Prevod

V mestu Firence, nedaleč od trga piazza del granduca, se odcepi ozka uličica; mislim, da ji pravijo porta rossa. V njej, pred nekakšno tržnico, kjer prodajajo zelenjavo, leži umetelno izdelan kovinski merjasec. Iz gobca mu žubori sveža, bistra voda; žival je od starosti vsa črnozelena, le rilec se blešči, kakor da bi bil zloščen, in tudi je, saj ga z rokami prijemlje na stotine otrok in revežev ter pritiskajo usta k njegovemu gobcu, da bi se napili. Prava slika je videti lepo oblikovano žival v objemu čednega, napol golega dečka, ki svoja sveža usteca prisloni k njenemu rilcu.

Kdor pride v Firence, bo ta kraj gotovo našel; le prvega berača, ki ga sreča, naj povpraša po kovinskem merjascu, pa ga bo našel.

Bilo je pozno zimskega večera. Gore so bile zasnežene, toda svetila je luna, in mesečina v Italiji razsvetljuje svet prav tako dobro kakor temačen zimski dan na severu, da, še bolje, saj zrak žari in človeku dviga duha, medtem ko nas na severu hladna, siva svinčena streha tišči k tlom, k mrzli, mokri zemlji, ki bo nekoč pritiskala na našo krsto.

Tam v vrtu vojvodove palače, pod streho pinij, kjer tudi pozimi cveti na tisoče vrtnic, je ves dan presedel majhen, razcapan deček; deček, ki bi lahko bil podoba Italije, tako lep, tako nasmejan in vendar tako trpeč. Bil je lačen in žejen, nihče mu ni dal niti novčiča, in ko se je stemnilo in so morali vrt zapreti, ga je vratar spodil. Dolgo je zamišljen stal na mostu čez reko Arno in gledal zvezde, ki so se bleščale v vodi med njim in veličastnim marmornatim mostom.

Odpravil se je h kovinskemu merjascu, napol pokleknil, mu ovil roke okoli vratu, prislonil svoja mala usta k njegovemu bleščečemu rilcu in v velikih požirkih pil svežo vodo. V bližini je ležalo nekaj solatnih listov in dva ali trije kostanji; to je bila njegova večerja. Na ulici ni bilo žive duše. Bil je čisto sam; sedel je na hrbet kovinskega merjasca in se nagnil naprej, tako da je njegova mala kodrasta glava počivala na glavi živali, in še preden se je zavedel, je zaspal.

Bila je polnoč. Kovinski merjasec se je premaknil in deček ga je slišal povsem razločno reči: »Mali deček, dobro se primi, zdaj bom stekel!« In že je tekel z njim; bila je nenavadna ježa. — Najprej sta prišla na piazza del granduca; kovinski konj, ki je nosil vojvodov kip, je glasno zarezgetal; pisani grbi na starem rotovžu so žareli kakor presvetljene podobe in Michelangelov David je zavihtel svojo pračo. Kakšno čudno življenje se je prebujalo! Kovinski skupini s Perzejem in z ugrabitvijo Sabink sta bili še preveč živi; njuni smrtni kriki so odmevali čez veličastni, samotni trg.

Pri palači palazzo degli Uffizi, pod arkadami, kjer se plemstvo zbira k pustnemu veseljačenju, se je kovinski merjasec ustavil. »Dobro se primi!« je rekla žival. »Dobro se primi, zdaj greva po stopnicah navzgor!« Deček še vedno ni spregovoril niti besede; napol je drhtel, napol je bil presrečen.

Vstopila sta v dolgo galerijo. Dobro jo je poznal, saj je že bil tukaj; stene so krasile slike, povsod so stali kipi in doprsja, vsi v najlepši svetlobi, kakor da bi bil dan. Najveličastneje pa je bilo, ko so se odprla vrata v eno izmed stranskih sob. Da, vse te lepote se je deček spominjal, toda to noč je vse sijalo v najčudovitejšem lesku.

Tu je stala gola, prelepa ženska, tako lepa, kakor jo lahko ustvarita le narava in največji mojster marmorja. Premikala je svoje čudovite ude, ob njenih nogah so poskakovali delfini, iz njenih oči je sijala nesmrtnost. Svet ji pravi Medičejska Venera. Na obeh straneh so se razkazovali marmornati kipi lepih moških; eden je brusil meč, pravijo mu Brusač; drugo skupino so sestavljali Rokoborski gladiatorji. Meč se je brusil, borci so se ruvali pred boginjo lepote.

