Prevod

Saj poznaš zgodbo o Holgerju Danskeju; ne bomo ti je pripovedovali, le vprašali te bomo, ali se iz nje spominjaš, da je »Holger Danske osvojil veliko Indijsko deželo na vzhodu vse do konca sveta, do drevesa, ki mu pravijo sončno drevo«, kakor piše Christen Pedersen; poznaš Christena Pedersena? Nič zato, če ga ne poznaš. Holger Danske je tam dal duhovniku Jonu oblast in dostojanstvo nad Indijsko deželo. Poznaš duhovnika Jona? Tudi če ga ne poznaš, ni nič hudega, saj ga v tej zgodbi sploh ne bo; tukaj boš slišal o sončnem drevesu v »Indijski deželi na vzhodu vse do konca sveta«, kakor so si to predstavljali takrat tisti, ki niso brali zemljepisa, kakršnega smo brali mi; pa tudi to ni pomembno!

Sončno drevo je bilo veličastno drevo, kakršnega mi nismo še nikoli videli in ga tudi ti nikoli ne boš; njegova krošnja se je raztezala več milj na vse strani, pravzaprav je bila cel gozd, vsaka najmanjša vejica je bila spet celo drevo: palma, bukev, pinija, platana, da, vse vrste dreves, ki rastejo po svetu, so tu poganjale kakor drobne vejice na velikih vejah, te pa so s svojimi zavoji in grčami ustvarjale nekakšne doline in griče, odete v žametno mehko zelenje, polno cvetja; vsaka veja je bila kakor prostran cvetoč travnik ali najlepši vrt; sonce je pošiljalo nanje svoje blagoslovljene žarke, saj je bilo to vendar sončno drevo, in ptice z vseh koncev sveta so se zbirale tu, ptice iz pragozdov daljne Amerike, iz rožnih vrtov Damaska, iz samotnih gozdov v osrčju Afrike, kjer si slon in lev domišljata, da sama kraljujeta; prihajale so polarne ptice, pa tudi štorklja in lastovka sta seveda prišli; vendar ptice niso bile edina živa bitja, ki so prihajala sem, jelen, veverica, antilopa in še sto drugih živali, hitrih in lepih, je bilo tu doma; krošnja drevesa je bila velik dišeč vrt in sredi nje, kjer so se največje veje raztezale kakor zeleni hribi, je stal kristalen grad z razgledom na vse dežele sveta; vsak stolp se je dvigal kakor lilija, po njenem steblu si se lahko povzpel, saj so bile v njem stopnice, tako si to že lahko predstavljaš, stopil si lahko na liste, ki so bili balkoni, čisto na vrhu, v samem cvetu, pa je bila prelepa, bleščeča okrogla dvorana, ki ni imela druge strehe kakor modro nebo s soncem ali zvezdami; prav tako čudovito, le na drugačen način, je bilo spodaj v prostranih grajskih dvoranah, v njihovih stenah se je zrcalil ves svet naokoli; videti je bilo vse, kar se je dogajalo, tako da ni bilo treba brati časopisov, pa saj jih tukaj tudi niso imeli. Vse se je kazalo v živih podobah, le čas si moral najti, da si si jih ogledal, ali pa voljo; kajti preveč je preveč, celo za najmodrejšega moža, in tu je živel najmodrejši mož. Njegovo ime je tako težko izgovoriti, da ga ne bi mogel, pa ga zato kar pustimo. Vedel je vse, kar človek more vedeti in kar bo še kdaj vedel na tej zemlji; poznal je vsak izum, ki je že nastal ali bo šele nastal, več pa ne, saj ima vse svoje meje. Modri kralj Salomon je bil le pol toliko moder, pa je bil vendar zelo moder; vladal je naravnim silam in mogočnim duhovom, da, celo smrt mu je morala vsako jutro prinesti sporočilo in seznam vseh, ki naj bi tisti dan umrli, vendar je moral umreti tudi kralj Salomon sam, in prav ta misel je pogosto nenavadno živo prežemala učenjaka, mogočnega gospodarja gradu v sončnem drevesu. Tudi on, čeprav je s svojo modrostjo tako visoko presegal druge ljudi, bo nekoč moral umreti, to je vedel, njegovi otroci bodo morali umreti; kakor gozdno listje bodo propadli in se spremenili v prah. Videl je človeški rod, kako ga odnaša kakor listje na drevesu, in kako prihajajo na njegovo mesto novi ljudje, toda listi, ki so odpadli, niso nikoli več pognali, spremenili so se v prah, v druge dele rastlin. Kaj se je zgodilo z ljudmi, ko je prišel angel smrti? Kaj je pomenilo umreti? Telo je razpadlo, duša pa — da, kaj je bila duša? Kaj je postalo z njo? Kam je šla? »V večno življenje,« je tolažila vera; toda kakšen je bil prehod? Kje je človek živel in kako? »V nebesih tam zgoraj!« so govorili pobožni, »tja gor gremo!« — »Tja gor!« je ponovil modrec in se zazrl proti soncu in zvezdam. »Tja gor!« In z okrogle zemeljske oble je videl, da sta zgoraj in spodaj eno in isto, odvisno od tega, kje na lebdeči obli človek stoji; če pa se je povzpel tako visoko, kakor segajo vrhovi najvišjih zemeljskih gora, se je zrak, ki mu spodaj pravimo jasen in prosojen, »čisto nebo«, spremenil v črno temo, razpeto kakor tkanina, sonce je bilo videti žareče, a brez žarkov, naša zemlja pa je ležala ovita v oranžno meglo. Omejen je bil pogled telesnega očesa, zastrt pa tudi pogled duše; kako skromno je bilo naše znanje, celo najmodrejši je vedel tako malo o tem, kar je za nas najpomembnejše.

