Prevod

Na parniku je bil prileten mož s tako vedrim obrazom, da bi moral biti najsrečnejši človek na svetu, če le njegov obraz ni lagal. In to je tudi bil, je dejal; slišal sem iz njegovih lastnih ust. Bil je Danec, moj rojak in ravnatelj potujočega gledališča. Vso gledališko družino je imel s seboj, spravljeno v velikem zaboju; bil je lutkar. Njegovo prirojeno dobro voljo je, kakor je povedal, prečistil neki diplomant politehnike in s tistim poskusom je postal popolnoma srečen. Sprva ga nisem razumel, potem pa mi je razločno razložil vso zgodbo, in tukaj je.

Bilo je v Slagelseju, je dejal. V poštnem gostišču sem imel predstavo, dvorana je bila sijajno polna in občinstvo sijajno, sami takšni, ki še niso bili pri birmi, razen nekaj starih gospa. Tedaj pride neki črno oblečen človek študentovskega videza, sede in se smeje natanko na pravih mestih, ploska natanko tam, kjer je treba; bil je nenavaden gledalec! Moral sem izvedeti, kdo je, in slišim, da je diplomant politehniške šole, ki so ga poslali poučevat ljudi po podeželju. Ob osmih je bilo moje predstave konec, otroci morajo vendar zgodaj v posteljo in na udobje občinstva je treba misliti. Ob devetih je diplomant začel svoja predavanja in poskuse, in zdaj sem bil jaz njegov poslušalec. Nenavadno ga je bilo poslušati in gledati. Večina mi je šla čez glavo in naravnost v župnikovo, kakor pravijo, vendar sem si moral misliti: če ljudje lahko iznajdemo takšne reči, potem moramo tudi zdržati dlje kakor do trenutka, ko nas položijo v zemljo. Delal je same majhne čudeže, pa vendar je bilo vse čisto preprosto, naravnost iz narave. V času Mojzesa in prerokov bi tak diplomant politehnike gotovo postal eden deželnih modrecev, v srednjem veku pa bi ga sežgali. Vso noč nisem zatisnil očesa, in ko sem naslednji večer spet imel predstavo in je bil diplomant znova med občinstvom, me je prevzela prava dobra volja. Od nekega igralca sem slišal, da je v vlogah ljubimcev mislil le na eno samo gledalko; zanjo je igral in pozabil na vso preostalo dvorano. Diplomant politehnike je bil moja »ona«, moj edini gledalec, za katerega sem igral. Ko je bilo predstave konec, so vse marionete poklicali pred zaveso, diplomant politehnike pa me je povabil k sebi na kozarec vina. On je govoril o moji komediji, jaz o njegovi znanosti, in mislim, da sva imela od obojega enako veliko veselja, vendar sem nazadnje jaz obdržal besedo, saj je bilo v njegovi znanosti toliko reči, ki jih še sam ni znal pojasniti, denimo to, da kos železa, ki pade skozi spiralo, postane magneten. Kaj pa je to? Duh se spusti nadenj, toda od kod pride? Podobno je z ljudmi na tem svetu, si mislim: naš Gospod jih spusti skozi spiralo časa, duh se spusti nadnje in pred nami stoji Napoleon, Luther ali kdo njima podoben. »Ves svet je zaporedje čudes,« je rekel diplomant, »toda tako smo jih vajeni, da jim pravimo vsakdanje reči.« In govoril je in razlagal, nazadnje je bilo, kakor da mi dviga lobanjski pokrov, in po pravici sem priznal, da bi, ko ne bi bil že star mož, nemudoma odšel na politehniško šolo in se naučil svetu pogledati pod kožo, čeprav sem bil eden najsrečnejših ljudi. »Eden najsrečnejših!« je dejal, kakor da bi okušal te besede. »Ste srečni?« me je vprašal. »Da,« sem rekel, »srečen sem in dobrodošel v vsakem mestu, kamor pridem s svojo družino. Res pa me včasih obide neka želja, kakor škrat, kakor mora, ki jezdi na moji dobri volji, in ta je: postati gledališki ravnatelj žive igralske družine, prave človeške družbe.« – »Želite si, da bi vaše marionete oživele, želite si, da bi postale pravi igralci,« je dejal, »vi pa bi bili njihov ravnatelj, in tedaj bi bili, tako mislite, popolnoma srečni?