Prevod
Stara pripoved pravi: V davnih časih se je neki mož odpravil na daljno pot in doma pustil le svojo hčer, saj drugih domačih ni bilo. Imeli so žrebca, za katerega je dekle samo skrbelo. Živela je v samoti in pomanjkanju ter pogrešala očeta, zato je nekoč v šali rekla konju: »Če mi pripelješ očeta domov, se bom poročila s teboj.« Ko je konj slišal te besede, je pretrgal povodec in odšel naravnost tja, kjer je bil njen oče. Ta se ga je razveselil in začudil, nato pa ga je zajahal. Konj se je oziral v smer, od koder je prišel, in neutolažljivo rezgetal. Oče si je rekel: »Ta konj se ne bi brez razloga tako vedel. Se je doma kaj zgodilo?« Nemudoma je odjezdil domov. Ker je žival pokazala tako nenavadno vdanost, ji je dajal obilje najboljše krme. Toda konj ni hotel jesti. Vsakič, ko je videl dekle priti ali oditi, se je razburil, zdaj od veselja, zdaj od jeze, ter se vzpenjal in brcal. To se je večkrat ponovilo. Očetu se je zdelo čudno, zato je hčer na samem vprašal, kaj je vzrok. Vse mu je povedala in dodala: »Gotovo je zaradi tega.« Oče je dejal: »Nikomur niti besede, da ne osramotiš naše hiše. Za zdaj tudi ne hodi ven.« Nato se je skril v zasedo in konja ustrelil s samostrelom. Kožo je razgrnil na dvorišču, da bi se posušila na soncu. Ko je oče odšel, se je dekle s sosedovo hčerjo igralo ob koži. Sunila jo je z nogo in rekla: »Žival si, pa bi si rad vzel človeško dekle za ženo! Zaradi tega so te zaklali in odrli. Čemu si si nakopal takšno gorje?« Še preden je izgovorila do konca, je konjska koža nenadoma planila kvišku, jo ovila in odnesla. Sosedovo dekle je bilo tako prestrašeno, da je ni upalo reševati, temveč je steklo povedat njenemu očetu. Ta se je vrnil in jo iskal, toda izginila je brez sledu. Čez nekaj dni so jo našli med vejami velikega drevesa: dekle in konjska koža sta se vsa spremenila v sviloprejke, ki so na drevesu predle svilo. Njihovi zapredki so bili veliki, niti pa debele in goste, drugačne kakor pri navadnih sviloprejkah. Sosedove žene so jih pobrale in začele gojiti; pridelek je bil nekajkrat večji kot sicer. Zato so drevo poimenovali sang, murva. Sang pomeni tudi žalovanje. Odtlej so ljudje kar tekmovali, kdo jih bo zasadil več, in sviloprejke, ki jih gojijo danes, izvirajo od teh. Tako imenovane murvine sviloprejke so torej potomke onih starodavnih sviloprejk. Če preučimo zapise, v »Nebeških uradnikih« beremo: »Chen je Konjska zvezda.« V »Knjigi o sviloprejkah« piše: »Ko je luna pri Velikem ognju, je treba okopati jajčeca sviloprejk.« Sviloprejke in konji so torej deležni iste življenjske sile. V »Obredih dinastije Zhou« piše: »Ljudi poučujejo o njihovih dolžnostih in prepovedujejo drugo rejo sviloprejk v istem letu.« Razlaga k temu pravi: »Dve bitji ne moreta hkrati doseči polne moči; drugo rejo sviloprejk prepovedujejo zato, ker škoduje konjem.« Po obredih dinastije Han je cesarica sama nabirala murvino listje in darovala božanstvoma sviloprejstva, imenovanima »gospa Wanyu in princesa iz rodu Yu«. Princesa je častni naziv za dekle. Gospa Wanyu pa je prva uvedla sviloprejstvo. Zato nekateri še danes sviloprejkam pravijo »hčerkice«; to poimenovanje se je ohranilo iz davnine.