V skrivni grajski sobani je ležal največji zaklad na zemlji: »Knjiga resnice«. Bral jo je list za listom. To je bila knjiga, v kateri lahko bere vsak človek, vendar le po delčkih; pred marsikaterimi očmi pisava trepeta, tako da ne morejo razbrati besed; na posameznih straneh pisava pogosto tako obledi, tako izgine, da je videti le prazen list; čim modrejši je človek, tem več lahko prebere, najmodrejši pa prebere največ; znal je tudi zbrati svetlobo zvezd, sončno svetlobo, svetlobo skritih sil in svetlobo duha, in v tem okrepljenem siju se mu je na straneh razkrilo še več pisave, toda v poglavju z naslovom »Življenje po smrti« ni bilo videti niti najmanjše črtice. To ga je žalostilo; mar mu ne bo dano na tej zemlji najti luči, ob kateri bi se mu razodelo, kaj je tukaj zapisano v Knjigi resnice?

Kakor modri kralj Salomon je razumel govorico živali, poslušal je njihovo petje in govorjenje, vendar mu to ni prineslo odgovora; odkrival je moči rastlin in kovin, moči, ki so mogle pregnati bolezen, odložiti smrt, ne pa je uničiti. V vsem ustvarjenem, kar mu je bilo dosegljivo, je iskal luč, ki bi mu lahko osvetlila gotovost večnega življenja, toda ni je našel, Knjiga resnice je ležala pred njim, kakor da bi bile njene strani nepopisane. Krščanstvo mu je v Svetem pismu kazalo tolažilne besede o večnem življenju, toda on jih je hotel prebrati v svoji knjigi, v njej pa ni videl ničesar.

Imel je pet otrok, štiri sinove, poučene tako, kakor lahko svoje otroke pouči najmodrejši oče, in eno hčer, lepo, blago in bistro, vendar slepo, čeprav se ni zdelo, da bi zaradi tega kaj pogrešala; oče in bratje so bili njene oči, njena srčna rahločutnost pa ji je dajala jasnost videnega.

Sinovi se niso nikoli oddaljili od grajskih dvoran dlje, kot so segale drevesne veje, sestra pa še manj; bili so srečni otroci v domu svojega otroštva, v deželi otroštva, v prelepem, dišečem sončnem drevesu. Kakor vsi otroci so zelo radi poslušali pripovedi in oče jim je pripovedoval marsikaj, česar drugi otroci ne bi razumeli, toda ti so bili tudi tako modri kakor pri nas večina starih ljudi; razlagal jim je, kar so videli v živih podobah na grajskih stenah, človeška opravila in potek dogodkov v vseh deželah sveta, in sinovi so si pogosto želeli, da bi bili tudi sami tam zunaj in sodelovali pri vseh teh velikih dejanjih; oče jim je tedaj povedal, da je v svetu težko in grenko in da svet ni povsem takšen, kakršnega vidijo iz svojega lepega otroškega sveta. Govoril jim je o lepem, resničnem in dobrem, povedal jim je, da te tri stvari držijo svet skupaj in da se pod pritiskom, ki ga trpijo, spreminjajo v drag kamen, čistejši od najčistejšega diamanta; njegov sijaj je bil dragocen Bogu, prekašal je vse drugo in prav to je bil tisti kamen, ki mu pravijo »kamen modrih«. Povedal jim je, da kakor skozi stvarstvo pridemo do gotovosti o Bogu, tako skozi ljudi same pridemo do gotovosti, da tak drag kamen obstaja; več jim o njem ni mogel povedati, več tudi ni vedel. Drugi otroci bi to pripoved težko razumeli, ti pa so jo razumeli, in sčasoma jo bodo gotovo tudi drugi.

