Prevod
Kozji pastir je odgnal svoje koze na pašo in opazil, da so se pomešale z divjimi. Ko se je zvečerilo, jih je vse skupaj zaprl v svojo votlino. Naslednjega dne je divjalo hudo neurje, zato jih ni mogel odpeljati na običajno pašo in jih je zadržal v votlini. Svojim kozam je dajal le toliko hrane, da niso stradale, tujim pa je je obilno nasipal, da bi si tudi njih pridobil za svoje. Ko je neurje ponehalo in je vse odgnal na pašo, so divje koze pobegnile v gore. Pastir jim je očital nehvaležnost, ker so ga zapustile, čeprav je zanje skrbel bolje kot za svoje. Obrnile so se in mu rekle: »Prav zato smo še bolj previdne. Če si nas, ki smo se ti pridružile šele včeraj, postavil pred tiste, ki so že dolgo pri tebi, je jasno, da boš tudi druge, če se ti pozneje pridružijo, postavil pred nas.« Nauk zgodbe je, da ne smemo sklepati prijateljstev z ljudmi, ki nas kot nove prijatelje postavljajo pred stare. Pomisliti moramo namreč, da bodo tudi pozneje, ko bomo že dolgo njihovi prijatelji, dali prednost drugim, če se z njimi spoprijateljijo.
