Prevod

Pripovedujejo tudi, o srečni kralj, da je v davnih časih živel trgovec po imenu Abd ar Rahman, ki mu je Bog naklonil hčer in sina. Hčer je zaradi njene izjemne lepote poimenoval Kaukab as Sabah, Jutranja zvezda, sina pa zaradi njegove lepote Kamar az Zaman, Luna časa. Ko je videl, s kakšno lepoto, milino, sijajem in skladnostjo ju je obdaril Bog, se je zbal zanju zaradi pogledov opazovalcev, jezikov zavistnežev, spletk prekanjencev in zvijač razuzdancev. Zato ju je za štirinajst let skril pred ljudmi v palačo, kjer ju ni videl nihče razen njunih staršev in sužnje, ki jima je stregla. Njun oče je znal recitirati Koran, kakor ga je razodel Bog, in prav tako ga je znala recitirati njuna mati. Tako je mati poučevala hčer, oče pa sina, dokler se nista naučila Korana na pamet. Od staršev sta se naučila tudi pisanja, računanja, raznih znanj in lepega vedenja, zato nista potrebovala učitelja. Ko je sin dorasel v moža, je trgovcu žena rekla: »Do kdaj boš svojega sina Kamarja az Zamana skrival pred očmi ljudi? Je mar deklica ali fant?« Odgovoril ji je: »Fant.« Rekla je: »Če je fant, zakaj ga ne vzameš s seboj na trg in ga ne posadiš v prodajalnico, da bo spoznal ljudi in bodo ljudje spoznali njega? Tako bodo vsi vedeli, da je tvoj sin, ti pa ga boš naučil kupovanja in prodajanja. Če bi se ti kaj zgodilo, bodo že vedeli, da je tvoj otrok, in bo lahko prevzel tvojo zapuščino. Če pa umreš, ko je še vse tako kakor zdaj, in ljudem reče: ‘Jaz sem sin trgovca Abd ar Rahmana,’ mu ne bodo verjeli, temveč bodo rekli: ‘Nikoli te nismo videli in ne vemo, da bi imel sina.’ Oblastniki bodo pobrali tvoje premoženje in tvoj sin bo ostal brez vsega. Tudi hčer bi rada pokazala ljudem, da bi jo morda zasnubil kdo, ki je je vreden, in bi jo omožila ter se veselila njene sreče.« Odgovoril ji je: »Bojim se zanju zaradi pogledov ljudi.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto štiriinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec, ko mu je žena povedala te besede, odgovoril: »Bojim se zanju zaradi pogledov ljudi, kajti ljubim ju, kdor pa ljubi, je silno ljubosumen. Lepo je povedal tisti, ki je zložil te verze:

Ljubosumen sem nate pred svojim pogledom, pred seboj, pred teboj, pred krajem in časom. Ko bi te za vedno shranil v svoje oči, se bližine s teboj nikdar ne bi naveličal. In ko bi se mi vsak dan predajal vse do sodnega dne, mi tudi to ne bi bilo dovolj.« Žena mu je rekla: »Zaupaj Bogu. Kogar Bog varuje, se mu ni treba ničesar bati. Še danes ga vzemi s seboj v prodajalnico.« Nato ga je oblekla v najrazkošnejšo opravo, tako da je postal skušnjava za vse, ki so ga gledali, in bolečina v srcih zaljubljencev. Oče ga je vzel s seboj in ga odpeljal na trg. Vsakdo, ki ga je zagledal, je bil očaran, pristopil je k njemu, mu poljubil roko in ga pozdravil. Oče pa je zmerjal ljudi, ker so hodili za njima, da bi si ga ogledovali. Nekateri so govorili: »Sonce je vzšlo na tistem kraju in razsvetlilo trg.« Drugi: »Tam je vzšla polna luna.« Spet drugi: »Praznični mlaj se je prikazal Božjim služabnikom.« S temi besedami so merili na mladeniča in mu izrekali blagoslove. Očeta je bilo zaradi njihovega govorjenja sram, a nikomur ni mogel preprečiti, da bi govoril. Zato je zmerjal fantovo mater in jo preklinjal, saj je bila ona kriva, da je odšel iz hiše. Ko se je ozrl, je videl, da se ljudje gnetejo okoli sina, pred njim in za njim. Hodil je naprej, dokler ni prišel do prodajalnice, jo odprl, sedel in posadil sina predse. Pogledal je proti ljudem in videl, da so zaprli vso pot. Vsak mimoidoči, naj je prihajal ali odhajal, se je ustavil pred prodajalnico, strmel v ta prelepi obraz in se ni mogel odtrgati od njega. Ženske in moški so bili enotni v svojem občudovanju, kakor bi ponavljali pesnikove besede:

Lepoto si ustvaril nam v skušnjavo in nam dejal: »Služabniki moji, bojte se me!« Toda ti si lep in ljubiš lepoto; kako naj se torej tvoji služabniki ne zaljubljajo? Ko je trgovec Abd ar Rahman videl, kako se ljudje gnetejo okoli njega in stojijo pred njim v vrstah, ženske in moški, vsi zazrti v njegovega sina, ga je obšel silen sram. Bil je zmeden in ni vedel, kaj naj stori. Nenadoma je z drugega konca trga prišel potujoči derviš, ki je nosil opravo pobožnih Božjih služabnikov. Pristopil je k mladeniču in začel recitirati pesmi ter točiti obilne solze. Ko je zagledal Kamarja az Zamana, sedečega kakor vitka veja drevesa ban, ki raste na sipini žafrana, so mu oči prekipele od solza in zrecitiral je ta dva verza:

Zagledal sem vejo na peščeni sipini, podobno polni luni, kadar zasije. Vprašal sem: »Kako ti je ime?« Odgovoril je: »Lulu.« Rekel sem: »Moj, moj!« On pa: »Ne, ne!« Derviš je stopal počasi in si z desnico gladil sivo brado. Zaradi njegovega dostojanstvenega videza se je množica pred njim razmaknila. Ko je pogledal mladeniča, sta mu obstala razum in pogled, in zanj so veljale pesnikove besede:

Ko je lepotec sedel na svojem mestu in je z njegovega obraza sijal mlaj praznika ob koncu posta, se je prikazal dostojanstven starec; hodil je, a njegov korak je bil počasen. Izkusil je dneve in noči, zabredel v prepovedano in dovoljeno, koprnel po ženskah in moških ter tako shujšal, da je postal tanek kakor zobotrebec. V tej umetnosti je bil pravi čudak; ob njem se je starec zdel deček. V ljubezni do žensk je bil čistega srca, v obeh nagnjenjih spreten in zapeljan. Hrepenel je po lepoticah in ljubil lepoto, objokoval zapuščena bivališča in točil solze nad ostanki taborov. Od silnega hrepenenja se je zdel kakor veja, ki jo vzhodni veter nagiba zdaj sem, zdaj tja. V umetnosti ljubezni je bil izkušen, buden, preudaren in jasnoviden; prehodil je njene lahke in težavne poti ter objemal gazele in nežne mladeniče. Nato je stopil k fantu in mu izročil vejico bazilike. Oče je segel v žep, izvlekel nekaj dirhamov in mu rekel: »Vzemi svoj delež, derviš, in pojdi svojo pot.« Derviš je vzel denar in sedel na klop pred prodajalnico, nasproti mladeniču. Gledal ga je, jokal in nenehno vzdihoval, solze pa so mu tekle kakor iz studencev. Ljudje so ga opazovali in ga grajali. Nekateri so govorili: »Vsi derviši so razuzdanci.« Drugi: »Temu dervišu srce gori od ljubezni do fanta.« Ko je oče videl, kaj se dogaja, je vstal in rekel: »Vstani, sin moj, da zapreva prodajalnico in greva domov. Danes ne bova več ne kupovala ne prodajala. Naj vsemogočni Bog povrne tvoji materi za to, kar nama je storila, saj je ona povzročila vse to.« Nato je rekel: »Derviš, vstani, da zaprem prodajalnico.« Derviš je vstal, trgovec pa je zaprl prodajalnico, vzel sina in odšel. Derviš in ljudje so šli za njima vse do njunega doma. Sin je stopil v hišo, trgovec pa se je obrnil k dervišu in ga vprašal: »Kaj hočeš, derviš? In zakaj te vidim jokati?« Odgovoril je: »Gospod moj, nocoj bi rad bil tvoj gost, gost pa je gost vsemogočnega Boga.« Trgovec je rekel: »Dobrodošel, Božji gost! Vstopi, derviš.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto petinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je derviš trgovcu, očetu Kamarja az Zamana, rekel: »Jaz sem Božji gost,« trgovec pa mu je odgovoril: »Dobrodošel, Božji gost! Vstopi, derviš.« Pri sebi si je trgovec dejal: »Če je ta derviš zaljubljen v fanta in bo od njega zahteval razvrat, ga bom še nocoj ubil in skril njegov grob. Če pa v njem ni pokvarjenosti, naj gost poje, kar mu pripada.« Nato je derviša in Kamarja az Zamana odpeljal v dvorano ter sinu skrivaj rekel: »Sin moj, ko odidem, sedi k dervišu, se mu prilizuj in se igraj z njim. Če bo od tebe zahteval kaj nespodobnega, vaju bom opazoval skozi okence, ki gleda v dvorano, se spustil k njemu in ga ubil.« Ko je mladenič ostal sam z dervišem v dvorani, je sedel poleg njega. Derviš ga je gledal, vzdihoval in jokal. Kadar ga je fant ogovoril, mu je nežno odgovoril, ves trepetajoč, se obračal k njemu, vzdihoval in jokal. Tako je bilo, dokler niso prinesli večerje. Jedel je, a oči ni odvrnil od mladeniča in tudi jokati ni nehal. Ko je minila četrtina noči, je pogovor zamrl in prišel je čas za spanje. Tedaj je fantov oče rekel: »Sin moj, skrbno strezi svojemu stricu dervišu in mu nikar ne oporekaj.« Hotel je oditi, derviš pa mu je rekel: »Gospod moj, vzemi sina s seboj ali pa prespi pri naju.« Odgovoril je: »Ne, moj sin bo spal pri tebi. Morda si boš česa zaželel, pa ti bo ustregel in ti postregel.« Nato je odšel, ju pustil sama in sedel v drugo dvorano, kjer je bilo okence, ki je gledalo v prostor, v katerem sta bila.

Tako je bilo s trgovcem. Mladenič pa je pristopil k dervišu, se mu začel prilizovati in se mu ponujati. Derviš se je razjezil in mu rekel: »Kaj govoriš, sin moj? K Bogu se zatekam pred prekletim satanom! O Bog, to je zlo, ki ti ni po volji. Odmakni se od mene, sin moj!« Nato je vstal in sedel daleč proč od fanta. Ta pa je šel za njim, se vrgel nanj in mu rekel: »Zakaj si, derviš, odrekaš slast združitve z menoj, ko pa te moje srce ljubi?« Derviš se je še bolj razjezil in rekel: »Če me ne boš pustil pri miru, bom poklical tvojega očeta in mu povedal, kaj počneš!« Fant mu je odgovoril: »Moj oče ve, da sem takšen, in mi tega ne more preprečiti. Ustrezi mi torej. Zakaj me zavračaš? Ti mar nisem všeč?« Derviš je rekel: »Pri Bogu, sin moj, tega ne bi storil, četudi bi me razsekali z ostrimi meči.« In zrecitiral je pesnikove besede:

Moje srce ljubi lepe, moške in ženske, in v tem nikakor ne omahujem. Gledam jih ob večerih in ob jutrih, a z moškim ne ležem in ne prešuštvujem. Nato je zajokal in mu rekel: »Vstani in mi odpri vrata, da grem svojo pot. V tej hiši ne bom več spal.« Postavil se je na noge, fant pa se ga je oprijel in mu začel govoriti: »Poglej sijaj mojega obraza, rdečino mojih lic, mehkobo mojega telesa in nežnost mojih ustnic.« Nato mu je razkril nogo, ki bi osramotila vino in točaja, ter mu namenil pogled, ob katerem bi omagala čarovnik in zaklinjalec. Bil je čudovito lep in očarljivo ljubek, kakor je o njem dejal neki pesnik:

Nisem ga pozabil, odkar je vstal in nalašč razkril nogo, svetlo kakor bleščeč biser. Ne čudite se, da je zame napočil sodni dan, saj je sodni dan tisti dan, ko se razgali noga. Nato mu je fant razgalil prsi in začel govoriti: »Poglej moje prsi, lepše so od dekliških, in moja slina je slajša od kristalnega sladkorja. Pusti pobožnost in odpovedovanje, nehaj z asketstvom in molitvami. Izkoristi združitev z menoj in se naužij moje lepote. Ničesar se ne boj, varen si pred pogubo. Opusti to otopelost, saj je slaba navada.« Kazal mu je svoje skrite čare in jih razgaljal ter mu skušal z zapeljivim zvijanjem zmešati razum. Derviš pa je obračal obraz proč in govoril: »K Bogu se zatekam! Sramuj se, sin moj! To je prepovedano in tega ne bi storil niti v sanjah.« Fant je še bolj silil vanj, derviš pa se mu je iztrgal, se obrnil proti kibli in začel moliti. Ko ga je mladenič videl pri molitvi, ga je pustil, da je opravil dva priklona in sklenil molitev s pozdravom. Ko pa se mu je hotel približati, je derviš znova začel moliti in opravil še dva priklona. Tako je storil še tretjič, četrtič in petič. Fant mu je rekel: »Kaj je vendar s to molitvijo? Bi rad poletel nad oblake? Zapravil si najino srečo, ko si vso noč v molitvenem kotičku.« Nato se je vrgel nanj in ga začel poljubljati med očmi. Derviš mu je rekel: »Sin moj, odženi satana od sebe in bodi poslušen Usmiljenemu.« Fant je odgovoril: »Če mi ne boš storil, kar hočem, bom poklical očeta in mu rekel, da hoče derviš z menoj zagrešiti razvrat. Prišel bo in te pretepel, da ti bo polomil kosti v telesu.« Ves ta čas je oče gledal s svojimi očmi in poslušal s svojimi ušesi. Prepričal se je, da derviš ni pokvarjen, in si rekel: »Če bi bil ta derviš razuzdanec, ne bi prenesel vse te muke.« Fant pa ga je še naprej skušal zapeljati in ga je vsakokrat, ko je hotel začeti moliti, zmotil, dokler se ni derviš silno razjezil, ga ostro oštel in udaril. Fant je zajokal. Tedaj je vstopil oče, mu obrisal solze, ga potolažil in rekel dervišu: »Brat moj, če si takšen človek, zakaj si jokal in vzdihoval, ko si zagledal mojega sina? Je za to kakšen razlog?« Odgovoril je: »Je.« Trgovec mu je rekel: »Ko sem videl, da jokaš ob pogledu nanj, sem o tebi pomislil slabo. Zato sem sinu naročil, naj to počne, da bi te preizkusil. Sklenil sem, da bom, če te vidim zahtevati od njega razvrat, vstopil in te ubil. Ko pa sem videl, kako si ravnal, sem spoznal, da si nadvse kreposten. Toda pri Bogu te prosim, povej mi, zakaj si jokal.« Derviš je vzdihnil in rekel: »Gospod moj, nikar mi ne odpiraj ran, ki so se umirile.« Trgovec je odvrnil: »Moraš mi povedati.« Derviš je rekel: »Vedi, da sem derviš, ki potuje po deželah in pokrajinah, da bi premišljeval o znamenjih Stvarnika noči in dneva. Tako se je zgodilo, da sem nekega petka dopoldne prišel v mesto Basra …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto šestinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je derviš trgovcu rekel: »Vedi, da sem potujoči derviš. Zgodilo se je, da sem nekega petka dopoldne prišel v mesto Basra. Videl sem odprte prodajalnice, polne najrazličnejšega blaga, jedi in pijač, a vse so bile prazne: v njih ni bilo ne moškega ne ženske, ne deklice ne fanta. Na ulicah in trgih ni bilo ne psov ne mačk, ne šuma ne človeške duše. Začudil sem se in si rekel: ‘Kam neki so odšli prebivalci tega mesta s svojimi mačkami in psi? Kaj jim je storil Bog?’ Bil sem lačen, zato sem iz pekove peči vzel topel kruh, stopil v prodajalnico olja, ga prepojil s prečiščenim maslom in medom ter ga pojedel. Nato sem šel k prodajalcu šerbeta in pil, kolikor sem hotel. Zagledal sem odprto kavarno, vstopil vanjo in videl vrče, polne kave, ki so stali na ognju, nikogar pa ni bilo tam. Napil sem se kave in si rekel: ‘To je res čudno! Kakor da bi prebivalce tega mesta dohitela smrt in bi vsi umrli v istem trenutku ali pa bi se prestrašili nečesa, kar jih je doletelo, ter zbežali, ne da bi utegnili zapreti prodajalnice.’ Medtem ko sem razmišljal o tem, sem nenadoma zaslišal godbo sprevoda. Prestrašil sem se, se za nekaj časa skril in začel gledati skozi špranje. Videl sem sužnje, lepe kakor lune, ki so hodile po trgu dve in dve, brez tančic, z odkritimi obrazi. Bilo jih je štirideset parov, osemdeset suženj. Nato sem zagledal mladenko na konju, ki je komaj premikal noge zaradi zlata, srebra in draguljev, s katerimi sta bila obložena on in jezdeka. Tudi ona je bila brez tančice, z odkritim obrazom, okrašena z najrazkošnejšim nakitom in oblečena v najimenitnejša oblačila. Okoli vratu je imela ogrlico iz draguljev, na prsih zlate verižice, na rokah zapestnice, ki so se bleščale kakor zvezde, na gležnjih pa zlate obročke, posute z dragimi kamni. Sužnje so hodile pred njo in za njo, na njeni desni in levi. Tik pred njo je hodila sužnja, opasana z velikim mečem, katerega ročaj je bil iz smaragda, obešalni jermeni pa iz zlata, posutega z dragulji. Ko je mladenka prišla do kraja pred menoj, je zadržala konja in rekla: ‘Dekleta, iz te prodajalnice sem zaslišala neki šum. Preiščite jo, da se v njej ne skriva kdo, ki bi nas hotel gledati z odkritimi obrazi.’ Preiskale so prodajalnico nasproti kavarne, v kateri sem se skrival, jaz pa sem trepetal od strahu. Videl sem, da so pripeljale ven nekega moškega in ji rekle: ‘Gospodarica, tukaj smo našle moža in zdaj stoji pred teboj.’ Sužnji z mečem je rekla: ‘Odsekaj mu glavo.’ Sužnja je pristopila in mu odsekala glavo. Nato so ga pustile ležati na tleh in odšle. Ko sem to videl, me je prevzela groza, toda moje srce se je vnelo v ljubezni do mladenke. Čez nekaj časa so se prikazali ljudje; vsak, ki je imel prodajalnico, je stopil vanjo, trgi so oživeli, okoli ubitega pa so se zbrali radovedneži. Skrivaj sem zapustil kraj, kjer sem se skrival, in nihče me ni opazil. Toda ljubezen do mladenke je zavladala mojemu srcu, zato sem začel skrivaj poizvedovati o njej. Nihče mi ni povedal ničesar. Nato sem odšel iz Basre, v srcu pa nosil bolečino ljubezni do nje. Ko sem zagledal tvojega sina, sem videl, da ji je podoben bolj kot kdorkoli drug. Spomnil me je nanjo, znova razplamtel ogenj ljubezni in zanetil plamen v mojem srcu. Zato sem jokal.« Nato se je razjokal tako silno, da bolj ni bilo mogoče, in rekel: »Gospod moj, pri Bogu te prosim, odpri mi vrata, da grem svojo pot.« Trgovec mu je odprl vrata in derviš je odšel.

Tako je bilo z njim. Kamarju az Zamanu pa se je, ko je slišal derviševo pripoved, misel ujela v ljubezen do mladenke. Zaljubljenost ga je povsem prevzela in v njem razburkala hrepenenje in koprnenje. Ko se je zdanilo, je rekel očetu: »Vsi sinovi trgovcev potujejo po deželah, da bi dosegli, kar si želijo. Ni ga med njimi, ki mu oče ne bi pripravil blaga, s katerim potem odpotuje in ustvari dobiček. Zakaj torej, oče, tudi meni ne pripraviš trgovskega blaga, da bi odpotoval in preizkusil svojo srečo?« Oče mu je odgovoril: »Sin moj, tisti trgovci imajo malo denarja, zato pošiljajo sinove na pot, da bi pridobili dobiček, zaslužek in bogastvo. Jaz pa imam veliko premoženja in nisem pohlepen. Kako naj te pošljem v tujino, ko pa ne prenesem niti ure ločitve od tebe? Povrhu si neprekosljiv v lepoti, milini in popolnosti in bojim se zate.« Sin mu je rekel: »Oče, vsekakor mi moraš pripraviti blago, da odpotujem z njim, sicer bom izkoristil tvojo nepazljivost in pobegnil, tudi brez denarja in brez blaga. Če mi hočeš ustreči, mi pripravi blago, da odpotujem in si ogledam tuje dežele.« Ko je oče videl, kako trdno je odločen odpotovati, je o tem povedal ženi: »Tvoj sin hoče, da mu pripravim trgovsko blago, s katerim bi odšel v tuje dežele, čeprav tujina prinaša bridkost.« Žena mu je rekla: »Kaj ti to škodi? Takšna je navada trgovskih sinov. Vsi se ponašajo s potovanji in zaslužki.« Odgovoril je: »Večina trgovcev je revnih in si želi več denarja, jaz pa ga imam veliko.« Rekla je: »Več dobrega nikoli ne škodi. Če mu ti tega ne dovoliš, mu bom jaz pripravila blago iz svojega premoženja.« Trgovec je rekel: »Bojim se zanj v tujini, saj je tujina huda nadloga.« Odgovorila mu je: »Nič ni narobe s tujino, če v njej kaj zaslužiš. Sicer bo najin sin odšel, iskala ga bova in ga ne bova našla, pa bova osramočena pred ljudmi.« Trgovec je sprejel ženine besede in sinu pripravil blago v vrednosti devetdeset tisoč dinarjev. Mati pa mu je dala mošnjo s štiridesetimi dragocenimi kamni, od katerih je bil vsak vreden najmanj petsto dinarjev, in rekla: »Sin moj, skrbno čuvaj te dragulje, saj ti bodo koristili.« Kamar az Zaman je vzel vse to in odpotoval v Basro. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto sedeminšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman vzel vse to in odpotoval v Basro. Dragulje je spravil v pas, ki si ga je zavezal okoli ledij. Potoval je, dokler ni bil od Basre oddaljen le še en dan hoda. Tedaj so ga napadli arabski razbojniki, ga slekli ter pobili njegove može in služabnike. Legel je med dva mrtveca in se umazal s krvjo. Razbojniki so mislili, da je mrtev, zato so ga pustili pri miru in nihče se mu ni približal. Pobrali so njegovo premoženje in odšli. Ko so se umaknili, je Kamar az Zaman vstal izmed mrtvih in odšel, ne da bi imel karkoli razen draguljev v pasu. Hodil je, dokler ni prišel v Basro. Po naključju je prispel v petek in mesto je bilo prazno, kakor mu je pripovedoval derviš. Videl je opustele trge in odprte prodajalnice, polne blaga. Jedel je, pil in si ogledoval mesto. Medtem je zaslišal godbo sprevoda in se skril v prodajalnico. Ko so prišla dekleta, jih je opazoval. Ko pa je zagledal mladenko na konju, sta ga prevzela ljubezen in hrepenenje ter mu zavladala tako silno, da ni več mogel stati. Čez nekaj časa so se prikazali ljudje in napolnili trge. Šel je na trg, stopil k draguljarju in mu pokazal enega od svojih štiridesetih kamnov, vrednega tisoč dinarjev. Prodal mu ga je, se vrnil v svoje bivališče in tam prenočil. Zjutraj se je preoblekel, odšel v kopališče in prišel iz njega kakor polna luna. Nato je prodal štiri kamne za štiri tisoč dinarjev in se v najrazkošnejših oblačilih sprehajal po basrskih ulicah. Prišel je do trga, kjer je zagledal brivca. Stopil je k njemu, si dal obriti glavo in se z njim spoprijateljil. Nato mu je rekel: »Oče moj, tujec sem v tej deželi. Včeraj sem prišel v mesto in videl, da je brez prebivalcev, da v njem ni ne človeka ne džina. Nato sem zagledal dekleta in med njimi mladenko, ki je jezdila v sprevodu …« Povedal mu je, kaj je videl, brivec pa ga je vprašal: »Sin moj, si o tem povedal še komu razen meni?« Odgovoril je: »Ne.« Brivec je rekel: »Sin moj, pazi, da o tem ne spregovoriš pred nikomer drugim. Vsi ljudje ne znajo zadržati besed in skrivnosti zase. Mlad si še in bojim se zate, da bi govorice prehajale od človeka do človeka, dokler ne bi prišle do tistih, ki jih zadevajo, in bi te ubili. Vedi, sin moj, da tega, kar si videl, ni videl nihče zunaj tega mesta in tudi nihče drug ne ve za to. Prebivalci Basre pa umirajo od te nadloge. Vsak petek dopoldne zaprejo pse in mačke ter jim preprečijo, da bi hodili po trgih. Vsi meščani se zatečejo v mošeje in vrata se za njimi zaprejo. Nihče ne sme ne stopiti na trg ne pogledati skozi okence. Nihče ne ve, kaj je vzrok te nesreče. Toda, sin moj, nocoj bom o tem vprašal ženo. Babica je, hodi v hiše velikašev in pozna mestne zgodbe. Če bo vsemogočni Bog hotel, jutri pridi k meni in povedal ti bom, kar bom izvedel od nje.« Mladenič je zajel prgišče zlatnikov in rekel: »Oče moj, vzemi to zlato in ga daj svoji ženi, saj je zdaj postala moja mati.« Nato je zajel še drugo prgišče in rekel: »To pa vzemi zase.« Brivec mu je rekel: »Sin moj, ostani tukaj, jaz pa grem k ženi, jo povprašam in se vrnem z zanesljivo novico.«