Spraševali so očeta o lepem, resničnem in dobrem, in razlagal jim je, veliko jim je povedal, tudi to, da je Bog, ko je ustvaril človeka iz prsti, svojemu bitju dal pet poljubov, ognjenih poljubov, srčnih poljubov, prisrčnih poljubov našega Gospoda, in to je tisto, čemur zdaj pravimo pet čutov; z njimi lepo, resnično in dobro vidimo, zaznavamo in razumemo, z njimi to cenimo, varujemo in podpiramo; pet čutnih zmožnosti nam je danih za notranji in zunanji svet, za korenine in krošnjo, za telo in dušo.

Otroci so o tem veliko premišljevali, noč in dan jim je bilo v mislih; tedaj je najstarejši brat sanjal prelepe sanje, in nenavadno, tudi drugi brat jih je sanjal, pa tretji in četrti, vsak je sanjal povsem isto; sanjal je, da je odšel v svet in našel kamen modrih; kakor svetel plamen mu je žarel na čelu, ko je v jutranji zarji na konju, hitrem kakor puščica, jezdil čez žametno zelene trate domačega vrta nazaj v očetov grad, in dragulj je po straneh knjige razlival tako nebeško svetlobo in sijaj, da je postalo vidno, kar je bilo zapisano o življenju onkraj groba. Sestra ni sanjala, da bi odšla v širni svet, na to še pomislila ni, njen svet je bil očetov dom.

»Odjezdil bom v širni svet!« je rekel najstarejši; »saj moram vendar izkusiti življenje v njem in se pomešati med ljudi; samo dobro in resnično hočem, z njima bom varoval lepo. Marsikaj bo drugače, ko pridem zraven!« Da, razmišljal je drzno in velikopotezno, kakor vsi mi doma v zapečku, preden odidemo v svet in izkusimo dež in viharje in trnovo grmovje.

Vseh pet čutov, za notranji in zunanji svet, je bilo pri njem, kakor pri drugih bratih, izredno razvitih, vendar je imel vsak izmed njih en čut, ki je po moči in razvitosti presegal vse druge; pri najstarejšem je bil to vid, ki naj bi mu bil še posebno v pomoč. Imel je oči za vse čase, je govoril, oči za vsa ljudstva, oči, ki so lahko gledale naravnost v zemljo, kjer so ležali zakladi, in naravnost v človeške prsi, kakor da bi bila pred njimi le steklena šipa — to se pravi, videl je več, kakor lahko mi vidimo na licu, ki zardeva in bledi, ali v očesu, ki joka ali se smeje. Jelen in antilopa sta ga pospremila do meje na zahodu, tam pa so prileteli divji labodi in odleteli proti severozahodu; sledil jim je in kmalu je bil daleč v širnem svetu, daleč od očetove dežele, ki se je raztezala »na vzhodu vse do konca sveta«.

No, kako je razprl oči! Toliko je bilo videti, in vedno je nekaj drugega videti kraj in stvar sama kakor pa njuno podobo, naj bo še tako dobra, podobe doma v očetovem gradu pa so bile izredno dobre. V prvem trenutku bi mu od začudenja nad vso navlako in vsem pustnim okrasjem, ki so ga razstavljali kot lepo, skoraj obe očesi padli iz jamic; vendar ju ni izgubil, namenil ju je nečemu drugemu.

Temeljito in pošteno se je hotel lotiti spoznavanja lepega, resničnega in dobrega, toda kako je bilo s tem? Videl je, da je šopek, ki bi ga moralo dobiti lepo, največkrat dobilo grdo, dobro je pogosto ostalo neopaženo, povprečnost pa so trepljali, namesto da bi jo oklofutali. Ljudje so gledali na ime in ne na zasluge, na obleko in ne na človeka, na službo in ne na poklicanost. Tako pač je bilo.

