Waltey

Prevod

Tudi to se je zgodilo že davno. Živel je starec, ki je imel na desni strani obraza veliko bulo, debelo kakor velika grenka pomaranča. Ker si ni upal med ljudi, se je preživljal z nabiranjem drv. Nekega dne je odšel v gore, pa sta ga ujela tako hud dež in veter, da se ni mogel vrniti in je moral proti svoji volji prenočiti v gozdu. Tudi drugih drvarjev ni bilo nikjer. Strah ga je bilo, da si ni vedel pomagati. Našel je votlo drevo, zlezel vanj in čepel v njem, ne da bi mogel zatisniti oči. Čez čas je od daleč zaslišal mnogo glasov in topot bližajoče se množice. Ker je bil sam sredi gozda, mu je ob tolikšnem vrvežu nekoliko odleglo, zato je pokukal ven. Zagledal je bitja najrazličnejših podob: rdeča so nosila modra oblačila, črna pa so imela okrog ledij ovita rdeča; nekatera so imela eno samo oko, druga so bila brez ust. Skratka, bilo jih je nemogoče opisati. Kakih sto se jih je drenjalo skupaj. Prižgali so ogenj, svetel kakor sonce, in posedli v krogu pred votlim drevesom, v katerem je tičal starec. Zdaj je bil še bolj iz sebe. Demon, ki je bil očitno njihov poglavar, je sedel na častno mesto, na obeh straneh pa so se v dveh vrstah razporedili nešteti drugi demoni. Podobe vsakega posebej ne bi bilo mogoče do kraja opisati. Stregli so si s pijačo in se zabavali prav tako kakor ljudje na tem svetu. Čaše so kar naprej krožile in glavni demon je bil že pošteno pijan. Tedaj je s konca vrste vstal mlad demon, si nad glavo dvignil nizek pladenj in ob nekakšnem ritmičnem petju, katerega besed ni bilo mogoče razbrati, s plesnimi koraki stopil pred poglavarja. Ta je držal čašo v levi roki in se veselo smehljal, prav kakor bi bil človek. Mladi demon je odplesal in se vrnil na svoje mesto. Nato so po vrsti vstajali še drugi, začenši pri spodnjem koncu; nekateri so plesali slabo, drugi dobro. Medtem ko jih je starec osupel opazoval, je demon na častnem mestu dejal: »Nocojšnje rajanje prekaša vsa dosedanja. Ko bi le mogli videti še kak prav nenavaden ples!« Je starca obsedel kak duh ali pa so mu takšno misel namenili bogovi in Buda? Nenadoma si je zaželel: »O, ko bi stekel ven in zaplesal!« Sprva si je še premislil, toda udarjanje demonov je zvenelo tako vabljivo, da se je naposled odločil: »Naj bo, kar hoče! Kar planil bom ven in zaplesal. Če moram umreti, pa naj!« Zlezel je iz drevesne votline in skočil pred demona na častnem mestu. Črna čepica mu je visela vse do nosu, za pasom pa je imel zataknjeno sekiro, s katero je sekal drva. Demoni so poskočili in zavpili: »Kaj pa je to?« Starec je zdaj poskakoval, zdaj se sključil, plesal, kolikor je le mogel, sukal telo in vzklikal, tekal po vsem prostoru in rajal. Vsi zbrani demoni, s poglavarjem vred, so ga osuplo gledali in se navduševali. Demon na častnem mestu je rekel: »Že mnogo let prirejamo te zabave, pa še nikoli nismo naleteli na kaj takega. Odslej moraš, starec, vselej priti, kadar takole rajamo.« Starec je odvrnil: »O tem sploh ni treba govoriti, prav gotovo bom prišel. Tokrat je bilo vse tako nenadoma, da sem pozabil celo sklepne korake. Če vam je bil moj ples tako po volji, se bom prihodnjič pripravil in vam ga zaplesal, kakor je treba.« »Imenitno si povedal,« je dejal poglavar. »Vsekakor moraš priti.« Tedaj je demon, ki je sedel tretji na zgornjem koncu vrste, rekel: »Resda starec tako govori, vendar se mi zdi, da se utegne zgoditi, da ga ne bo. Ali mu ne bi vzeli česa za zastavo?« »Prav imaš, prav imaš,« je odvrnil poglavar. Razpravljali so, kaj naj mu vzamejo, dokler ni demon na častnem mestu predlagal: »Kaj če bi mu vzeli tisto bulo na licu? Bula prinaša srečo, zato mu je gotovo pri srcu.« Starec je rekel: »Prosim, vzemite mi raje oči in nos, le to bulo mi pustite! Toliko let jo že nosim. Krivično bi bilo, ko bi mi jo brez razloga vzeli.« »Glejte, kako se oklepa te reči!« je rekel poglavar. »Prav to mu moramo vzeti.« Eden izmed demonov je stopil k njemu. »No, pa jo vzamem!« je rekel, jo zasukal in potegnil z obraza. Starca ni prav nič zabolelo. »Glej, da boš ob naslednjem rajanju zagotovo prišel!« so mu zabičali. Ko se je zdanilo in so zapeli petelini, so demoni odšli. Starec se je potipal po obrazu: o buli, ki jo je nosil toliko let, ni bilo več niti sledu, kot bi mu jo kdo obrisal z lica. Pozabil je celo na sekanje drv in se vrnil domov. »Kaj pa se ti je zgodilo?« ga je vprašala njegova stara žena. Povedal ji je vse po vrsti in vzkliknila je: »Kako neverjetno!« V soseščini je živel še en starec, ki je imel veliko bulo na levi strani obraza. Ko je videl, da je sosedova bula izginila, ga je vprašal: »Kako pa ti je uspelo, da si se je znebil? Kateri zdravnik ti jo je odstranil? Povej mi, da si dam odstraniti še svojo.« »Ni mi je odstranil zdravnik,« mu je odvrnil prvi starec. »To in to se mi je pripetilo in vzel mi jo je demon.« »Potem se je bom tudi jaz znebil na enak način,« je sklenil sosed in ga podrobno izprašal, kako se je vse zgodilo. Starec mu je vse razložil. Sosed je ravnal natanko po njegovih besedah, zlezel v votlo drevo in čakal. Res so, prav kakor mu je bilo povedano, prišli demoni, posedli v krogu, pili in se zabavali. »Kje je starec? Ali je prišel?« so spraševali. Čeprav ga je bilo strah, je prilezel iz votline. »Starec je tukaj!« so naznanili demoni, poglavar pa mu je velel: »Pridi sem in brž zapleši!« Toda ta starec ni imel niti trohice prirojenega daru prejšnjega in je le nerodno prestopal. Demon na častnem mestu je dejal: »Tokrat si pa slabo plesal. Resnično slabo! Vrnite mu tisto bulo, ki smo jo vzeli za zastavo.« S konca vrste je stopil demon. »Vračamo ti bulo, ki smo jo vzeli za zastavo!« je rekel in mu jo zalučal v drugo stran obraza. Tako je starec dobil bulo še na drugo lice. Pravijo torej, da drugim ne gre zavidati.