Pustil ga je v prodajalnici, odšel k ženi, ji povedal o mladeniču in rekel: »Rad bi, da mi poveš, kaj se v resnici dogaja v tem mestu, da bom lahko povedal temu mlademu trgovcu. Goreče si želi izvedeti, zakaj ljudje in živali v petek dopoldne ne smejo na trge. Mislim, da je zaljubljen. Plemenit je in radodaren, zato bova, če mu poveva, od njega dobila veliko dobrega.« Žena mu je rekla: »Pojdi ponj in mu reci: ‘Pridi se pogovorit s svojo materjo, mojo ženo. Pozdravlja te in ti sporoča, da je tvoja želja izpolnjena.’« Brivec je odšel v prodajalnico, kjer je našel Kamarja az Zamana, sedečega v pričakovanju. Povedal mu je novico in rekel: »Sin moj, pojdiva k tvoji materi, moji ženi. Sporoča ti, da je tvoja želja izpolnjena.« Vzel ga je s seboj in ga pripeljal k ženi. Ta ga je pozdravila in mu ponudila sedež. Mladenič je izvlekel sto dinarjev, ji jih dal in rekel: »Mati moja, povej mi, kdo je ta mladenka.« Odgovorila je: »Sin moj, vedi, da je basrski sultan od indijskega kralja dobil dragulj in ga je hotel dati prevrtati. Zato je poklical vse draguljarje in jim rekel: ‘Hočem, da mi prevrtate ta dragulj. Tistemu, ki ga bo prevrtal, bom izpolnil eno željo. Karkoli si bo zaželel, mu bom dal. Če pa ga razbije, mu bom dal odsekati glavo.’ Prestrašili so se in rekli: ‘Kralj našega časa, dragulji se hitro poškodujejo. Redkokdo jih prevrta, ne da bi jih okrušil, saj se največkrat razbijejo. Ne nalagaj nam torej nečesa, česar ne zmoremo. Tega dragulja ne znamo prevrtati, toda naš mojster je izkušenejši od nas.’ Kralj jih je vprašal: ‘Kdo pa je vaš mojster?’ Odgovorili so mu: ‘Mojster Ubaid. V tej obrti je spretnejši od nas, ima veliko premoženja in je zelo vešč. Pošlji ponj, naj pride predte, in mu naroči, naj ti prevrta ta dragulj.’ Kralj je poslal ponj, mu ukazal prevrtati dragulj in mu postavil isti pogoj. Ubaid ga je vzel in ga prevrtal natanko po kraljevi želji. Kralj mu je rekel: ‘Izreci svojo željo, mojster.’ Odgovoril je: ‘Kralj našega časa, daj mi čas do jutri.’ To pa zato, ker se je hotel posvetovati z ženo. Njegova žena je bila tista mladenka, ki si jo videl v sprevodu. Silno jo je ljubil; tako močno, da ni storil ničesar, ne da bi se posvetoval z njo. Zato je odložil svojo željo, dokler ne bi slišal njenega nasveta. Ko je prišel k njej, ji je rekel: ‘Kralju sem prevrtal dragulj in mi je obljubil izpolniti eno željo. Njeno izpolnitev sem odložil, da se posvetujem s teboj. Kaj bi rada, da si zaželim?’ Odgovorila mu je: ‘Midva imava toliko premoženja, da ga niti ogenj ne bi mogel vsega požreti. Če pa me ljubiš, si od kralja zaželi, naj po basrskih ulicah razglasijo, da morajo prebivalci vsak petek dve uri pred molitvijo v mošeje. V mestu naj ne ostane nihče, ne star ne mlad, ki ne bi bil v mošeji ali doma. Vrata mošej in hiš naj se za njimi zaprejo, mestne prodajalnice pa naj pustijo odprte. Jaz bom s svojimi sužnjami jezdila skozi mesto in nihče me ne sme gledati ne skozi okence ne skozi okno. Vsakogar, na katerega naletim, bom dala ubiti.’ Odšel je h kralju in mu izrekel to željo. Kralj mu jo je izpolnil in dal med prebivalci Basre razglasiti …« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto oseminšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj draguljarju izpolnil željo in jo dal razglasiti med prebivalci Basre. Ti so rekli: »Bojimo se, da bodo mačke in psi poškodovali blago.« Zato je kralj ukazal, naj tudi živali tisti dan zaprejo, dokler se ljudje ne vrnejo od petkove molitve. Odtlej se je mladenka vsak petek dve uri pred molitvijo odpravila s sužnjami jezdit po basrskih ulicah. Nihče ni smel stopiti na trg ali pogledati skozi okence ali okno. »To je torej razlog,« je rekla brivčeva žena, »in zdaj sem ti povedala, kdo je mladenka. Toda, sin moj, hočeš le izvedeti njeno zgodbo ali se želiš srečati z njo?« Odgovoril je: »Mati moja, želim se srečati z njo.« Rekla mu je: »Povej mi, kakšne dragocenosti imaš.« Odgovoril je: »Mati moja, imam štiri vrste dragih kamnov. Pri prvi je vsak kamen vreden petsto dinarjev, pri drugi sedemsto, pri tretji osemsto, pri četrti pa tisoč dinarjev.« Vprašala ga je: »Bi se bil pripravljen ločiti od štirih?« Odgovoril je: »Pripravljen sem se ločiti od vseh.« Rekla mu je: »Pojdi zdaj, sin moj, čeprav te ne podim. Vzemi kamen, vreden petsto dinarjev, in povprašaj po prodajalnici mojstra Ubaida, predstojnika draguljarjev. Pojdi k njemu. Našel ga boš sedečega v prodajalnici, oblečenega v razkošna oblačila, pri njem pa bodo delali pomočniki. Pozdravi ga, sedi in izvleci kamen ter mu reci: ‘Mojster, vzemi ta kamen in mi ga vdelaj v zlat prstan. Naj ne bo velik, temveč naj tehta en miskal in nič več. Izdelaj ga lepo.’ Nato mu daj dvajset dinarjev, vsakemu pomočniku pa po en dinar. Nekaj časa sedi pri njem in se pogovarjaj z njim. Če pride k tebi berač, mu daj dinar. Pokaži svojo radodarnost, da se bo navdušil nad teboj. Nato vstani, pojdi v svoje bivališče in tam prespi. Zjutraj pa prinesi sto dinarjev in jih daj svojemu očetu, saj je reven.« Odgovoril je: »Tako bom storil.« Nato je odšel od nje, se napotil v trgovsko gostišče, vzel kamen, vreden petsto dinarjev, in z njim odšel na draguljarski trg. Povprašal je po prodajalnici mojstra Ubaida, predstojnika draguljarjev, in pokazali so mu pot. Ko je prišel tja, je videl, da je predstojnik draguljarjev dostojanstven mož v razkošnih oblačilih, pod katerim so delali štirje pomočniki. Rekel jim je: »Mir z vami.« Mojster mu je vrnil pozdrav, ga prijazno sprejel in mu ponudil sedež. Ko je sedel, je izvlekel kamen in mu rekel: »Mojster, rad bi, da mi ta kamen vdelate v zlat prstan. Toda naj tehta en miskal in nič več. Izdelajte ga lepo.« Nato mu je izročil dvajset dinarjev in rekel: »To vzemite za okrasitev, plačilo za delo pa še sledi.« Vsakemu pomočniku je dal po en dinar. Tako so ga vzljubili pomočniki in mojster Ubaid. Sedel je in se pogovarjal z njim, vsakemu beraču, ki je prišel mimo, pa dal dinar. Vsi so se čudili njegovi radodarnosti. Mojster Ubaid je imel doma enako orodje kakor v prodajalnici. Kadar je hotel izdelati kaj posebnega, je po navadi delal doma, da se pomočniki od njega ne bi naučili te izjemne spretnosti. Njegova mlada žena je sedela pred njim. Kadar jo je imel pred seboj in jo je gledal, je ustvarjal tako čudovite izdelke, da so bili primerni le za kralje. Zato je tudi ta prstan doma izdeloval z izredno umetelnostjo. Ko ga je žena videla, ga je vprašala: »Kaj nameravaš narediti s tem kamnom?« Odgovoril je: »Vdelal ga bom v zlat prstan. Vreden je petsto dinarjev.« Vprašala je: »Za koga?« Odgovoril je: »Za mladega trgovca prelepega obraza. Ima oči, ki ranijo, lica, ki zanetijo ogenj, usta kakor Salomonov pečat, lica kakor anemone, ustnice rdeče kakor korale in vrat kakor gazela. Njegova polt je bela, z rdečim nadihom. Prikupen je, nežen in radodaren; storil je to in to.« Zdaj ji je opisoval njegovo lepoto in milino, zdaj njegovo radodarnost in vrline. Kar naprej ji je našteval njegove čare in plemenite lastnosti, dokler je ni zaljubil vanj. In kdo je večji zvodnik od moža, ki svoji ženi opisuje lepoto drugega in njegovo neizmerno denarno radodarnost! Ko jo je preplavila ljubezen, ga je vprašala: »Je kaj moje lepote tudi v njem?« Odgovoril ji je: »Vsa tvoja lepota je v njem. Podoben ti je po zunanjosti in morda je tudi enako star kakor ti. Če se ne bi bal, da te prizadenem, bi rekel, da je tisočkrat lepši od tebe.« Utihnila je, toda v njenem srcu je zagorel ogenj ljubezni do njega. Zlatar pa je še naprej našteval mladeničeve čare, dokler ni dokončal prstana. Nato ji ga je podal, ona pa si ga je nataknila in ji je bil prav. Rekla mu je: »Gospod moj, moje srce se je zaljubilo v ta prstan. Želim si, da bi bil moj in da ga nikoli ne bi snela s prsta.« Odgovoril ji je: »Potrpi. Njegov lastnik je radodaren in prosil ga bom, naj mi ga proda. Če mi ga bo prodal, ti ga prinesem. Če pa ima še kakšen kamen, ti ga bom kupil in izdelal enak prstan.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila devetsto devetinšestdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar svoji ženi rekel: »Potrpi. Njegov lastnik je radodaren in prosil ga bom, naj mi ga proda. Če mi ga bo prodal, ti ga prinesem. Če pa ima še kakšen kamen, ga bom kupil in ti izdelal enak prstan.«

Tako je bilo z draguljarjem in njegovo ženo. Kamar az Zaman pa je prenočil doma in zjutraj vzel sto dinarjev ter odšel k starki, brivčevi ženi. »Vzemi teh sto dinarjev,« ji je rekel. »Daj jih svojemu očetu,« mu je odgovorila, in izročil jih je njenemu možu. Nato ga je vprašala: »Si storil, kakor sem ti naročila?« »Da,« je odvrnil. »Zdaj pa vstani in pojdi k mojstru draguljarju. Ko ti da prstan, si ga natakni na konico prsta, ga brž snemi in reci: ‘Mojster, zmotil si se, prstan je pretesen.’ Vprašal te bo: ‘Trgovec, naj ga razlomim in na novo izdelam širšega?’ Ti pa mu odgovori: ‘Ni ga treba razlomiti in znova izdelovati. Vzemi ga in ga podari kateri svojih suženj.’ Nato mu pokaži drug kamen, vreden sedemsto dinarjev, in reci: ‘Vzemi ta kamen in mi ga vdelaj v prstan, saj je lepši od prejšnjega.’ Daj mu trideset dinarjev, vsakemu pomočniku pa dva, in mu reci: ‘Ti dinarji so za okrasno rezbarjenje, plačilo za delo pa ti še dolgujem.’ Potem se vrni domov, tam prenoči in zjutraj pridi k meni z dvesto dinarji, pa ti bom razkrila naslednji del zvijače.« Odšel je k draguljarju, ki ga je prijazno pozdravil in mu ponudil sedež v delavnici. Ko je sedel, ga je vprašal: »Si opravil delo?« »Da,« je odgovoril draguljar in mu pokazal prstan. Kamar az Zaman ga je vzel, si ga nataknil na konico prsta, ga naglo snel in vzkliknil: »Zmotil si se, mojster!« Vrgel mu ga je nazaj in dodal: »Pretesen je za moj prst.« »Trgovec, naj ga razširim?« ga je vprašal draguljar. »Ne, vzemi ga za darilo in ga natakni kateri svojih suženj. Njegova cena je zanemarljiva, saj je vreden le petsto dinarjev, zato ga ni vredno še enkrat izdelovati.« Nato mu je pokazal drug kamen, vreden sedemsto dinarjev, in rekel: »Izdelaj mi prstan s tem.« Dal mu je trideset dinarjev, vsakemu pomočniku pa dva. »Gospod, plačilo bomo vzeli, ko izdelamo prstan,« je rekel draguljar. »To je za okrasno rezbarjenje, plačilo za delo pa vam še dolgujem,« je odvrnil mladenič. Potem je odšel, draguljar in njegovi pomočniki pa so ostrmeli nad njegovo izredno radodarnostjo. Draguljar je nato odšel k ženi in ji rekel: »Žena, še nikoli nisem videl bolj radodarnega mladeniča. Tebi pa je sreča mila, saj mi je prstan podaril in rekel, naj ga dam kateri svojih suženj.« Povedal ji je vso zgodbo in dodal: »Mislim, da ta mladenič ni sin trgovca, temveč sin kralja ali sultana.« Bolj ko ga je hvalil, bolj je v njej rasla ljubezen, hrepenenje in strast do njega. Nataknila si je prstan, draguljar pa je izdelal drugega, nekoliko širšega od prvega. Ko je bil končan, si ga je nadela na isti prst, pod prvega, in rekla: »Gospod moj, poglej, kako lepo mi pristajata oba prstana! Želim si, da bi bila oba moja.« »Potrpi,« ji je odgovoril, »morda ti kupim še drugega.« Nato je prenočil doma, zjutraj pa vzel prstan in se odpravil v delavnico.

Tako je bilo z njim. Kamar az Zaman pa se je zjutraj odpravil k starki, brivčevi ženi, in ji izročil dvesto dinarjev. Rekla mu je: »Pojdi k draguljarju. Ko ti da prstan, si ga natakni na prst, ga hitro snemi in reci: ‘Zmotil si se, mojster, prstan je preširok. Mojster, kakršen si ti, bi moral človeku, kakršen sem jaz, vzeti mero, ko mu naroči delo. Če bi bil izmeril moj prst, se ne bi zmotil!’ Nato mu pokaži drug kamen, vreden osemsto dinarjev, in reci: ‘Vzemi tega in mi ga vdelaj v prstan, prejšnjega pa podari kateri svojih suženj.’ Daj mu štirideset dinarjev, vsakemu pomočniku pa tri, in reci: ‘To je za okrasno rezbarjenje, plačilo za delo pa vam še dolgujem.’ Poglej, kaj ti bo odgovoril, potem pa pridi k meni s tristo dinarji in jih daj svojemu očetu, da si bo z njimi pomagal, saj je revež.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Odpravil se je k draguljarju, ki ga je prijazno pozdravil, mu ponudil sedež in mu izročil prstan. Mladenič si ga je nataknil na prst, ga naglo snel in rekel: »Mojster, kakršen si ti, bi moral človeku, kakršen sem jaz, vzeti mero, ko mu naroči delo. Če bi bil izmeril moj prst, se ne bi zmotil. Toda vzemi ga in ga podari kateri svojih suženj.« Nato mu je pokazal kamen, vreden osemsto dinarjev, in rekel: »Vzemi tega in mi izdelaj prstan po meri.« »Prav govoriš, res imaš prav,« je odvrnil draguljar in mu izmeril prst. Mladenič mu je izročil štirideset dinarjev in rekel: »Vzemi to za okrasno rezbarjenje, plačilo za delo pa ti še dolgujem.« »Gospod, koliko plačila smo že dobili od tebe! Veliko dobrega si nam storil,« je dejal draguljar. »Nič za to,« mu je odgovoril mladenič. Še nekaj časa se je pogovarjal z njim in vsakemu beraču, ki je prišel mimo, dal po en dinar. Potem se je poslovil in odšel.

Tako je bilo z njim. Draguljar pa se je vrnil domov in rekel ženi: »Kako radodaren je ta mladi trgovec! Nikoli nisem videl nikogar, ki bi bil tako darežljiv, tako lep in tako prijetnega jezika!« Opisoval ji je njegove vrline in radodarnost ter ga na vse pretege hvalil. Ona pa mu je rekla: »Ti brez vsake olike! Če si vedel, da ima vse te vrline, in ti je povrhu podaril dva dragocena prstana, bi ga moral povabiti, pogostiti in mu izkazati naklonjenost. Če vidi tvoje prijateljstvo in pride v našo hišo, utegneš imeti od njega še veliko dobrega. Če ti je škoda denarja za gostijo, ga le povabi, pa jo bom pripravila na svoje stroške.« »Ali me imaš za skopuha, da tako govoriš?« jo je vprašal. »Nisi skopuh, le olike nimaš. Povabi ga nocoj in ne prihajaj domov brez njega. Če se brani, ga roti pri svoji ločitvi od mene in vztrajaj.« »Na glavo in oči,« ji je odgovoril. Nato je izdelal prstan, legel spat in tretji dan zjutraj odšel v delavnico ter sedel vanjo.

Tako je bilo z njim. Kamar az Zaman pa je vzel tristo dinarjev, odšel k starki in jih izročil njenemu možu. Rekla mu je: »Morda te bo danes povabil k sebi. Če te povabi in prenočiš pri njem, mi zjutraj povej vse, kar se ti bo zgodilo. Prinesi štiristo dinarjev in jih daj svojemu očetu.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Kadar mu je zmanjkalo denarja, je prodal kak drag kamen. Nato je odšel k draguljarju, ki mu je vstal naproti, ga objel, pozdravil in z njim sklenil prijateljstvo. Pokazal mu je prstan in mladenič je videl, da mu je prav. »Bog te blagoslovi, prvak vseh mojstrov,« mu je rekel. »Izdelava je po meri, kamen pa ni po moji želji.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 970. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman rekel draguljarju: »Izdelava je po meri, kamen pa ni po moji želji, saj imam lepšega. Vzemi ta prstan in ga podari kateri svojih suženj.« Pokazal mu je drug kamen, mu izročil sto dinarjev in rekel: »Vzemi svoje plačilo in nam ne zameri, da smo te tako utrudili.« Draguljar mu je odgovoril: »Trgovec, vse, s čimer smo se trudili, si nam podaril, poleg tega pa si nam izkazal še veliko dobrot. Moje srce te je vzljubilo in ne morem se ločiti od tebe. Pri Bogu te prosim, bodi nocoj moj gost in mi razveseli srce.« »Prav,« je odvrnil mladenič, »vendar moram najprej v karavanseraj, da svojim služabnikom dam navodila in jim povem, da nocoj ne bom spal tam, da me ne bodo čakali.« »V katerem karavanseraju stanuješ?« ga je vprašal draguljar. »V tem in tem,« je odgovoril. »Tja pridem pote,« mu je rekel draguljar. »Prav,« je odvrnil mladenič. Draguljar je pred sončnim zahodom odšel v karavanseraj, saj se je bal ženine jeze, če bi prišel domov brez njega. Vzel ga je s seboj in ga odpeljal v svojo hišo, kjer sta sedla v sprejemnico, ki ji ni bilo enake. Mlada žena ga je ob prihodu videla in očaral jo je. Moža sta se pogovarjala, dokler niso prinesli večerje. Jedla sta in pila, nato pa so jima prinesli kavo in šerbet. Draguljar se je še naprej pomenkoval z njim do časa večerne molitve. Opravila sta predpisano molitev, potem pa je vstopila sužnja z dvema skodelicama napitka. Ko sta ga popila, ju je premagal spanec in sta zaspala. Prišla je mlada žena in ju našla speča. Zazrla se je Kamar az Zamanu v obraz in od njegove lepote ji je zastal razum. »Kako more spati nekdo, ki ljubi lepotice?« je rekla. Obrnila ga je na hrbet in mu sedla na prsi. V besu svoje strasti mu je lica tako zasula s poljubi, da so na njih ostale sledi; pordela so in zažarela. Nato se je prisesala na njegove ustnice in jih sesala, dokler ji ni iz ust pritekla kri. Pa vendar njen ogenj ni ugasnil in njena žgoča žeja se ni utešila. Poljubljala ga je, objemala in prepletala svoje noge z njegovimi, dokler ni zasijalo jutro in se razkrila zarja. Potem mu je v žep položila štiri igralne koščice, ga zapustila in odšla. Nato je poslala sužnjo z nečim podobnim njuhancu. Ta jima je snov dala v nosnici, da sta kihnila in se prebudila. »Gospoda moja, čas je za molitev,« jima je rekla, »vstanita in opravita jutranjo molitev.« Prinesla jima je umivalnik in vrč. Kamar az Zaman je rekel: »Mojster, čas je že napočil, midva pa sva predolgo spala.« »Prijatelj, v tej sprejemnici človek trdno spi,« mu je odvrnil draguljar. »Vsakič, ko prespim v njej, se mi zgodi enako.« »Prav imaš,« je odgovoril mladenič. Začel se je obredno umivati, ko pa si je obraz oblil z vodo, so ga lica in ustnice zapekle. »Čudno!« je rekel. »Če je zrak v tej sprejemnici težak in sva zato tako trdno spala, zakaj me potem pečejo lica in ustnice?« Nato je dodal: »Mojster, lica in ustnice me pečejo.« »Mislim, da so te popikali komarji,« mu je odgovoril draguljar. »Čudno! Ali se tudi tebi tukaj dogaja enako?« »Ne, toda kadar imam gosta, kakršen si ti, zjutraj toži zaradi komarjevih pikov. To se zgodi le, če je gost golobrad kakor ti. Če ima brado, se komarji ne spravijo nanj. Mene varuje prav moja brada; kakor da komarji ne marajo bradačev.« »Prav imaš,« je odvrnil mladenič.