»Da, očitno se bom moral pošteno lotiti dela!« je pomislil in se ga lotil; toda medtem ko je iskal resnično, je prišel hudič, ki je oče laži in laž sama; najraje bi vidcu takoj izbil obe očesi, vendar bi bilo to pregrobo; hudič se stvari loteva bolj prefinjeno, pustil mu je iskati resnično in gledati tako njega kakor dobro, toda medtem ko je gledal, mu je hudič pihnil iver v oko, v obe očesi, eno iver za drugo, in to ni dobro za vid, niti za najboljšega; nato je hudič iver napihnil, da je postala bruno, in z očmi je bilo konec; videc je stal kakor slepec sredi širnega sveta, svetu pa ni zaupal; opustil je dobro mnenje o njem in o sebi, in ko človek obupa tako nad svetom kakor nad samim seboj, da, tedaj je z njim konec.

»Konec!« so peli divji labodi, ki so leteli čez morje proti vzhodu; »konec!« so pele lastovke, ki so letele proti vzhodu k sončnemu drevesu, in to niso bile dobre novice za domače.

»Vidcu se je očitno slabo godilo!« je rekel drugi brat, »morda pa bo poslušalcu šlo bolje!« Predvsem sluh je bil čut, ki ga je izostril; slišal je lahko travo rasti, tako daleč je prišel.

Prisrčno se je poslovil in odjezdil, obdarjen z dobrimi sposobnostmi in dobrimi nameni. Lastovke so spremljale njega, on pa je sledil labodom in tako je bil kmalu daleč od doma v širnem svetu.

Tudi dobrega je lahko preveč, to je moral spoznati; njegov sluh je bil preoster, slišal je res travo rasti, toda zato je slišal tudi utrip vsakega človeškega srca v veselju in bolečini; zdelo se mu je, kakor da je ves svet velika urarska delavnica, v kateri vse ure tiktakajo »tik, tik!« in vse stolpne ure bijejo »bim! bam!« Ne, tega ni bilo mogoče prenašati! Vendar je vztrajal z napetimi ušesi, dokler je mogel; nazadnje pa je bilo vsega tega hrupa in vpitja preveč za enega samega človeka; prišli so šestdesetletni ulični paglavci, saj leta pri tem niso odločilna; kričali so na vse grlo, temu bi se človek še lahko smejal, toda potem so prišle opravljive govorice, sikale so skozi vse hiše, uličice in ulice in naravnost po deželnih cestah; laž je bila glasna in se je delala gosposko, norčev kraguljček je cingljal in trdil, da je cerkveni zvon; to je bilo za poslušalca preveč, vtaknil je prsta v obe ušesi — pa je še vedno slišal lažno petje in zlobne glasove, čenče in blebetanje, trdovratne trditve, ki niso bile vredne niti kislega slanika, so plapolale na jezikih, da je kar pokalo in prasketalo v imenitni družbi. Glasovi in glasovne napake, bobnenje in ropot, zunaj in znotraj, Bog pomagaj! Tega ni bilo mogoče zdržati, bilo je prehudo! Prsta je potiskal globlje v obe ušesi, vse globlje, dokler mu nista počila bobniča; zdaj ni slišal ničesar, niti lepega, resničnega in dobrega, sluh pa bi moral biti most do njegovih misli; postal je molčeč in nezaupljiv, nikomur ni verjel, nazadnje niti samemu sebi ne, in to je velika nesreča; ne bo našel in domov prinesel mogočnega dragulja, in obupal je nad tem, pa tudi nad seboj, kar je bilo najhujše. Ptice, ki so letele proti vzhodu, so nosile novico o tem, dokler ni dosegla očetovega gradu v sončnem drevesu; pisma ni bilo, saj tudi pošte ni bilo.

