Prevod
ŠPANSKEMU PESNIKU DONU TOMÁSU RODRÍGUEZU RUBÍJU, AVTORJU DRAME Z ENAKIM NASLOVOM KOT TA PRIPOVED I Kako Mariquita Martínez ni hotela, da bi jo klicali Mariquita Plešasta Tam okoli leta 1734 se je po teh limskih ulicah vsa nasmejana sprehajala Mariquita Martínez, dekle, lepo kakor biser — tebi seveda ne seže do kolen, draga bralka. Zdi se mi, kakor da jo gledam pred seboj, pa ne zato, ker bi jo bil poznal, vraga! (Ko je ona jedla pšenični kruh, vaša ponižna služabnost namreč še ni bila nič več kot zamisel v glavi Večnega Očeta.) Pred očmi jo imam zaradi opisa njenih čarov in ljubkosti, ki ga je zapustil neki stihoklepec tistega stoletja; po vsem sodeč je bil zaljubljive narave in je gotovo izgubljal glavo za to dišečo cvetlico. Marujita je bila ena tistih Limčank, ki imajo že v hoji več miline kakor škof v vseh svojih blagoslovih in o katerih je neki pesnik zapisal:
V Limi svetloba svetlejša se zdi, saj Bog, ko sonce je ustvaril, da svetu bi svetilo, je iz ljubezni v lice vsake Limčanke še dve sonci položil. Ob mesečnih nočeh je bilo treba videti Mariquito, kako se sprehaja sem ter tja po Mostu, v snežno beli obleki iz potiskanega bombaža, z belo ruto iz tila, čeveljčki številke štiri in pol, s takšno ljubko spogledljivostjo, da bi še mrtve obudila, in z glavo, prekrito z jasminom. Mesečevi žarki so lepoti mladenke dajali nekaj pravljičnega; moški, ki smo vselej nori na takšne privide iz mesa in krvi, pa so jo obsipali s plohami ljubezenskih besed. Da ne bi nikomur ostala nič dolžna, jim je odgovarjala s tisto urno duhovitostjo, zaradi katere sta ljubkost in bistroumnost Limčank postali pregovorni.
Mariquita je sodila med tiste, ki pravijo: Jaz nisem molitev k Mariji, da bi vzdihovala in stokala. Živimo veselo in seštevajmo, dokler se svinčnik ne zlomi ali tablica ne obrabi!
V kolonialnih časih se je ob mesečnih nočeh komaj dalo hoditi po Mostu. Tam so se namreč shajali vsi. Oba pločnika so zasedali elegantni mladeniči, ki so se v sapici z reke hladili po pasji vročini in si obenem pasli oči na Limčankah. Te so prihajale vdihavat sveži vetrič in z blagim vonjem jasminov v svojih laseh odišavljale zrak.
Takrat ni bilo v modi, da bi se ženske nenehno razkazovale z nakitom iz dragih kamnov, temveč s cvetjem; in takšna moda bi za očete in može težko bila cenejša: s pol srebrnega reala so poravnali svoje obveznosti in jim je ostalo še za rešitev kake duše iz vic. Poleg tega je cvetje pomagalo potešiti radovednost glede zakonskega stanu žensk, saj so si neporočene navadno zatikale cvetlice na levo stran glave, poročene pa na desno.
Vsako poletno popoldne je po limskih ulicah hodilo več fantov in ob klicu »Jasminar!« so dekleta prihajala k zamreženim oknom ter kupovala po dva bananina lista, na katerih so bili naloženi jasmini, arabski jasmini, akacijevi cvetovi, cvetovi frangipanija, pomarančevca, čerimoje in drugi, nič manj dišeči cvetovi. Tedanje Limčanke so svoje okrasje iskale v naravi, ne v umetelnosti.