« On tega ni verjel, jaz pa sem, in govorila sva sem in tja, a vsak je ostal pri svojem; sva pa trčila s kozarci in vino je bilo zelo dobro, vendar je bilo v njem nekaj čarovnije, sicer bi se vsa zgodba skrčila na to, da sem se opil. Pa se nisem, pogled mi je bil jasen. V sobi je bilo kakor sončna svetloba, sijala je z obraza diplomanta politehnike, in moral sem pomisliti na stare bogove v večni mladosti, ko so hodili po svetu. To sem mu tudi povedal in nasmehnil se je; prisegel bi lahko, da je preoblečen bog ali kdo iz njihovega sorodstva – in tudi bil je. Moja največja želja naj bi se izpolnila, marionete naj bi oživele, jaz pa postal ravnatelj ljudi. Pila sva na to; vse moje lutke je zložil v leseni zaboj, mi ga privezal na hrbet in me nato spustil skozi spiralo. Še zdaj slišim, kako sem treščil na tla; ležal sem na tleh, to je gotovo in resnično, vsa družina pa je poskakala iz zaboja. Duh se je spustil nadnje, prav vse marionete so postale izvrstni umetniki, tako so same dejale, in jaz sem bil ravnatelj. Vse je bilo nared za prvo predstavo; vsa družina je hotela govoriti z menoj, pa tudi občinstvo. Plesalka je rekla, da bi se gledališče sesulo, če ona ne bi stala na eni nogi; ona nosi vse skupaj in tako je treba z njo tudi ravnati. Lutka, ki je igrala cesarico, je hotela, da tudi zunaj odra z njo ravnajo kakor s cesarico, sicer bo izgubila občutek za vlogo. Tisti, ki je nastopal le zato, da je prinesel pismo, se je imel za enako pomembnega kakor prvi ljubimec, saj so majhne vloge v umetniški celoti prav tako pomembne kakor velike, je dejal. Potem je junak zahteval, da bi bila njegova vloga sestavljena iz samih sklepnih replik pred odhodom z odra, saj tem občinstvo ploska. Primadona je hotela igrati samo v rdeči svetlobi, ker ji je ta pristajala – v modri ni hotela nastopati. Bilo je kakor muhe v steklenici, jaz pa sem bil sredi steklenice, jaz sem bil ravnatelj. Zmanjkovalo mi je sape, izgubljal sem glavo, bil sem tako nesrečen, kakor je človek le lahko; znašel sem se med nekim novim človeškim rodom in želel sem si, da bi bili spet vsi v zaboju in da nikoli ne bi postal ravnatelj. Naravnost sem jim povedal, da so navsezadnje vendarle vsi samo marionete, in tedaj so me pobili. Ležal sem na postelji v svoji sobi; kako sem od diplomanta politehnike prišel tja, naj ve on, jaz ne vem. Luna je svetila na tla, kjer je ležal prevrnjen zaboj za lutke, vse lutke pa so bile razmetane naokrog, majhne in velike, vsa druščina. A nisem se obotavljal, planil sem iz postelje in vse so romale v zaboj, nekatere z glavo navzdol, druge na noge. Zaloputnil sem pokrov in sam sedel na zaboj; prizor je bil vreden slike, si ga lahko predstavljate? Jaz si ga lahko. »Zdaj boste ostale tukaj,« sem rekel, »in nikoli več si ne bom zaželel, da bi bile iz mesa in krvi!« – Tako lahkotno mi je bilo pri srcu, bil sem najsrečnejši človek; diplomant politehnike me je prečistil. Sedel sem v čisti blaženosti in zaspal na zaboju, zjutraj – pravzaprav je bilo že opoldne, toda tisto jutro sem nenavadno dolgo spal – pa sem še zmeraj sedel tam, srečen, ker sem spoznal, da je bila moja nekdanja edina želja neumna. Povprašal sem po diplomantu politehnike, vendar je izginil, kakor grški in rimski bogovi. In od tedaj sem najsrečnejši človek. Srečen ravnatelj sem, moja družina ne ugovarja, občinstvo prav tako ne, temveč se iz srca zabava; vse svoje igre lahko svobodno sestavljam sam. Iz vseh komedij vzamem najboljše, kar se mi zahoče, in nihče se zaradi tega ne jezi. Igre, ki jih velika gledališča zdaj zaničujejo, občinstvo pa je pred tridesetimi leti drlo nanje in ob njih ihtelo, zdaj vzamem jaz in jih ponudim malčkom, in malčki ihtijo prav tako, kakor sta ihtela oče in mati. Uprizarjam »Johanno Montfaucon« in »Dyveke«, vendar skrajšani, saj malčki ne marajo dolgega ljubezenskega blebetanja; hočejo: nesrečno, a hitro. Zdaj sem prepotoval Dansko podolgem in počez, poznam vse ljudi in vsi poznajo mene; zdaj sem se odpravil na Švedsko, in če bom tukaj žel uspeh in zaslužil dober denar, bom postal Skandinavec, sicer pa ne, to vam povem, ker ste moj rojak.

In jaz kot njegov rojak to seveda takoj pripovedujem naprej, zgolj zato, da pripovedujem.