Dečka je ves ta sijaj skoraj zaslepil; stene so žarele v barvah in vse na njih je bilo polno življenja in gibanja. Venerina podoba se je pokazala dvakrat, podoba zemeljske Venere, tako bujne in ognjevite, kakor jo je videl Tizian. Dve podobi prelepih žensk; lepi, nezakriti udi so se iztegovali na mehkih blazinah, prsi so se dvigale in glavi premikali, da so bogati kodri padali čez zaobljena ramena, medtem ko so temne oči izpovedovale goreče misli. Pa vendar si nobena od vseh podob ni drznila povsem stopiti iz okvira. Sama boginja lepote, gladiatorji in brusač so ostali na svojih mestih, saj jih je zadrževal svetniški sij, ki je žarel od Marije, Jezusa in Janeza. Svete podobe niso bile več podobe, temveč svetniki sami.

Kakšen sijaj in kakšna lepota iz dvorane v dvorano! In deček jih je videl vse; kovinski merjasec je korak za korakom hodil skozi ves ta blišč in razkošje. En prizor je izpodrinil drugega, le ena slika se mu je zares vtisnila v misli, predvsem zaradi veselih, srečnih otrok na njej, ki jim je nekoč pri dnevni svetlobi pokimal.

Mnogi najbrž brez posebne pozornosti stopijo mimo te slike, pa vendar skriva zaklad poezije: Kristus se spušča v podzemlje, vendar okoli njega ne vidimo trpečih, ne, to so pogani. Sliko je naslikal Firenčan Angiolo Bronzino; najlepši je izraz otrok, ki so prepričani, da bodo prišli v nebesa. Dva malčka se že objemata, eden podaja roko drugemu pod seboj in kaže nase, kakor da bi govoril: »Jaz grem v nebesa!« Vsi odrasli stojijo negotovi, polni upanja, ali pa se ponižno sklanjajo v molitvi pred Gospodom Jezusom.

To sliko je deček gledal dlje kot katero koli drugo; kovinski merjasec je mirno obstal pred njo. Zaslišal se je tih vzdih; je prišel iz slike ali iz živalskih prsi? Deček je dvignil roko proti nasmejanim otrokom; — tedaj pa je žival zdrvela z njim, zdrvela skozi odprto preddverje.

»Hvala ti in bodi blagoslovljena, prelepa žival!« je rekel mali deček in potrepljal kovinskega merjasca, ki je bum, bum! poskakoval z njim po stopnicah navzdol. »Tudi tebi hvala in blagoslov!« je rekel kovinski merjasec. »Jaz sem pomagal tebi in ti si pomagal meni, saj dobim moč za tek le, kadar imam na hrbtu nedolžnega otroka! Da, vidiš, takrat si upam celo stopiti v svetlobo svetilke pred Marijino podobo. Lahko te ponesem kamor koli, le v cerkev ne! Toda kadar si z menoj, lahko od zunaj pogledam skozi odprta vrata! Ne sestopaj z mojega hrbta; če to storiš, bom obležal mrtev, kakor me podnevi vidiš ležati v ulici porta rossa!«

»Ostal bom pri tebi, moja blagoslovljena žival!« je rekel deček, in že sta kakor veter letela po firenških ulicah na trg pred cerkvijo Santa Croce.

Velika dvokrilna vrata so se odprla na stežaj in luči z oltarja so zasijale skozi cerkev na samotni trg. Iz nagrobnega spomenika v levi stranski ladji je prihajal čuden sij; tisoč gibljivih zvezd je okoli njega spletalo nekakšen svetniški obstret. Na grobu se je razkazoval grb, rdeča lestev na modri podlagi, in zdelo se je, da žari kakor ogenj. To je bil Galilejev grob. Spomenik je preprost, toda rdeča lestev na modri podlagi je pomenljiv grb, kakor da bi pripadal sami umetnosti, saj njena pot vselej vodi navzgor po žareči lestvi, vendar v nebesa. Vsi preroki duha gredo v nebesa kakor prerok Elija.