Nato jima je sužnja prinesla zajtrk. Zajtrkovala sta in odšla, Kamar az Zaman pa se je napotil k starki. Ko ga je zagledala, je rekla: »Na tvojem obrazu vidim sledi sreče. Povej mi, kaj si doživel.« »Ničesar nisem videl,« ji je odgovoril. »Z gospodarjem sva večerjala v sprejemnici, opravila večerno molitev in zaspala. Prebudila sva se šele zjutraj.« Zasmejala se je in vprašala: »Kaj pa so te sledi na tvojem licu in ustnicah?« »To so mi naredili komarji v sprejemnici,« ji je odgovoril. »Res je,« je rekla. »Ali se je tudi gospodarju zgodilo enako?« »Ne, vendar mi je povedal, da komarji v tisti sprejemnici ne škodijo bradačem, ampak se spravljajo le na golobrade. Kadar ima gosta brez brade, ta zjutraj toži zaradi komarjevih pikov; če pa ima brado, se mu nič takega ne zgodi.« »Prav imaš. Si videl še kaj drugega?« »V žepu sem našel štiri igralne koščice.« »Pokaži mi jih.« Dal ji jih je, ona pa jih je vzela, se zasmejala in rekla: »Tvoja ljubljena ti je položila te koščice v žep.« »Kako to?« je vprašal. »Z njimi ti sporoča: ‘Če bi bil zaljubljen, ne bi spal, saj zaljubljenec ne spi. Toda ti si še otrok in zate je le igra s temi koščicami. Kaj te je torej gnalo, da si vzljubil lepotice?’ Ponoči je prišla k tebi, te našla spečega, ti s poljubi razranila lica in ti pustila to znamenje. Vendar ji to ne bo dovolj. Gotovo bo poslala moža, da te tudi nocoj povabi. Ko greš z njim, nikar ne zaspi prezgodaj. Prinesi petsto dinarjev in mi pridi povedat, kaj se je zgodilo, pa ti bom razkrila nadaljevanje zvijače.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril in se odpravil v karavanseraj.

Tako je bilo z njim. Draguljarjeva žena pa je vprašala moža: »Je gost že odšel?« »Da,« je odgovoril, »toda nocoj so ga komarji hudo nadlegovali in mu razranili lica in ustnice, tako da me je bilo pred njim sram.« »Takšni so komarji v naši sprejemnici,« je rekla. »Radi imajo samo golobrade. Vendar ga povabi še nocoj.« Odšel je v karavanseraj, kjer je mladenič stanoval, ga povabil in pripeljal v sprejemnico. Jedla sta in pila ter opravila večerno molitev. Potem je vstopila sužnja in vsakemu izročila skodelico. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 971. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je sužnja vstopila k njima in vsakemu izročila skodelico. Popila sta napitek in zaspala. Nato je prišla mlada žena in mu rekla: »Ti malopridnež, kako moreš spati in trditi, da si zaljubljen? Zaljubljenec ne spi!« Sedla mu je na prsi in ga do jutra poljubljala, grizljala, sesala njegove ustnice in se strastno poigravala z njim. Nato mu je v žep položila nož in ob jutranji zarji poslala sužnjo, da ju zbudi. Njegova lica so bila tako rdeča, kakor da gorijo, ustnice pa so bile od sesanja in poljubov podobne koralam. Draguljar ga je vprašal: »So te morda nadlegovali komarji?« »Ne,« je odgovoril. Ker je zdaj razumel šalo, se ni več pritoževal. V žepu je našel nož, vendar je molčal. Ko je pozajtrkoval in spil kavo, je odšel od draguljarja v karavanseraj, vzel petsto dinarjev in se napotil k starki. Povedal ji je, kaj je našel, in dodal: »Zaspal sem proti svoji volji. Ko sem se zjutraj prebudil, nisem našel ničesar razen noža v žepu.« »Bog naj te prihodnjo noč obvaruje pred njo,« mu je rekla. »Sporoča ti: ‘Če še enkrat zaspiš, te zakoljem.’ Tudi naslednjo noč boš povabljen k njima, in če zaspiš, te bo zaklala.« »Kaj naj torej storim?« je vprašal. »Povej mi, kaj ješ in piješ pred spanjem.« »Večerjava kakor drugi ljudje, nato pa pride sužnja in vsakemu da skodelico. Brž ko svojo izpijem, zaspim in se prebudim šele zjutraj.« »Nesreča se skriva v skodelici,« mu je rekla. »Vzemi jo, vendar ne pij, dokler njen gospodar ne popije svoje in zaspi. Ko ti sužnja izroči skodelico, ji reci: ‘Prinesi mi vode.’ Odšla bo po vrč, ti pa zlij napitek za blazino in se delaj, da spiš. Ko se vrne z vrčem, bo mislila, da si napitek popil in zaspal, in bo odšla. Čez nekaj časa se ti bo vse razjasnilo. Glej, da ne ravnaš proti mojemu naročilu.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril in se vrnil v karavanseraj.

Tako je bilo z njim. Draguljarjeva žena pa je rekla možu: »Gostu je treba izkazovati čast tri noči, zato ga povabi še tretjič.« Odšel je ponj, ga povabil in pripeljal v sprejemnico. Ko sta povečerjala in opravila večerno molitev, je prišla sužnja in vsakemu dala skodelico. Njen gospodar je svojo izpil in zaspal, Kamar az Zaman pa ni pil. »Ali ne boš pil, gospod?« ga je vprašala sužnja. »Žejen sem, prinesi mi vrč vode,« ji je odgovoril. Odšla je ponj, on pa je zlil napitek za blazino in legel. Ko se je vrnila, ga je videla ležati in je svoji gospodarici povedala: »Ko je izpil skodelico, je zaspal.« Mlada žena si je rekla: »Bolje, da je mrtev kakor živ.« Vzela je oster nož in prišla k njemu z besedami: »Trikrat že, pa še vedno nisi razumel znamenja, bedak! Zdaj ti razparam trebuh.« Ko jo je videl prihajati z nožem v roki, je odprl oči, vstal in se zasmejal. »Tega znamenja nisi razumel po lastni bistroumnosti,« mu je rekla, »temveč te je poučil neki zvijačnež. Povej mi, od kod ti ta vednost?« »Od neke starke, s katero se mi je zgodilo to in to …« ji je odgovoril in povedal vso zgodbo. Nato mu je rekla: »Jutri odidi od nas k starki in jo vprašaj: ‘Imaš še kakšno zvijačo poleg teh?’ Če ti odgovori, da jo ima, ji reci: ‘Potrudi se, da bom lahko odkrito prihajal k njej.’ Če pa reče: ‘Ne morem več, to je bila moja zadnja zvijača,’ jo pozabi. Jutri zvečer bo prišel moj mož in te povabil. Pridi z njim in mi povej, jaz pa bom vedela, kako ukrepati naprej.« »Prav,« je odgovoril.

Preostanek noči je prebil z njo v objemih in privijanju; predlog je opravljal svoje delo v popolnem soglasju, oziralni stavek se je spajal s svojim odnosnikom, njen mož pa je ostal odrinjen kakor končnica ob vezavi. Tako sta ostala do jutra. Potem mu je rekla: »Meni ne zadostuje ena noč s teboj, ne dan, ne mesec in ne leto. S teboj hočem preživeti vse življenje. Toda potrpi, da možu pripravim zvijače, ob katerih bodo ostrmeli še najbistrejši, midva pa bova dosegla, kar si želiva. V njem bom zbudila sum, da se bo ločil od mene, jaz pa se bom poročila s teboj in odšla s teboj v tvojo deželo. Vse njegovo bogastvo in zaklade bom prenesla k tebi ter z zvijačami opustošila njegov dom in izbrisala vsako sled za njim. Toda poslušaj me, ubogaj vse, kar ti naročim, in se mi ne upiraj.« »Slišim in ubogam, v ničemer ti ne bom nasprotoval,« ji je odgovoril. »Pojdi v karavanseraj,« je rekla. »Če pride moj mož in te povabi, mu reci: ‘Brat moj, človek hitro postane nadležen. Če prepogosto prihaja na obisk, se ga naveličata tako radodarnež kakor skopuh. Kako naj vsak večer hodim k tebi in s teboj spim v sprejemnici? Čeprav se ti ne jeziš name, bi se lahko jezile tvoje ženske, ker te zadržujem stran od njih. Če si želiš moje družbe, mi priskrbi hišo poleg svoje. Včasih boš ti prebedel večer pri meni, drugič jaz pri tebi, ob času za spanje pa se bom vrnil domov in ti boš odšel k svojim ženskam. To je bolje, kakor da te vsak večer ločujem od njih.’ Potem bo prišel k meni po nasvet in predlagala mu bom, naj izseli našega soseda, saj je hiša, v kateri stanuje, naša, on pa jo ima le v najemu. Ko se vseliš vanjo, nama bo Bog olajšal preostanek načrta.« Nato je dodala: »Zdaj pojdi in stori, kakor sem ti naročila.« »Slišim in ubogam,« ji je odgovoril. Zapustila ga je in odšla, on pa se je delal spečega. Čez nekaj časa je prišla sužnja in ju zbudila. Ko se je draguljar prebudil, je vprašal: »Trgovec, so te morda nadlegovali komarji?« »Ne,« je odgovoril. »Morda si se jih že privadil,« je rekel draguljar. Nato sta zajtrkovala, spila kavo in odšla po svojih opravkih. Kamar az Zaman se je napotil k starki in ji povedal, kaj se je zgodilo. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 972. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman odšel k starki, ji povedal, kaj se je zgodilo, in rekel: »Ona mi je rekla to in to, jaz pa sem ji odgovoril tako in tako. Ali imaš še kakšno zvijačo, s katero bi mi omogočila, da se z njo sestajam odkrito?« »Sin moj,« mu je odgovorila, »tu se moj načrt konča in moje zvijače so izčrpane.« Zapustil jo je in se odpravil v karavanseraj. Naslednjega dne proti večeru je prišel draguljar in ga povabil k sebi. »Ne morem s teboj,« mu je odgovoril. »Zakaj ne? Vzljubil sem te in se ne morem več ločiti od tebe. Pri Bogu te prosim, pojdi z menoj.« »Če želiš, da se najino druženje nadaljuje in prijateljstvo traja,« mu je rekel mladenič, »mi priskrbi hišo poleg svoje. Če hočeš, lahko večere preživljaš pri meni ali jaz pri tebi, ob času za spanje pa se vsak vrne domov in prespi v svoji hiši.« »Poleg svoje hiše imam še eno, ki je moja,« mu je odgovoril draguljar. »Nocoj pojdi z menoj, jutri pa jo bom izpraznil zate.« Odšel je z njim, povečerjala sta in opravila večerno molitev. Mož je izpil skodelico z uspavalom in zaspal, v skodelici Kamar az Zamana pa ni bilo nič primešanega. Popil jo je in ostal buden. Prišla je njegova ljubljena in se z njim pogovarjala do jutra, medtem ko je njen mož ležal kakor mrtev. Ta se je zjutraj prebudil kakor po navadi, dal poklicati najemnika in mu rekel: »Dobri mož, izprazni mi hišo, ker jo potrebujem.« »Na glavo in oči,« mu je odgovoril najemnik in se izselil. Kamar az Zaman se je vselil in vanjo prenesel vse svoje stvari. Tisti večer je draguljar prebedel pri njem, nato pa se vrnil domov. Naslednji dan je mlada žena poslala po spretnega stavbenika in ga z denarjem pripravila do tega, da je iz njenega dvorca do hiše Kamar az Zamana izkopal podzemni hodnik s skritim pokrovom. Kamar az Zaman ni ničesar slutil, dokler ni nenadoma vstopila k njemu z dvema mošnjama denarja. »Od kod si prišla?« jo je vprašal. Pokazala mu je podzemni hodnik in rekla: »Vzemi ti dve mošnji njegovega denarja.« Do jutra se je z njim ljubkovala in igrala, nato pa rekla: »Počakaj me, da grem k njemu in ga zbudim, da bo odšel v delavnico, potem pa se vrnem k tebi.« Ostal je in jo čakal. Odšla je k možu in ga prebudila. Obredno se je umil, opravil molitev in odšel v delavnico. Ko je odšel, je vzela štiri mošnje in se skozi podzemni hodnik vrnila h Kamar az Zamanu. »Vzemi ta denar,« mu je rekla in sedla k njemu. Potem sta odšla vsak po svoji poti: ona domov, Kamar az Zaman pa na trg. Ko se je ob sončnem zahodu vrnil, je pri sebi našel več mošenj, draguljev in drugih reči. Nato je prišel draguljar, ga vzel s seboj v sprejemnico in z njim prebedel večer. Sužnja je kakor po navadi vstopila in jima postregla z napitkom. Njen gospodar je zaspal, Kamar az Zamanu pa se ni zgodilo nič, saj je bil njegov napitek čist, brez primesi. Prišla je mlada žena, sedla k njemu in se z njim poigravala, sužnja pa je medtem skozi podzemni hodnik prenašala stvari v njegovo hišo. Tako so nadaljevali do jutra. Nato je sužnja zbudila svojega gospodarja in jima postregla s kavo, potem pa sta odšla vsak po svojih opravkih. Tretji dan mu je žena pokazala nož svojega moža, ki ga je ta izdelal z lastnimi rokami in zanj porabil petsto dinarjev. Po lepoti izdelave mu ni bilo enakega. Ker so ga ljudje tolikokrat prosili zanj, ga je spravil v skrinjo, sam pa ga ni hotel prodati nikomur na svetu. Rekla mu je: »Vzemi ta nož, zatakni si ga za pas, pojdi k mojemu možu in sedi k njemu. Nato ga izvleci in reci: ‘Mojster, poglej ta nož. Danes sem ga kupil, pa mi povej, ali sem pri kupčiji izgubil ali pridobil.’ Prepoznal ga bo, vendar ga bo sram reči: ‘To je moj nož.’ Če te vpraša, kje si ga kupil in koliko si dal zanj, mu odgovori: ‘Videl sem dva razuzdanca, ki sta se prepirala. Eden je drugega vprašal: Kje si bil? Drugi je odgovoril: Pri svoji ljubici. Vsakič, ko se sestanem z njo, mi da denar. Danes pa mi je rekla: Ta hip ne morem do denarja, toda vzemi ta nož, ki pripada mojemu možu. Vzel sem ga in ga zdaj nameravam prodati. Nož mi je bil všeč, in ko sem slišal te besede, sem ga vprašal: Mi ga prodaš? Rekel je: Kupi ga. Tako sem ga dobil za tristo dinarjev. Kaj meniš, je bil poceni ali drag?’ Poslušaj, kaj ti bo odgovoril, potem pa se še nekaj časa pogovarjaj z njim. Nato vstani in se hitro vrni k meni. Čakala te bom pri vhodu v podzemni hodnik; tam mi izroči nož.« »Slišim in ubogam,« ji je odgovoril. Vzel je nož, si ga zataknil za pas in odšel v draguljarjevo delavnico. Pozdravil ga je, draguljar pa ga je prijazno sprejel in mu ponudil sedež. Zagledal je nož za njegovim pasom, se začudil in si rekel: »To je moj nož! Kdo ga je dal temu trgovcu?« Premleval je in se spraševal: »Je res moj ali mu je le podoben?« Tedaj ga je Kamar az Zaman izvlekel in rekel: »Mojster, vzemi ta nož in si ga oglej.« Ko ga je draguljar vzel iz njegove roke, ga je zanesljivo prepoznal, vendar ga je bilo sram reči: »To je moj nož.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 973. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar vzel nož iz rok Kamar az Zamana in ga prepoznal, vendar ga je bilo sram reči: »To je moj nož.« Vprašal ga je: »Kje si ga kupil?« Mladenič mu je povedal vse, kar mu je naročila mlada žena. »Za to ceno je poceni,« mu je odgovoril draguljar, »saj je vreden petsto dinarjev.« V srcu mu je zagorel ogenj in roke niso bile več sposobne delati. Pogovarjal se je z mladeničem, vendar je tonil v morju misli. Na vsakih petdeset mladeničevih besed je odgovoril z eno samo. Srce se mu je mučilo, telo mu je trepetalo in duša se mu je stemnila. Bil je tak, kakor pravi pesnik:

Ne vem, kaj reči, kadar si želijo govoriti z menoj; ko me nagovorijo, vidijo, da sem v mislih daleč. Tonem v morju misli, ki nima dna, in med ljudmi ne ločim več ženske od moškega. Ko je mladenič opazil spremembo v njem, mu je rekel: »Morda imaš zdaj druge skrbi.« Vstal je in se naglo odpravil domov, kjer jo je našel čakati pri vhodu v podzemni hodnik. Ko ga je zagledala, ga je vprašala: »Si storil, kakor sem ti naročila?« »Da,« je odgovoril. »Kaj ti je rekel?« »Rekel mi je, da je nož za to ceno poceni, ker je vreden petsto dinarjev. Toda povsem se je spremenil, zato sem odšel in ne vem, kaj se mu je zgodilo potem.« »Daj mi nož in ne skrbi zanj,« mu je rekla. Vzela ga je, ga položila nazaj na njegovo mesto in sedla.

Tako je bilo z njo. Draguljarju pa je po odhodu Kamar az Zamana v srcu zagorel ogenj in preplavljali so ga dvomi. Rekel si je: »Moram vstati in pogledati, kje je nož, da se prepričam in preženem sum.« Vstal je, odšel domov in stopil k ženi, sikajoč kakor kača. »Kaj ti je, gospod moj?« ga je vprašala. »Kje je moj nož?« ji je odvrnil. »V skrinji.« Nato se je z roko udarila po prsih in vzkliknila: »Gorje mi! Si se morda s kom sprl in si prišel po nož, da ga zabodeš?« »Prinesi ga, da ga vidim,« ji je rekel. »Šele ko prisežeš, da ne boš z njim nikogar zabodel.« Prisegel ji je, ona pa je odprla skrinjo in mu pokazala nož. Obračal ga je v rokah in govoril: »To je zares čudno!« Nato ji je rekel: »Vzemi ga in ga spravi nazaj.« »Povej mi, kaj je vzrok temu,« ga je vprašala. »Pri najinem prijatelju sem videl enak nož …« ji je odgovoril in povedal vse od začetka do konca. Nato je dodal: »Ko sem ga videl v skrinji, sem se prepričal in pregnal sum.« »Si morda slabo mislil o meni in me imel za ljubico tistega razuzdanca, ki mu je podarila nož?« ga je vprašala. »Da, o tem sem podvomil,« ji je odgovoril, »toda ko sem videl nož, je sum izginil iz mojega srca.« »Človek, v tebi ni več nič dobrega,« mu je rekla. Opravičeval se ji je, dokler je ni pomiril, nato pa odšel v delavnico. Naslednji dan je Kamar az Zamanu dala moževo uro. Izdelal jo je z lastnimi rokami in nihče ni imel njej enake. Rekla mu je: »Pojdi v njegovo delavnico, sedi k njemu in reci: ‘Moža, ki sem ga videl včeraj, sem srečal tudi danes. V roki je imel uro in me vprašal: Kupiš to uro? Vprašal sem ga: Od kod ti ta ura? Odgovoril mi je: Bil sem pri svoji ljubici in mi jo je dala. Kupil sem jo za oseminpetdeset dinarjev. Poglej, ali je bila za to ceno poceni ali draga.’ Poslušaj, kaj ti bo rekel, ko pa odideš od njega, se hitro vrni in mi jo daj.« Kamar az Zaman je odšel k njemu in storil, kakor mu je naročila. Ko je draguljar videl uro, je rekel: »Ta je vredna sedemsto dinarjev!« Obšla ga je tesnoba. Mladenič ga je zapustil, se vrnil k mladi ženi in ji izročil uro. Kmalu je vstopil njen mož, ves zasopel, in jo vprašal: »Kje je moja ura?« »Tukaj je,« mu je odgovorila. »Prinesi mi jo.« Prinesla mu jo je in rekel je: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Vsemogočnem.« »Človek, nekaj se ti je zgodilo,« mu je rekla. »Povej mi, kaj je.« »Kaj naj rečem? Ti dogodki so me povsem zmedli.« Nato je izrekel te verze:

Pri Usmiljenem, v svoji stiski sem ves zmeden, od neznano kod so me obdale bridkosti. Potrpel bom, da bo še potrpežljivost sama vedela, da sem prenesel nekaj bolj grenkega od aloje. Moje trpljenje ni kakor njena grenkoba, temveč prenašam nekaj bolj žgočega od žerjavice. O tem, kar si želim, ne odločam sam; gospodar vsega mi je ukazal plemenito potrpežljivost. Nato je rekel: »Žena, najprej sem pri najinem prijatelju trgovcu videl svoj nož. Prepoznal sem ga, saj sem si njegovo izdelavo sam zamislil in mu ni enakega. Povedal mi je stvari, ki so mi užalostile srce. Prišel sem domov in ga našel tukaj. Potem sem pri njem videl še uro, katere izdelavo sem si prav tako sam zamislil in ji v Basri ni enake. Spet mi je povedal stvari, ki so mi užalostile srce. Zato sem ves zmeden in ne vem več, kaj se mi dogaja.« »Tvoje besede pomenijo, da sem ljubica in priležnica tistega trgovca,« mu je odgovorila, »da mu dajem tvoje stvari in da si me imel za sposobno nezvestobe. Zato si me prišel spraševat. Če noža in ure ne bi našel pri meni, bi bil prepričan, da te varam! Toda ker si o meni tako mislil, človek, odslej ne bom s teboj delila ne hrane ne vode. Zagnusil si se mi, kakor se človeku gnusi nekaj prepovedanega.« Tolažil jo je in se ji dobrikal, dokler je ni pomiril. Potem je odšel, obžalujoč, da jo je soočil s takšnimi besedami, ter se vrnil v delavnico in sedel. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in je utihnila s svojo dovoljeno pripovedjo.

Ko je nastopila 974. noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je draguljar po odhodu od žene obžaloval svoje besede. Vrnil se je v delavnico in sedel k mladeniču, razjedan od silnega nemira in brezmejnih skrbi, razpet med vero in dvomom. Zvečer je prišel domov sam, brez Kamar az Zamana. Mlada žena ga je vprašala: »Kje je trgovec?« »Doma,« ji je odgovoril. »Se je vajino prijateljstvo ohladilo?« »Pri Bogu, zaradi tega, kar se je zgodilo z njim, se mi je zameril.« »Vstani in ga pripelji meni na ljubo,« mu je rekla. Vstal je in odšel v mladeničevo hišo. Tam je videl razstavljene svoje stvari in jih prepoznal. V srcu mu je zagorel ogenj in začel je vzdihovati. »Zakaj si tako zamišljen?« ga je vprašal Kamar az Zaman. Draguljarja je bilo sram reči: »Moje stvari so pri tebi! Kdo ti jih je prinesel?« Zato je odgovoril le: »Nekaj me je vznemirilo. Pojdiva k meni domov, da se tam razvedriva.« »Pusti me tukaj, ne grem s teboj,« je odvrnil mladenič. Toda draguljar ga je rotil in ga nazadnje odpeljal s seboj. Skupaj sta večerjala in prebedela večer. Draguljar se je pogovarjal z njim, a tonil v morju misli; na vsakih sto besed mladega trgovca je odgovoril z eno samo. Nato je sužnja kakor po navadi vstopila z dvema skodelicama. Ko sta napitek popila, je draguljar zaspal, mladenič pa ne, saj v njegovi skodelici ni bilo nič primešanega. Mlada žena je prišla h Kamar az Zamanu in mu rekla: »Kaj praviš na tega rogonosca, omamljenega od lastne nevednosti, ki ne pozna ženskih zvijač? Prelisičila ga bom, da se bo ločil od mene. Jutri se bom napravila kakor sužnja in šla za teboj v delavnico. Reci mu: ‘Mojster, danes sem šel v karavanseraj oljarjev, zagledal to sužnjo in jo kupil za tisoč dinarjev. Oglej si jo in mi povej, ali je za to ceno poceni ali draga.’ Nato mi odkrij obraz in prsi ter mu me pokaži. Potem me vzemi s seboj in se vrni domov. Skozi podzemni hodnik bom odšla v svojo hišo, da vidim, kako se bo nazadnje razpletla najina stvar z njim.« Noč sta preživela v prijetni družbi, vedrini, ljubkovanju in strastni igri, radosti in veselju vse do jutra. Potem se je vrnila v svoje prostore in poslala sužnjo, da zbudi gospodarja in Kamar az Zamana. Vstala sta, opravila jutranjo molitev, zajtrkovala in spila kavo. Draguljar je odšel v delavnico, Kamar az Zaman pa domov. Tedaj je iz podzemnega hodnika stopila mlada žena, napravljena kakor sužnja, kar je bila tudi po rodu. Odpravil se je v draguljarjevo delavnico, ona pa je hodila za njim, dokler nista prišla tja. Pozdravil je draguljarja, sedel in rekel: »Mojster, danes sem šel v karavanseraj oljarjev, da bi si ga ogledal. Pri posredniku sem zagledal to sužnjo, ki mi je bila všeč, zato sem jo kupil za tisoč dinarjev. Želim, da si jo ogledaš in mi poveš, ali je za to ceno poceni ali ne.« Odkril ji je obraz in draguljar je zagledal svojo ženo, oblečeno v najrazkošnejša oblačila in okrašeno z najlepšim nakitom, z očmi, obrobljenimi s kohlom, in rokami, obarvanimi s kano, prav kakor se je lišpala zanj doma. Zanesljivo jo je prepoznal po obrazu, oblačilih in nakitu, saj ga je sam izdelal. Na njenem prstu je videl tudi prstane, ki jih je nedavno izdelal za Kamar az Zamana. Po vsem je bil prepričan, da je to njegova žena. »Kako ti je ime, sužnja?« jo je vprašal. »Halima,« mu je odgovorila. Tudi njegovi ženi je bilo ime Halima, torej je navedla prav isto ime. Začudil se je in vprašal mladeniča: »Koliko si dal zanjo?« »Tisoč dinarjev,« mu je odgovoril. »Dobil si jo zastonj, saj je tisoč dinarjev manj od vrednosti njenih prstanov, oblačil in nakita, če nje same sploh ne štejemo.« »Bog ti povrni za dobro novico,« je rekel mladenič. »Ker ti je všeč, jo bom odpeljal domov.« »Stori, kakor želiš,« mu je odgovoril draguljar. Mladenič jo je vzel s seboj in odšel domov, ona pa se je spustila v podzemni hodnik in se vrnila v svoj dvorec.