Limčanka nekdanjih dni ni uporabljala ne zobnih eliksirjev ne praškov za zobe, pa vendar so bili njeni zobje izredno pravilni in čisti. Takrat še niso vedeli, da se lahko v luknji kočnika skriva cela zlata Kalifornija in da bodo iz slonovine izdelovali čeljusti, ki ne bodo prav nič zaostajale za tistimi, s katerimi nas je obdaril Bog. Veste, komu je Limčanka dolgovala belino svojih zob? Prodajalcu korenin. Tudi ta je bil, kakor jasminar, podjeten krošnjar; prodajal je neke mehke in sočne korenine, ki so jih mladenke za kratkočasje grizle in si z njimi drgnile zobe.
Zveni kakor šala, toda podjetnost zamira. Nič več ni ne jasminarjev ne prodajalcev korenin, in škoda jih je; če pa bi še bili, bi jim naprtili občinski davek, ki bi jim zlomil hrbtenico, v teh časih, ko morajo še psi plačevati svoj delež za pravico do lajanja. In, z vašim dovoljenjem, izginili so tudi prodajalec žveplenih vžigalnih trsk, prodajalec ostankov cigar, prodajalec mesnih nabodal anticuchos in drugi podjetni ljudje.
Pustimo stranpoti in se vrnimo k Mariquiti. Omenjena Limčanka ni poznala ne frizerjev ne lasnih zvitkov, kvečjemu kak vihrav koder ob velikih praznikih; ni poznala ne vročih želez ne papirčkov za kodranje in nikoli ni uporabljala ne oljčkov ne balzamov ne glicerina ne pomad za lase. Božja voda in konec besedi, lasje pa so bili od dobrega najboljši.
Današnja dekleta pa pravijo, da voda gnije lasne korenine, in nisem razpoložen, da bi se z njimi prepiral in trdil nasprotno. Tudi pijanci pravijo, da imajo raje žganje, ker se v vodi redijo žabe in golazen.
Mariquiti je njen hudiček tičal v bujni grivi. Ponašala se je z dvema razkošnima kitama, ki sta ji, kakor je dejal Zorrilla, ko je opisoval Evino lepoto, segali po vsej dolžini telesa do tal.
Neke takšne mesečne noči se je Mariquita sprehajala po Mostu, temu metala poglede, onemu namenjala nasmehe, tretjega zbadala, ko jo je nenadoma neki moški zgrabil okoli pasu, potegnil oster nož in švist, švast! — v hipu ji je odrezal eno kito.
Kričanje in zmeda. Mariquito je popadel krčevit napad, ljudje so se razbežali, vrata so zaloputnila in v palačo je prispela novica, da so se neki gusarji potihem pritihotapili skozi rečno ustje ter z nenadnim napadom zavzeli mesto.
Skratka, dekle je ostalo ostriženo, in da je ne bi začeli klicati Mariquita Plešasta, se je odločilo za krepostno življenje, vstopilo v hišo pobožnih žena in o njej ni bilo več slišati.
II Kako je kita njenih las pripomogla, da je Peru dobil umetniško slavo Človek, ki je v navalu besa ostrigel Mariquito, je bil šestindvajsetletni mladenič, sin Španca in Indijanke. Imenoval se je Baltasar Gavilán. Oče mu je zapustil nekaj novcev, toda fant, ki je izgubil glavo za omenjeno žensko, je zapravljal, dokler ni zagledal dna mošnje. Ta seveda ni mogla biti neizčrpna kakor pet kovancev Juana Espera-en-Dios, imenovanega tudi Večni Jud.
Baltasarjev boter je bil gvardijan samostana San Francisco, menih velikega ugleda in veljave. Čeprav je imel svojega krščenca zelo rad, mu je pridigal tri ure, ko je izvedel, kaj je mladeniča spravilo v težave. Kazenski sodnik je prve dni zahteval izročitev prestopnika; a naj je Mariquita pomislila, da ji izgubljene kite ne bi vrnili, četudi bi njenega sovražnika obesili, ali pa je, kar je verjetneje, vpliv njegovega častitega gospoda pravici zasukal nos — gotovo je le, da oblast pri zahtevi po izročitvi ni vztrajala.