»Zdaj bom poskusil jaz!« je rekel tretji, »imam izostren nos!« To sicer ni bilo posebno izbrano povedano, toda tako je govoril in sprejeti ga moramo takšnega, kakršen je bil; bil je dobre volje in bil je pesnik, pravi pesnik, znal je izpeti, česar ni znal izreči; marsikaj mu je prišlo na misel veliko prej kakor drugim. »Zavoham nevarnost!« je rekel in res je bil pri njem voh močno razvit; namenil mu je veliko področje v kraljestvu lepega; »nekdo ima rad vonj po jabolkih, drugi vonj po hlevu!« je govoril, »vsaka dišavna pokrajina v kraljestvu lepega ima svoje občinstvo. Nekateri se počutijo doma v gostilniškem zraku ob kadečem se stenju lojene sveče, kjer se smrad žganja meša s slabim tobačnim dimom, drugi raje sedijo v omamnem vonju jasmina ali se natirajo z močnim nageljnovim oljem, tega človek res zazna. Nekateri iščejo svežo morsko sapo, krepak veter ali pa se povzpnejo na visok gorski vrh in gledajo čez vrveče drobno življenje!« Da, tako je govoril; zdelo se je, kakor da je že bil v svetu, živel z ljudmi in jih poznal, toda to modrost je nosil v sebi, to je bil pesnik v njem, dar, ki mu ga je naš Gospod položil v zibko.

Zdaj se je poslovil od očetovega doma v sončnem drevesu, šel je skozi domačo lepoto, zunaj pa je zajahal noja, ki teče hitreje od konja, in ko je pozneje zagledal divje labode, se je zavihtel na hrbet najmočnejšega; zelo rad je imel spremembe in tako je odletel čez morje v tuje dežele z velikimi gozdovi, globokimi jezeri, mogočnimi gorami in ponosnimi mesti; kamor koli je prišel, je bilo, kakor da bi pokrajino obsijalo sonce; vsaka cvetlica in vsak grm sta močneje zadišala ob občutku, da je blizu prijatelj, zaščitnik, ki ju ceni in razume; da, celo zatrta živa meja iz vrtnic je dvignila veje, razprla liste in pognala najlepšo vrtnico; vsak jo je lahko videl, celo črni, mokri gozdni polž je opazil njeno lepoto.

»Na cvet bom odtisnil svoje znamenje!« je rekel polž, »zdaj sem ga popljuval, drugega ne morem storiti!« »Tako se očitno godi lepemu na svetu!« je rekel pesnik in o tem zapel pesem, zapel jo je po svoje, vendar je nihče ni poslušal; zato je bobnarju dal dva šilinga in pavje pero, ta pa je pesem priredil za boben in jo razbobnal po mestu, po vseh ulicah in uličicah; tedaj so jo ljudje slišali in rekli, da jo razumejo, tako globoka je bila! In zdaj je pesnik lahko pel še druge pesmi, pel je o lepem, resničnem in dobrem, poslušali so ga v gostilni, kjer se je kadila lojena sveča, poslušali so ga na svežem travniku detelje, v gozdu in na odprtem morju; kazalo je, da bo imel ta brat več sreče kakor prva dva; toda hudiču to ni bilo všeč in takoj je prišel s kraljevskim kadilom in cerkvenim kadilom in vsemi kadili časti, kar jih je mogoče najti in jih hudič zna destilirati; z najmočnejšimi kadili, ki zadušijo vsa druga in lahko zmedejo celo angela, kaj šele ubogega pesnika; vrag dobro ve, kako ravnati s takimi ljudmi! Pesnika je omamil s kadilom, da se je povsem izgubil v njem in pozabil svoje poslanstvo, očetov dom — vse, celo samega sebe; ves se je razblinil v dimu in kadilu.

Ko so ptički to slišali, so vsi žalovali in tri dni niso peli. Črni gozdni polž je postal še bolj črn, ne od žalosti, temveč od zavisti. »Jaz sem tisti,« je rekel, »ki bi si zaslužil kadilo, saj sem mu jaz dal zamisel za njegovo najslavnejšo pesem, tisto za boben, o tem, kako gre svet! Jaz sem popljuval vrtnico, za to lahko priskrbim priče!«

Toda domov v Indijsko deželo ni prišla nobena novica o tem; saj so vsi ptički žalovali in tri dni molčali, ko pa je čas žalovanja minil, da, tedaj je bila žalost tako velika, da so že pozabili, za kom so žalovali. Tako gre to!