V desni stranski ladji se je zdelo, da je vsak kip na razkošnih sarkofagih oživel. Tu je stal Michelangelo, tam Dante z lovorovim vencem okoli čela; Alfieri, Machiavelli, drug ob drugem počivajo tu ti veliki možje, ponos Italije. Veličastna cerkev je, mnogo lepša, čeprav ne tako velika kakor firenška marmornata stolnica.

Zdelo se je, da se marmornata oblačila premikajo, da velike postave še više dvigajo glave in v noči, ob petju in glasbi, zrejo proti pisanemu, sijočemu oltarju, kjer so belo oblečeni dečki vihteli zlate kadilnice. Močan vonj je iz cerkve vel na odprti trg.

Deček je iztegnil roko proti svetlemu siju in prav tisti hip je kovinski merjasec planil naprej. Moral se ga je krčevito oprijeti; veter mu je žvižgal okoli ušes, slišal je, kako so cerkvena vrata zaškripala na tečajih, ko so se zapirala, toda v istem trenutku ga je, kakor se mu je zdelo, zapustila zavest; občutil je leden mraz — in odprl oči.

Bilo je jutro. Sedel je na kovinskem merjascu in napol zdrsnil z njega; ta je stal tam, kjer je stal vselej, v ulici porta rossa. Dečka sta prevzela strah in tesnoba ob misli na žensko, ki ji je pravil mati, na tisto, ki ga je včeraj poslala ven in mu rekla, naj prinese denar, on pa ni imel ničesar. Bil je lačen in žejen. Še enkrat je objel kovinskega merjasca okoli vratu, ga poljubil na rilec, mu pokimal in se odpravil v eno najožjih ulic, komaj dovolj široko za dobro otovorjenega osla. Velika, z železom okovana vrata so bila priprta. Vstopil je in se povzpel po zidanih stopnicah z umazanimi stenami in gladko vrvjo namesto ograje ter prišel na odprt hodnik, ovešen s cunjami. Od tod so stopnice vodile na dvorišče, kjer so bile od vodnjaka do vseh nadstropij hiše napete debele železne žice; eno vedro za vodo je viselo poleg drugega, škripec je cvilil, vedro pa je poplesavalo po zraku, da je voda pljuskala na dvorišče. Spet se je vzpenjal po razpadajočih zidanih stopnicah; — dva mornarja, Rusa sta bila, sta veselo priskakljala navzdol in revnega dečka skoraj podrla. Vračala sta se z nočnega veseljačenja. Za njima je prihajala ne več mlada, a krepka ženska z gostimi črnimi lasmi. »Kaj si prinesel domov?« je vprašala dečka.

»Ne bodi jezna!« je prosil. »Nič nisem dobil, prav nič!« — In zgrabil je materino krilo, kakor da bi ga hotel poljubiti. Stopila sta v sobo. Ne bomo je opisovali; povejmo le toliko, da je tam stal lončen vrč z ročajem in žerjavico, marito, kakor mu pravijo. Vzela ga je v naročje, si grela prste in s komolcem sunila dečka. »Seveda imaš denar!« je rekla. — Otrok je jokal, ona pa ga je sunila z nogo, da je glasno zastokal. — »Boš tiho, ali pa ti razbijem to tvojo tulečo glavo!« je rekla in zavihtela lonček z žerjavico, ki ga je držala v roki. Deček se je s krikom vrgel k tlom. Tedaj je skozi vrata vstopila soseda, tudi ona je v naročju nosila svoj marito. »Felicita! Kaj počneš z otrokom?«

»Otrok je moj!« je odgovorila Felicita. »Lahko ga ubijem, če hočem, pa tebe tudi, Gianina!« In zamahnila je s svojim lončkom žerjavice; druga je svojega dvignila v obrambo in oba lončka sta treščila drug ob drugega, da so črepinje, žerjavica in pepel leteli po sobi. — — Toda deček je bil tisti hip že zunaj, na dvorišču in nato iz hiše. Ubogi otrok je tekel, dokler mu ni zmanjkalo sape. Ustavil se je pri cerkvi Santa Croce, cerkvi, katere velika vrata so se mu prejšnjo noč odprla, in stopil vanjo. Vse je sijalo. Pokleknil je ob prvem grobu na desni, Michelangelovem, in kmalu glasno zaihtel. Ljudje so prihajali in odhajali, brali so mašo, nihče se ni zmenil za dečka; le postaren meščan je obstal, ga pogledal in nato odšel kakor vsi drugi.

