Prevod
Pripovedujejo tudi, da se je Hišam ibn Abd al Malik ibn Marvan nekega dne odpravil na lov. Zagledal je gazelo in se s psi pognal za njo. Med zasledovanjem je opazil beduinskega dečka, ki je pasel ovce, in rekel enemu svojih služabnikov: »Hej, fant, pojdi po tega dečka in mi ga pripelji.« Deček je dvignil glavo proti njemu in dejal: »Ti, ki ne poznaš vrednosti plemenitih ljudi! Gledal si me zviška in me ogovoril z zaničevanjem. Govoriš kakor tiran in ravnaš kakor osel.« Hišam mu je rekel: »Gorje ti! Mar ne veš, kdo sem?« Deček je odgovoril: »Tvoje slabe manire so mi že povedale, kdo si, saj si me ogovoril, še preden si me pozdravil.« »Gorje ti! Jaz sem Hišam ibn Abd al Malik.« Beduin pa mu je odvrnil: »Naj me Bog nikoli ne približa tvojemu domu in naj ne blagoslovi obiska pri tebi! Kako veliko je tvojih besed in kako malo tvoje spoštljivosti!« Komaj je izgovoril te besede, že so ga od vseh strani obkolili vojaki in vsak je govoril: »Mir s teboj, vladar pravovernih!« Hišam je velel: »Nehajte s tem govorjenjem in zastražite tega dečka!« Prijeli so ga. Ko je deček zagledal množico dvornih komornikov, vezirjev in državnih dostojanstvenikov, se zanje ni zmenil niti ni spraševal po njih, temveč je spustil brado na prsi in gledal pred svoje noge, dokler ni prišel do Hišama. Obstál je pred njim, sklonil glavo k tlom ter ga ni ne pozdravil ne ogovoril. Eden od služabnikov mu je rekel: »Ti arabski pes, kaj ti brani, da bi pozdravil vladarja pravovernih?« Deček se je jezno obrnil k njemu in odvrnil: »Ti oslovsko sedlo! Branili so mi dolga pot, vzpenjanje po stopnicah in potenje.« Hišam, ki ga je vse bolj prevzemala jeza, je rekel: »Deček, prišel si na dan, ko je napočila tvoja smrtna ura, ko te je zapustilo upanje in se je izteklo tvoje življenje.« Deček je odvrnil: »Pri Bogu, Hišam, če mi je odmerjenega še kaj časa in se mi življenjska doba še ni iztekla, mi tvoje besede ne morejo škodovati ne malo ne veliko.« Komornik ga je vprašal: »Si se res povzpel tako visoko, ti najpodlejši med Arabci, da vladarju pravovernih vračaš besedo za besedo?« Deček je nemudoma odgovoril: »Naj te zadene blaznost in naj te nikoli ne zapustita gorje in nespamet! Mar nisi slišal, kaj je rekel vzvišeni Bog: Na dan, ko bo vsaka duša prišla zagovarjat samo sebe?« Tedaj se je Hišam silno razsrdil in velel: »Rabelj, prinesi mi glavo tega dečka! Preveč je govoril in se ni bal graje.« Rabelj je prijel dečka, ga odvedel na usnjeno pregrinjalo za usmrtitve, izdrl meč nad njegovo glavo in vprašal: »Vladar pravovernih, tu je tvoj služabnik, ki se prevzetno zanaša nase in odhaja v grob. Ali naj mu odsekam glavo, ne da bi nosil krivdo za njegovo kri?« »Da,« je odgovoril Hišam. Rabelj je še drugič prosil za dovoljenje in ga dobil. Ko je vprašal tretjič, je deček spoznal, da ga bo ubil, če tudi tokrat dobi privoljenje. Zasmejal se je tako široko, da so se mu pokazali kočniki. Hišam se je še bolj razjezil in rekel: »Deček, mislim, da si slaboumen! Mar ne vidiš, da se poslavljaš od sveta? Kako se lahko smeješ lastni nesreči?« Deček je odgovoril: »Vladar pravovernih, če mi je odmerjenega še kaj življenja, mi nič ne more škodovati, ne malo ne veliko. A na misel mi je prišlo nekaj verzov. Poslušaj jih, saj me boš tudi potem še lahko ubil.« Hišam je rekel: »Povej jih in bodi kratek.« Deček je zrecitiral te verze:
»Slišal sem, da je sokol nekoč ujel poljskega vrabca, ki mu ga je prinesla usoda. Vrabec je spregovoril v njegovih krempljih, ko je sokol z njim zavzeto letel: V meni ni dovolj, da bi se tak, kot si ti, nasitil; če me požreš, bo tvoj grižljaj kaj pičel. Sokol, ponosen na svojo moč, se je od začudenja nasmehnil in vrabca izpustil.« Hišam se je nasmehnil in rekel: »Pri mojem sorodstvu z Božjim poslancem, naj bosta z njim Božji blagoslov in mir! Če bi deček te besede izrekel že na začetku in prosil za kar koli razen kalifata, bi mu to dal. Služabnik, napolni mu usta z dragulji in ga bogato nagradi!« Služabnik mu je izročil velik dar. Deček ga je vzel in odšel svojo pot. Konec.