»Zdaj moram očitno jaz v svet! In izginiti kakor drugi!« je rekel četrti brat. Bil je prav tako dobre volje kakor prejšnji, vendar ni bil pesnik, zato je imel še toliko več razlogov za dobro voljo; onadva sta prinašala veselje v grad; zdaj je odhajalo še zadnje veselje. Ljudje so vid in sluh vedno imeli za najpomembnejši čutni zmožnosti, predvsem zanju so si želeli, da bi bila močna in izostrena, druge tri čute pa so imeli za manj pomembne, toda ta sin nikakor ni bil takega mnenja; predvsem okus je razvil, in to v vseh pomenih te besede, okus pa ima veliko moč in mogočno oblast. Vlada tako temu, kar gre skozi usta, kakor temu, kar gre skozi duha, zato je pokušal vse, kar je bilo v ponvi in loncu, v steklenici in posodi; to je bil grobi del njegove službe, je govoril; vsak človek je bil zanj ponev, v kateri je nekaj vrelo, vsaka dežela velikanska kuhinja, v duhovnem smislu, to pa je bil prefinjeni del, in zdaj je hotel oditi in preizkusiti tega.

»Morda bom imel več sreče kakor moji bratje!« je rekel. »Odpravil se bom! Toda kakšno prevozno sredstvo naj izberem? So zračni baloni že izumljeni?« je vprašal očeta, ki je vendar poznal vse izume, ki so že nastali ali bodo še nastali. Toda zračni baloni še niso bili izumljeni, prav tako ne parniki in železnice. »No, potem bom pa vzel zračni balon!« je rekel, »moj oče ve, kako ga je treba izdelati in krmariti, tega se bom naučil! Nihče ne pozna tega izuma, zato bodo mislili, da je prikazen na nebu; ko bom balon nehal uporabljati, ga bom sežgal, zato mi moraš dati s seboj nekaj primerkov tistega prihodnjega izuma, ki mu pravijo kemične žveplenke!«

Vse to je dobil in odletel, ptice pa so ga spremljale dlje kakor druge brate; rade bi videle, kako se bo obnesel ta polet, in vedno nove so se jim pridruževale, saj so bile radovedne, mislile so, da leti nova ptica; da, zares je dobil spremstvo! Zrak je počrnel od ptic, prihajale so kakor velik oblak, kakor roj kobilic nad egiptovsko deželo, in tako je bil v širnem svetu.

»V vzhodnem vetru sem imel dobrega prijatelja in pomočnika,« je rekel. »V vzhodnem in južnem vetru, hočeš reči!« sta rekla vetrova, »dva sva se izmenjavala, sicer ne bi prišel na severozahod!«

Toda ni slišal, kaj sta rekla vetrova, pa to niti ni pomembno. Tudi ptice ga zdaj niso več spremljale; ko jih je bilo največ, sta se dve naveličali poti. Iz vsega skupaj so delali preveliko reč, sta rekli. Prevzeten je postal, »saj sploh ni vredno leteti za tem, nič ni! Dolgočasno je!« In tako sta ostali zadaj, vse so ostale zadaj; vse skupaj vendar ni bilo nič.

Balon se je spustil nad eno največjih mest, in tam se je zračni popotnik usedel na najvišjo točko, to je bil vrh cerkvenega zvonika. Balon se je spet dvignil v zrak, česar ne bi smel; kam je odletel, bi bilo težko reči, vendar ni pomembno, saj še ni bil izumljen.

Zdaj je sedel čisto na vrhu cerkvenega zvonika, ptice niso priletele k njemu, naveličale so se ga in on se je naveličal njih. Iz vseh mestnih dimnikov se je kadilo in dišalo.

»To so oltarji, postavljeni tebi v čast!« je rekel veter; hotel mu je povedati kaj prijetnega. Pogumno je sedel tam in gledal ljudi spodaj na ulicah: eden je bil ponosen na svojo mošnjo, drugi na ključ za hrbtom, čeprav ni imel ničesar, kar bi z njim odklenil; eden je bil ponosen na svojo obleko, ki so jo napadali molji, drugi na svoje telo, ki ga bodo napadli črvi.

»Ničevost! — Da, očitno bom moral kmalu dol, premešati lonec in pokušati!« je rekel; »vendar bom še malo posedel tukaj, veter me tako prijetno žgečka po hrbtu, to je velik užitek. Tu bom ostal, dokler bo pihal ta veter. Malo miru si želim; zjutraj je dobro dolgo poležati, kadar imaš veliko dela, pravi lenuh; toda lenoba je korenina vsega zla, zla pa v naši družini ni, to pravim jaz in to pravi vsak sin na ulici! Tu bom ostal, dokler bo pihal ta veter, to mi je po okusu!«

In ostal je tam, toda sedel je na vetrnem petelinu vrh zvonika, ta pa se je z njim obračal in obračal, tako da je mislil, da ves čas piha isti veter; ostal je tam in tako je lahko dolgo sedel in užival.