Izvirnik

これも今はむかし右の顔に大なるこふある翁ありけり大かうしの程なり人にましるに及はねは薪をとりて世をすくる程に山へ行きぬ雨風はしたなくて帰にをよはて山の中に心にもあらすとまりぬ又木こりもなかりけりおそろしさすへきかたなし木のうつほのありけるにはい入て目もあはすかかまりて居

たるほとにはるかより人の音おほくしてととめきくるをとすいかにも山の中にたたひとりゐたるに人のけはひのしけれは少いきいつる心ちして見いたしけれは大かたやうやうさまさまなる物ともあかき色には青き物をき黒き色には赤き物をたうさきにかき大かた目一ある物あり口なき物なと大かたいかにもいふへきにもあらぬ物とも百人斗ひしめきあつまりて火をてんのめのことくにともして我ゐたるうつほ木のまへに居まはりぬ大かたいとと物おほえすむねとあるとみゆる鬼横座にゐたりうらうへに二ならひに居なみたる鬼数をしらすそのすかたおのおのいひつくしかたし酒まいらせあそふありさまこの世の人のする定也たひたひかはらけはしまりてむねとの鬼ことのほかにゑいたるさま也すゑよりわかき鬼一人立て折敷をかさしてなにといふにかくときくせせる事をいひて横座の鬼のまへにねり

