Prevod

Nekoč, ko je na prestolu še sedel cesar Yōzei, je Michinori iz dvorne straže prejel cesarski ukaz in se odpravil v Mutsu. Na poti je prenočil v kraju Hikuni v deželi Shinano, in sicer pri okrajnem upravitelju. Ta mu je pripravil gostijo in ga lepo pogostil, nato pa s svojimi spremljevalci odšel. Michinori ni mogel zaspati, zato je potihem vstal in se začel sprehajati po hiši. Opazil je prostor, obdan s poslikanimi zasloni; po tleh so bile lepo razgrnjene čiste rogoznice, gorela je svetilka in vse je bilo prijetno urejeno. Morda je kje na skritem tlelo kadilo, kajti po prostoru se je razlegal čudovit vonj. To je še bolj zbudilo njegovo radovednost. Pozorneje je pokukal v notranjost in zagledal žensko, staro kakih sedemindvajset ali osemindvajset let. Njen obraz, lasje, postava in vsa njena pojava so bili izredno lepi. Ležala je čisto sama. Bolj ko jo je gledal, manj je mogel ostati pri miru. V bližini ni bilo nikogar, svetilka pa je gorela zunaj zastora, tako da je bilo dovolj svetlo. Michinori je pomislil: »Okrajni upravitelj me je sprejel tako prisrčno in mi izkazal tolikšno naklonjenost, da bi bilo zares grdo, če bi zlorabil njegovo zaupanje in se približal njegovi ženi. Toda ko vidim to žensko, si ne morem pomagati.« Stopil je torej k njej in legel poleg nje. Ženska se ni niti prestrašila niti pokazala odpora, temveč si je zakrila usta in se leže nasmejala. Ob tem ga je preplavilo nepopisno veselje. Bilo je okoli desetega dne devetega meseca in ne on ne ona nista imela na sebi veliko oblačil, le po eno plast. Dišala je neizmerno lepo. Slekel je svoje oblačilo in se ji skušal priviti pod njeno. Nekaj časa mu je sicer zastirala pot, vendar ne prav odločno, in nazadnje se mu je posrečilo. Tedaj ga je nekaj zasrbelo v mednožju. Potipal se je, a tam ni bilo ničesar. Osupel in ves začuden je tipal znova in znova, toda bilo je, kakor da bi si gladil brado: o njegovem udu ni bilo ne duha ne sluha. Tako se je prestrašil, da je pri priči pozabil celo na ženino lepoto. Medtem ko je ves zmeden tipal po sebi in ni vedel, kaj se mu dogaja, se je ženska rahlo nasmihala. To ga je še bolj zbegalo. Potihem je vstal, se vrnil na svoje ležišče in se še enkrat pretipal, toda še vedno ni bilo ničesar. Ves iz sebe je poklical enega svojih najbližjih spremljevalcev. O tem, kaj se mu je zgodilo, mu ni povedal ničesar, temveč je dejal: »Tu je neka čudovita ženska. Tudi sam sem bil že pri njej.« Mož je ves vesel odšel tja, a se je čez nekaj časa vrnil z izrazom popolne osuplosti na obrazu. »Tudi njemu se je torej zgodilo isto,« si je mislil Michinori in tja poslal še drugega. Tudi ta je kmalu prišel nazaj; pogledoval je v nebo in se vrnil ves zbegan. Tako je k njej poslal sedem ali osem svojih spremljevalcev in pri vseh je opazil enak izraz. Medtem se je zdanilo. Michinori si je rekel: »Sinoči sem bil še vesel, da me je gostitelj tako lepo sprejel. Toda zdaj, ko se je zgodilo nekaj tako nerazumljivega in strašnega, bo najbolje, da čim prej odidem.« Še preden se je povsem zdanilo, je v naglici odrinil. Ko so prepotovali kakih sedem ali osem chōjev, se je za njimi zaslišalo klicanje in nekdo je pridirjal na konju. Dohitel jih je in privzdignil zavitek iz belega papirja, ki ga je prinesel s seboj. Michinori je ustavil konja in počakal. Jezdec je bil služabnik, ki jim je stregel v prenočišču. »Kaj pa je to?« ga je vprašal. Mož je odvrnil: »Okrajni upravitelj mi je naročil, naj vam to izročim. Le kako ste mogli oditi in kaj takega pustiti za seboj? Po svojih močeh smo poskrbeli za vas, vi pa ste tako hiteli, da ste pozabili celo tole. Zato smo vse pobrali in vam poslali za vami.« »No, kaj neki je?« je rekel Michinori, vzel zavitek in pogledal vanj. V njem je bilo devet udov, zloženih skupaj kakor gobe macutake. Zgrozil se je. Tudi njegovih osem spremljevalcev je nejeverno pogledalo v zavitek: v njem je bilo res devet udov. Vsi hkrati so se zgrudili od groze. Sel pa je takoj obrnil konja in odjezdil nazaj. Tedaj so Michinori in vsi njegovi spremljevalci drug za drugim vzkliknili: »Spet je tu! Spet je tu!