Toda v Indijski deželi, v gradu na sončnem drevesu, je postalo prazno in tiho, ko so bratje tako drug za drugim odšli. »Ne godi se jim dobro!« je rekel oče; »nikoli ne bodo prinesli domov žarečega dragulja, zame ga ni, izginili so, mrtvi so —!« In sklonil se je nad Knjigo resnice, strmel v stran, na kateri naj bi bral o življenju po smrti, toda zanj tam ni bilo ničesar, kar bi lahko videl in spoznal.

Slepa hči mu je bila v tolažbo in veselje; s tako globoko ljubeznijo se je oklepala očeta; za njegovo veselje in srečo si je želela, da bi se dragoceni dragulj našel in prišel domov. Z žalostjo in hrepenenjem je mislila na brate, kje so? Kje živijo? Tako srčno si je želela, da bi lahko sanjala o njih, toda nenavadno, niti v sanjah ni mogla biti skupaj z njimi. Nazadnje je neke noči sanjala, da do nje prihajajo njihovi glasovi, klicali so jo, vpili so iz širnega sveta, in morala je tja ven, daleč, daleč proč, pa vendar se ji je zdelo, da je še vedno v očetovem domu; bratov ni srečala, toda v roki je začutila nekaj, kar je žgalo kakor ogenj, vendar je ni bolelo; držala je žareči dragulj in ga prinesla očetu. Ko se je prebudila, je v prvem trenutku mislila, da ga še vedno drži; v roki pa je stiskala preslico. Dolge noči je neutrudno predla, na vretenu je imela nit, tanjšo od pajčevine; človeške oči posamezne niti niso mogle razločiti; omočila jo je s svojimi solzami in bila je močna kakor sidrna vrv. Vstala je, odločila se je, sanje se morajo uresničiti. Bila je noč, oče je spal, poljubila mu je roko, nato pa vzela vreteno in konec niti privezala na očetovo hišo, sicer ona, slepa, nikoli ne bi mogla najti poti domov; imela je nit, ki se je je lahko držala, njej je zaupala, ne sebi ne drugim. S sončnega drevesa je utrgala štiri liste, prepustila jih bo vetru in vremenu, da jih poneseta bratom kot pismo in pozdrav, če jih ne bi srečala tam zunaj v širnem svetu. Kako neki se ji bo godilo tam, ubogemu slepemu otroku; vendar se je lahko držala nevidne niti; pred vsemi drugimi je imela eno zmožnost: srčno rahločutnost, in zaradi nje je bilo, kakor da ima oči prav na konicah prstov in ušesa globoko v srcu.

In tako je odšla v nemirni, bučeči, čudni svet, in kamor je prišla, se je nebo razjasnilo v soncu; čutila je toploto žarka, mavrica se je iz črnega oblaka razpela čez modrino neba. Slišala je ptičje petje, zaznavala vonj pomarančnih in jablanovih vrtov, tako močan, da se ji je zdelo, kakor da ga lahko okuša. Do nje so prihajali mehki toni in čudovito petje, pa tudi tuljenje in kriki; misli in sodbe so zvenele v nenavadnem nasprotju. V najgloblje kotičke njenega srca so segali odmevi človeških src in misli; v zboru je bučalo:

»Naše zemeljsko življenje je le dež in vihar, noč, v kateri jočemo!« A slišala se je tudi pesem: »Naše zemeljsko življenje je rožni grm, poln sonca in radosti.«

In kadar je zagrenjeno zazvenelo: »Vsak misli le nase, to je resnica, ki jo poznamo,« se je v odgovor oglasilo: »Skozi zemeljsko življenje teče reka ljubezni!«

Slišala je sicer besede: »Vse tukaj je neznatno, vsaka stvar ima svojo temno plat!« A zaznala je tudi: »Toliko velikega in dobrega se zgodi, za kar svet komaj kdaj izve!«

In ko je vse naokrog v bučečem zboru odmevala pesem: »Iz vsega se norčuj, vsemu se smej, pridruži se pasjemu laježu!« je v srcu slepe deklice zazvenelo: »Ostani zvesta sebi, trdno se drži Boga, zgodi se njegova volja, amen!«

In kjerkoli je stopila med može in žene, med stare in mlade, se je v dušah zasvetilo spoznanje resničnega, dobrega in lepega; povsod, kamor je prišla, v umetnikovo delavnico, v razkošen, prazničen salon ali v tovarno med vrteča se kolesa, je bilo, kakor da je posijal sončni žarek, zazvenela struna, zadišala cvetlica in je osvežujoča kaplja rose padla na veneči list.