いててくとくめり横座の鬼盃を左の手にもちてえみこたれたるさまたたこの世の人のことし舞て入ぬ次第に下よりまふあしくよくまふもありあさましとみるほとにこの横座にゐたる鬼のいふやうこよひの御あそひこそいつにもすくれたれたたしさもめつらしからんかなてをみはやなといふにこの翁ものの付きたりけるにや又しかるへく神仏の思はせ給けるにやあはれ走出てまははやとおもふを一とは思かへしつそれに何となく鬼ともかうちあけたる拍子のよけにきこえけれはさもあれたたはしりいてて舞てん死なはさてありなんと思ひとりて木のうつほよりゑほしははなにたれかけたる翁のこしによきといふ木きる物さしてよこ座の鬼のゐたる前におとり出たりこの鬼ともおとりあかりてこはなにそとさはきあへりおきなのひあかりかかまりて舞へきかきりすしりもしりえいこゑをいたして一庭を走まはり

まふ横座の鬼よりはしめてあつまりゐたる鬼ともあさみ興すよこ座の鬼のいはくおほくの年比この遊をしつれともいまたかかるものにこそあはさりつれ今より比翁かやうの御あそひにかならすまいれといふ翁申やうさたにをよひ候はすまいり候へしこのたひはにはかにておさめの手もわすれ候にたりかやうに御らむにかなひ候ははしつかにつかうまつり候はんといふ横座の鬼いみしく申たりかならすまいるへき也と云奥の座の三番に居たる鬼この翁はかくは申候へともまいらぬ事も候はむすらんとおほえ候に質をやとらるへく候らむと云横座の鬼しかるへししかるへしといひて何をかとるへきとをのをのいひさたするに横座の鬼のいふやうかの翁かつらにあるこふをやとるへきこふはふくの物なれはそれをそおしみおもふらむと云に翁か云やうたた目鼻をはめすとも此のこふはゆるし給候はむ年比持て候物をゆへなく

めされむすちなき事に候なんといへは横座の鬼かうおしみ申物也たたそれをとるへしといへは鬼よりてさはとるそとてねしてひくに大かたいたき事なくさてかならす比度の御遊にまいるへしとて暁に鳥なとなきぬれは鬼ともかへりぬ翁かほをさくるに年来ありしこふ跡かたもなくかひのこひたるやうにつやつやなかりけれは木こらん事もわすれて家にかへりぬ妻のうはこはいかなりつる事そととへはしかしかとかたるあさましき事哉と云隣にある翁左の顔に大なるこふありけるか此翁こふのうせたるをみてこはいかにしてこふはうせさせ給たるそいつこなる医師のとり申たるそ我に伝給へこの瘤とらんといひけれは是はくすしのとりたるにもあらすしかしかの事ありて鬼のとりたる也といひけれは我その定にしてとらんとて事の次第を細に問けれはをしへつ此翁いふままにしてその

木のうつほに入て待けれはまことにきくやうにして鬼ともいてきたり居まはりて酒のみあそひていつら翁はまいりたるかといひけれは此翁おそろしと思なからゆるき出てたれは鬼ともここに翁まいりて候と申せは横座の鬼こちまいれとくまへといへはさきの翁よりは天骨もなくおろおろかなてたりけれは横座の鬼このたひはわろく舞たり返返わろしそのとりたりししちの瘤返したへといひけれはすゑつかたより鬼いてきてしちのこふ返したふそとていまかたかたのかほになけつけたりけれはうらうへにこふつきたる翁にこそ成たりけれ物うらやみはすましき事なりとそ

Nalagam bralnik