Malega sta mučili lakota in žeja, bil je povsem brez moči in bolan. Zlezel je v kot med steno in marmornatim spomenikom ter zaspal. Šlo je že proti večeru, ko ga je nekdo stresel in ga prebudil. Planil je pokonci in pred njim je stal isti stari meščan.

»Si bolan? Kje si doma? Si bil tukaj ves dan?« je bilo le nekaj izmed mnogih vprašanj, ki mu jih je postavil starec. Deček je odgovoril nanje in stari mož ga je odpeljal s seboj v majhno hišo v bližnji stranski ulici. Vstopila sta v rokavičarsko delavnico; žena je ob njunem prihodu pridno šivala. Na mizi je poskakoval majhen bel bolonjec, ostrižen tako na kratko, da se mu je videla rožnata koža, in skakal proti dečku.

»Nedolžne duše se med seboj poznajo,« je rekla žena ter pobožala psa in dečka. Pri dobrih ljudeh je dobil jesti in piti in rekla sta mu, da sme pri njiju ostati čez noč; naslednji dan se bo oče Giuseppe pogovoril z njegovo materjo. Dobil je majhno, skromno posteljo; toda zanj, ki je moral pogosto spati na trdih kamnitih tleh, je bila kraljevsko razkošna. Tako dobro je spal in sanjal o prelepih slikah in kovinskem merjascu.

Oče Giuseppe je naslednje jutro odšel od doma in ubogi otrok zaradi tega ni bil prav nič vesel, saj je vedel, da je šel zato, da bi ga odpeljal k materi. Jokal je in poljubljal malega živahnega psa, žena pa je obema prikimavala. — In kakšno novico je prinesel oče Giuseppe? Dolgo se je pogovarjal z ženo, ona pa je prikimavala in božala dečka. »Krasen otrok je!« je rekla. »Kako dober rokavičar lahko postane, kakor si bil ti! Pa tako nežne in gibke prste ima. Marija mu je namenila, da bo rokavičar!«

In deček je ostal v hiši, žena pa ga je sama učila šivati. Dobro je jedel, dobro spal, postal je vesel in začel dražiti Bellissimo, kakor je bilo ime psičku. Žena mu je žugala, ga oštevala in se jezila, dečka pa je to zabolelo v srcu. Zamišljen je sedel v svoji sobici, ki je gledala na ulico in v kateri so sušili kože; na oknih so bile debele železne palice. Ni mogel spati, mislil je na kovinskega merjasca in nenadoma je zunaj zaslišal: »Top, top!« Da, gotovo je bil on! Planil je k oknu, vendar ni bilo ničesar videti; vse je že minilo.

»Pomagaj gospodu nesti njegovo škatlo z barvami!« je gospa zjutraj rekla dečku, ko je mladi sosed, slikar, sam prinesel težko škatlo in veliko zvito platno. Otrok je vzel škatlo, šel za slikarjem in odpravila sta se v galerijo. Povzpela sta se po istih stopnicah, ki jih je tako dobro poznal iz tiste noči, ko je jezdil na kovinskem merjascu. Poznal je kipe in slike, prelepo marmornato Venero in tiste, ki so živele v barvah; spet je videl Božjo mater, Jezusa in Janeza.

Zdaj sta se ustavila pred Bronzinovo sliko, na kateri se Kristus spušča v podzemlje, otroci okoli njega pa se smehljajo v sladkem prepričanju, da jih čakajo nebesa. Tudi revni otrok se je smehljal, saj je bil tukaj v svojih nebesih.

»Zdaj pa pojdi domov!« mu je rekel slikar, ko je deček tam stal že toliko časa, da je slikar postavil stojalo. »Ali smem gledati, kako slikate?« je vprašal deček. »Ali smem gledati, kako prenesete sliko sem na belo platno?« — »Zdaj ne slikam!« je odgovoril mož in vzel črno kredo. Roka se je hitro premikala, oko je merilo veliko sliko, in čeprav je nastajala le tanka črta, je Kristus že lebdel kakor na barvni sliki.