« Ko je Michinori v Ōshūju prevzel zlato in se vračal v prestolnico, se je znova ustavil pri istem okrajnem upravitelju v deželi Shinano in pri njem prenočil. Podaril mu je veliko zlata, konj, orlovih peres in drugih reči. Upravitelj je bil presrečen. »S čim sem si zaslužil, da me tako bogato obdarujete?« je vprašal. Michinori je stopil bliže in mu tiho dejal: »Nerodno mi je govoriti o tem, toda ko sem se prvič ustavil pri vas, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. Rad bi vedel, kako je bilo s tem.« Ker je upravitelj prejel toliko darov, se mu je zdelo, da mu odgovora ne more odreči, in povedal mu je po resnici: »Ko sem bil mlad, je v nekem odročnem okraju te dežele živel ostarel okrajni upravitelj z mlado ženo. Na skrivaj sem zahajal k njej in tedaj sem na povsem enak način izgubil svoj ud. To se mi je zdelo tako nenavadno, da sem se začel njenemu možu z vso vnemo prikupovati in ga prositi, dokler me ni naučil te spretnosti. Če bi se je radi naučili tudi vi, se zdaj, ko potujete kot cesarski odposlanec, hitro vrnite v prestolnico, potem pa pridite še enkrat nalašč zaradi tega.« Tako sta se dogovorila. Michinori se je vrnil v prestolnico, izročil zlato in druge stvari, nato pa znova zaprosil za dopust in se odpravil na pot. Upravitelju je prinesel primerna darila, ki jih je bil ta nadvse vesel, in sklenil je, da ga bo naučil vsega, kar zna. »Tega se ni mogoče učiti z lahkim srcem,« mu je rekel. »Sedem dni se morate obredno umivati z vodo in se vzdržati mesa, šele nato se lahko začne pouk.« Michinori se je očistil, kakor mu je bilo naročeno, in ko je prišel določeni dan, sta sama odšla globoko v gore. Prišla sta na breg velike reke, kjer je upravitelj od njega zahteval, da izreče razne strašne prisege, katerih kršitev bi mu nakopala neizrekljiv greh. Nato se je odpravil proti zgornjemu toku. »Kar koli bo priplavalo od zgoraj, pa naj bo demon ali kar koli drugega, morate na vsak način objeti,« mu je dejal in odšel. Čez nekaj časa je od zgornjega toka zapihal veter, ulil se je dež, vse se je stemnilo in reka je začela naraščati. Kmalu se je iz vode prikazala velikanska kača z glavo, komaj objemljivo z obema rokama. Oči so bile, kakor da bi ji v glavo vstavili kovinski skledi; hrbet je bil moder, kakor premazan z modrim barvilom, spodnja stran vratu pa je bila škrlatna. Čeprav mu je upravitelj naročil, naj objame vse, kar se bo prikazalo, ga je prevzela tolikšna groza, da ni mogel storiti drugega, kakor da se je vrgel v travo in obležal. Čez nekaj časa se je upravitelj vrnil. »No, ste jo prijeli?« je vprašal. Michinori mu je pojasnil, kako se je prestrašil in da je ni prijel. »Kako škoda! Tako se te veščine ne boste mogli naučiti,« je odvrnil upravitelj. »Poskusiva še enkrat.« In spet je odšel. Kmalu zatem se je prikazal velikanski merjasec. Pod njim se je drobilo kamenje, da so švigale iskre, on pa je z naježenimi ščetinami planil naravnost proti Michinoriju. Tega je znova popadla neizmerna groza, vendar si je rekel, da te priložnosti ne sme zapraviti. Zbral je pogum, stekel naproti živali in jo objel. Tedaj je zagledal, da v rokah drži le kakšne tri čevlje dolg kos strohnelega lesa. Njegovi jezi in obžalovanju ni bilo konca. »Tudi tisto prej je moralo biti kaj takega! Zakaj je nisem objel?« si je očital. Medtem se je upravitelj vrnil in ga vprašal, kako je šlo. Michinori mu je povedal. »Tistega, kako človeku odvzeti ud, se zdaj ne morete več naučiti,« je dejal upravitelj. »Lahko pa se, kot kaže, naučite spreminjati ničvredne reči v kaj drugega. Tega vas bom naučil.« In res ga je poučil, nakar se je Michinori vrnil v prestolnico. Še vedno mu je bilo neznansko žal za zamujeno priložnost. Ko je spet prišel v cesarsko palačo, je s svojimi tovariši iz dvorne straže stavil, da bo njihove čevlje spremenil v psičke, in jih nato vse pognal v tek. Stare slamnate čevlje je spreminjal v kakšne tri čevlje dolge krape, ki so poskakovali po servirni mizi, in počel še druge podobne reči. Cesar je slišal za to in ga poklical v svoje sobane pri Črnih vratih, da bi se tudi sam naučil teh spretnosti. Pozneje je nad svojim zastorom pričaral celo sprevod praznika Kamo in podobne prizore.