Da bi si krajšal čas v prisilnem samostanskem življenju, je Baltasar začel rezljati kos lesa in iz njega izdelal doprsne podobe Device Marije, malega Jezusa, treh svetih kraljev in nazadnje vse, kar sodi k betlehemskim jaslicam. Čeprav so bile figurice majhne, je bila celota nadvse imenitna in gvardijanovi obiskovalci so naokrog pripovedovali, da gre za umetniško čudo. Opogumljen s pohvalami se je Gavilán posvetil izdelovanju podob v naravni velikosti, ne le iz lesa, temveč tudi iz kamna iz Huamange; nekaj teh se je ohranilo v različnih limskih cerkvah.
Najbolj občudovano delo našega umetnika je bila Žalostna Mati božja, za katero ne vemo, ali jo še hranijo v samostanu San Francisco. Podkralj, markiz Villagarcía, je slišal za kiparjevo nadarjenost in se je hotel o njej osebno prepričati; nekega jutra je prišel v celico, spremenjeno v delavnico. Njegova ekscelenca je izjavila, da so bili dvorjani v svojih pohvalah preskromni, in se z umetnikom prisrčno pomenkovala. Kipar, ki ga je podkraljeva prijaznost opogumila, mu je povedal, da mu je zaprtost že odveč, da je s tremi leti samostanskega življenja svoj prestopek več kot dovolj odslužil in da hrepeni po širni svobodi. Markiz se je popraskal po konici ušesa in mu odgovoril, da družba potrebuje zadoščenje: ker je na Mostu povzročil škandal, mora biti na Mostu razstavljeno delo, ki bo s svojo odličnostjo pripravilo ljudi, da pozabijo človekov prestopek in občudujejo umetnikov genij. S temi besedami se je njegova ekscelenca zasukala na petah in odšla proti vratom.
Pet mesecev pozneje, leta 1738, so v Limi z veličastnim slavjem in razkošnimi praznovanji proslavili postavitev konjeniškega kipa Filipa V. na lok nad Mostom.
V opisu teh slovesnosti, ki smo ga brali, umetniku namenjajo izredno hvalo. Na nesrečo za njegovo slavo pa ga delo ni preživelo: ob znamenitem potresu leta 1746 se je del loka podrl in kip je zgrmel na tla.
Tu želimo zapisati še nenavadno naključje. Skoraj hkrati, ko je vladarjeva podoba padla s podstavka, je v Limo prispela novica, da je Filip V. umrl zaradi nenadne usodne kapi, ki je, če se tako izrazimo, potres v človeškem telesu.
III Kako je kip povzročil kiparjevo smrt Avguštinski očetje so še nekaj časa po letu 1824 prirejali znamenito procesijo na veliki četrtek, ki se je končevala po polnoči, ob nemajhnem hrupu, vreščanju stark in izmuzljivih pobegih deklet. Procesijo je sestavljalo več kot dvajset nosilnic in na prvi je stala dovršena podoba Smrti s koso in vsem, kar sodi zraven, izvrstno delo umetnika Baltasarja Gavilána.
Na dan, ko je Gavilán dokončal okostnjaka, so v njegovo delavnico prišli redovniki in številne ugledne osebnosti dežele; odlično opravljeno delo je poželo navdušeno in soglasno odobravanje. Umetnik je dosegel nov triumf.
Baltasar se je že v času, ko je živel v zavetju samostana San Francisco, strastno predajal Bakhovemu kultu in pravijo, da je svoje najboljše kipe izklesal povsem pijan.
Nedavno sem prebral sijajen članek o Edgardu Poeju in Alfredu de Mussetu z naslovom Alkoholizem v književnosti. Baltasar bi lahko dal snov za drugo razpravo, ki bi jo naslovili Alkoholizem v likovni umetnosti.
Alkohol je našemu umetniku krepil duha in telo; bil je, če lahko tako rečemo, njegova nimfa Egerija. Zamisel in moč, čustvo in resnico — vse je Baltasar našel na dnu čaše.
Da bi proslavil uspešen konec dela, ki so mu ga naročili avguštinci, je Baltasar s prijatelji odšel v balinišče in se kraljevsko napil. Oprijemajoč se zidov se je ob desetih zvečer le vrnil v svojo delavnico, vzel kremen, kresilo in žvepleno trsko, prižgal lojeno svečo ter se oblečen vrgel na posteljo.
