Ljudje te vasi, hitro zbežite, rešite si življenje! Ta gora se bo vsak čas sesula in se spremenila v globoko morje!« Vse naokrog je svarila ljudi, nato pa odšla domov, otrokom in vnukom naložila na hrbte domačo imovino, tudi sama vzela, kolikor je mogla nesti, in s polnimi rokami so zapustili vas. Ko so to videli mladeniči, ki so stupo namazali s krvjo, so ploskali in se smejali. Tedaj pa se je od nikoder zaslišalo šumenje in bobnenje. Medtem ko so se začudeno spraševali, ali se bliža veter ali grmi, je nebo povsem potemnelo in gora se je začela strašno in grozljivo tresti. »Kaj je to? Kaj se dogaja?« so vpili drug čez drugega, a gora se je že začela sesipati in rušiti. »Starka je vendar govorila resnico!« so kričali in bežali. Nekaterim je sicer uspelo uiti, toda niso vedeli, kje so njihovi starši, izgubili so otroke in ostali brez vse imovine; vsevprek sta se razlegala tuljenje in kričanje. Le starka je pravočasno odšla na varno z otroki in vnuki, ne da bi izgubila eno samo stvar, in je mirno sedela v zavetju. Gora se je naposled vsa sesula in na njenem mestu je nastalo globoko morje, vsi tisti, ki so se starki posmehovali, pa so pomrli. Resnično strašno je bilo.