»No, pojdi že!« je rekel slikar, in deček se je tiho odpravil domov, sedel na mizo in — se učil šivati rokavice. Toda ves dan so bile njegove misli v galeriji, zato se je zbadal v prste in bil neroden, Bellissime pa tudi ni dražil. Ko se je zvečerilo in so bila vhodna vrata ravno odprta, se je izmuznil ven. Bilo je mrzlo, vendar je sijala zvezdna svetloba, tako lepa in jasna. Hodil je po ulicah, na katerih je že vladala tišina, in kmalu obstal pred kovinskim merjascem. Sklonil se je čezenj, poljubil njegov bleščeči rilec in mu sedel na hrbet. »Ti blagoslovljena žival,« je rekel, »kako sem hrepenel po tebi! Nocoj morava na ježo.«

Kovinski merjasec je ležal negibno in iz gobca mu je brizgala sveža voda. Deček je sedel na njem kakor jezdec, tedaj pa ga je nekdo pocukal za obleko. Pogledal je vstran; bila je Bellissima, mala, do golega ostrižena Bellissima. Pes se je izmuznil iz hiše skupaj z njim in mu sledil, ne da bi ga opazil. Bellissima je bevskal, kakor da bi hotel reči: vidiš, tudi jaz sem tu, zakaj sediš tukaj? Noben ognjen zmaj ne bi mogel dečka bolj prestrašiti kakor mali pes na tem kraju. Bellissima na ulici, in to neoblečen, kakor je temu pravila stara mati! Kaj bo iz tega! Pozimi pes nikoli ni smel ven, ne da bi mu nadeli malo ovčjo kožico, prikrojeno in sešito zanj. Okoli vratu so jo lahko privezali z rdečim trakom, na katerem sta bila pentlja in zvonček, prav tako pa so jo zavezali pod trebuhom. Pes je bil skoraj kakor majhen kozliček, kadar je smel pozimi v tej opravi stopicati zunaj z gospo. Bellissima je bil tukaj in neoblečen; kaj bo iz tega! Vse sanjarije so izginile, vendar je deček še poljubil kovinskega merjasca, vzel Bellissimo v naročje in stekel, kolikor so ga nesle noge, saj se je žival tresla od mraza.

»Kaj pa nosiš, da tako tečeš!« sta zavpila žandarja, ki ju je srečal, in Bellissima je zalajal. »Kje si ukradel tega lepega psa?« sta vprašala in mu ga vzela.

»Oh, vrnita mi ga!« je zatarnal deček. »Če ga nisi ukradel, lahko doma poveš, da ga pridejo iskat na stražnico,« sta rekla, mu povedala, kam naj pridejo, in odšla z Bellissimo.

Kakšna stiska in žalost! Ni vedel, ali naj skoči v Arno ali gre domov in vse prizna. Gotovo ga bodo ubili, je pomislil. »Pa naj me ubijejo; rad bi umrl, potem bom prišel k Jezusu in Mariji!« In odpravil se je domov, predvsem zato, da bi ga ubili.

Vrata so bila zaprta, do trkala ni dosegel in na ulici ni bilo nikogar, toda na tleh je ležal razmajan kamen, s katerim je začel tolči po vratih. »Kdo je?« so zavpili od znotraj. — »Jaz sem!« je rekel. »Bellissime ni več! Odprite mi in me potem ubijte!«

Vsi so se prestrašili, zlasti gospa zaradi ubogega Bellissime. Takoj je pogledala na steno, kjer naj bi visela pasja oprava; mala ovčja kožica je visela tam.

»Bellissima na stražnici!« je glasno zavpila. »Ti hudobni otrok! Kako si ga spravil ven! Zmrznil bo! Tako nežna žival pri teh grobih vojakih!«

In oče je moral takoj na pot! Žena je tarnala in deček jokal; zbrali so se vsi ljudje iz hiše, tudi slikar. Dečka je vzel med kolena, ga izprašal in po drobcih izvedel vso zgodbo o kovinskem merjascu in galeriji. Težko jo je bilo razumeti. Slikar je malega tolažil in ga zagovarjal pri stari ženi, vendar se ta ni pomirila, dokler se oče ni vrnil z Bellissimo, ki je bil med vojaki. Kakšno veselje je bilo tedaj! Slikar je pobožal ubogega dečka in mu dal prgišče sličic.

