Okiroa in Eskulap

Besedilo

Okiroa in Eskulap

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Medtem se je polzver veselil varovanca božanskega rodu in bil rad bremena, ki mu je prinašalo tudi čast. Glej, prihaja kentavrova hči, z rameni, zastrtimi z rdečkasto zlatimi lasmi; nimfa Chariclo jo je nekoč rodila na bregovih deroče reke in jo poimenovala Ocyroe. Ni ji bilo dovolj, da se je naučila očetovih veščin: v pesmi je razodevala skrivnosti usode.

Ko jo je torej v duši prevzela preroška zamaknjenost in jo je razvnel bog, ki ga je nosila v prsih, se je zazrla v dete in rekla: »Rasti, deček, ki boš prinašal zdravje vsemu svetu! Tebi bodo telesa smrtnikov pogosto dolgovala življenje; dovoljeno ti bo vračati odvzete duše. A ko si boš enkrat to drznil v jezo bogov, ti bo dedov plamen preprečil, da bi to zmogel še drugič, in iz boga boš postal brezkrvno truplo, nato pa spet bog, čeprav si bil pravkar truplo: tako boš dvakrat spremenil svojo usodo.

Tudi ti, ljubi oče, zdaj nesmrten in že ob rojstvu po zakonu določen, da ostaneš živ za vse večne čase, si boš zaželel, da bi mogel umreti, ko te bo mučila kri strašne kače, ki ti bo skozi rane prodrla v ude; bogovi bodo tebe, večnega, napravili dovzetnega za smrt in tri boginje bodo razvezale niti tvojega življenja.« Še nekaj usode je ostalo nerazodete. Iz globine prsi je zavzdihnila in solze so ji privrele ter spolzele po licih.

Nato je rekla: »Usoda me prehiteva; prepovedano mi je govoriti dalje in odvzeta mi je moč glasu. Niso bile vredne tolikšne cene te veščine, ki so mi nakopale božjo jezo; raje bi ne poznala prihodnosti. Že se mi zdi, da izgubljam človeško podobo, že mi tekne trava za hrano, že me žene, da bi tekla po širnih poljanah: spreminjam se v kobilo, v telo, sorodno očetovemu.

A zakaj v celoti? Saj ima moj oče vendar dvojno podobo.« Ko je tako govorila, je bil zadnji del njene tožbe komaj še razumljiv in besede so postale zmedene. Kmalu njen glas ni bil več podoben ne besedam ne glasu kobile, temveč glasu nekoga, ki kobilo posnema; a že čez hip je jasno zarezgetala in spustila roke na travo. Nato so se prsti združili in vseh pet nohtov je povezalo gladko kopito z nepretrgano roževino; podaljšala sta se gobec in vrat, večji del dolgega plašča se je spremenil v rep, lasje, ki so ji razpuščeni ležali po vratu, pa so prešli v grivo na desni strani. Hkrati sta se spremenila glas in podoba; čudežna preobrazba ji je dala tudi novo ime.