Prevod

Ob robu močvirja je živela mlada Žabica, ki je veliko razmišljala o sebi, o drugih pa precej manj. Saj ni bilo nič narobe, da je toliko mislila nase, škoda pa je bilo, da ji je ostajalo tako malo časa za misli na druge in na prelepi svet.

Zgodaj zjutraj se je Žabica zbudila in se močno nagnila čez rob mlake, da bi videla, kakšna je po nočnem počitku. Nato je skočila in s pljuskom pristala v hladni vodi, kjer si je privoščila jutranjo kopel. Nekaj časa je plavala tako hitro, kakor so jo nesle njene nežne nožice s plavalno kožico, nato pa je počivala v mehkem blatu, tako da ji je iz vode gledala le glava.

Po kopeli je pozajtrkovala in tako se je začel njen dan. Od sončnega vzhoda do zahoda ni počela nič drugega, kakor da se je kopala, jedla in počivala. Imela je lepo, krepko telo in nikoli je ni nič bolelo, toda nekega dne je začela razmišljati: »Kaj pa, če bi kdaj zbolela?« In ker ni mislila na nič drugega kot nase, si je kmalu že govorila: »Bojim se, da bom zbolela.« Še malo zatem pa: »Prav gotovo sem bolna.«

Zlezla je pod veliko mušnico in tam vsa čemerna sedela, dokler ni mimo prišel Škržat. Povedala mu je, kako slabo se počuti, on pa je to povedal svojim bratrancem, Kobilicam selivkam, te svojim bratrancem, Poljskim kobilicam, te pa svojim bratrancem, Zelenim kobilicam. Potem je vsak povedal še komu drugemu in vsi so se odpravili k mušnici, pod katero je sedela mlada Žabica. Bolj ko je razmišljala o svoji bolezni, slabše se je počutila, in ko so se travniški prebivalci nagnetli okoli nje, ji je bilo že zares zelo slabo.

»Kje te boli?« so vzklikali in: »Kako dolgo si že bolna?« Neki Čriček pa jo je gledal z velikimi očmi in rekel: »Kako str-r-rašno je videti!« Mlada Žabica se je počutila čedalje šibkejšo in s slabotnim glaskom odgovorila, da se je vse do zajtrka počutila povsem dobro, zdaj pa je prepričana, da se ji koža suši, in: »Ojoj!« in: »Ojoj!«

Vsakdo ve, da žabe ne dihajo le skozi nos, temveč tudi skozi kožo, in če se žabi koža izsuši, je to zelo resno, saj skoznjo ne more več dihati. Zato so se vsi prestrašili, takoj ko je to rekla, in ji hoteli nemudoma pomagati. Nekateri bolj plašni so začeli jokati, drugi pa so hiteli sem ter tja, si bili v napoto in vsak je skušal storiti nekaj drugega. Eden jo je hotel zaviti v lučnikove liste, drugi je hotel, da bi pogrizla malo poprove mete, ki je rasla v bližini, tretji je menil, da bi se morala ves čas gibati, in tako je šlo naprej.

Ravno ko nihče več ni vedel, kaj naj stori, je mimo prišel stari Drevesni žabec. »Pukr-r-rup! Kaj pa je s teboj?« je vprašal. »Oh!« je slabotno zasopla mlada Žabica. »Prepričana sem, da se mi koža suši, in zdi se mi, kakor da imam nekaj v glavi.«

»Hm!« je Drevesni žabec zagodrnjal sam pri sebi. »Mislim, da v njeni glavi ni dovolj ničesar, da bi zaradi tega lahko zbolela. Kar pa zadeva njeno kožo, še ni suha in nihče ne ve, ali sploh kdaj bo.«

A ker je bil moder star možak in je o življenju vedel že marsikaj, se je zavedal, da česa takega ne sme izreči na glas. Zato je rekel: »Slišal sem, da bo danes dopoldne v mlaki velika tekma.«

Mlada Žabica je brž dvignila glavo in vprašala: »Res? Kdo pa bo tekmoval?« »Ja, vsi mladi žabci in žabice, ki živijo tu okoli. Škoda, da ne moreš iti.«

»Mislim, da mi ne bi prav nič škodilo,« je rekla. »Lahko bi se prehladila,« je rekel Drevesni žabec, »poleg tega bi te napor utrudil.« »Oh, saj se že veliko bolje počutim,« je rekla mlada Žabica, »in prepričana sem, da mi bo dobro delo.«

»Ne bi smela iti,« so vztrajali vsi starejši travniški prebivalci. »Res ne bi smela.« »Nič mi ni mar,« je odgovorila. »Vseeno grem in prav tako zdrava sem kot vsi drugi.«

In res je šla in videti je bilo, da je prav tako krepka kot vedno. Vsi so se čudili, Drevesni žabec pa jim je pomežiknil in rekel: »Vedel sem, da jo bo to ozdravilo.« Nato so se on, Kača podveznica in debeli stari Čriček skupaj zasmejali, vsi mlajši travniški prebivalci pa so se spraševali, čemu se smejijo.