Opolnoči se je prebudil. Medla svetloba je metala nenavaden odsev na okostnjaka, postavljenega ob vznožje postelje. Zdelo se je, da je kosa Parke dvignjena nad Baltasarjem.
Prestrašen in pod poneumljajočim vplivom alkohola ni prepoznal dela svojih rok. Začel je grozljivo kričati in sosedje, ki so prihiteli, so po njegovih nepovezanih besedah razumeli, kakšna prividna groza ga je obsedla.
Veliki perujski kipar je umrl blazen istega dne, ko je dokončal okostnjaka, o čigar umetniški vrednosti še vedno z velikim spoštovanjem govorijo ljudje, ki so se v prvih letih neodvisnosti udeleževali procesije na veliki četrtek.
Izvirnik
AL POETA ESPAÑOL DON TOMÁS RODRÍGUEZ RUBÍ, AUTOR DE UN DRAMA QUE LLEVA EL MISMO TÍTULO DE ESTA TRADICIÓN
I
De cómo Mariquita Martínez no quiso que la llamasen Mariquita la pelona
Allá por los años de 1734 paseábase muy risueña por estas calles de Lima, Mariquita Martínez, muchacha como una perla, mejorando lo presente, lectora mía. Paréceme estar viendo, no porque yo la hubiese conocido, ¡qué diablos! (pues cuando ella comía pan de trigo, este servidor de ustedes no pasaba de la categoría de proyecto en la mente del Padre Eterno), sino por la pintura que de sus prendas y garabato hizo un coplero de aquel siglo, que por la pinta debió ser enamoradizo y andar bebiendo los vientos tras de ese pucherito de mixtura. Marujita era de esas limeñas que tienen más gracia andando que un obispo confirmado, y por las que dijo un poeta:
Parece en Lima más clara la luz, que cuando hizo Dios el sol que al mundo alumbrara, puso amoroso en la cara de cada limeña, dos.
En las noches de luna era cuando había que ver a Mariquita paseando, Puente arriba y Puente abajo, con albísimo traje de zaraza, pañuelo de tul blanco, zapatito de cuatro puntos y medio, dengue de resucitar difuntos, y la cabeza cubierta de jazmines. Los rayos de la luna prestaban a la belleza de la joven un no sé qué de fantástico; y los hombres, que nos pirramos siempre por esas fantasías de carne y hueso, la echaban una andanada de requiebros, a los que ella, por no quedarse con nada ajeno, contestaba con aquel oportuno donaire que hizo proverbiales la gracia y agudeza de la limeña.
Mariquita era de las que dicen: Yo no soy la salve para suspirar y gemir. ¡Vida alegre, y hacer sumas hasta que se rompa el lápiz o se gaste la pizarra!
En la época colonial casi no se podía transitar por el Puente en las noches de luna. Era ése el punto de cita para todos. Ambas aceras estaban ocupadas por los jóvenes elegantes, que a la vez que con el airecito del río hallaban refrigerio al calor canicular, deleitaban los ojos clavándolos en las limeñas que salían a aspirar la fresca brisa, embalsamando la atmósfera con el suave perfume de los jazmines que poblaban sus cabelleras.
La moda no era lucir constantemente aderezos de rica pedrería, sino flores; y tal moda no podía ser más barata para padres y maridos, que con medio real de plata salían de compromisos, y aun sacaban alma del purgatorio. Tenían, además, la ventaja de satisfacer curiosidades sobre el estado civil de las mujeres, pues las solteras acostumbraban ponerse las flores al lado izquierdo de la cabeza y las casadas al derecho.
Todas las tardes de verano cruzaban por las calles de Lima varios muchachos, y al pregón de ¡el jazminero!, salían las jóvenes a la ventana de reja, y compraban un par de hojas de plátano, sobre las que había una porción de jazmines, diamelas, aromas, suches, azahares, flores de chirimoya, y otras no menos perfumadas. Las limeñas de entonces buscaban sus adornos en la naturaleza, y no en el arte.