Toda Hudič se s tem ni mogel sprijazniti; premore namreč več pameti kot deset tisoč mož skupaj, in tako se je domislil, kako si bo pomagal. Šel je v močvirje, nabral mehurčke iz gnile vode in pustil, da je čeznje zadonel sedmerni odmev lažnivih besed, saj jim je to dalo večjo moč; v prah je strl plačane hvalnice in lažnive pogrebne pridige, kolikor jih je le mogel najti, jih skuhal v solzah, ki jih je pretočila zavist, po vrhu potresel ličilo, postrgano z bledikavega lica neke gospodične, in iz vsega tega ustvaril deklico, po postavi in gibih enako slepi deklici, ki je povsod prinašala blagoslov in so ji ljudje pravili »blagi angel srčne iskrenosti«. Tako je Hudič pognal svojo igro. Svet ni vedel, katera od njiju je prava, in kako naj bi to tudi vedel!

»Ostani zvesta sebi, trdno se drži Boga, zgodi se njegova volja, amen!« je s popolnim zaupanjem pela slepa deklica. Štiri zelene liste s sončnega drevesa je izročila vetru in vremenu, da jih poneseta kot pismo in pozdrav njenim bratom, in bila je prepričana, da se bo to izpolnilo; da, izpolnilo se bo tudi to, da bodo našli dragulj, ki s svojim sijajem prekaša vse zemeljsko razkošje; s čela človeštva bo svetil v očetovo hišo.

»V hišo mojega očeta!« je ponovila. »Da, na zemlji je nahajališče dragulja, in jaz prinašam več kakor le gotovost, da obstaja; čutim njegov žar, tukaj, v moji stisnjeni dlani, raste in raste! Vsako drobno zrno resnice, še tako neznatno, ki ga je prinašal in nosil ostri veter, sem prestregla in shranila; pustila sem, da ga prepoji vonj vsega lepega, in na svetu je tega toliko, celo za slepega človeka; vzela sem zven človeškega srca, kadar bije v dobroti, in ga položila vanj; vse, kar prinašam, so le prašna zrnca, a vendar je to prah iskanega dragulja v bogatem obilju, polno dlan ga imam!« In iztegnila jo je proti — očetu. Bila je doma; na krilih misli je prispela tja, saj ni izpustila nevidne niti, ki jo je vezala na očetovo hišo.

Zle sile so z orkanskim hrumenjem planile čez sončno drevo in s sunkom vetra skozi odprta vrata vdrle v skrivno kamrico. »Veter ga bo raznesel!« je zavpil oče in zgrabil njeno roko, ki jo je odprla.

»Ne!« je vzkliknila v trdni gotovosti. »Ne more ga raznesti! Čutim, kako mi žarek greje dušo!« In oče je zagledal svetleč plamen, ko se je lesketajoči se prah usul iz njene dlani čez beli list knjige, ki naj bi razodela gotovost večnega življenja; v slepečem sijaju se je pokazal napis, ena sama vidna beseda, le ta beseda:

Vera In pri njiju so bili spet vsi štirje bratje; ko jim je zeleni list padel na prsi, jih je prevzelo hrepenenje po domu in jih pripeljalo nazaj; prišli so in za njimi ptice selivke, jelen, antilopa in vse gozdne živali; tudi one so hotele biti deležne veselja, in zakaj ga živali ne bi bile deležne, če so ga lahko?

In kakor smo pogosto videli, kadar sončni žarek skozi luknjo v vratih posije v prašno sobo, da se v njem vrtinči bleščeč steber prahu, tako, vendar ne tako okorno in skromno — celo mavrica je težka in njene barve preslabotne v primerjavi s prizorom, ki se je pokazal tukaj — se je z lista knjige, iz svetleče besede vera, dvigalo vsako zrno resnice s sijajem lepega in z zvenom dobrega, žareč močneje kakor ognjeni steber v noči, ko so Mojzes in Izraelci potovali v kanaansko deželo; od besede vera je vodil most upanja k vseobsegajoči ljubezni v neskončnosti.