Tako je bilo z njo. Draguljarju pa je v srcu zagorel ogenj in rekel si je: »Šel bom pogledat svojo ženo. Če je doma, ji je ta sužnja le podobna — slavljen naj bo On, ki mu ni nihče podoben! Če pa žene ni doma, je bila to brez dvoma ona.« Vstal je in stekel domov. Ko je vstopil, jo je zagledal sedeti v isti obleki in z istim nakitom, kakor jo je videl v trgovini. Udaril je z dlanjo ob dlan in vzkliknil: »Ni moči ne sile razen pri Bogu, Najvišjem, Veličastnem!« Žena ga je vprašala: »Mož, ali si znorel? Kaj se ti je zgodilo? To ti ni podobno. Gotovo te nekaj muči.« Odgovoril ji je: »Če hočeš, da ti povem, se nikar ne razžalosti.« »Povej,« je rekla. Dejal je: »Najin prijatelj trgovec je kupil sužnjo, ki ima tvojo postavo, tvojo višino in tvoje ime. Oblečena je kakor ti in ti je v vsem podobna; na prstih ima enake prstane in nosi enak nakit. Ko mi jo je pokazal, sem mislil, da si ti, in povsem sem se zmedel. Ko bi le nikoli ne videla tega trgovca, se ne spoprijateljila z njim, ko bi le nikoli ne prišel iz svoje dežele in ga ne bi spoznala! Skalil mi je življenje, ki je bilo prej vedro, zvestobo spremenil v odtujenost in mi v srce zasejal dvom.« Rekla mu je: »Poglej mi v obraz! Morda sem bila res jaz pri njem, trgovec pa je moj ljubimec. Morda sem se preoblekla v sužnjo in se z njim dogovorila, naj ti me pokaže, da te ukaniva.« Vzkliknil je: »Kakšne besede so to! Ne verjamem, da bi ti počela kaj takega.« Ta draguljar ni ničesar vedel o ženskih zvijačah in o tem, kako ravnajo z moškimi, pa tudi ni slišal pesnikovih besed:

Srce, ki mu lepotice vzbujajo slast, te je zavedlo, ko je mladost že minila in je nastopil čas sivine. K Lejli me žene, čeprav je njena bližina daleč in so se med naju postavile nadloge in nesreče. Če me vprašate o ženskah, dobro poznam njihove bolezni in znam jih zdraviti. Ko možu glava osivi ali mu premoženje skopni, pri njih nima več deleža ljubezni. In besed drugega pesnika:

Ne ubogaj žensk: to je pokorščina prava! Nikoli ne uspe mladenič, ki ženskam preda svoje vajeti. Ovirajo ga na poti k popolnosti in kreposti, četudi bi tisoč let stremel za znanjem. In besed tretjega:

Ženske so hudiči, ustvarjeni za nas; k Bogu se zatekamo pred hudičevimi zvijačami. Kogar ljubezen do njih pahne v preizkušnjo, izgubi razsodnost tako v svetu kot v veri. Nato mu je žena rekla: »Glej, sedim tukaj v svojih sobanah. Ti pa pojdi takoj k njemu, potrkaj in najdi način, da čim prej prideš noter. Če boš pri njem videl sužnjo, potem je njegova sužnja zgolj podobna meni — slavljen naj bo On, ki mu ni nihče podoben! Če pa je ne boš videl, sem jaz tista sužnja, ki si jo videl pri njem, in tvoj zli sum bo potrjen.« »Prav imaš,« je rekel. Zapustil jo je in odšel, ona pa je vstala, se spustila v podzemni prehod in odšla h Kamarju az Zamanu. Sedla je k njemu, mu povedala, kaj se je zgodilo, in dodala: »Hitro odpri vrata in mu me pokaži.« Medtem ko sta se pogovarjala, je nekdo potrkal. »Kdo je pred vrati?« je vprašal. »Tvoj prijatelj,« je odgovoril draguljar. »Na trgu si mi pokazal svojo sužnjo in veselil sem se s teboj, toda nisem se je nagledal. Odpri mi in mi jo spet pokaži.« »Nič lažjega,« je rekel in mu odprl. Draguljar je zagledal svojo ženo sedeti v sobi. Vstala je in poljubila roko njemu in Kamarju az Zamanu. Dolgo jo je ogledoval in se pogovarjal s prijateljem, vendar na njej ni našel ničesar, po čemer bi se razlikovala od njegove žene. Rekel je: »Bog ustvarja, kar hoče.« Nato je odšel, a v srcu ga je vse bolj razjedal dvom. Vrnil se je domov in tam našel ženo sedeti, kajti takoj ko je odšel skozi vrata, ga je prehitela po podzemnem prehodu. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto petinsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka, ko je njen mož odšel skozi vrata, pohitela po podzemnem prehodu in ga prehitela, nato pa sedla v svojih sobanah. Ko je mož prišel k njej, ga je vprašala: »Kaj si videl?« »Videl sem jo pri njenem gospodarju in res ti je podobna,« je odgovoril. Rekla mu je: »Pojdi v svojo trgovino in nehaj že sumničiti. Zdaj vendar nimaš več razloga, da bi o meni mislil slabo.« »Res je,« je odvrnil. »Ne zameri mi tega, kar sem storil.« »Bog naj ti odpusti,« je rekla. Poljubil jo je na obe lici in odšel v trgovino. Ona pa se je po podzemnem prehodu spustila h Kamarju az Zamanu in s seboj prinesla štiri mošnje. Rekla mu je: »Pripravi se, da čim prej odpotuješ, in brez odlašanja poskrbi za prevoz premoženja, jaz pa bom zate izpeljala svoje zvijače.« Odšel je, kupil mule, jih natovoril, pripravil potovalno nosilnico ter kupil sužnje in služabnike. Vse je poslal iz mesta, da ga nič več ne bi zadrževalo, nato pa se vrnil in rekel: »Vse sem uredil.« Odgovorila mu je: »Tudi jaz sem prenesla k tebi preostanek njegovega denarja in vse njegove dragocenosti. Nisem mu pustila ničesar, ne malo ne veliko, s čimer bi si lahko pomagal. Vse to sem storila iz ljubezni do tebe, ljubi mojega srca; tisočkrat bi žrtvovala moža zate. Zdaj pa moraš iti k njemu, se posloviti in mu reči: ›Čez tri dni nameravam odpotovati, zato sem se prišel poslovit. Izračunaj, koliko ti dolgujem za najemnino hiše, da ti plačam in poravnam svoj dolg.‹ Poslušaj, kaj ti bo odgovoril, potem se vrni in mi povej. Izčrpala sem se z zvijačami in draženjem, da bi me ločil, pa vidim, da je še vedno navezan name. Nič boljšega nama ne preostane, kakor da odpotujeva v tvojo deželo.« Rekel ji je: »Kako lepo bi bilo, ko bi se sanje uresničile!« Nato je odšel v draguljarjevo trgovino, sedel k njemu in rekel: »Mojster, čez tri dni odpotujem. Prišel sem se samo poslovit in te prosit, da izračunaš, koliko ti dolgujem za najemnino hiše, da ti plačam in poravnam svoj dolg.« Draguljar mu je odgovoril: »Kaj govoriš! Ti si moj dobrotnik. Pri Bogu, od tebe ne bom vzel ničesar za najemnino; s teboj je prišel blagoslov. Toda po tvojem odhodu te bomo pogrešali. Ko ne bi bilo greh, bi se ti postavil na pot in ti preprečil, da se vrneš k družini in v svojo deželo.« Poslovila sta se in oba bridko zajokala. Draguljar je takoj zaprl trgovino in si rekel: »Prijatelja moram pospremiti.« Odtlej ga je spremljal pri vsakem opravku. Kadar je vstopil v hišo Kamarja az Zamana, je našel ženo tam; stala je pred njima in jima stregla. Ko pa se je vrnil domov, jo je našel sedeti doma. Vse tri dni jo je tako videval v svoji hiši, kadar je prišel vanjo, in v hiši Kamarja az Zamana, kadar je prišel tja. Nato je žena rekla Kamarju az Zamanu: »Vse njegove dragocenosti, denar in hišno opremo sem že prenesla sem. Pri njem je ostala le še sužnja, ki vama prinaša pijačo, vendar se ne morem ločiti od nje, saj je moja sorodnica, ljuba mi je in varuje mojo skrivnost. Nameravam jo pretepsti in se razjeziti nanjo. Ko pride mož, mu bom rekla: ›Te sužnje ne trpim več in nočem več prebivati z njo pod isto streho. Odpelji jo in jo prodaj!‹ Odpeljal jo bo prodat, ti pa jo kupi, da jo vzameva s seboj.« »Prav,« je odgovoril. Pretepla je sužnjo, in ko je mož prišel domov, jo je našel jokati. Vprašal jo je, zakaj joče, in odgovorila mu je: »Gospodarica me je pretepla.« Stopil je k ženi in jo vprašal: »Kaj je storila ta prekleta sužnja, da si jo pretepla?« Rekla mu je: »Mož, samo eno ti povem: ne prenesem več pogleda nanjo. Odpelji jo in jo prodaj, sicer pa se loči od mene!« »Prodal jo bom in ne bom nasprotoval tvoji volji,« je odgovoril. Ko se je odpravil v trgovino, je vzel sužnjo s seboj in z njo zavil h Kamarju az Zamanu. Takoj po njunem odhodu pa je žena pohitela skozi podzemni prehod h Kamarju az Zamanu, ta pa jo je spravil v nosilnico, še preden je prišel stari draguljar. Ko je Kamar az Zaman zagledal sužnjo ob njem, ga je vprašal: »Kdo je ta?« »Moja sužnja, ki nama je stregla pijačo,« je odgovoril. »Toda uprla se je gospodarici, ta se je razjezila nanjo in mi ukazala, naj jo prodam.« Kamar az Zaman je rekel: »Če se je gospodarici zamerila, ne more več ostati pri njej. Prodaj jo meni, da mi bo njen vonj ohranjal spomin nate, in postavil jo bom za služabnico svoji sužnji Halimi.« »Prav, vzemi jo,« je rekel draguljar. »Za koliko?« je vprašal. »Ničesar ne vzamem od tebe, saj si bil tako dober do nas.« Sprejel jo je in mladenki rekel: »Poljubi roko svojemu gospodarju.« Prikazala se je iz nosilnice in mu poljubila roko, nato pa se je pred njegovimi očmi vrnila vanjo. Kamar az Zaman mu je rekel: »Božjemu varstvu te izročam, mojster Ubajd. Odveži me mojih dolgov.« »Bog naj te odveže in te srečno pripelje k tvoji družini,« je odgovoril. Poslovil se je in se jokaje odpravil v trgovino. Ločitev od Kamarja az Zamana mu je bila težka, saj je bil njegov prijatelj, prijateljstvo pa ima svoje pravice. Vendar se je veselil, da je izginil sum, ki ga je mučil zaradi žene: trgovec je namreč odpotoval, ne da bi se njegovi sumi potrdili.

Tako je bilo z njim. Kamarju az Zamanu pa je mladenka rekla: »Če hočeš, da ostanemo varni, nas odpelji po neobičajni poti.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto šestinsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je mladenka ob odhodu rekla Kamarju az Zamanu: »Če hočeš, da ostanemo varni, nas odpelji po neobičajni poti.« »Slišim in ubogam,« je odgovoril. Ubral je pot, po kateri ljudje navadno niso potovali. Potoval je iz dežele v deželo, dokler ni prispel do egiptovske meje. Tedaj je napisal pismo in ga po slu poslал očetu. Njegov oče, trgovec Abd ar Rahman, je sedel na trgu med trgovci, srce pa mu je zaradi ločitve od sina gorelo kakor v ognju, saj od dneva njegovega odhoda ni dobil nobene novice o njem. Medtem ko je tako sedel, je prišel sel in vprašal: »Gospodje, kdo med vami je trgovec Abd ar Rahman?« »Kaj hočeš od njega?« so ga vprašali. Odgovoril je: »Pismo njegovega sina Kamarja az Zamana nosim. Zapustil sem ga pri Arišu.« Oče se je razveselil in srce se mu je razvedrilo; z njim so se veselili tudi trgovci in mu čestitali, da je sin živ in zdrav. Vzel je pismo in ga prebral. Pisalo je: »Od Kamarja az Zamana trgovcu Abd ar Rahmanu. Pozdrav tebi in vsem trgovcem! Če sprašujete po nas: Bogu gre hvala in zahvala. Prodajali smo, kupovali in zaslužili, zdaj pa prihajamo zdravi, živi in varni.« Tedaj je oče odprl vrata veselju, prirejal gostije ter vabil številne goste. Pripeljal je glasbenike in za slavje pripravil najrazličnejša čudesa. Ko je sin prispel v Salihijo, so mu oče in vsi trgovci odšli naproti. Pozdravili so ga, oče pa ga je objel, pritisnil na prsi in tako jokal, da je omedlel. Ko se je zavedel, je rekel: »Blagoslovljen dan, sin moj, ko naju je Vsemogočni Varuh spet združil!« Nato je izrekel pesnikove verze:

Bližina ljubega je popolnost veselja, čaša sreče med nami kroži. Dobrodošel, prisrčno pozdravljen, luč časa in najlepša polna luna! Od silnega veselja so mu nato iz oči znova privrele solze in izrekel je še ta dva verza:

Kamar az Zaman se kaže v svojem sijaju, ko se s potovanj vrne, ves žareč. Njegovi lasje so črni kakor noč njegove odsotnosti, a iz razporka njegove obleke vzhaja sonce. Nato so pristopili trgovci in ga pozdravili. Videli so, da ima s seboj veliko tovora, služabnike in nosilnico ter da ga obdaja številno spremstvo. Pospremili so ga v hišo. Ko je mladenka stopila iz nosilnice, je oče zagledal lepotico, ki je očarala vsakogar, ki jo je uzrl. Odprli so ji razkošne zgornje sobane, kakor zakladnico, s katere so bile odpravljene čarovne zapore. Ko jo je zagledala njegova mati, jo je njena lepota prevzela in pomislila je, da je kraljica, žena katerega izmed kraljev. Razveselila se je in jo povprašala, kdo je. »Žena tvojega sina sem,« je odgovorila. Mati je rekla: »Če te je vzel za ženo, ti moramo pripraviti veliko slavje, da se bomo veselili tebe in mojega sina.«

Tako je bilo z njo. Trgovec Abd ar Rahman pa je, ko so se ljudje razšli in je vsak odšel svojo pot, sedel s sinom in ga vprašal: »Sin moj, kaj ti je ta sužnja? Za koliko si jo kupil?« Odgovoril mu je: »Oče, ni sužnja, temveč tista, zaradi katere sem odšel v tujino.« »Kako to?« je vprašal oče. Rekel je: »To je ženska, ki nam jo je opisoval derviš tisto noč, ko je prenočil pri nas. Od takrat so bila moja hrepenenja usmerjena vanjo in samo zaradi nje sem hotel na pot. Na poti so me Arabci slekli in mi vzeli premoženje, v Basro pa sem prišel povsem sam. Nato se mi je zgodilo to in to …« Očetu je povedal vse od začetka do konca. Ko je končal, ga je oče vprašal: »Sin moj, in po vsem tem si jo vzel za ženo?« »Ne,« je odgovoril, »sem ji pa obljubil, da se bom poročil z njo.« »Se hočeš poročiti z njo?« je vprašal oče. »Če mi tako ukažeš, bom to storil, sicer je ne bom vzel,« je odgovoril. Oče mu je rekel: »Če se poročiš z njo, se te odrečem na tem in na onem svetu in moja jeza nad teboj bo silna! Kako jo lahko vzameš, ko pa je tako ravnala s svojim možem? Kakor je zaradi tebe ravnala z njim, bo zaradi drugega ravnala s teboj. Nezvesta je, nezvestemu pa ni mogoče zaupati. Če mi boš nasprotoval, se bom jezil nate. Če pa me poslušaš, ti poiščem lepše dekle od nje, čisto in krepostno, in te poročim z njo, četudi bi moral za to porabiti vse svoje premoženje. Priredil ti bom slavje, ki mu ne bo para, in se ponašal s teboj in z njo. Bolje je, da ljudje rečejo: ›Ta in ta se je poročil s hčerjo tega in tega,‹ kakor da rečejo, da se je poročil s sužnjo brez rodu in ugleda.« Sina je odvračal od poroke z njo in mu ob tem navajal modre izreke, domislice, pesmi, pregovore in nauke. Kamar az Zaman je nazadnje rekel: »Oče, če je tako, se ne nameravam več poročiti z njo.« Ko je to izrekel, ga je oče poljubil med oči in rekel: »Resnično si moj sin! Pri tvojem življenju, sin moj, oženil te bom z dekletom, ki mu ni para.« Nato je trgovec Abd ar Rahman ženo draguljarja Ubajda in njeno sužnjo zaprl v zgornje sobane. Dodelil jima je temnopolto sužnjo, da jima je prinašala jed in pijačo, in ženi rekel: »Ti in tvoja sužnja bosta ostali zaprti tukaj, dokler ne najdem kupca in vaju prodam. Če se upreš, ubijem tebe in tvojo sužnjo, kajti nezvesta si in v tebi ni nič dobrega.« Odgovorila mu je: »Stori, kar hočeš. Zaslužim vse, kar boš storil z menoj.« Zaklenil je vrata za njima in ženskam svoje hiše naročil: »Nihče ne sme k njima in nihče ne sme govoriti z njima, razen temnopolte sužnje, ki jima bo skozi lino podajala jed in pijačo.« Tako sta žena in njena sužnja sedeli, jokali in obžalovali, kar sta storili njenemu možu.