La antigua limeña no usaba elixires odontálgicos ni polvos para los dientes; y, sin embargo, era notable la regularidad y limpieza de éstos. Ignorábase aún que en la caverna de una muela se puede esconder una California de oro, y que con el marfil se fabricarían mandíbulas que nada tendrían que envidiar a las que Dios nos regalara. ¿Saben ustedes a quién debía la limeña la blancura de sus dientes? Al raicero. Como el jazminero, era éste otro industrioso ambulante que vendía ciertas raíces blandas y jugosas, que las jóvenes se entretenían en morder restregándolas sobre los dientes.
Parece broma; pero la industria decae. Ya no hay jazmineros ni raiceros, y es lástima; que a haberlos, les caería encima una contribución municipal que los partiera por el eje, en estos tiempos en que hasta los perros pagan su cuota por ejercer el derecho de ladrar. Y, con venia de ustedes, también se han eclipsado el pajuelero o vendedor de mechas azufradas, el puchero o vendedor de puntas de cigarros, el anticuchero y otros industriosos.
Digresiones a un lado, y volvamos a Mariquita.
La limeña de marras no conoció peluquero ni castañas sino uno que otro ricito volado en los días de repicar gordo, ni fierros calientes ni papillotas, ni usó jamás aceitillo, bálsamos, glicerina ni pomadas para el pelo. El agua de Dios y san se acabó, y las cabelleras eran de lo bueno, lo mejor.
Pero hoy dicen las niñas que el agua pudre la raíz del pelo, y no estoy de humor para armar gresca con ellas sosteniendo la contraria. También los borrachos dicen que prefieren el licor, porque el agua cría ranas y sabandijas.
Mariquita tenía su diablo en su mata de cabellos. Su orgullo era lucir dos lujosas trenzas que, como dijo Zorrilla pintando la hermosura de Eva,
la medían en pie la talla entera.
Una de esas noches de luna iba Mariquita por el Puente lanzando una mirada a éste, esgrimiendo una sonrisa a aquél, endilgando una pulla al de más allá, cuando de improviso un hombre la tomó por la cintura, sacó una afilada navaja, y ¡zis! ¡zas!, en menos de un periquete le rebanó una trenza.
Gritos y confusión. A Mariquita le acometió la pataleta, la gente echó a correr, hubo cierre de puertas, y a palacio llegó la noticia de que unos corsarios se habían venido a la chita callando por la boca del río y tomado la ciudad por la sorpresa.
En conclusión, la chica quedó mocha, y para no dar campo a que la llamasen Mariquita la pelona, se llamó a buen vivir, entró en un beaterio y no se volvió a hablar de ella.
II
De cómo la trenza de sus cabellos fué causa de que el Perú tuviera una gloria artística
El sujeto que, por berrinche, había trasquilado a Mariquita era un joven de veintiséis años, hijo de un español y de una india. Llamábase Baltasar Gavilán. Su padre le había dejado algunos cuartejos; pero el muchacho, encalabrinado con la susodicha hembra, se dió a gastar hasta que vió el fondo de la bolsa, que ciertamente no podía ser perdurable como las cinco monedas de Juan Espera-en-Dios, alias el Judío Errante.
Era padrino de Baltasar el guardián de San Francisco, fraile de muchas campanillas y circunstancias, quien, aunque profesaba al ahijado gran cariño, echó un sermón de tres horas al informarse del motivo que traía en cuitas al mancebo. El alcalde del crimen reclamó, en los primeros días, la persona del delincuente; pero fuese que Mariquita meditara que, aunque ahorcaran a su enemigo, no por eso había de recobrar la perdida trenza, o, lo más probable, que el influjo de su reverencia alcanzase a torcer las narices a la justicia, lo cierto es que la autoridad no hizo hincapié en el artículo de extradición.
Baltasar, para distraerse en su forzada vida monástica, empezó por labrar un trozo de madera y hacer de él los bustos de la Virgen, el niño Jesús, los tres Reyes Magos y, en fin, todos los accesorios del misterio de Belén. Aunque las figuras eran de pequeñas dimensiones, el conjunto quedó lucidísimo, y los visitantes del guardián propalaban que aquello era una maravilla artística. Alentado por los elogios, Gavilán se consagró a hacer imágenes de tamaño natural, no sólo en madera, sino en piedra de Huamanga, algunas de las cuales existen en diversas iglesias de Lima.