Oh, kako čudovite so bile, kakšni smešni obrazi! Predvsem pa je bil med njimi sam kovinski merjasec, kakor živ. Oh, nič ne bi moglo biti lepše! Z nekaj potezami je stal na papirju in celo hiša za njim je bila nakazana.

»Ko bi le znal risati in slikati! Potem bi si lahko pričaral ves svet!« Naslednji dan je deček ob prvi priložnosti, ko je ostal sam, prijel svinčnik in na belo hrbtno stran ene izmed sličic poskusil prerisati kovinskega merjasca. In uspelo mu je! Malo postrani, malo sem in tja, ena noga debela, druga tanka, pa vendar se je dalo razbrati, kaj je narisal, in sam je vriskal od veselja! Opazil je sicer, da svinčnik noče teči tako naravnost, kakor bi moral; toda naslednji dan je poleg prvega stal še en kovinski merjasec in ta je bil stokrat boljši; tretji je bil tako dober, da bi ga vsakdo prepoznal.

Toda s šivanjem rokavic je šlo slabo in opravki po mestu so se vlekli, saj ga je kovinski merjasec zdaj naučil, da je vse podobe mogoče prenesti na papir, in mesto Firence je cela slikanica, če jo le hočeš odpreti in listati po njej. Na trgu piazza della Trinità stoji vitek steber in na njegovem vrhu boginja pravičnosti z zavezanimi očmi in tehtnico. Kmalu je stala na papirju in tja jo je postavil mali rokavičarjev deček. Zbirka risb je rasla, vendar so bile na njih še vedno le nežive stvari. Nekega dne pa je pred njim poskočil Bellissima. »Stoj pri miru!« je rekel deček. »Potem boš lep in boš prišel med moje slike!« Toda Bellissima ni hotel stati pri miru, zato ga je moral privezati; privezal mu je glavo in rep, pes je bevskal in poskakoval, vrvico je bilo treba bolj zategniti; tedaj je prišla gospa.

»Ti brezbožni deček! Uboga žival!« je bilo vse, kar je lahko izrekla. Sunila je dečka vstran, ga brcnila in spodila iz hiše, njega, najnehvaležnejšega malopridneža, najbrezbožnejšega otroka; in v solzah je poljubljala svojega malega, napol zadavljenega Bellissimo.

Prav tedaj je po stopnicah prišel slikar in — — tu je prelomnica v zgodbi. Leta 1834 je bila v Firencah v Academia delle arte razstava; dve sliki, razstavljeni druga ob drugi, sta privabljali množico gledalcev. Na manjši je bil upodobljen vesel deček, ki je sedel in risal. Za model je imel majhnega belega, na kratko ostriženega mopsa, toda žival ni hotela stati pri miru in je bila zato privezana z vrvico, tako za glavo kakor za rep. V sliki je bilo toliko življenja in resničnosti, da je morala vsakogar prevzeti. Slikar je bil, tako so pripovedovali, mlad Firenčan, ki naj bi ga kot majhnega otroka našli na ulici in ga je vzgojil star rokavičar; risati se je naučil sam. Njegov dar je odkril zdaj že slaven slikar, ko so nekoč hoteli dečka spoditi, ker je privezal gospejinega ljubljenčka, malega mopsa, in ga uporabil za model.

Rokavičarjev deček je postal velik slikar; to je dokazovala ta slika, še zlasti pa večja ob njej. Na njej je bila le ena sama postava, razcapan, prelep deček, ki je sedel na ulici in spal, naslonjen na kovinskega merjasca v ulici porta rossa. Vsi gledalci so poznali ta kraj. Otrokove roke so počivale na merjaščevi glavi; deček je tako spokojno spal, svetilka ob Marijini podobi pa je močno osvetljevala njegov bledi, prelepi obraz. Čudovita slika je bila; obdajal jo je velik pozlačen okvir, na njegovem vogalu je visel lovorov venec, toda med zelenimi listi se je vil črn trak in iz venca je visela dolga žalna tančica. — Mladi umetnik je v tistih dneh — umrl!