Tako je bilo z njo. Trgovec Abd ar Rahman pa je poslal ženitne posrednice iskat sinu nevesto dobrega rodu in ugledne družine. Vztrajno so iskale, in kadar so videle kako dekle, so slišale za drugo, še lepše. Nazadnje so prišle v hišo šejka islama in videle njegovo hčer, ki ji v Egiptu ni bilo enake. Bila je lepa in očarljiva, skladne in vitke postave, tisočkrat lepša od žene draguljarja Ubajda. Povedale so mu zanjo, zato je z uglednimi možmi odšel k njenemu očetu in jo zasnubil za sina. Sklenili so poročno pogodbo in pripravili veliko slavje. Prirejal je gostije in prvi dan povabil verske učenjake, ki so slovesno počastili prerokovo rojstvo. Drugi dan je povabil vse trgovce. Bobni so doneli, piščali so igrale, uličice in ulice pa so okrasili s svetilkami. Vsak večer so prihajali najrazličnejši zabavljači in izvajali svoje spretnosti. Vsak dan je pogostil drugo skupino ljudi, tako da je povabil učenjake, emirje, sandžakbege in oblastnike. Slavje je trajalo štirideset dni. Trgovec je vsak dan sedel in sprejemal ljudi, sin pa je sedel ob njem in opazoval goste, ki so jedli pri obloženih mizah. Takemu slavju ni bilo para. Zadnji dan je povabil reveže in uboge, domačine in tujce. Prihajali so v skupinah in jedli, trgovec pa je sedel s sinom ob sebi. Tedaj je med reveži vstopil stari Ubajd, mladenkin mož, skoraj gol in izmučen, z obraza pa mu je bilo razbrati naporno potovanje. Ko ga je Kamar az Zaman zagledal, ga je prepoznal in rekel očetu: »Oče, poglej tega reveža, ki je pravkar vstopil skozi vrata.« Oče ga je pogledal in videl moža v razcapanih oblačilih, s staro dolgo haljo, vredno dva dirhema. Obraz mu je bil rumenkast in prekrit s prahom. Bil je kakor romar, ki je ostal brez vsega, ječal je kakor bolan siromak in med hojo omahoval zdaj na desno, zdaj na levo. Na njem so se uresničile pesnikove besede:

Revščina človeku vedno jemlje veljavo, kakor sonce ob zatonu bledi. Med ljudmi hodi, kakor da bi se skrival; ko je sam, mu solze lijejo v potokih. Če ga ni, se nihče ne meni zanj, če je navzoč, nima svojega deleža. Pri Bogu, človek, ki ga doleti revščina, je celo med svojimi le tujec. In drugi pesnik pravi:

Revež hodi in vse je proti njemu, zemlja mu zapira svoja vrata. Vidiš ga osovraženega, čeprav ni ničesar zakrivil; sovraštvo čuti, razlogov zanj pa ne vidi. Celo psi, ko zagledajo premožnega, mu prijazno kimajo in mahajo z repi. Ko pa uzrejo ubogega siromaka, lajajo nanj in kažejo zobe. Kako lepo je rekel pesnik:

Ko človeka spremljata čast in sreča, se ga nesreče in nadloge ogibajo. Ljubi pride k njemu brez povabila, kakor nepovabljen gost, in celo čuvaj mu ga pripelje. Ljudje njegov prdec štejejo za pesem, in ko spusti vetrove, pravijo: »Kako lepo diši!« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto sedeminsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec Abd ar Rahman, ko mu je sin rekel: »Poglej tega reveža,« vprašal: »Sin moj, kdo je to?« Odgovoril je: »To je mojster Ubajd, draguljar, mož ženske, ki je zaprta pri nas.« »To je tisti, o katerem si mi pripovedoval?« je vprašal. »Da,« je odgovoril, »dobro sem ga prepoznal.« Razlog njegovega prihoda pa je bil tale: ko se je poslovil od Kamarja az Zamana, se je vrnil v trgovino. Dobil je drobno naročilo in ga izdeloval do konca dneva. Zvečer je trgovino zaprl in odšel domov. Položil je roko na vrata in ta so se odprla. Vstopil je, vendar ni videl ne žene ne sužnje, hiša pa je bila v skrajno žalostnem stanju, prav kakor v pesnikovih besedah:

Bili so čebelji panji, polni življenja; ko so čebele odšle, so ostali prazni. Danes je, kakor da v njih nikoli nihče ni prebival, ali kakor da je čas smrti pogubil vse stanovalce. Ko je videl prazno hišo, se je ozrl na desno in levo, nato pa kakor blazen preiskal vse prostore, vendar ni našel nikogar. Odprl je svojo zakladnico, a v njej ni bilo ne denarja ne dragocenosti. Tedaj se je streznil iz omame in prebudil iz zaslepljenosti. Spoznal je, da ga je žena ves čas slepila z zvijačami, dokler ga ni izdala. Zajokal je nad tem, kar ga je doletelo, vendar je svojo nesrečo prikril, da se mu ne bi kateri izmed sovražnikov naslajal in da ne bi žalostil svojih prijateljev. Vedel je, da mu bo razkritje skrivnosti prineslo le sramoto in grajo ljudi, zato si je rekel: »Mož, prikrij neumnost in nesrečo, ki sta te zadeli, in ravnaj po besedah pesnika:

Če je človekovo srce pretesno za skrivnost, je srce tistega, ki mu jo zaupa, še tesnejše.« Nato je zaklenil hišo, odšel v trgovino in jo zaupal enemu svojih pomočnikov. Rekel mu je: »Mladi trgovec, moj prijatelj, me je povabil, naj grem z njim v Egipt, da si ga ogledam. Prisegel je, da ne odpotuje, dokler ne vzame s seboj mene in moje žene. Ti, sinko, boš moj namestnik v trgovini. Če vas kralj vpraša po meni, mu recite: ›Z ženo je odšel na romanje k sveti Božji hiši.‹« Nato je prodal del svojega imetja, kupil kamele, mule in sužnje. Kupil je tudi sužnjo, jo posadil v nosilnico in čez deset dni zapustil Basro. Prijatelji so se poslovili od njega, on pa je odpotoval, medtem ko so ljudje mislili, da je vzel ženo s seboj in odšel na romanje. Ljudstvo se je veselilo, ker ga je Bog rešil zapiranja v mošeje in hiše vsak petek. Nekateri so govorili: »Naj ga Bog nikoli več ne vrne v Basro, da nas ne bodo spet vsak petek zapirali v mošeje in hiše!« Ta navada je namreč prebivalcem Basre povzročala veliko bridkosti. Drugi so govorili: »Mislim, da se ne bo vrnil s poti, ker prebivalci Basre molijo proti njemu.« Spet drugi so rekli: »Če se vrne, se bo vrnil le osramočen in obubožan.« Prebivalci Basre so se njegovega odhoda silno veselili, potem ko so prej živeli v veliki stiski; celo njihove mačke in psi so si oddahnili. Ko pa je prišel petek, je mestni glasnik kakor po navadi razglasil, naj se vsi dve uri pred petkovo molitvijo zatečejo v mošeje ali skrijejo v hiše, prav tako pa tudi mačke in psi. To jim je stisnilo srce, zato so se vsi zbrali, odšli na dvor, stopili pred kralja in mu rekli: »Kralj našega časa, draguljar je vzel ženo in odpotoval na romanje k sveti Božji hiši. Razloga, zaradi katerega so nas zapirali, ni več. Zakaj bi nas torej zdaj še zapirali?« Kralj je vzkliknil: »Kako je mogel ta izdajalec odpotovati, ne da bi me obvestil! Ko se vrne, ga čaka primerno plačilo. Vi pa pojdite v svoje trgovine, prodajajte in kupujte; ta prepoved za vas ne velja več.«

Tako je bilo s kraljem in prebivalci Basre. Mojster Ubajd, draguljar, pa je prepotoval deset dnevnih postaj, ko ga je doletelo isto kakor Kamarja az Zamana pred njegovim prihodom v Basro. Napadli so ga Arabci iz okolice Bagdada, ga slekli in mu vzeli vse, kar je imel. Delal se je mrtvega in se tako rešil. Ko so Arabci odšli, je vstal in gol pešačil, dokler ni prišel v neko mesto. Bog je v dobrih ljudeh vzbudil usmiljenje do njega, zato so njegovo goloto pokrili s kosi starih oblačil. Nato je hodil iz kraja v kraj, prosjačil in se s tem preživljal, dokler ni prispel v varovani Kairo. Lakota ga je žgala, zato je hodil po trgih in prosil. Neki domačin mu je rekel: »Revež, pojdi v hišo, kjer slavijo poroko, in se najej in napij. Danes so tam pogrnjene mize za reveže in tujce.« Odgovoril je: »Ne poznam poti do te hiše.« »Pojdi za menoj, pa ti jo pokažem,« mu je rekel mož. Sledil mu je, dokler nista prišla do hiše. Tedaj mu je mož rekel: »To je hiša, kjer slavijo. Vstopi in ne boj se; pred vrati slavja ni vratarjev.« Ko je vstopil, ga je Kamar az Zaman zagledal, prepoznal in povedal očetu. Trgovec Abd ar Rahman je sinu rekel: »Sin moj, zdaj ga pusti. Morda je lačen. Naj se najprej do sitega naje in se mu srce umiri, potem pa ga pokličemo.« Počakala sta, da je jedel in se nasitil, si umil roke ter spil kavo in sladek šerbet, odišavljen z mošusom in ambro. Ko je hotel oditi, je oče Kamarja az Zamana poslal ponj. Sel mu je rekel: »Pridi, tujec, trgovec Abd ar Rahman bi rad govoril s teboj.« »Kdo je ta trgovec?« je vprašal. »Gostitelj tega slavja,« mu je odgovoril. Vrnil se je, misleč, da mu bo dal miloščino. Ko pa se je približal trgovcu in zagledal svojega prijatelja Kamarja az Zamana, ga je od sramu skoraj zmanjkalo. Kamar az Zaman je vstal, ga objel in pozdravil; oba sta bridko zajokala, nato pa ga je posadil poleg sebe. Oče mu je rekel: »Ti nevzgojenec, mar se tako sprejema prijatelje! Najprej ga pošlji v kopališče in mu tja pošlji obleko, ki se mu spodobi, potem pa sedi z njim in se pogovarjaj.« Poklical je služabnike in jim ukazal, naj ga odpeljejo v kopališče. Poslal mu je dragoceno obleko, vredno tisoč dinarjev in še več. Umili so ga in oblekli, tako da je bil videti kakor poglavar trgovcev. Medtem ko je bil v kopališču, so navzoči vprašali Kamarja az Zamana: »Kdo je to? Od kod ga poznaš?« Odgovoril jim je: »Moj prijatelj je. Sprejel me je v svojo hišo in storil zame nešteto dobrih del. Izkazal mi je izjemno gostoljubje. Premožen in ugleden mož je, po obrti pa draguljar, ki mu ni para. Kralj Basre ga ima zelo rad, na dvoru uživa veliko veljavo in njegova beseda nekaj velja.« Na vse pretege ga je hvalil in govoril: »To in to je storil zame. Tako zelo sem mu dolžan, da ne vem, kako naj mu povrnem njegovo dobroto.« Tako dolgo ga je hvalil, da je v očeh navzočih postal pomemben in spoštovanja vreden mož. Rekli so: »Zaradi tebe mu bomo vsi izkazali dolžno čast in gostoljubje. Radi pa bi vedeli, zakaj je prišel v Egipt, zakaj je zapustil svojo deželo in kaj mu je Bog namenil, da je prišel v takem stanju.« Odgovoril jim je: »Ljudje, ne čudite se! Človek je podvržen usodi in Božji odredbi; dokler živi na tem svetu, ni varen pred nesrečami. Resnico je povedal pesnik v teh verzih:

Čas požira može; ne bodi med tistimi, ki jih položaji in časti omamijo. Varuj se spodrsljajev in ogibaj se bridkosti; vedi, da je času v naravi poguba. Koliko blagostanja je izginilo ob najmanjši nadlogi; vsaka sprememba ima svoj vzrok. Vedite, da sem jaz prišel v Basro v še slabšem stanju in po hujši nesreči. Ta mož je prišel v Egipt vsaj toliko oblečen, da je imel goloto pokrito s cunjami, jaz pa sem v njegovo deželo prišel povsem gol, z eno roko spredaj in drugo zadaj. Nihče mi ni pomagal razen Boga in tega plemenitega moža. Arabci so me namreč slekli, mi vzeli kamele, mule in tovore ter pobili moje sluge in može. Legel sem med mrtve, zato so mislili, da sem mrtev, in so odšli ter me pustili tam. Nato sem vstal in gol pešačil, dokler nisem prišel v Basro. Ta mož me je srečal, me oblekel, sprejel v svojo hišo in mi pomagal z denarjem. Vse, kar sem prinesel s seboj, izvira zgolj iz Božje in njegove dobrote. Ko sem odpotoval, mi je dal še veliko darov in v svojo deželo sem se vrnil pomirjenega srca. Zapustil sem ga uglednega in srečnega. Morda ga je pozneje doletela kaka nesreča časa, zaradi katere je moral zapustiti družino in domovino, na poti pa se mu je zgodilo isto kakor meni. V tem ni nič čudnega. Zdaj pa mu moram povrniti njegovo plemenito dobroto in ravnati po besedah pesnika:

Ti, ki o času misliš dobro, ali veš, kaj čas stori? Kolikor le moreš, delaj dobro: kakor človek ravna, tako se mu povrne.« Medtem ko so govorili o tem in podobnih rečeh, je k njim prišel mojster Ubajd, videti kakor poglavar trgovcev. Vsi so vstali, ga pozdravili in posadili na častno mesto. Kamar az Zaman mu je rekel: »Prijatelj moj, blagoslovljen in srečen naj bo tvoj dan! Ne pripoveduj mi o nesreči, ki je že pred teboj zadela mene. Če so te Arabci slekli in ti vzeli premoženje, je premoženje pač odkupnina za življenje. Nikar se ne žalosti. V tvojo deželo sem prišel gol, ti pa si me oblekel in mi izkazal čast. Veliko dobrega si storil zame in zdaj ti bom to povrnil.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila devetsto oseminsedemdeseta noč,

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je Kamar az Zaman rekel mojstru Ubajdu, draguljarju: »V tvojo deželo sem prišel gol, ti pa si me oblekel in storil zame veliko dobrega. Povrnil ti bom in ravnal s teboj, kakor si ti z menoj, še bolje celo. Zato bodi miren in veder.« Tolažil ga je in mu ni pustil govoriti, da ne bi omenil žene in tega, kar mu je storila. Nenehno mu je navajal nauke, pregovore, pesmi, domislice, zgodbe in pripovedi ter mu lajšal žalost, dokler draguljar ni razumel namiga Kamarja az Zamana, naj molči. Zadržal je svojo zgodbo zase, se razvedril ob pripovedih in šalah, ki jih je slišal, ter izrekel pesnikove verze:

Na čelu časa je vrstica, ki bi ti, če bi jo prebral, s svojim pomenom iz oči izvabila krvave solze. Čas še nikomur ni podal desnice v pozdrav, ne da bi mu z levico nato točil polno čašo pogube. Nato sta Kamar az Zaman in njegov oče, trgovec Abd ar Rahman, odpeljala draguljarja v notranje prostore hiše in ostala z njim na samem. Trgovec Abd ar Rahman mu je rekel: »Govoriti ti nisva pustila le zato, ker sva se bala sramote zate in za naju. Zdaj pa smo sami, zato mi povej, kaj se je zgodilo med teboj, tvojo ženo in mojim sinom.« Povedal mu je vse od začetka do konca. Ko je končal, ga je trgovec vprašal: »Je kriva tvoja žena ali moj sin?« Odgovoril je: »Pri Bogu, tvoj sin ni nič kriv. Moški si želijo žensk, ženske pa se morajo moškim upreti. Krivda je na moji ženi, ki me je izdala in tako ravnala z menoj.« Trgovec je vstal, se umaknil s sinom na samo in mu rekel: »Sin moj, njegovo ženo sva preizkusila in spoznala, da je nezvesta. Zdaj hočem preizkusiti še njega, da vidim, ali je mož časti in dostojanstva ali pa brez sramu dopušča ženino prešuštvo.« »Kako boš to storil?« je vprašal sin. Oče je rekel: »Pregovoriti ga hočem, naj se z ženo pobota. Če pristane na spravo in ji odpusti, ga bom z mečem ubil, nato pa ubil še njo in njeno sužnjo. Kajti nič dobrega ni v življenju moža, ki dopušča prešuštvo, in prešuštnice. Če pa jo zavrne, ga bom oženil s tvojo sestro in mu dal več premoženja, kakor si mu ga vzel.« Nato se je vrnil k njemu in rekel: »Mojster, življenje z ženskami terja veliko potrpežljivosti. Kdor jih ljubi, mora imeti široko srce, saj se z moškimi prepirajo in jih prizadevajo, ker vedo, koliko jim pomenita njihov čar in lepota. Zato poveličujejo sebe in zaničujejo moške, zlasti kadar spoznajo, kako zelo jih možje ljubijo. Tedaj jim ljubezen vračajo z ošabnostjo, muhavostjo in najrazličnejšimi neprijetnimi dejanji. Če se mož razjezi vsakič, ko pri ženi vidi kaj, kar mu ni všeč, med njima ne more biti skupnega življenja. Z ženskami se ujame le potrpežljiv mož, ki zna veliko prenesti. Če mož žene ne prenaša in na njene žalitve ne odgovarja z odpuščanjem, mu življenje z njo ne more uspeti. O ženskah so rekli: ›Ko bi bile na nebu, bi se vratovi moških obračali k njim.‹ Kdor ima moč kaznovati, pa odpusti, prejme plačilo od Boga. Ta ženska je tvoja žena in družica, dolgo sta živela skupaj, zato bi moral biti do nje prizanesljiv; to je znamenje uspešnega skupnega življenja. Ženskam manjka razuma in vere. Če je ravnala slabo, se je zdaj pokesala in, če Bog da, ne bo več ponovila tega, kar je počela prej. Po mojem bi bilo najbolje, da se pobotata, jaz pa ti vrnem več, kakor si imel. Če ostaneta pri meni, sta oba dobrodošla in nič vama ne bo manjkalo. Če se želiš vrniti v svojo deželo, ti dam toliko, da boš zadovoljen. Nosilnica je pripravljena: posadi vanjo ženo in njeno sužnjo ter odpotuj domov. Med možem in ženo se marsikaj zgodi, zato izberi prizanesljivost, ne pa strogosti.« Draguljar ga je vprašal: »Gospod, kje pa je moja žena?« Odgovoril mu je: »Tukaj, v teh zgornjih sobanah. Pojdi k njej in bodi zaradi mene dober z njo. Ne vznemirjaj je. Ko jo je moj sin pripeljal in se hotel poročiti z njo, sem mu to preprečil. Nastanil sem jo v teh sobanah, zaklenil vrata in si rekel: ›Morda pride njen mož in mu jo izročim.‹ Lepotica je, takšne žene pa mož ne more kar pozabiti. Kar sem pričakoval, se je zgodilo. Hvala vzvišenemu Bogu, da boš spet združen s svojo ženo! Za sina pa sem zasnubil drugo in ga poročil z njo. Te gostije in pojedine so namenjene njegovemu poročnemu slavju, nocoj pa bo prvič stopil k svoji ženi. Tukaj je ključ soban, v katerih je tvoja žena. Vzemi ga, odkleni vrata, pojdi k ženi in sužnji ter uživaj v njeni družbi. Prinašali vam bodo jed in pijačo. Ne odhajaj od nje, dokler se je ne nasitiš.« Draguljar mu je rekel: »Naj te Bog zame poplača z vsem dobrim, gospod!« Vzel je ključ in se vesel odpravil gor. Trgovec je pomislil, da so mu bile te besede všeč in da je privolil, zato je vzel meč in mu neopazno sledil. Nato je obstal in opazoval, kaj se bo zgodilo med njim in ženo.

Tako je bilo s trgovcem Abd ar Rahmanom. Draguljar pa je vstopil k ženi in jo našel bridko jokati, ker se je Kamar az Zaman poročil z drugo. Slišal je sužnjo, ki ji je govorila: »Kolikokrat sem te opozarjala, gospodarica, in ti govorila, da od tega mladeniča ne boš dočakala nič dobrega in da prekini z njim! Pa me nisi poslušala. Oropala si moža vsega premoženja in ga dala njemu, potem pa zapustila svoj dom, se vsa predala ljubezni do njega in odšla z njim v to deželo. Nato te je odrinil iz svojih misli in se poročil z drugo. Nazadnje te je navezanost nanj pripeljala v ječo.« Žena ji je rekla: »Molči, prekletnica! Tudi če se je poročil z drugo, mu bom nekega dne gotovo spet prišla na misel. Ne morem pozabiti najinih večernih pogovorov. Vsekakor se tolažim z besedami pesnika:

O gospodje moji, ali se kdaj spomnite tistega, ki misli le na vas? Ne pristoji vam, da bi prezrli stisko človeka, ki ob skrbi za vas pozablja na svojo. Gotovo se bo spomnil najine bližine in druženja ter povprašal po meni. Jaz pa se ne bom odrekla ljubezni do njega in se ne bom odvrnila od svojega hrepenenja, četudi umrem v ječi. On je moj ljubi in moj zdravnik; upam, da se bo vrnil k meni in se spet veselo družil z menoj.« Ko jo je mož slišal tako govoriti, je stopil k njej in rekel: »Izdajalka! Tvoje upanje vanj je kakor Iblisovo upanje na raj! Vse te pregrehe skrivaš v sebi, jaz pa nisem vedel ničesar! Če bi vedel za eno samo od njih, te ne bi niti eno uro obdržal pri sebi. Zdaj, ko sem se prepričal, kakšna si, te moram ubiti, pa četudi me zaradi tebe usmrtijo, izdajalka!« Nato jo je zgrabil z obema rokama in izrekel ta verza:

O lepotice, s krivičnostjo ste uničile mojo zvesto ljubezen in se niste menile za dolžno spoštovanje. Kako strastno sem bil navezan na vas, a po tej bridkosti se mi je navezanost zagnusila. Nato ji je tako močno pritisnil na grlo, da ji je zdrobil sapnik. Služabnica je zavpila: »O moja gospodarica!« On pa ji je rekel: »Vlačuga! Za vse si kriva ti, saj si vedela za njeno pregreho, pa mi nisi povedala.« Nato je zgrabil še služabnico in jo zadavil. Ves ta čas je trgovec stal za vrati z mečem v roki, poslušal s svojimi ušesi in gledal s svojimi očmi. Ko je draguljar Ubajd obe zadavil v trgovčevi palači, so ga obšle mučne misli in zbal se je posledic. Rekel si je: »Ko trgovec izve, da sem ju ubil v njegovi palači, me bo gotovo ubil. Prosim pa Boga, naj mi vzame dušo, ko bom še trden v veri.« Bil je ves zmeden in ni vedel, kaj naj stori. Medtem ko je tako stal, je k njemu stopil trgovec Abd ar Rahman in mu rekel: »Nikar se ne boj, zaslužiš si, da ostaneš živ in zdrav. Poglej ta meč v moji roki! Sklenil sem te ubiti, če bi se pobotal z njo in ji odpustil, nato pa ubiti še služabnico. Ker si ravnal tako, kakor si, pa bodi dobrodošel, še enkrat dobrodošel! Za nagrado ti bom dal za ženo svojo hčer, sestro Kamarja az Zamana.« Nato ga je odpeljal s seboj dol in ukazal poklicati umivalko mrličev. Razširila se je novica, da je Kamar az Zaman, sin trgovca Abd ar Rahmana, iz Basre pripeljal dve sužnji, ki sta umrli. Ljudje so mu izrekali sožalje in govorili: »Naj ti bo dano dolgo življenje in naj ti Bog povrne izgubo.« Obe so umili, zavili v mrtvaška prta in pokopali, nihče pa ni izvedel, kaj se je v resnici zgodilo.

Tako je bilo z draguljarjem Ubajdom, njegovo ženo in služabnico. Trgovec Abd ar Rahman pa je dal poklicati šejha islama in vse velikaše ter rekel: »Šejh islama, sestavi poročno pogodbo za mojo hčer Kavkab as Sabah in mojstra Ubajda, draguljarja. Nevestni dar zanjo sem že prejel v celoti.« Šejh je sestavil pogodbo, postregli so jim s šerbetom in pripravili skupno svatbo. Hčer šejha islama, ženo Kamarja az Zamana, in njegovo sestro Kavkab as Sabah, ženo mojstra Ubajda, draguljarja, so istega večera odpeljali v istem nosilnem stolu. Zvečer so skupaj pospremili še Kamarja az Zamana in mojstra Ubajda ter prvega odvedli k hčeri šejha islama, drugega pa k hčeri trgovca Abd ar Rahmana. Ko je Ubajd stopil k njej, je videl, da je tisočkrat lepša in ljubkejša od njegove prejšnje žene. Vzel ji je devištvo, zjutraj pa je s Kamarjem az Zamanom odšel v kopališče. Nekaj časa je ostal pri njih v veselju in zadovoljstvu. Potem pa se mu je stožilo po domovini. Stopil je k trgovcu Abd ar Rahmanu in rekel: »Stric, zaželel sem si domačih krajev. Tam imam posest in premoženje, za svojega zastopnika pa sem postavil enega svojih obrtnikov. Rad bi odpotoval domov, prodal posest in se vrnil k tebi. Ali mi dovoliš, da zato odidem v svojo deželo?« Odgovoril mu je: »Sin moj, dovoljujem ti in zaradi teh besed ti nimam česa očitati. Ljubezen do domovine je del vere; kdor ni v dobro svoji deželi, tudi tujim deželam ne bo v dobro. Če pa odpotuješ brez žene, ti bo doma morda tako prijetno, da boš hotel ostati, in boš razpet med vrnitvijo k ženi in bivanjem v domovini. Zato je najbolje, da vzameš ženo s seboj. Če se bosta potem želela vrniti k nam, se vrnita oba; dobrodošla bosta ti in ona. Pri nas namreč ne poznamo ločitve, nobena naša ženska se ne poroči dvakrat in nikogar ne zapustimo iz objestnosti.« Ubajd je rekel: »Stric, bojim se, da tvoja hči ne bo hotela z menoj v mojo deželo.« Odgovoril mu je: »Sin moj, pri nas ni žensk, ki bi nasprotovale svojim možem, in ne poznamo žene, ki bi se jezila na moža.« Ubajd je rekel: »Naj Bog blagoslovi vas in vaše žene!« Nato je stopil k svoji ženi in ji rekel: »Rad bi odpotoval v svojo deželo. Kaj praviš?« Odgovorila je: »Oče je imel oblast nad menoj, dokler sem bila devica. Zdaj, ko sem poročena, je vsa oblast v rokah mojega moža in ne bom mu nasprotovala.« Rekel ji je: »Naj Bog blagoslovi tebe in tvojega očeta ter se usmili trebuha, ki te je nosil, in ledij, iz katerih si bila spočeta.« Nato je uredil svoje zadeve in se začel pripravljati na pot. Tast mu je podaril veliko dobrin in poslovila sta se. Ubajd je vzel ženo s seboj in odpotoval. Potoval je, dokler ni prispel v Basro. Sorodniki in prijatelji so mu prišli naproti, prepričani, da je bil v Hidžazu. Nekateri so bili njegovega prihoda veseli, drugi pa žalostni, da se je vrnil v Basro. Ljudje so govorili drug drugemu: »Spet nam bo po svoji stari navadi vsak petek grenil življenje, nas zapiral v mošeje in hiše ter zapiral celo naše mačke in pse.«

Tako je bilo z njim. Ko pa je basrski kralj izvedel za njegov prihod, se je razjezil nanj, poslal ponj in ga dal pripeljati predse. Oštel ga je: »Kako si mogel odpotovati, ne da bi me obvestil o svoji poti? Ali ti je česa primanjkovalo, kar bi ti lahko dal, da bi ti olajšal romanje v sveto Božjo hišo?« Ubajd je odgovoril: »Odpusti mi, gospod moj! Pri Bogu, nisem bil na romanju, temveč se mi je zgodilo to in to …« Povedal mu je vse, kar se mu je zgodilo z ženo in z egiptovskim trgovcem Abd ar Rahmanom, ter kako mu je ta dal svojo hčer za ženo. Nazadnje je rekel: »In pripeljal sem jo s seboj v Basro.« Kralj mu je dejal: »Pri Bogu, če se ne bi bal vzvišenega Boga, bi te ubil in po tvoji smrti vzel to plemenito dekle za ženo, četudi bi moral zanjo porabiti zakladnice bogastva! Takšna žena se spodobi le kraljem. Toda Bog jo je namenil tebi. Naj ti bo v blagoslov, ti pa lepo ravnaj z njo.« Nato je draguljarja bogato obdaril. Ubajd je odšel od njega in z ženo živel pet let, potem pa umrl in odšel v milost vzvišenega Boga. Kralj jo je zasnubil, vendar ga je zavrnila in rekla: »O kralj, med svojimi ljudmi nisem videla ženske, ki bi se po moževi smrti znova poročila. Tudi jaz se po svojem možu ne bom poročila z nikomer. Tebe ne bom vzela, četudi me ubiješ.« Poslal ji je sporočilo: »Ali se želiš vrniti v svojo deželo?« Odgovorila je: »Če storiš dobro delo, boš zanj poplačan.« Zbral je vse draguljarjevo premoženje in mu iz svojega dodal še toliko, kolikor se je spodobilo njegovemu položaju. Nato je z njo poslal enega svojih vezirjev, ki je slovel po dobroti in pravičnosti, z njim pa še petsto konjenikov. Vezir jo je spremljal, dokler je ni pripeljal k očetu. Ostala je neporočena do smrti in nazadnje so vsi pomrli. Če ta žena po moževi smrti ni hotela zamenjati moža niti za sultana, kako bi bila lahko enaka tisti, ki ga še za njegovega življenja zamenja za mladeniča neznanega rodu in porekla? Še zlasti, če to stori v prešuštvu in ne po postavi zakonske zveze! Kdor misli, da so vse ženske enake, za njegovo blaznost ni zdravila. Slava torej Njemu, ki mu pripadata oblast in kraljestvo, Živemu, ki nikoli ne umre.