La obra más aplaudida de nuestro artista fué una Dolorosa, que no sabemos si se conserva aún en San Francisco. El virrey marqués de Villagarcía, noticioso del mérito del escultor, quiso personalmente convencerse, y una mañana se presentó en la celda convertida en taller. Su excelencia, declarando que los palaciegos se habían quedado cortos en el elogio, departió familiarmente con el artista; y éste, animado por la amabilidad del virrey, le dijo que ya le aburría la clausura, que harto purgada estaba su falta en tres años de vida conventual, y que anhelaba ancho campo de libertad. El marqués se rascó la punta de la oreja, y le contestó que la sociedad necesitaba un desagravio, y que pues en el Puente había dado el escándalo, era preciso que en el Puente se ostentase una obra cuyo mérito hiciese olvidar la falta del hombre para admirar el genio del artista. Y con esto, su excelencia giró sobre los talones y tomó el camino de la puerta.
Cinco meses después, en 1738, celebrábase en Lima, con solemne pompa y espléndidos festejos, la colocación sobre el arco del Puente de la estatua ecuestre de Felipe V.
En la descripción que de estas fiestas hemos leído, son grandes los encomios que se tributan al artista. Desgraciadamente para su gloria, no le sobrevivió su obra; pues en el famoso terremoto de 1746, al derrumbarse una parte del arco, vino al suelo la estatua.
Y aquí queremos consignar una coincidencia curiosa. Casi a la vez que caía de su pedestal el busto del monarca, recibióse en Lima la noticia de la muerte de Felipe V a consecuencia de una apoplejía fulminante, que es como quien dice un terremoto en el organismo.
III
De cómo una escultura dió la muerte al escultor
Los padres agustinianos sacaban, hasta poco después de 1824, la célebre procesión de Jueves Santo, que concluía, pasada la medianoche con no poco barullo, alharaca de viejas y escapatoria de muchachas. Más de veinte eran las andas que componían la procesión, y en la primera de ellas iba una perfecta imagen de la Muerte con su guadaña y demás menesteres, obra soberbia del artista Baltasar Gavilán.
El día en que Gavilán dió la última mano al esqueleto fueron a su taller los religiosos y muchos personajes del país, mereciendo entusiasta y unánime aprobación el buen desempeño del trabajo. El artista alcanzaba un nuevo triunfo.
Baltasar, desde los tiempos en que vivió asilado en San Francisco, se había entregado con pasión al culto de Baco, y es fama que labró sus mejores efigies en completo estado de embriaguez.
Hace poco leí un magnífico artículo sobre Edgardo Poe y Alfredo de Musset, titulado El alcoholismo en literatura. Baltasar puede dar tema para otro escrito que titularíamos El alcoholismo en las bellas artes.
El alcohol retemplaba el espíritu y el cuerpo de nuestro artista; era su ninfa Egeria, por decirlo así. Idea y fuerza, sentimiento y verdad, todo lo hallaba Baltasar en el fondo de una copa.
Para celebrar el buen término de la obra que le encomendaron los agustinos, fuése Baltasar con sus amigos a la casa de bochas y se tomó una turca soberana. Agarrándose de las paredes pudo, a las diez de la noche, volver a su taller, cogió pedernal, eslabón y pajuela, y encendiendo una vela de sebo se arrojó vestido sobre la cama.
A medianoche despertó. La mortecina luz despedía un extraño reflejo sobre el esqueleto colocado a los pies del lecho. La guadaña de la Parca parecía levantada sobre Baltasar.
Espantado, y bajo la influencia embrutecedora del alcohol, desconoció la obra de sus manos. Dió horribles gritos, y acudiendo los vecinos comprendieron, por la incoherencia de sus palabras, la alucinación de que era víctima.
El gran escultor peruano murió loco el mismo día en que terminó el esqueleto, de cuyo mérito artístico hablan aún con mucho aprecio las personas que, en los primeros años de la Independencia, asistieron a la procesión de Jueves Santo.